Velika dvorana

Naposled je še z zadnjih pladnjev izginila hrana in glasovi učencev so spet spet stopnjevali. Tedaj je Albus presodil, da je napočil čas za njegov govor in ne da bi karkoli omahoval, je vstal in trušč se je skoraj pri priči polegel.
"Zdaj ko ste vsi prijetno siti in hrepenite le še po toplih posteljah, ki vas vas pričakujejo v vaših domovih, je napočil čas, da vam povem nekaj besed."
Ravnatelj se je posprehodil okoli profesorskega omizja in se usločil na dvignjen podest pred celotno dvorano. Njegov pogled je letel preko vseh štirih omizij in njegova snežnobela podoba je v soju sveč še bolj izstopala.
"Nič kolikokrat ste že slišali, da se v čarovniškem svetu nekaj dogaja in to ne bom zanikal. Temne sile se prebujajo in neusmiljeno tolčejo po vseh, ki se jim zoperstavljajo, a pravi izvor tega zla nam ostaja neznan. Naj vas opozorim, da čeravno ste na Bradavičarki in se počutite varno, je to zgolj lažno upanje." Albus je utihnil in dvorano je zajel val tihega mrmravanja, ki se je širilo med učenci. Bilo je očitno, da so jih njegove besede vznemirile, a Dumbledore je to tudi pričaoval. "Kajti glejte, zunanjega zla se lahko obranimo, a največje zlo je tisto, ki izvira iz nas samih in tega se ne moremo. Ne, če si nismo enotni in združeni, če ne razmišljamo podobno in sočustvujemo drug z drugim. Bolj kot kdajkoli je ravno zdaj pomembno, da opustimo razlike, ki nas ločijo, da delujemo kot celota, saj bomo le potem kos vsemu hudemu. Godric Gryfondom, Salazar Spolzgad, Perwola Pifpuff in Daniela Drznvraan so zgolj imena in kakor so bila ta imena nekoč povezana, smo lahko tudi mi. Ljubite se, cenite se in spoštujte se in vsakršo zlodelo bo klonilo." Albusov glas je nekoliko potihnil, njegov obraz pa ni izkazoval nikakršnih čustev, ko je govoril. Deloval je umirjeno in spokojno kot zmeraj, a njegove modri oči so se občasno zalesketale, ko je preletel omizja in se naposled ustavil na Spolzgadovskem. "Zadnje besede namenjam vsakemu posamezniku, ki v srcu dvomi, kajti kdor dvomi, še ni izgubljen. Izgubljeni so tisti, katerih vest je že povsem zatajila, saj je vest bistvo vsakega živega bitja. Premislite, preden se kaj odločite in zmeraj se vprašajte, ali boste s to odločitvijo komu škodovali, kajti če vi škodujete drugemu, bo ta škodoval vam."
Ravnatelj se je prvikrat rahlo nasmehnil in ponovno razširil roke, kot da bi želel objeti celotni prostor. "Tako, pa smo pri kraju. Moje govoričenje se je končalo in vsak ga naj vzame po svoje. Vas pa ne bom več zadrževal, saj vidim mnoge utrujene obraze, ki kar kličejo po nočnem počitku. Lahko noč torej in uspešen začetek novega leta!" Albus se je obrnil in se počasi odpravil proti stranskim vratom, ki so bila zgolj za profesorje in so vodila v zgornja nadstropja. Bil je že utrujen in želel si je miru in samote.

Hrana je počasi, a vztrajno izginjala iz pladnjev ter krožnikov in sproščen klepet se je spet začel širiti po Veliki dvorani. Ray je s pogledom sledil dogajanju v dvorani in hitro opazil nekaj obrazov prvošolčkov, ki so postajali zmerej bolj zaspani. Končno je hrana povsem izginila iz krožnikov in ravnatelj je vstal, dvorana pa je nemudoma padla v popolno tišino.
Tako kot vsako leto je profesor Dumbledore že po tradiciji začel s svojim govorom vsem mladim zbranim v Veliki dvorani. Letos vsebina govora ni bila lahkotna in poletna kot ponavadi in Ray se je zavedal, da se tudi ravnatelj ne misli prepustiti grožnjam in temnim časom, ki so prihajali na obzorje. Z govorom je opozoril vse, tudi tiste, ki so bili še zmeraj brezkrbno skriti v svojem svetu in zaviti v vato, da prihaja čas, ko se bo treba odločiti kateri strani kdo pripada. Srednje poti ne bo in tako je na vsakem posamezniku, da se pripravi na čas, ko bo postavljen pred izbiro kaj si želi zase.
Ray je gojil globoko spoštovanje do profesorja Dumbledorja, saj je njuno poznanstvo trajalo že dosti let in delila sta si mnogo skupnih interesov. Toda kljub temu so ga presenetile besede, ki mu jih je izrekel med večerjo :
... "Pozdravljen Ray, eno prošnjo imam zate." Ravnatelj se je zasukal k
novemu profesorju, ki je sedel nedaleč od Albusa in se mu nekoliko
približal, da bi ga ta lažje slišal. "Bi lahko po končani pojedini
prišel v moj kabinet? O določenih zadevah bi se rad pomenil s tabo." ...
Nenazadnje je minilo že precej časa od takrat, ko je bil nazadnje v ravnateljevem kabinetu in zanimalo ga je kaj mu ima profesor za povedati. Sicer se mu je kar zdelo o čem bi lahko tekla beseda, toda ravnatelj te je znal zmeraj presenetiti.
Po zaključenem govoru se je začel ropot in študentje so hiteli v svoje dnevne sobe. Ray je počakal, da se je dvorana skoraj povsem izpraznila nato pa le začel svojo pot proti izhodu. Preden se bo oglasil pri ravnatelji je moral zaviti še do kuhinje in hišne vilince prostiti za steklenico Ognjenega viskija. Zdelo se mu je, da bo po pogovoru s profesorjem Dumbledorjem še dolgo ždel v svojem kabinetu in razmišljal o besedah, ki jih bosta spregovorila in steklenica dobre pijače je zmeraj pomgala ob takšnem razmišljanju...

Svoje sivo modre oci je vztrajno upiral v ravnatelja, odkar se je ta povzpel na povzdignjeni podij in pricel svoj govor. Kot vsako leto je bil govor hkrati spodbuden in svarilen, tokrat je Dumbledore ubral bolj mracno noto, kar je bilo Amonu vsec. Ljudem vsaj ni dajal laznega upanja, kar je bilo po svoje dobro, kajti ce so ljudje priceli verjeti nekaj, kar ni bilo res, je bila realizacija se toliko bolj grozljiva in boleca. Amon se je malce nasmehnil in pokimal, ko je Dumbledore zakljucil svoje besede in jih poslal spat. Lenobno je odrinil kroznik, izpraznil svojo caso in se dvignil s klopi. Na poti do vrat si je pomagal s komolci, ki so bili utrjeni od dolgih let bitk v gneci, ter jih kaj kmalu dosegel. Prav nalasc se je premikal povsem pocasi in namuznjeno opazoval predstavnico, kako je vodila prvosolcke v jece. Nekateri so se prestraseno stisnili skupaj, ko je Amon stopil iz senc in odkorakal proti domu ob njihovi strani, pri tem pa jim je namenjal prav ocarljive poglede. Sprehod je zakljucil z namuznjenim nasmehom, nato pa je prisluhnil geslu, ki ga je predstavnica zaupala prvosolckom in vstopil v svoj dom, preden bi se v vhod nagnetli preostali.

Iz te moke ne bo kruha. Boljše da se umaknem na samo in razmislim malo bolje o sebi. Vidim da me Julia ne mara, tako kot bi jst hotel. Vsak ne more imeti vsakega in vsak ima raje drugačen karakter. je razmišljal Alex.
"No, Julia! Hvala za lep pogovor, se morda še kaj vidiva po šoli?" je dejal in še enkrat preletel lepotico. Dvignil je pogled in se samozavestno namenil iz šole. Želel se je nadihati sveže zraka in zbrati misli za naslednji dan, ko začnejo ure.
"Lep pozdrav Julia!" je dejal in odkorakal.

Trevorju je nenadoma postalo nelagodno, saj se je počutil, kakor da njegov sogovornik noče več govoriti z njim. Med ravnateljevim, govorom, ki ga je seveda zelo pozorno poslušal, se je na vsake nekaj časa, obrnil na stran, ter popil malce vode. Obžaloval je, da je na slavostni večerji pil ognjeni viski, ter se ga skoraj napil. Pogledal je proti nebu, ki je bilo čudovite barve. Končno, spet doma, je pomislil. Ravnateljev govor, je bil seveda, kot vedno poln navdiha, ter upanja na prijateljstvo med domovi. Da ta starec, ki naj bi veljal za najmodrejšega in najmogočnejšega čarovnika stoletja, pričakuje na dobre veze, ljubezen ter spoštovanje. Pa saj je nor, je pomislil, vendar se je kajkmalu premislil. Ravnateljev spokojen glas je nanj deloval prav pomirjujoče. Njegove zadnje besede, pa so ga "zadele". Izgubljeni so tisti, katerih vest je že povsem zatajila, saj je vest bistvo vsakega živega bitja, je premišljeval še nekaj časa, po koncu večerje. Le to ga je malce skrbelo. Po Annini smrti, je postal brezbrižen, ter prav zloben. Čeprav je navzven izgledal prijazen, ter vedno nasmejan, v notranjosti še zdaleč ni bil tak. Izgubil je svojo indetiteto. Postal je to, kar hočejo drugi. Nisem izgubljen, je pomislil, nato pa se dokaj hitro odpravil nazaj v svoje sobane, med potjo pa premišljeval o svoji izgubljeni ljubezni. Ann.

Dumbledorjev govor je bil nenavaden, ampak hkrati za Julio tudi izjemno zanimiv. Ampak saj ni pričakovala karkoli drugega - navsezadnje je starec vedno našel način, kako jih je pritegnil in nekaj je bilo na njemu, kar je pri vseh ljudeh zbujalo neskončno spoštovanje do tega čarovnika. Popolnoma je pozabila na svoj krožnik, Alexove poskuse osvajanja in vse ostalo, saj je v njenih mislih ravnateljev govor ostal in namrščila se je, medtem ko se je zavedla, da je bilo vse skupaj očitno povsem resno. S pogledom je ošinila Spolzgadsko omizje in se sama pri sebi ponovno namrščila. Kako bi lahko kdorkoli pričakoval da bodo ostali domovi sprejeli njih? Tako ali tako pa niti Spolzgadci sami niso imeli nobenega interesa po tem. Kakorkoli že, govor je bil končan in slavnostna večerja zaključena. Počasi in zamišljeno je popila ostanke svojega bučnega soka, pokimala Alexu in še sama vstala ter se spretno prerinila skozi izhod Velike dvorane in se napotila proti svojemu domu.

Tega... Tega ne bom zanikal je Natalie v mislih popravila ravnatelja. Bilo je nadležno, ampak ni si mogla pomagati. Vsaj navadila se je, da ni ljudi več popravljala na glas, ampak samo še v mislih. Preostanek govora pa je bil vsekakor zanimiv. Nekaj se je kuhalo, nekaj velikega, ampak ona se ni nameravala vmešavati. Zdelo se ji je, da bo nemogoče doseči slogo med domovi, ampak dokler ni nihče škodoval Drznvraanovcem, ni videla razloga, da ne bi poskusili. Vsaj ostali, sama tako ali tako ni nikomur zaupala.
"No pridite, gremo v dnevno sobo, da si boste končno lahko ogledali svoj novi dom stran od doma," se je nasmehnila prvošolcem, ki so se zbrali okrog nje, potem pa jih popeljala proti dnevni sobi njihovega doma.

Ko so razvrščali učence je ploskala, ko je klobuk kakšnega razvrstil v njihov dom in na koncu se je kar veliko prvošolčkov zbralo za njihovo mizo. Nekateri so prestrašeno gledali okoli in jedli kar jim je bilo ponujeno, nekateri pa so začeli že sklepati poznanstva, saj so vedeli, da jim bo še kako prav prišlo, da bodo imeli nekaj ljudi na svoji strani.
Arisha je klepetala s druščino, ki je bila okoli nje in jedela nekakšno jabolčno poslastico. Ko je ravnatelj vstal in govoril je miza utihnila in so poslušali njegove modre besede. Našel se je kje kakšen prvošolček, ki je hotel kaj pripomniti, a so ga s brco v nogo hitro utišali.
Pojedine in govora je bilo kmalu konec in počasi so se morali odpraviti v domove. Naredila je še zadnje požirke soka in se pozanimala o geslu ter hitro odkorakala v njihovo dnevno sobo, ter upala, da bo tista udobna sedežna še vedno prosta, da se zlekne nanjo.

Sebastien je vkorakal v Veliko dvorano. Natančno si jo je ogledal, saj prejšni večer ni imel priložnosti, da bi si jo. Zamudil je namreč na slavnostno pojedino. In kar je trenutno videl, mu ni bilo všeč. Kako revni so morali biti ustanovitelji, da si niso mogli privoščiti boljših miz, ter da so namesto stolov postavili klopi, je pomislil, ter se spačil. Med hojo proti profesorskem omizju, je gledal študente. Oziroma natančneje, študentke, ki pa se mu niso zdele tako lepe kot francozinje. Pravzaprav sploh ni bilo nobene pretirano lepe, kot bi bile razdeljene na skupine. Na desni, pri gryffindorskem omizju, so sedele večinoma grdobe. Vse so bile polne mozoljev, poleg tega pa so bile tudi dokaj obilne. Pri pihpuffovskem omizju, je bilo ravno obratno. Čeprav so le redke imele mozolje, pa je večina nosila očala. Poleg tega, pa so bile vse suhe kot trske. Že res, da je imel rad vitka dekleta, vendar je bornih 40 kilogramov, pri 170cm, že res premalo. Najrajši bi ji zabrusi, naj neha bruhat. Drznvraanovke in spolzgadovke, pa so bile nekaj posebnega. Že res, da so se med njimi pojavile tudi izjeme, vendar so bile večinoma kar dobro ohranjene.
Mežikal je enemu, nato drugemu dekletu. Se jim med hojo cel čas očarljivo smehljal, ter starejšim študentkam namenil tudi kakšen poželjiv pogled. Prikorakal je do omizja, nato pa se usedel.

[Ella xD Yeah, it's lame...] [get this party started ]

Elle je morala priznati, da je bilo življenje na Bradavičarki večji izziv, kot je bila sprva prepričana, da bo. Navsezadnje se je že prvi dan v šolski ambulanti pojavil nek temnolasec iz Spolzgada, ki mu je uspelo po sebi zliti celotno zalogo neke kisline, ki si jo je naredil njihov profesor za celo leto. Hitro je dojela razliko in razčlenjenost ljudi glede na domove in vsekakor je bila prepričana, da je ta sistem bil precej lahek in tudi razumljiv - navsezadnje pa je imela še veliko časa, da je potrdila svoje teorije.

Usedla se je za svoje mesto pri profesorskem omizju in prekrižala svoje dolge noge. Na sebi je tokrat imela kratko, črno in popolnoma oprijeto obleko, zaradi katere je pritegnila marsikateri pogled, ampak vse je gladko ignorirala. Morda je res izgledala bolje kot pred leti. Nasmehnila se je sama pri sebi in potisnila nazaj koder temnih las in na svoj krožnik potisnila nekaj hrane iz pladnja. Potem pa je njen pogled ujel nekaj, zaradi česa je izraz na njenem obrazu v trenutku ohromel. Sebastien? Bilo je nemogoče, ampak Elle se ni nikoli motila. Podzavestno je svoje vilice besno potisnila v mizo, medtem ko je s pogledom spremljala lahkoten mimohod temnolasca, ki je očitno ni opazil. Sovražila ga je zaradi vsega, kar je predstavljal in tega, kar je bil - najbolj pa zaradi dejstva, da bi se morala poročiti z njim. Spomini so ji je nenadoma oživeli pred očmi in ugriznila se je v ustnico, potem pa za trenutek zaprla oči in se zbrala. Sedel je na drugi strani omizja in bil vse preveč zaposlen z mežikanjem študentkam in basanjem s hrano, da bi njegov pogled obstal na njej. V njenih mislih se je izoblikoval popoln urok zanj - počakati je morala samo na primeren trenutku in zadržati svoj bes.

Ko se je usedel za profesorsko omizje, se je najprej poskušal spomniti kje je izhod iz šole. Odločen je namreč bil, da odide ob prvi možnosti. Šola, kot ustanova mu ni bila niti malo všeč. Profesorji so bili po njegovem mnenju, preveč hladni in uradni do študentov, učbeniki so bili grozni, hrana obupna, študentje, pa so se po nekem neumnem sistemu, delili na "kaste". Kam si spadal, je bilo odvisno od doma, videza in uspešnosti v šoli. Čeprav je možno, da je samo on, to narobe razumel, kar je lahko zelo verjetno. In še vedno se mu je zdel sistem popolnoma trapast. Namesto da bi se delili glede na bogastvo, se delijo po ocenah in videzu, ki pa nikakor ne spremenita socialnega statusa.
Že od malega je pomiloval ljudje, ki so bili revnejši od njega, ker sta ga tako naučila že starša, oz. če smo bolj natančni, ga je tako naučila njegova ponosna mamica Claire. Vsakdo je lahko bogat, če se le znajde, je pomislil, nato pa pomežiknil svetlolaski za drznvraanovsko mizo. Vendar ga le-ta ni videla. Videlo ga je namreč dobro hranjeno dekle, ki je sedelo poleg nje. Verjetno se bo še ta trenutek zaljubilo vame, ter me nadlegovalo do konca leta, je sarkastično pomislil, nato pa se nasmehnil sam pri sebi. Ne bi bilo prvič. Kaj je mogel, če je bil očarljiv, prelep, karizmatičen in seksi. Mati narava ga je dobro obdarila, ali pa je tak postal zaradi poročanja prednikov, le z najlepšimi in čistokrvnimi partnerji.
Na krožnik si je naložil malce kuhanega krompirja, ki pa mu vsekakor ni bil pogodu, vsaj po videzu. Naredil je grižljal, nato pa ugotovil, da ima krompir, naravnost odvraten okus. Odrinil je srebrni krožnik čimdlje od sebe, ter naredil požirek soka. Tudi ta, mu ni bil všeč, zato je dokaj hitro vstal, ter začel korakati proti avli.

Čeprav ji je uspelo popolnoma normalno spregovoriti nekaj besed s profesorico, ki je sedela ob njej, je s kotičkom oči še vedno spremljala temnolasca, ki je predstavljal njeno prvo kruto soočenje z realnostjo. Navsezadnje so jo skušali zaradi njegove popolnosti z njim poročiti in kar je bilo še huje - zaradi tega so bili vsi popolnoma srečni. Navsezadnje bi s tem pridobili nekaj grozljivo dragocenega - združitev dveh starih, čistokrvnih francoskih družin bi ustvarilo imperij, ki bi zaradi vplivnosti obeh popolnoma prevladal Francijo.

Napihnjenec, je pomislila sama pri sebi. V trenutku ko ga je pred leti prvič videla ga je ocenila - samozavesten, pretirano prepričan sam vase in v svoje zmožnosti ter seveda tako zelo popoln. Jasno, kaj pa bi lahko drugega pričakovala od čistokrvnega čarovnika v Franciji? Podzavestno se je namrščila in prezrla profesorico, ki se je pogovorila in odšla. Ostala je sama in prijela je svojo čašo, v kateri je imela nalito vodo. Naredila je nekaj požirkov, čaša pa je odlično skrila nevaren izraz na njenem obrazu, ki je enkrat za spremembo izdajal njene misli, a je izginil v trenutku, ko je bila čaša znova na mizi. Mehko je zamrmrala nekaj besed in s pogledom zmagoslavno sledila temnolascu, ki mu je njen urok popolnoma porušil ravnotežje in mu zlomil tudi nekaj kosti na nogi - če je imela srečo. Bil je šokiran zaradi nenadnega padca in bolečine, ki je za trenutek zamajala njegov živčni sistem. Vstala je in s svojo prirojeno eleganco počasi odšla do njega - tako ali tako je bil preveč zaposlen, da bi jo opazil. Bil je na tleh in svoj obraz je od zadaj približala njegovemu ušesu. "Pozdravljen, Sebastien," je mehko zamrmrala s svojim šarmantnim francoskim naglasom, čeprav ni bilo mogoče prezreti hladu v njenem glasu, a še preden bi se lahko odzval, se je vzravnala in lahkotno odšla iz dvorane, njega pa pustila, da je osuplo strmel za njo.

Postalo mu je žal, da je zapustil Beauxbatons, francosko čarovniško akademijo, na kateri je poučeval pred leti. Nato pa je ugotovil, da pravzaprav sploh ni imel izbire. Četudi je ne bi sam zapustil, bi ga zaradi pritožb staršev njegovih študentov zagotovo odpustili. Seveda bi lahko za vse obtožil Antonietto, takrat 16-letno študentko, katero je izkoristil. Zlagal bi se lahko, češ da ga je zapeljala, da mu je v vino podtaknila ljubezenski napoj, da ga je povsem očarala in začarala, ker je bila pol wyla. In četudi, se to sliši bolj smešno, kot bi mnogo kdo pričakoval, je Sebastien takrat prvič prevzel odgovornost za svoja dejanja. Prvič je prevzel odgovornost pri 23 letih, in to samo zaradi svojega potomca.

Oboževal je mlada dekleta, in zato je že iskal novo ljubimo. Prvo, s katero bo bil tukaj na Bradavičarki. Čeprav ni imel ravno velike izbire, se je nazadnje odločil za temnolasko, ki je sedela za Spolzgadovskim omizjem. Ona bo prva, je pomislil, za njo pa jih bo še polno. Nato je spet malce pomislil, in se kajkmalu zgrozil. "Pa sem res odvisnik od seksa" je potihem šepnil, malce zgrožen. Hrana mu ni več ugajala. Odrinil je težak stol od mize, ter odkorakal. Bil je ravno pred stopnicam, ki vodijo z podesta, ko ga je nekaj močno zadelo. In to ravno v noge. Čutil je lahko, kako se mu lomijo kosti v nogi, nato pa padel. In zazdelo se mu je, kakor da je za sekundo ali dve obvisel v zraku, nato pa padel na trda tla, z nosom naprej. Ni bil dovolj hiter, da bi izvlekel palico, ter se še nekako rešil. Ko je pristal na tleh, se mu je iz zlomljenega nosa, najprej vlila škarlatna kri. Za seboj je zaslišal glas s francoski naglasom. Torej je bila ona, je pomislil. "Ella" je dokaj nagonsko zarenčal na njo, nato pa malce tišje, tako da je slišalo samo ona, zamrmral še psica. Bil je pravzaprav zelo šokiran. Bila je namreč zadnja oseba, za katero je pričakoval, da jo bo srečal na Bradavičarki. "Ti bom že vrnil" ji zamrmral, nato pa se poskusil dvigniti s pomočjo rok. Izvlekel je palico, ter zasilo poskusil popraviti kosti. Bolj po kolenih, kot po stopalih se je odplazil v ambulanto, za katero mu je ravno pred zajtrkom povedala študentka.