Knjižnica

Ponovno se je zakopal v delo. Na vrsti je bil oddelek za lepotne uroke, in kot je Trevor pričakoval, se bo z njim zaposlil za naslednje tri tedne. Kdo za vraga bere knjige o lepotnih urokih, je pomislil, ko je mimo prišlo dekle in si eno izmed njih izposodilo. Dolgočasno je zavzdihnil, nato pa začel brskati po knjigi z naslovom; Z zvarki do popolne postave. Nekoliko žalostno je odprl prvo stran, ki pa je bila kod vedno polna podpisov nekaterih ljudi, ki so si jo izposodili in se jim je zdelo prav, da jo popišejo. Z tremi enostavnimi uroki, je izbrisal večino podpisov, pri tem pa ugotovil, da so nekateri podpisi, še iz časa njegovega šolanja. Na primer; Annette Boot, je bila njegova sošolka, prav tako je bila Monika Rosier. Žalostno je pomislil, kam gre ta svet, nato pa se zavedel. Šele takrat je ugotovil kako grozno smrdi po potu v knjižnici. Seveda, bil je torek popoldne, bilo je zelo vroče, poleg tega pa so imeli tretji letniki, ogromno naloge za zgodovino čarovništva. In zato so se prišli potiti v njegovo knjižnico. Jezno je zavzdihnil, nato pa še bolj jezno zamahnil z palico, da se je sunkoma odprlo okno, ter v prostor spustilo svež zrak. Zakopal se je nazaj v delo.

[anyone xD?]

Zaprl je oči in se sanjavo nasmehnil. Stal je med policami polnimi knjig, ki so mu dajale občutek varnosti. V njih je bilo še toliko neodkritega znanja in toliko zanimivih stvari ... ko bi le lahko prebral vse.
Ja lahko bi rekli, da je bil Ray obseden s knjigami, bile so njegova strast in z veseljem jih je prebiral že v svojih šolskih letih. Prekletstvo Drznvraana bi rekli mnogi, a on je preprosto užival ob samotnih večerih, ki jih je preživel pred kaminom ob branju knjige. Seveda ne bi imel nič proti, če bi mu družbo delalo kakšno dekle, ki bi utrujeno zaspalo v njegovem naročju on pa bi se prepustil branju knjige...
Odprl je oči in odkimal z glavo kot, da bi hotel s tem odgnati svoje misli. Spet se je prepustil sanjarjenju kot že tolikokrat poprej.
Toda danes ni bil tukaj zgolj zato, da bi si sposodil eno izmed knjig na polici, danes je iskal točno določeno knjigo. Nenazadnje se je moral pripraviti na uro urokov, ki ga je čakala že naslednji da. Seveda je obvladal svojo snov, ki jo je predaval toda zmeraj je rad presenetil s kakšnim novim, čarovnikom malo znanim podatkom.
Počasi se je le obrnil stran od bližnje police s knjigami in kar malo žalosten stopil naprej v iskanju knjižničarja Trevorja. Kmalu ga je opazil zakopanega v delo in nasmešek se mu je spet narisal čez obraz.
"Pozdravljen Trevor" ga je prijazno odgovoril. "Kako smo danes?"
Trevor se je zdel dober človek in čeprav z Rayem še nista imela ogromno stikov se mu je zdelo, da bo Trevor pravi naslov za njegovo vprašanje.
"Se opravičujem, ker te motim pri tvojem delu" je vljudno začel "Toda zanima me če mi lahko priskočiš na pomoč z nasvetom?"
Pogledal je knižničarja v oči in nato rekel "Za svojo naslednjo uro bi rad učencem pokazal kako pretirana raba kompleksnih urokov dolgoročno vpliva na njihovo zdravje in kaj lahko storijo, da te negativne ali pozitivne učinke preprečijo. Imaš kakšno knjigo zame v kateri so opisani še posebej zanimivi primeri?"

[vem ni najboljše, ampak sem še malo zrjavel ]

Iskreno lahko rečemo, da Trevor ni bil povsem normalen knjižničar. Za razliko od nekaterih predhodnikov, je dovolil da se v knjižnici glasneje pogovarjajo. Študentom je dovolil tudi to, da so v knjižnici lahko jedli, le če se niso dotikali knjig. Knjigo z naslovom, Lepotni uroki za vsak dan, je dobesedno vrgel na kup knjig, ki je stal za njim. Po šestih knjiga, se je že naveličal čiščenja le teh. In vse bolj je začel sovražiti študente. Kako so lahko bili, tako egoistični, da so pisali po knjigah, kljub temu da so vedeli da bo te knjige uporabljalo še veliko naslednjih generacij. Ko je v neki knjigi naletel na svoj podpis, ga je prav streslo. Je bil tudi on, takšen sebičen razvajenec. O sebi je imel čisto drugo predstavo. Seveda, pa je možno da ga je podpisal kdo drug, v upanju da bo knjižničarka Gump odkrila podpis, ter bi bil njegov dom ob točke, on pa bi bil kaznovan. Mimo je prišel Lux, ki se je obdrgnil ob noge, zato ga je dvignil v naročje. Oboževal je tega mačka. Vedno je hodil ob njemu, kakor pes, poleg tega pa je tudi "pazil" da študenti v knjižnici niso počeli neumnosti. Oziroma, si je Trev, vselej to rad predstavljal. Če smo iskreni, je bil Lux povsem navaden tigrasto sivi maček, ki ga je knjižničar dobil pri bunkeljih, ki so živeli na kmetiji. Vendar je bil, Trev vedno prepričan, da je Lux preprosto preveč pameten za navadnega mačka. Naprimer; že prvi dan je lahko odprl vrata, in tega ne morem narediti vsak maček, si je ves čas zatrjeval.
Pobožal je mačka, nato pa ga je spustil na tla. Zakopal se je nazaj v delo. Upal je, da se bo pri njemu oglasil kateri izmed učiteljev ali pa učencev. Zelo rad se je namreč pogovarjal, spoznaval nove ljudi, ter slišal stvari še z njihovega vidika. Sploh ni videl, da se mu približuje profesor Ray, zato se je malce ustrašil, ko ga je le ta ogovoril. "Pozdravljeni, profesor. Odlično, kot vedno. Pa vi?" mu je hitro in nasmejano odgovoril. Vedel je, da je profesor le 4 leta starejši od njega, vendar se mu je zdelo da mora osebje vikati profesorje. Ali pa se je samo motil. Na svojem sogovorniku, ni našel ničesar kar bi motilo, zato se je takoj dobrovoljno oglasil, ko ga je vprašal za nasvet: "Oh, je že v redu. Knjige ne bodo nikamor ušle." Nasmehnil, se je, nato pa še pripomnil: "Seveda, samo povejte kakšno knjigo hočete?"
Knjigo, ki jo je imel prej v rokah, je odložil na zaprašen kup, in dokaj hitro vstal. "Kompleksni uroki, dolgoročno zdravje, negativni in pozitivni učinki" je zamomljal, ter se za trenutek ustavil. Torej je verjetno na oddelku za bolničarstvo oz. zdravje, je pomislil. Imena oddelkov, katera si ni izmislil on, si še vedno ni zapomnil; kdo je že slišal za oddelek z uroki za levitacijo. Obup. Najboljše bi bilo, če bi bilo vse urejeno po abecedi.
"Lahko za trenutek počakate?" je dejal profesorju, nato pa se zapodil proti policam. Gledal je po vseh policah, ter našel že več primernih knjig. "Profesor, pa iščete eno knjigo ali več?" je vprašal, nato pa spet utihnil. Po malce več kot minutnem iskanju, je ponosno stopil izza polic, ter pred seboj, vodil knjige, z palico, ki so lebdele v zraku.


[tole, je drugače čist kul... men se zadnje čase jezik povsem plete, in mi je res čudno pisat - sorry če je kje zamenjan besedni vrstni red ]

"Čemu vsa ta formalnost?" je odgovoril in se sproščeno zasmejal. "Upam, da ni kaj narobe s tem, da se tikama, saj nenazadnje nisva še tako stara, da bi bila kakšna potreba po tem. Upam, da nisem napačno domeval in če želiš sva lahko tudi formalna in vljudna?"
Nasmehnil se je in tako dal Trevorju možnosti izbire. Pravzaprav sploh ni razmišljal preveč o tem preden je odprl usta, sedaj pa se je zavedal, da bi kot profesor moral biti bolj vljuden in novemu knjižničarju nameniti spoštovanje s tem, da bi ga vikal. Toda kar je bilo je bilo, sedaj se ni dalo ničesar več spremeniti, zato se s tem ni preveč obremenjeval....
Ko je Trevor izginil med policami si je Ray spet vzel čas, da je spočil pogled na knjigah, ki so ga obdajale in ga napolnjevale z občutkom nečesa lepega in dobrega. Res sem obseden s knjigami
Trevor se je kmalu vrnil in z palico pripeljal kup knjig. Ray je z zanimanjem s pogledom zdrsnil po naslovih in opazil, da jih je nekaj že prebral, nekaj je bilo zanj povsem neuporabnih, toda dve sta pritegnili njegovo pozornosti in obe je vzel iz kupa.
"Mislim, da bosta te dve več kot izvrstni" je zadovoljen odgovoril. "Najlepša hvala za pomoč, očitno se šestošolcem obeta zanimivo predavanje."
V knjižnici ni bilo ravno veliko študentov, saj je bil šele začetek šolskega leta toda nekaj se jih je le smukalo sem ter tja. Ray si je zaželel še nekoliko pobližje spoznati novega knjižničarja, saj ga do sedaj še ni imel priložnosti.
"In kako ste zadovoljni z novo službo?" je vprašal "Ste se okvarajali še s čim drugim ali so knjige vaša največja strast? Moram priznati, da ste našo knjižnico obogatili z nekaj izjemno zanimivimi in redki primerki knjig, če se ne motim?"

"Formalnost? Ah, seveda. To je samo zaradi izgleda. Pomojem mnenju, ne bi bil dober zgled za učence. Seveda, je čisto možno da se motim. Pač, čudno bi bilo, če bi te klical Ray" mu je odvrnil, v enoglasnem monologu. "Seveda bi rad, da se tikava, vendar v zasebnosti, profesor Shadow" mu je še dejal. Bolj kot vse, ga je skrbelo mnenje študentov o njem. Njegov največji strah, je vsekakor bil, da bi se učenci norčevali iz njega, kot so se iz bivše knjižničarke Gump. Preprosto je poskušal ugajati vsem. Profesorjem, tako da jih je vedno pozdravljal, ter bil vedno pripravljen pomagati, študentom, tako da jim je dovolil glasno govoriti v knjižnici, ter v njej tudi jesti, še celo šolski zdravnici je poskušal ugajati, tako da ji je vedno pomagal brskati po starodavnih knjigah, za starimi uroki. Preprosto je moral ugajati vsem.
Brskal je med knjigami, ter prišel do dveh, v katerih bi zelo verjetno morali biti podatki, po katerih je spraševal profesor. Kompleksni uroki in Posledice urokov. "Odlično, samo da vam ugajata, ter da boste v njiju dobili podatke, ki jih potrebujete za predavanje" mu je nasmejano odvrnil.
Odpravil je je nazaj do svoje mize. Res je pričakoval, večji naval študentov, vendar je bil dokaj presenečen, da jih je že prvi dan prišlo nekaj, ki so bili pripravljeni spregovoriti z njim besedo ali dve.
"No, ne morem reči, da je poklic knjižničarja nekaj, kar sem si vedno hotel postati. Prav nasprotno. V šolskih letih, sem, in čeprav je bilo to grdo od mene, prav preziral našo knjižničarko. Vendar so okoliščine, očitno odločile da bom prav jaz njen naslednik. Naslednik knjižničarke, iz katere sem se vedno norčeval. Pa vi, uživate v službi novega profesorja urokov" je dejal v eni sapi, nato pa globoko vdihnil. "No, nekoč sem bil navdušen nad zmaji, vendar je tega že dolgo nazaj, več kot 10 let. Kaj pa vas navdušuje?" je dejal enoglasno, na koncu pa radovedno vprašal. Izvlekel je palico, ter priklical pred sebe, nekaj knjig, ki pa so bile očitno že zelo stare. "Tukaj so. Uspelo mi je dobiti Skrivnosti egipčanske magije, ki pa so bile izdane le v 200 izvodih. Zelo težko sem jo dobil, in na koncu sem se za njo, skoraj stepel z nekim arabskim čarovnikom, ki je izgledal sila nenavadno. No, vsaj govoril je arabsko," je kar govoril in govoril, pri tem pa pokazal na knjigo, ki je bila prašne rjave barve, njen naslov pa se je črno lesketal. Pokazal je na drugo knjigo, ter pripomnil:"Ta pa je Najtemnejše coprnije sveta, zgodbo, kako sem jo dobil, ne bom pripovedoval, saj je čisto predolgočasna" Spet je zajel sapo. Čisto preveč govorim, je pomislil, ter se odločil da pusti profesorju besedo, še prej pa dodal:"Tukaj, pa je še nekaj knjig, ki so jih napisali čarovniki iz viktorijanske dobe, ter so sila pomembne, če hočemo razumeti, kako so živeli in razmišljali čarovniki v tistem času."

"Se povsem strinjam gospod Dearborn, nenazadnje smo mi vzor mladim generacijam in žal včasih še zmeraj pozabim, da sem sedaj tudi v vlogi profesorja." je dobrovoljno odvrnil.
Poslušal je njegove besede in res bi si le težko predstavljal Trevorja kot osebo katere edini cilj v življenju bi bil postati knjižničar. Sicer to ne bi bilo nič nenavadnega, a Trevor se je zdel kot nekdo, ki ga zanima še kaj v življenju poleg knjig. "Včasih se življenje pač tako obrne" je poznavalsko prikimal. "Tudi sam sem v mojih šolskih leti zakuhal prenekatero potegavščino mojemu profesorju urokov, imel sem to srečo, da sem bil resnično nadarjen za ta predmet in sem si lahko privoščil mariskaj, toda nikoli si ne bi mislil, da bom pristal na mestu, ko bom jaz tisti katerega študentje potegnejo za nos. Oziroma vsaj poskušajo." Sproščeno se je zasmejal.
Sam je bil zmeraj tisti, ki si je pri urah urokov privoščil prenekatero potegavščino in skrbel za smeh v učilnici in ker je bil mlad se mu je zdelo, da se je dobro postavljati s svojimi sposobnostmi. Mnogokrat je navduševal sošolce in spravljal ob pamet profesorja s kompleksnimi uroki, ki jih niso poznali niti v zadnjem letniku. Toda kmalu je odrastel in spoznal, da je bilo takšno obnašanje otročje, a vse to pač spada k odraščanju.
"Moram priznati, da me poučevanje neizmerno veseli in v njem resnično uživam. Le upam lahko, da tako čutijo tudi moji učenci." je zadovoljen odgovoril. Rers je užival v svoji službi in ne bi je zamenjal za nič na svetu.
"Navdušuje me mnogo stvari, predvsem različne knjige in seveda uroki, a kaj bi vas dolgočasil s tem." je odgovoril. Z zanimanjem si je ogledal knjige, ki mu jih je Trevor predstavil in navdušen prikimal "Moram prizanti, res imate izvrsten okus za knjige. Bradavičarka je lahko vesela, da vas ima..."

Lacuna, ki ji je bilo naravnost dolgčas v Gryfondomski dnevni sobi, se je hitrih korakov napotila do knjižnice. Popoldan se je že prevešal v večer in če ne bi bila resnično navdušena nad starimi knjigami, bi se najbrž namesto v knjižnico odpravila ven, iščoč še zadnjih sončnih žarkov, ki so zaenkrat še greli grad in njegovo okolico.

Odrinila je vrata, ki so vodila v stari hram učenosti in v trenutku se je med njene noge zapletel siv tigrast maček. Dvignila ga je v naročje in ga navdušeno pobožala. Knjižničar tega ni vedel, toda Lacuna in njegov maček sta bila izjemno dobra prijatelja. Po prstih se je odplazila na desno, ter izbrala najdaljšo možno pot, ki je vodila vse okoli knjižnice. Ni hotela, da jo knjižničar vidi z njegovim mačkom v naročju.

Kmalu ga je odkrila pri eni od polic in pogovarjal se je z - Lucy je zastal dih - profesorjem za uroke. Nekoliko se je sklonila, da je lahko videla nad hrbti knjig, ki so ločevale en prehod od drugega in vrgla oči na lepega profesorja. Tudi knjižničar ji je bil všeč, toda Ray Shadow je že nekaj let vladal njenim sanjam in nič ni kazalo, da se bo to kaj kmalu spremenilo. Lux je neumorno zamijavkal in se iztrgal iz njenih rok. Zanj niti približno ni bilo tako zabavno vohuniti za skrivnostnim profesorjem, svojega lastnika pa je tako videl večkrat, kot večina mačk, ki so vandrale po Bradavičarki.

Lacuna je presodila, da bo čas za umik. Če sta slišala Luxa, potem bosta kaj kmalu začela gledati, od kje je prišel in ni želela, da bi jo kdo česa obtožil. Knjižnica pač ni bila živalski vrt. Povsem sproščeno in navidez nevedno se je postavila k polici in iz nje potegnila najbližjo knjigo. 5 dobrih in 20 slabih idej, kako popestriti svoje čarobne napoje. Komaj je začela po knjigi listati, jo je začela boleti glava. Pa ravno te presneti napoji, ki jih nikoli ni mogla prenašati....

Ob njegovem odgovoru se je le nasmehnil, nato pa pomislil kakšen vzor daje dijakom. Vedno je pazil da ni govoril grdo, ter da niso študenti dobili napačnega mnenja o njem. Lepo se je vedel, in bil vedno prijazen. Torej me morajo imeti za pravega svetnika, je pomislil sam prisebi, in začelo mu je iti na smeh.
Nasmehnil se je profesorjevi pripovedi, ki pa je bila dokaj podobna njegovi. Tisto kar boš vedno zavračal, to boš postal, bi lahko povzeli kot nauk. Kar pa je bilo v resnici zelo bedno. Torej če boš zavračal mladost, takšna kot je, boš v srcu vedno mlad. In če boš zavračal pomoč, je potem nikoli več ne boš deležen, je pomislil. Včasih je Trevor znal zaplesti stvari, kot kakšna ne preveč pametna blondinka, ki ne loči med televizijo in akvarijem. Preprosto ni bil preveč pameten, vendar je bil, samo možganov ni znal uporabljati na pravi način.
"Pa jim kdaj uspe?" je malce bolj resno vprašal, in ker je bil prepričan, da ga profesor ne bo razumel, je še pripomnil :"Učencem, mislim".
Nato, pa ga je zelo pozorno poslušal. Že ko je bil mlajši, se je naučil, da lahko iz preprostega pogovora izve veliko stvari. Če naprimer ne bi pozorno poslušal, ne bi vedel, kako zelo navdušuje profesorja, poučevanje njegovega predmeta, ter kako rad ima različne knjige. Zamislil se je, to lahko izve vsak bebec. "Hvala" je na hitro odvrnil, ko ga je pohvalil, nato še hitreje dodal:"Tole vam pa posebej priporočam", ter je pokazal, na očitno eno izmed starejših knjig, ki so bile zložene na njegovi mizi. "Kot vidite je naslov knjige Rune - skrivne prenašalke sporočil, ter je kljub starosti, več kot 500 let, napisana je bila namreč v elizabetinski dobi, še zelo dobro ohranjena" je dejal, nato pa segel za knjigo, ter jo odprl pred sabo. Pergament je bil kot nov, in tudi črnilo ni še zbledelo. "Preveč dobro ohranjena" je pripomnil
Obliznil si je ustnice, nato pa slišal slišal svojega tigrastega mucka, po imenu Lux, ki je ne preveč nežno zamijavkal. Obrnil se je, nato pa ga poklical. Maček ni pritekel k njemu, tako kot običajno, ampak je le nežno mijavkal. Odpravil se je do kraja, kjer je le bil Lux, ter zagledal rdečelaso dekle. "Te smem vprašati, kaj si počela z Luxom?" jo je najprej kar naravnost vprašal, ter zapičil svoje oči v njo. Sovražil je, ko je kdo grdo delal z živalmi. Sam jih je imel kot za žive osebe. "Mislim, z mojim mačkom" je pripomnil, ko se je spomnil, da mladenka verjetno ne ve, kako je njegovemu hišnjemu ljubljenčku ime.

((Lahko je več kot 400, ampak več kot 500 pa zagotovo še ni, če je spisana v Elizabetinski dobi... Ray, oprosti, da sem kar odpisala, ampak mislim, da boš imel zdajle lažjo iztočnico, da vskočiš v pogovor.))



Lacuni bi skoraj padla knjiga, ki jo je brala. Saj ne, da bi zelo ljubila napoje, toda celo knjiga s tako pošastno vsebino je bila vredna tega, da se z njo lepo ravna. Zaprla jo je in jo pritisnila k prsim, v obraz pa je naenkrat zardela, da se je njena koža prijetno skladala z barvo njenih las. Presneti maček jo je izdal.

"Uh, kakšnim mačkom? Nič nisem počela z njim, tukaj je pač bil..." je rekla obupano, toda celo njena še kar verjetna laž je izpadla grozno neposrečeno, ko je Lux dvignil rep, se začel smukati okoli njenih nog in se končno dvignil na zadnje noge ter se s kremplji oprijel roba njenega krila in pričakujoče zamijavkal, saj ga je ponavadi dvignila v naročje, kadar je to naredil.

"Lux, v težave si me spravil," je stisnila skozi zobe, tako tiho, da je gotovo nista slišala ne knjižničar, ne maček, toda počutila se je nekoliko bolje, ko je krivdo prevalila nanj. Potem je previdno odložila knjigo nazaj na polico in zavzdihnila, njen pogled pa se je nekoliko osramočeno osredotočil na mačka, ki se je zdaj pred njenimi nogami prevalil na hrbet in glasno predel.

"Samo malo sem ga pobožala. Ne vem, zakaj je začel mijavkati... Morda pa ne dobiva prave hrane za čarovniške mačke in je lačen?" je vprašala, v upanju, da bo knjižničar morda sprejel novo temo pogovora in se bo lahko izognila težavam, ki bi znale slediti.

"Zmeraj znova me presenetijo s svojo izvirnostjo in izgovori." je nasmejano rekel Ray. "Ko že misliš, da si jih uspel ujeti, se zmeraj znova znajo izmuzniti. Priznam v takšnih primirih, ko se jim uspe izmuzniti sem jih pripravljen tudi nagraditi, čeprav so storili kaj narobe, ampak tudi za potegavščine moraš pokazati nekaj znanja. Mogoče sem kar prenežna duša".
Pravzaprav so ga mladi čarovniki in čarovnice resnično navduševali s svojo izvirnostjo. In če se je komu posrečila kakšna dobra zvijača ga je to neizmerno zabavalo, za razliko od ostalih profesorjev, ki bi takšno ravnanje v večini primerov kaznovali.
"Do sedaj je samo dvema študentoma uspelo, da sta me prelisičila, toda sta hitro spoznala, da poznam tudi jaz cel kup zvijač." je dodal in se skrivnostno nasmehnil. V resnici je obema študentoma vrnil z isto mero, kot sta jo zagolda njemu. A za njun trud je njun dom kljub temu dobil nekaj točk in seveda so ostali v stikih tudi po njunem končanem šolanju in še sedaj se večkrat dobro nasmejijo tem dogodkom.
Z zanimanjem je hitro prilistal knjigo, ki mu jo je Trevor priporočal in moral je priznati, da je izgledala obetavna. "Ko bo prišlo malo mirnejše obdobje, vas bi prosil, če mi jo boste lahko posodili za nekaj dni. Takšen primerek res redko vidiš."

Od daleč je opazoval čuden pogovor med Trevorjem in mladenko in moral se je nasmehniti. Trevor je bil prepričan, da je mladenka nekaj storila njegovemu dragemu mačku, a Lux, kot je bilo mačku očitno ime se je počutil izvrstno v mladenkini družbi. Vsaj na prvi pogled je dajal maček takšen vtis.

Ray se je približal dvojici, da bi pomagal razrešiti celotno situacijo, ki se mu je pravzaprav zdela smešna in zanimiva. Opazil je, da dekle nosi Gryfondomovski plašč in če ga spomin ni varal je obiskovala peti letnik.
Ob njeni izjavi, da maček mogoče ne dobiva prave hrana se je komaj zadržal, da se ni glasno zasmejal. Bil je prepričan, da Trevor neizmerno skrbi za svojega mačka in zato je bila izjava več kot smešna.
"Mogoče pa ima mladenka prav gospod Dearborn." je navihano pripomnil. "Maček izgleda popolnoma sproščen v družbi gospodične Coil, mogoče ga samo napenja ali ima prebavne motnje. Ste prepričani, da ni kaj narobe z njegovo hrano?"
Pomežiknil je Gryfondomovki, nato pa se povsem resno zazrl v knjižničarja. Ni se hotel norčevati, toda stvar je bila prav zabavna in on je pač bil takšen tip osebe, ki se je rad zabaval tudi v takšnih trenutkih.

Namuznil se je Rayevem odgovoru o študentih, ki so se ponavadi, radi norčevali in nagajali profesorjem. Tudi on je bil včasih tak, vendar nikoli ni šel predaleč. Že res, da so nekoč z sošolci spravili v jok profesorico, ki pa ne le, da je bila povsem čustveno nestabilna, ter se tudi ni znala braniti. Dobra stara profesorica Merryweather. Upokojila se je že med njegovim šolanjem.
Poslušal je profesorja. Njega študentje nikoli niso nadlegovali oz. se norčevali iz njega na kakršenkoli način, vendar tega seveda ni bilo pričakovati od njih. Na šoli, je bil namreč šele nekaj dni. "Seveda" mu je dokaj hitro odvrnil nato z nežnim gibom svoje palice, stare knjige poslal nazaj na njihova mesta. Palico je pospravil nazaj v žep.
No, očitno se je motil. Če se ne bodo norčevali iz njega, se bodo pa iz njegovega mačka. Podobno se je že zgodilo hišniku, kateremu pa sta dva študenta pobruhala mačko. In čeprav upal da se to ne bo zgodilo Luxu, se mu verjetno še bo. Študentje, so zlobni in razvajani, najhujše pa je bilo dekle, ki je sedelo pred njim. Marsikdo, ki bi ju opazoval, bi se verjetno začel smejati. In tudi Trevorju, se je navsezadnje vse zdelo nekam smešno, vendar se je odločil da bo nastopil resno. Navsezadnje, Lux je bil njegov maček.
Začel se je spraševati, zakaj Lux sili v njeno naročje, zato jo je premeril z pogledom. Bila je samo neko povprečno dekle iz Gryffindoma, staro 16 let, na videz prijazno, ter verjetno ne sovražnica mačk. Če bi jih, Lux verjetno ne bi silil k njej.
"Malce pobožala, kaj?" jo je najprej jezno, še enkrat premeril z pogledam. Nato, pa prav osuplo zavzdihnil. Smrklja si je drznila dvomiti, o njegovi prehrani, poleg tega pa jo je podprl še profesor. Na žalost ni bilo nikogar več v knjižnici, katerega bi lahko z pogledom prepričal naj se postavi na njegovo stran. Grdo je pogledal deklino, nato pa le dejal:"No, mogoče je res kaj narobe z prehrano". Pogladil je mačka po glavi, nato pa ga dvignil v naročje. "Vendar dvomim" je še resno pripomnil.
Njegov ponos, mu vsekakor ni dovoljeval da bi se ji opravičil. Ona je bila študentka, on pa knjižničar, zakaj bi se potem moral opravičiti. Nazadnje, se je zelo slabo počutil zaradi vesti, in je nazadnje le izdavil:"Oprostite, mi, gospodična". Lažno se ji je nasmehnil.

Lacuni so se zašibila kolena, ko je k njima pristopil Ray. Bil je videti zbran in skrivnosten kot vedno in smehljal se je na način, ob katerem ji je postalo naravnost vroče. Če ne bi že prej zardevala v lica, si zdaj niti slučajno ne bi mogla pomagati. Prestopila se je na mestu in potem je stopila še pol koraka nazaj, ko jo je knjižničar grdo pogledal.

Sicer je bil dober človek in Lacuni je bilo žal, da se mu je s svojo opazko o hrani očitno tako zamerila. Po drugi strani pa se je profesor za uroke postavil na njeno stran in nehote je zažarela ob njegovih prijaznih besedah. Potem pa ji je še pomežiknil in Lacuna se je neprijetni situaciji navkljub znašla v sedmih nebesih.

"Ne, oprostite meni," je v zadregi odvrnila knjižničarju. "Morda ne bi smela tako hitro predvidevati. Vidim, da imate svojega mucka zelo radi in gotovo ga hranite samo z najboljšo hrano. Tudi moj Bells dobiva samo najizvrstnejše. Oprostite," je še enkrat dodala, nekoliko tišje, saj ji je bilo res žal, da ga je spravila v slabo voljo.

Za trenutek je pogledala v tla, potem pa ji je pogled ušel k Rayu. Ampak za vsak slučaj je oči hitro spet preusmerila h knjižničarju, ki je zdaj držal Luxa v naročju, tigrček pa ga je ljubeče obliznil po licu. Ura na bližnji steni se je približala osmi in tišina, ki je bila še bolj glasna, kot ponavadi, je naznanjala, da so v knjižnici ostali samo še oni.

V trenutku mu je postalo zelo vroče, kakor vedno, ko se je jezil ali pa bil slabe volje. Odpel si je gumb na svoji zeleno rdeče karo obarvani srajci, za katero pa lahko rečemo, da je bila na prvi pogled, prelepa. Ko pa si jo pogledal bližje, pa si opazil, da ponekod štrlijo vlakna proč, ter da je marsikje kakšna luknja. Upal je, da Ray in študentka, katero je ravnokar zalotil, ne bosta opazila napak. In že res, da si je za slavostno večerjo privoščil povsem nov plašč, vendar sedaj ne sme več zapravljati. Zbiral je denar za prekrasno zbirko pisateljice Emmeline Arture Ross, ki pa je govorila o psihičnih posledicah prepovedanih kletev, ter ostalih heksušev in začarov. In ker je Treva, že od nekaj privlačila psihološka stran stvari, jo je seveda moral imeti.
"No, saj navsezadnje ni z njim nič narobe" je odvrnil, ter še enkrat pogladil svojega mačka. Sovražil je, ko je kdo dejal da je Lux, mucek. Kakor, da bi bil 3 mesečni mladiček. Lux je bil njegov spremljevalec že več let, ter mu je bil bolj zvest, kakor bi mu bilo dekle. Bolj zvest, kakor mu je bila Ann. Pogledal je po knjižnici, te nato pa skozi okno. "In s katero hrano hraniš, svojega..." jo je vprašal, nato pa naredil velik premor, ker se ni spomnil mačkovega imena. "Bells?" je pripomnil, ter si oddahnil, ker je ugotovil pravilno ime.
Nenadoma pa se je zaslišal pok in Trevor se je prestrašil bolj kot ponavadi. Nadvse hitro je izvlekel palico, ter jo dvignil predse. In čeprav ga je pok prestrašil, se je še vedno bil pripravljen spopasti s sovražnikom. Svojima sogovornikoma, je pokazal, naj gresta za njim, sam pa je, kot da bi bil v bitki pohitel k Prepovedanemu oddelku. Ker so bili časi temnejši, ter bi verjetno kateri izmed učencev posegel po črni magiji, je vrata Prepovedanega oddelka, zapečatil z posebno kletvijo, zaradi katere lahko vrata odpre samo on. Če pa bi jih kakšen študent, poskusil odkleniti z alohomoro, pa bi bile posledice, kot je lahko videl, katastrofalne. Ko je pritekel, na prizorišče, v napadalni pozi, je opazil, da so vrata Prepovedanega oddelka, še vedno cela. Nasmehnil se je, ko je ugotovil da nobena knjiga ni poškodovana. Za »povzročiteljem« pa ni bilo nobenega sledu.

Skozi steno ob knjižnih policah je prišvigala White in se ustavila ob vratih, pri katerih je ravnokar močno počilo. Ogledala si je vrata in knjige okrog, nato pa opazila, da je zraven stal tudi knjižničar. Ponavadi ni obiskovala knjižnice, saj so se knjižničarji od njenih živih dni že velikokrat zamenjali in vsi ji niso bili prav pri srcu. Seveda so jo knjige vedno zelo zanimale, a odkar se jih ni morala dotikati, jih ni mogla brati, kvečjemu, če ji je nekdo drug obračal liste. Ampak, ker so bili taki prijazneši zelo redki, je svoje dneve in noči preživljala z zmišljevanjem svojih zgodb, za katere je dobila navdihe pri gledanju spletkarjenja in zmenkarjenja učencov.

Ko je ugotovila, da je že nekaj minut nemo strmela v knjižničarja, ki jo je kar preveč spominjal na njenega bivšega zaročenca, se ji je zazdelo, da je dobila nekaj barve v lica. Seveda je bilo to za njeno prozornost zelo malo verjetno, toda nič ni škodilo malce upanja na ponovno življenje, ki je bilo tako ali tako zanjo nemogoče. "Ravnokar je nekdo poizkusil raztreliti vrata!" je hitro pripomnila in s tem pregnala nerodno tišino po glasnem poku. Zazrla se je v njegove morske oči in postalo ji je nerodno, ker so jo zdaj že grozno spominjale na njeno preteklost. Saj ni imela nič proti zgledu svojega bivšega zaročenca ali knjižničarja, ampak odkar se je Christopher izkazal za popolnega arogantnega egoista, se je bala, da se bodo tudi drugi pokazali v tej luči. Da bi prenehala s svojim neumnim razmišljanjem je raje poizkusila speljati pogovor. "Ste morda videli koga, ki bi tekel iz knjižnice? Ali pa se je mogoče kam skril?"
Spet je pogledala knjižničarja v oči in hitro odmaknila pogled. Bil je prav čeden in postaven. Morda le ni bil tako podoben njenemu zaročencu. Morda bi bil celo boljši zaročenec? Začela je gledati naokoli, kakor, da je izkala krivca za nezgodo in upala, da knjižničar ni ugotovil, kaj se ji je pletlo v glavi.

Zdelo se je, da se je dogodek, ki bi se lahko razvil v spor, hitro razrešil in ko sta se Trevor in Lacuna opravičila drug drugemu ni bilo več razloga za kakršnokoli napetost v knjižnici. Ker se je ura že bližala osmi se je knjižnica počasi izpraznila, toda Ray je imel še zmeraj občutek, kot da je spregledal nekaj povsem očitnega. Če bi le odprl oči in podrobneje pogledal Lacune bi lahko opazil rdečico na njenem obrazu in poglede, ki mu jih je pošiljala tako pa je vse te znake očitno spregledal.
"Torej sta oba ljubitelja živali? Sam imam v posesti samo mojo Sovo, toda zmeraj sem si želel še enega ljubljenčka. Pravzaprav sem si zmeraj želel, da bi moj ljubljenček bil zmaj, ki bi ga imel ob sebi že takrat, ko bi bil še v jajcu in bi spremljal njegov celoten razvoj..." zdelo se je, kot da je globoko zamišljen, ko je dodal "Še sedaj se sprašujem zakaj mi starša tega nista dovoljila." Seveda je to povedal s sarkazmom in na koncu dodal širok nasmešek, toda v svojih mlajših letih si je to resnično želel in starša sta mu to željo komaj izbila iz glave.

Njihov pogovor je presekal glasen pok in Trevor je hitro izvlekel palico ter se odpravil proti prepovedanemu oddelku. Ray mu je sledil pripravljen, da v vsakem trenutku poseže po palici, toda vodenje je prepustil knjižničarju, nenezadnje je bilo to njegovo področje in tudi Ray ne bi pustil nikomur, da se spopade z čimerkoli v njegovi hiši ali v njegovi predavalnici. Tako je z enim očesom pazil na Lacune z drugim pa pozorno spremljal dogajanje.
Ko so prispeli do vrat, ki so vodile v prepovedan oddelek jih je tam pričakala Persephone. Ray je hitro opazil, da je prozorna postava ženske pokazala nenavadno veliko zanimanje za Trevorja. Toda tega ni imel namena komentirati zanimalo pa ga je če bo to opazil tudi Trevor, saj se mu je zdelo, da je početje duha bilo kot krik sredi tišine. Toda če bi sam pogledal okoli sebe bi opazil da Persephone ni edina, ki je kazala zanimanje za nekoga. Tudi Lacune je bila še zmeraj z njimi in celotno dogajanje je od daleč izgledala sila komično, a zdelo se je, da se udeleženci tega pogovora niti malo ne zavedajo razmišljanja drugih sodelujočih.
"Ste mogoče videli kdo je poizkušal raztreliti vrata gospodična Pale?" je prijazno in z mirnim glasom vprašal Ray. Kot duh je imela sposobnost drseti skozi trdne površine in prav lahko je bilo, da je opazila "krivca".

Lacuna je veselo prikimala Rayu, ki je spregovoril o ljubljenčkih in zmajih. Sicer se ji je zdel zmaj čisto preveč strašen ljubljenček - niti pobožati ga nisi mogel, saj so bili zmaji tako grobo luskinasti. In njeni dolgi lasje so se že tako preradi znašli v bljižini ognja, zato res ni bilo treba izzivati usode.

Trevor se je očitno odločil zakopati bojno sekiro in jo vljudno vprašal s katero hrano hrani Bellsa. Lacuna je odprla usta, da bi mu povedala, ko se je nekje za njihovimi hrbti razlegel oglušujoč pok. Nekoliko je poskočila od strahu, potem pa sta oba moška začela teči proti prepovedanemu oddelku in čeprav ji res ni bilo do tega, da bi obiskala kraj zločina, bi ji bilo še bolj strašno ostati sama med policami.

Za Rayem je stopila do vrat, ki so vodila do prepovedanega oddelka in tam videla Trevorja in neko lebdeče dekle, ki jo je očitno prav tako privabil glasni hrup. Čeprav se je skušala skriti za profesorjem, je dobro videla, da so bila vrata še cela in nikjer ni bilo videti kakšnih posledic eksplozije. Ray je pogumno Trevorju prevzel besedo in belo gospodično vprašal, če je koga videla na kraju zločina.

Lucy pa ni bilo do tekanja za nekom, ki je imel sposobnost proizvajati tako moteče eksplozije. Ponavadi je postala živčna že, če je nekdo v njeni prisotnosti počil balon. "Mislim, da bi se morala vrniti v dom," je izjecljala. Toda prvič po dolgem času ni bila prepričana, če bi bilo varno, da sama hodi po šoli tako pozno zvečer.

White je spet pogledala proti knjižničarju, ko sta se mu pridružila še Ray, ki ga je poznala iz prejšnjih let, saj je že nekaj časa učil na šoli in gryfondomka, ki jo je videla prvič. Ker sta prišla malo kasneje na sceno jo je Ray vprašal skoraj popolnoma isto vprašanje, ki ga je sama zastavila knjižničarju. "Ne, nikogar nisem videla." je povedala in spet na hitro pogledala preko ogromno število knjižnih polic. Res je, da je bila že velikokrat v knjižnici, vendar, od njenega zadnjega obiska se ni spomnila, da bi bilo toliko knjig. Knjižnica je izrazito narasla.
"Morda je pa krivec še v bljižini?" je postavila še eno vprašanje in se nato hitro premislila. "Čeprav... zdaj bi bil lahko že zelo daleč in če se je pomešal med množico, ga ne bomo nikoli našli." Zavzdihnila je in si počasi poravnala pramen dolgih belih las, ki ji je prekrival desno stran obraza, za uho. Pogledala je vrata, pri katerih je glasno počilo in nato še dodala "Lahko smo le veseli, da se vratom ni nič zgodilo." Spet ji je ideja švignila po glavi in pogledala je knjižničarja. "Če je imel učenec tako veliko željo po eni izmed knjig iz prepovedanega oddelka in mu je ni uspelo dobiti, bo zagotovo spet poizkusil." Na obrazu se ji je narisal pameten in malce navihan nasmešek. "Vi ste tako ali tako skoraj ves čas tukaj." je nadaljevala s svojo razago knjižničarju. "Morda ne bo udaril še takoj naslednji dan, ampak sem prepričana, da bo kmalu." Njen nasmeh je v trenutku še bolj zrasel in očitno je bilo, da je dobila še eno idejo. "Če želite lahko v naslednjih dneh večkrat obiščem knjižnico in malce pogledam naokoli, če bo morda kdo sumljivo blizu prepovedanega oddelka." S tem bi si tudi omogočila, da bi knjižničarja videla večkrat. Spet je upala, da je dovolj prikrila svoje namene, za katere ni bila prepričana, zakaj so ji tako pomembni.

Ko je Ray povedal, da bi je hotel imeti zmaja, se je Trevor le prijetno nasmehnil. Le kdo ga ni hotel. Tudi Trev, je kot majhen naravnost oboževal krilata bitja, ki so bruhala ogenj. Od nekdaj, si je namreč predstavljal, kako bi letel na čarobnem bitju, ter opazoval prelepo pokrajino, pod seboj.
To, da je nekdo poskušal vdreti v Prepovedani oddelek, ga je razjezilo mnogo manj, kot posledice udora. Že res, da niso bile poškodovane knjige, vendar pa je z sten odletelo nekaj ometa. "Vidimo" je najprej hladnokrvnoodvrnil duhu, ki je priletel skozi steno. Z palico, se je dotaknil vrat, ki so vodila na Prepovedani oddelek, in za trenutek je zacvrčalo. V mislih, je obnovil urok. in zato so se vrata posvetila v prav zlatem siju.
"Skoraj prepričan sem, da je krivec še vedno tukaj" je hladno dejal, nato pa pogledal naokoli. Palico je imel še zmetaj pripravljeno za napad, poleg tega pa je v knjižnici postajalo vse bolj temnejše. "Eksplozije, vsekakor ni pričakoval, in prepričan, je bil da je sam v knjižnici" je še dodal, nato pa se zamislil. Moral je imeti pomagača. Nekoga, ki bi ga zamotil, medtem, ko bi se on splazil na Prepovedani oddelek. "Razen, če je imel pomagača, ki pa bi me zamotil" je počasi in premišljeno dejal, nato pa pogledal Lacuno. Večina knjig, z temno vsebino, je bila na Prepovedanem oddelku, vendar, kaj bi z njimi počela Gryffindorka?
Opazil je, da ga Persephone, prav čudno gleda. "Ponoči, ne bodo vdrli. Bodite prepričani, sploh pa je moj kabinet, povezan z knjižnico, in če se bo kaj dogajalo, bom seveda posegel vmes." je dejal, dokaj resno, nato pa se zamislil, kdo bi lahko bil. "Verjetno je bil kakšen spolzgadovec, ki bi se rad igral velikega temnega čarovnika, v resnici pa je mamin sinček" je dejal sarkastično, ter pogledal Raya.
"Pomojem mnenju, to ne bo potrebno, gospodična Pale. Prepričan sem, da lahko, za vse poskrbim sam" ji je hladno odvrnil.

Lacuna je divje zajela zrak in se v jezi nevede oprijela rokava Rayevega plašča, da bi se zadržala in ne bi posegla po svoji palici. "Kako si drznete?" je kriknila, njeni rdeči lasje pa so bili kar naenkrat videti precej bolj razmršeni. "Do knjižnice in knjig imam samo spoštovanje, do vas pa resnično ne vem, kako bi lahko čutila karkoli prijetnega! S Spolzgadovci se ne družim, vi pa ste še slabši od njih!"

Pokazala je proti Persephoni in nadaljevala: "Nesramni ste do nje in nesramni ste do mene! Kar sami si pomagajte odkriti krivca." Šele v tistem trenutku se je zavedla, da profesorja drži za rokav in vsa preplašena ga je spustila. "Oprostite, jaz... jaz..." je izjecljala in si zaželela, da bi se lahko pogreznila v zemljo kar sredi knjižnice. "Nisem... ponesreči sem..."

Ni vedela, ali zaman išče na njegovem obrazu kakšno sled tolažbe ali opravičila, vsekakor pa je bil dan bolj razburljiv, kot si je želela. Oči so jo zapekle in komaj je zadržala solze. Stekla je proti izhodu iz knjižnice ter na hladni hodnik, ki je sameval zunaj. Ni vedela, če ji je kdo sledil, toda v knjižnici ni mogla ostati več niti trenutka.

White so knjižničarjevi mrzli odgovori popolnoma odvrnili od navdušenja nad iskanjem "krivca", za katerega je bila zdaj prepričana, da bi bil zaradi svojega neznosnega vedenja lahko tudi knjižničar. Njegov videz je očitno kar dobro zakrival njegovo osebnost, saj ga, preden je odprl usta, ne bi presodila za takšnega osorneža.
Njegova obtožba gryfondomke jo je presenetila. Ni vedela, da lahko nekdo pade tako nizko, da se začne znašati nad ubogim dekletom, ki očitno ni ničesar krivo. Želela ga je udariti, a se je spomnila, da je nemočna v svoji prozorni situaciji in ga je le nesramno obtožujoče gledala, dokler ni gryfondomka nesrečno stekla iz knjižnice. Takrat ji je prekipelo. Jezno je po zraku zletela čez knjižničarja, obletela profesorja in se ustavila nekaj metrov stran ter spet grdo pogledala nazaj. "Oprostite mi Profesor Shadow, vendar vaju moram na žalost zapustiti." se je poizkusila vljudno opravičiti Rayu.
Vedela je, da duhovi le z dotikom človeka neznostno shladijo, zato je morala biti vedno previdna kje lebdi, da ji ne bi še kdo zameril. Za knjižničarja ji je postalo popolnoma vseeno. "Upam, da se zdaj počutiš tako hladno, kot so hladne tvoje besede." je zamomljala in najverjetneje je zaradi mrzlega šoka ni slišal. Jezno se je obrnila proti izhodu, kamor je prej stekla gryfondomka, ki se ji je močno zasmilila a vseeno je odletela v drugo smer iz zapustila knjižnico skozi eno izmed stranskih sten.

Čeprav je rdečelasa študentka vse zanikala, se je Trevor še vseeno odločil, da bo nastopil proti njej, čimbolj napadalno in sovražno. Nekako ga je motilo dejstvo, da se je nekdo poskušal splaziti na Prepovedani oddelek, ravno, ko jo je zalotil da je nadlegovala njegovega mačka. "Misliš, da mi je mar, kaj čutiš do mene" ji je hladno zabrusil, ter se zelo zlagal. Preprosto je moral ugajati vsem. In spet mu je postalo žal. Moram bom pomisliti, kaj naj rečem, preden spregovorim, se je v mislih jezno opomnil.
Pokroviteljsko jo je pogledal. Mladenka, je bila očitno prepričana, da jo bo prosil za pomoč, pri iskanju krivca. Groza, kako je neumna, je za trenutek pomislil. Da bi v iskanje krivca, katerega bo seveda našel, vpletel neko mladoletno študentko, ki pa bi se na začetku izkazala kot zelo pogumno, na koncu pa bi se ustrašila. Ne, seveda ne. In sploh ni razumel, kako je lahko to pričakovala. Navsezadnje je bil on knjižničar. Opazil je tudi, da je rdečelaska, držala profesorja za rokav. No, nekdo je pa zaljubljen, je pomislil sam pri sebi, ter bil ravno pred tem, da bi se začel naglas smejati. Razmerja med profesorji in študenti, se niso nikoli obnesla. In to verjetno zaradi tega, ker so imeli nekateri profesorji, preprosto preveč nore fantazije. Tako so zalotili njegovo sošolko Lucretio, z bivšim profesorjem urokov, v Veliki dvorani, na stolu, kjer je ponavadi sedel Dumbledore.
Ko je videl, da je dekle, navsezadnje, prav pobegnilo iz knjižnice, je grdo pogledal za njo. Dokaj pozorno, je prisluhnil Persephoninim besedam, nato pa se ji je samo nasmehnil. "Seveda se" ji je na kratko odvrnil, nato pa "odvihral" v svoj kabinet, kjer je najprej naredil krepak požirek žganja, nato pa se odpravil na sprehod.

Grusha je tiho vstopila v knjižnico. Pogledala je okoli sebe, a ni videla nikogar in bolj pogumno je stopila naprej. V bistvu ni vedela, zakaj je sploh prišla v knjižnico, a ponavadi, ko ni imela ničesar za delati, se je odpravila tja. Začela je krožiti med policami in si ogledovati stare in novejše knjige. Vzela je neko knjigo urokov in jo malce prelistala, a se ji ni zdela preveč zanimiva in sploh ji ni pasalo gledati raznih učbenikov. Morala bi koga vprašati za predlog, je pomislila in še naprej iskala knjige. Iz police je vzela eno, ki ni imela naslova in je delovala zelo stara. Sedla je za mizo, ki je bila v bližini, in jo začela brati. Ni je posebno pritegnila, toda ni vedela, kaj bi lahko delala, in se ji je popolnoma posvetila.

Persephone je spet, kot da bi bilo vedno le to v njenih mislih, obletavala šolo skozi najrazličnejše stene in preletala vsa nadstropja. Končno se je ustavila v knjižnici, saj je zagledala znan obraz. Grusha! ji je švignilo čez misli in morala je priti bližje. Knjižnica, seveda. Najbolj značilen kraj za Drznvraanovko željno znanja. Odlebdela je do znanke in se ustavila ravno daleč stran, da je videla platnico, ki je bila prazna. Pristopila je bližje in se postavila za hrbet Grushe. "Živjo." je hitro pozdravila in presenetila Drznvraanovko, ki se je prej popolnoma posvečala knjigi. "Če bereš knjige brez naslovov nikomur ne popestriš življenja." Navihano se je nasmehnila in pokazala naokoli po knjižnici. "Zdaj je mogoče bolj prazna, vendar je tu ponavadi veliko učencov. Vsak, ki pride mimo si lahko ogleda točno kaj bereš in si zraven misli, kako slab ali kako dober okus imaš za knjige. Nekateri si s tem krajšajo čas in se zraven zelo zabavajo. Najbolj pa se lahko zabavaš ti, ki vidiš reakcije drugih in njihove zanimive izraze." White se je močno zasmejala in njen smeh je odmeval po celi knjižnici. Od njenega prejšnjega obiska med starimi policami ni minil niti še en teden in skoraj prisegla si je, da ne bo več prišla, a take obljube so za duha, ki uživa v letaju, zelo nemogoče. "Torej... kaj sploh bereš?" je zanimalo White, ki si ni čisto brez razloga prej ogledala platnico knjige. "Knjiga brez naslova, zanimivo. Ampak zakaj si si jo pa izbrala?"

Grusha najprej sploh ni dojela, da se nekdo pogovarja z njo. Šele ko je White omenila knjigo brez naslova, je ugotovila, da so bile besede namenjene njej. Pogled je dvignila iz knjige in ga usmerila proti duhu. Kar je govorila, je bilo zabavno, zato se je nasmehnila. Glasen smeh Persephone Pale jo je malce prestrašil in malce ji je postalo neprijetno, saj ji ni bilo všeč, če so ljudje glasni v knjižnici, a nadaljevala je popolnoma z normalnim glasom.
"V bistvu... nevem," je rekla. "Nisem vedela, kaj bi rada brala in sem vzela naključno knjigo. Sploh se ji ne moram posvetiti, kar naprej sanjarim. Prosim, reci da imaš predlog za kakšno dobro knjigo?" Lahko pa se tudi pogovarjaš z mano, si je mislila.