Velika dvorana

Velika hrastova vrata so se z rahlim škripanjem odprla in v dvorano so začeli prihajati prvi profesorji, med katerimi je bil tudi ravnatelj. Čeprav je bila ura še zgodnja, se je že znalo zgoditi, da je vlak pripeljal učence nekoliko prej, kot so se vsi nadejali in niso želeli, da bi jih spet presenetili.
Dumbledore je nosil svoj škrlatni plašč z zlatim okrasjem in čepico, ki se je barvno usklajevala z preostalo garderobo. Njegova snežnobela brada mu je gladko padala vse do pasu, njegovi snežnobeli lasje pa so se široko razčesani razprostirali čez cel hrbet.
Ko je prikorakal do profesorskega omizja je obstal in se skozi drobna očala razgledal po celotni dvorani, ki je bila pripravljena na sprejem. Vse je bilo na svojem mestu, le še učenci in profesorji so manjkali.
Kako lep prizor, vselej sem vzradoščen, ko vidim, kako se vsi potrudijo, da bi bil prihod učencev čim prijetnejši je šinila misel skozi ravnateljevo zavest. Toliko let je že poučeval na tej šoli in zdaj je bilo že tudi kar nekaj let, odkar je postal ravnatelj. Vselej mu je bilo prijetno pozdraviti učence in jim zaželeti dobrodošlico na šoli, pa čeravno je vedel, da ga mnogi, še zlasti tisti za Spolzgadovskim omizjem ne poslušajo, ali se mu rogajo. A to ga ni ganilo, ker je še predobro vedel, da mu ostali domovi vselej zvesto prisluhnejo in poskušal je verjeti, da si njegove besede tudi vtisnejo v zavest.
Preko lesenega dvignjenega podesta je odkorakal do zlatega stola, ki je stal na sredini profesorskega omizja in po nekaj minutah obotavljanja sedel nanj. Zdaj se je pred njim razprostrl celoten širni prostor dvorane in lahko je videl, kako so skozi velika okna prihajali šibki curki bele svetlobe strel, saj je bila ta noč nevihtna.
Le redkokdaj je bila ta noč nevihtna, saj se skoraj vselej spomnim zvezd, ki So utripale nad učenci. Je že ta sprememba kaj napovedovala? Kdo ve, a nekaj je bilo zagotovo, to šolsko leto bo še bolj mračno od prejšnjega, saj kljub trdim šolskim zidovom Bradavičarka ni mogla preprečiti vdor zla vanjo, kajti to ni izviralo od zunaj, pač pa od znotraj.

POJEDINA SE PRIČENJA, VSI LAHKO ŽE PRIČNETE PRIHAJATI V DVORANO!

Ko je Julia končno zakorakala skozi vrata Bradavičarke, širokega nasmeha iz njenega obraza ni mogla izbrisati niti skupina študentov iz Spolzgada, ki je namrščeno buljila v vsakega, ki je šel mimo. Novo šolsko leto je bilo tu in morala si je priznati, da je prav pogrešala Bradavičarko. Tako kot očitno vsi ostali, saj je pred vhodom v Veliko dvorano nastala kar precejšnja gneča in vsaj enkrat za spremembo je bila Julia zadovoljna nad drobnostjo svojega telesa, saj se je zgolj spretno izognila nekaterim zmedenim prvošolčkov in že je bila noter.
Gryfondomska miza se je že polnila in brez večjega obotavljanja se je usedla na svoje stalno mesto, preden bi ga kdo zasedel. Zavedala se je, da najverjetneje ne bi smela označiti mesta za 'svojega', ampak že od nekdaj je tam sedela. Še zdaj se je spomnila prvega dne na Bradavičarki, ko je z velikim zanimanjem in dobro mero strahu opazovala ljudi okrog sebe. Bilo je neverjetno, da je bilo vse to tako daleč nazaj in je letos vstopala že v predzadnje leto na Bradavičarki. Vsekakor se je do tistega trenutka naučila ogromno in spoznala ljudi, ki je globoko cenila. Med njih je sodil tudi Dumbledore, ki ga je opazila v ospredju dvorane. Nekaj je bilo na njemu, zaradi česar je Julia do njega čutila globoko spoštovanje. S svojim pogledom je zdrsnila čez dvorano in se sama pri sebi nasmehnila. Lepo je bilo biti nazaj.

Med čakanjem na odprtje dvorane je Natalie stala čisto ob robu avle. Niti slučajno ji ni bilo do tega, da bi stala sredi mase študentov in bi ji ušesa polnilo cviljenje. Na plašču je imela priponko predstavnice, ki jo je hkrati veselila in navdajala z neizmerno grozo. Sama sebe je uspela prepričati, da ne bo mogla nikomur pomagati, da ne bo znala odgovoriti na niti eno vprašanje mlajših letnikov, in da ji bo spodletelo na celi črti. Skoraj se je že obrnila in stekla vrnit priponko, ko so se vrata dvorane odprla in čarobnost velikega prostora jo je potegnila naprej.
Pričelo se je novo šolsko leto, a Nat je bila z mislimi še vedno pri zadnjih počitnicah, zato je bil njen izraz precej odsoten. Začuda so se učenci z roba avle premikali hitreje kot tisti, ki so se gnetli na sredini, zato se je kmalu znašla ob drznvraanovskem omizju. Sedla je na prosto mesto in se očarano razgledala po prostoru. Dvorana je kmalu valovila od smeha in rok, ki so segale po hrani. Nat pa je ostala na robu toka, namesto, da bi jo vrtinec posrkal vase in spremljala dogajanje. V letih, ko je morala preceniti kako slabe volje je njen oče, se je naučila izvrstno opazovati.

Amon se nikdar ni posebno trudil, da bi se prerinil skozi mnozico, kajti nekako je , ce je le hotel, seval energijo, zaradi katere so se ljudje prostovoljno umaknili z njegove poti. Pokimal je nekaterim znanim obrazom, druge smeje lopnil po hrbtu, tretjim pa je v obraz vrgel zbadljivko glede njihove nove frizure ali pa morda dejstva, da so se vedno na soli. Tako je med pozdravljanjem starih ali nekoliko manj starih znancev dosegel Spolzgadovsko omizje, kjer je zasedel svoj znacilnil prostor - konec klopi, ki je bila blizje steni, in to tisti konec, ki je bil najblizje profesorskemu omizju. Ne glede na to, da je vecina ljudi iz njegovega doma zanicevala ravnatelja in ni spostovala njegovih besed, se je Amon prav dobro zavedal, da Albus Dumbledore ni ravnatelj iz kakih brezveznih razlogov, temvec zato, ker si to casti vredno mesto zasluzi in on sam mu je vedno z veseljem prisluhnil. Potem ko se je dvorana napolnila do zadnjega koticka in se je glasni vrvez zmanjsal na potihnjen klepet, se je na mizah pojavila hrana, ki so jo vilinci ocitno pripravljali ze nekaj dni poprej. Amon se poprej ni zavedal, koliko je lacen, a ko so njegove oci uzrle hrano, ki je bila vedno odlicno pripravljena, je njegove zelodec glasno izrazil svoje zelje in z veseljem mu je ustregel. Med nalaganjem hrane na kroznike se je tema pogovorov okoli njega zamenjala s 'Kako dobro je biti nazaj' na 'Kako sem pogresal Bradavicarsko hrano'. Amon se je zarezal sam pri sebi in se lotil obeda, medtem ko so njegove oci vztrajno in budno spremljale vseh pet miz. Opazil je nekaj novih obrazov, predvsem v Spolzgadu in z zanimanjem preusmeril pozornost nanje. Novince je vedno rad osebno spoznal in se sam preprical o njihovih lastnostih, preden bi ga dosegle razne govorice in sestnajste roke.

Še zadnjič si je skrbno poravnala svetlečo priponko predstavnice Spolzgada, po kateri so se prelivali prelepi odtenki temno zelene, si nadela nasmešek in samozavestno zakorakala skozi vrata velike dvorane. Ta nova moč, ki ji je bila dodeljena s priponko jo je pomirjala in ji le še zviševala raven samozavesti, ki je bila sicer vedno nevarno visoka. Skozi dvorano je korakala počasi, nekateri bi njeno hojo morda zamenjali s prevzetnim razkazovanjem, a sama si je le želela natančno ogledati nove obraze, ter pozdraviti stare. Nekoliko zaničevalno je pomignila predstavnici Drzvaraana, s katero bo hočeš ali nočeš morala kdaj pa kdaj sodelovati. Sicer ona ni premogla niti kančka njenega ponosa nad priponko, pravzaprav je izgledala kot bi se je malo bala, a neodločni predstavniki drugih domov so jo seveda razveselili. Nadaljevala je svoj sprehod skozi množico novincev, ki jih je lahkotno odganjala s svoje poti že z malce ostrejšim pogledom, dokler ni prispela do množice pri njeni domači mizi. Lahkotno je zaplavala med njimi in vsake toliko podarila kakšen še posebej prisrčen nasmeh, komu ki je prihajal iz posebno stare in ugledne rodbine. Takšnih je bilo na žalost zadnje čase celo v Spolzgadu vedno manj. V vsaki družini se je namreč našel kakšen izdajalec, ki je omadeževal ime s razmerjem ali še huje poroko z mešancem. Prisotnost ravnatelja je kmalu pregnala njene misli in očarano je pogledala proti njegovi veličastni silhueti, ki je počasi vstala. Hitro si je poiskala svoj sedež med običajno družbo na koncu mize in po hitrem poklonu proti profesorski mizi sedla. Vsrkavala je vsako besedo ravnateljevega govora in z zanimanjem spremljala razvrstitev, ter se ponosno nasmehnila vsaki novi pridobitvi njenega doma. Morala si je priznati nekatera imena so bila zveneča in skoraj vsa so prihajala k njim. Čim so se na krožnikih pojavila okusna jedila je tudi sama segla po njih , med tem pa veselo kramljala z ostalo Spolzgadsko smetano.

Le redko se je pripetilo, da svoje pozornosti ni namenil izkljucno ravnatelju, kadar je ta govoril, a tokrat je bil eden tistih redkih trenutkov, ko mu je prisluhnil le z enim usesom, saj je bilo pri mizi vse prevec novih obrazov, da bi lahko zamudil to priloznost za spoznavanje. Prav tako pa ga je tudi zelo zanimalo, kdo je letos predstavnik njihovega doma. Ce je bil nekdo, ki ga dobro pozna, potem je bil preprican, da se bosta letos se bolje razumela. Tako so njegove oci iskale smaragdno in srebrno priponko, ki bi se svetila na prsih kakega sestosolca. In glej ga zlomka, lastnica doticne priponke se je pocila na klop le nekaj mest levo od njega. Poznal jo je le na pogled in po imenu - saj koga pa ni, ce smo ze pri tem - in v trenutku se je odlocil, da je cas za spoznavanje. Nasmehnil se je nebogljenemu prvosolcku, ki je sedel poleg njega in v trenutku mu je ta odstopil prostor. Sedaj je njegov sosed postal njegov stari znanec in po kratki izmenjavi novic in dogodkov med pocitnicami je tudi s tem zamenjal sedez in obsedel nasproti Katherine. "Kaksni so ze privilegiji predstavnistva?"se je mimogrede pozanimal pri crnolaski in si postregel z brancinom na zaru, nato pa se je umirjeno zazrl v njene zelene oci.

Končno je napočil čas, začetka novega šolskega leta in Alexis se je nanj pripravljala že nekaj dni prej. Želela je biti popolna, kakor vedno. S samozavestnimi koraki in sarkastičnim nasmeškom na obrazu je vstopila v ogromno že zelo dobro znano dvorano in se za trenutek ustavila. Bilo je ogromno novincev in to je oboževala, saj se je vsako leto še z večjim veseljem izživljala nad mlajšimi drugih domov, včasih tudi Spolzgada, za katere je menila, da ne sodijo sem. Nič se ni spremenila od prejšnjega leta in to ji je bilo neznansko všeč, saj je ponovno izžarevala tisto močno samozavestno energijo, ki ji je dajala nepopisno zadovoljstvo. Še enkrat se je ozrla po omizjih drugih domov, in v trenutku je vanjo po nesreči trčila prikupna Pihpuffovka. Po njenem zmedenem a radostnem pogledu je predvidevala, da gre za prvi letnik. Za trenutek se je še sama spomnila na svoj prvi letnik, ko je bila še sama nekoliko zmedena, po drugi strani pa polna pričakovanj, a jo čustva niso prevzela. Pogledala je majhno Pihpuffovko naravnost v oči, jo premerila ter hladno dejala »Pazi kod hodiš. Si normalna?« Nato pa spet zadovoljno dvignila glavo, pogledala proti omizju Spolzgadovcev, se nasmehnila, popravila pramen svetlih las, ki ji je silil na obraz in se z hitrimi a elegantnimi koraki napotila proti svojem omizju, ter sedla na svoje običajno mesto. Spet se je počutila kot doma. Za trenutek se je njen pogled usmeril k profesorski mizi in ko je opazila ravnatelja, oblečenega v zlato in škrlatno barvo je zavila z očmi ter sama pri sebi dejala »Oh, važno da so njegovi ljubljenčki tukaj.« In nato še z dvignjeno obrvjo premerila mizo Gryfondomcev. Od vsega prijateljskega vzdušja, ki ga je čutila on kraj dvorane ji je postalo slabo. Ker pa ni pustila, da bi ji negativne misli uničile njen ponos, ki ga je čutila, medtem, ko je zadovoljstvom opazovala vse tiste zeleno-srebrne zastave nad njo, je prenehala z opazovanjem drugih in se pričela pogovor s svojo sošolko, ki je nekoliko zdolgočaseno sedela na njeni desni strani.

Trevor se je zmedeno znašel sredi Velike dvorane. Če ne bi imel toliko dela bi prišel že prej. Pregledati je moral skoraj vsako knjigo, ter očistit vsako packo, ki jo je našel. Resda, je bil popolnoma "mahnjen" na čistočo, vendar kar je preveč, je pa preveč. Knjige je čistil že cele šolske počitnice, in z težko pričakovanim izletom po Skandinavskih državah ni bilo nič. Zakopal se je v delo, saj je upal da če se bo potrudil, bo prej končal, in si bo še vseeno lahko privoščil nekaj dnevni odih v Grčiji. Vendar mu ni uspelo. Sedaj pa sta mu dva oddelka, ostala še za med šolskim letom, poleg tega, pa bo moral še pregledati večino Prepovedanega oddelka, ter poiskati knjige, ki bi ne bi bile primerne za študente. Torej knjige, z najtemnejšimi coprnijami. Žal mu je bilo, da se je prijavil za mesto knjižničarja takoj, za gospo Gump, ki je bila že v času njegovega šolanja, znana po nerednosti.
Samozavestno je po sredini Velike dvorane stopal, proti mizi za profesorje. Le tam, se je usedel na rob mize, ter navdušeno zrl v najmlajše upe čarovniškega sveta. Upal, je da ne bodo takšni kod predhodniki. V čašo, si je natočil češnjev sok, ter ga poskusil. Nato je pogledal po profesorski mizi. Upal je, da bo lahko spregovoril z katerim izmed starih profesorjev, ali pa z ravnateljem samim, nad katerim je bil povsem očaran. Na krožnik si je naložil nekaj hrane, nato pa počakal na ravnateljev govor.

Saj se je veselila, da je bila zopet na šoli, saj ji je bila šola zelo pri srcu. A to ni bil razlog, da ni imela nasmeška in da je bila bleda kot, da bi videla smrt samo. Ampak to je bilo še huje, krivi so bili Bertty bobs every flavour bean. Na vlaku si jih je kupila in jih je jedla. Na začetku so bili še dobri, čokoladni, vanilijevi, strachatella, lešnik. Sami najbolši okusi, ki so se pa nato vedno slabšali in vedno bolj ogabni so postajali. Okusi sline, prežvečenih črvov, šmrkljev, ušesnega masla, lignjev,... Od vsega ji je postalo tako zelo slabo, da si še dihati ni upala, ker se je bala, da bo bruhala.
Ko so se pripeljali do Bradavičarke je nekaj časa stala pred glavnim vhodom in bracala kamenj. Kako se je preklela, da jih je toliko pojedla. Ko so jo že vsi gnjavili, da naj že pohiti v Dvorano je zavzdihnila in se odpravila mimo glavnih vrat. Pred dvorano pa je bila manjša gneča dijakov, ki so se med sabo pozdravljali kot se niso videli že nekaj par let. Malo ji je že najedlo tisto vso objemanje in poljubljanje med sabo, zato je divgnila komolce in se prerivala mimo dijakov in dijakinj.
Prestopila je hrastova vrata in že je bila v Veliki Dvorani. Bila je že kar polna in na mizah je že bila pojedina. Stala je na sredi in izgledala kot nek duh, hitro je zavila proti njihovi mizi in sedla na prosti sedež. Glavo je naslonila na dlani in opazovala ljudi po dvorani. Oči so ji švigale od profesorjev pa do ljudi za njihovo mizo. Pozdravila je par ljudi, nato pa si je natočila sok in naredila požirek. Bledica ji je malo izginila, saj je Dvorana dišala po odlični hrani. Na krožnik si je naložila malo krompirja in piščanca, ter ga začela počasi jesti.

Z zamišljenim obrazom je zrl proti dvorani, ki se je vse bolj polnila in le deloma slišal vesele krike ponovnega snidenja, ki so prihajali z vseh koncev in krajev. Sam je bil drugod, daleč stran od Velike dvorane, še natančneje stran od Bradavičarke. V mislih se je potopil v svojo poletno dogodivščino, ki jo je doživel v iskanju sledi Marka Neelstina, a se ni prav preveč uspešno zaključila. O tem ni zaenkrat spregovoril še z nikomer, saj je določene stvari rad hranil zase, dokler ne bi bil čas pravšnji.
Hrup se je vse bolj krepil in prav kmalu je bila že skoraj celotna dvorana pripravljena na dobrodošlico. Šele zdaj se je Albus vrnil iz razmišljanja in vesel odkril, da je dvorana polna kot vsako leto.
Torej starši le niso pustili otrok doma, kot se je govorilo je pomislil in na hitro preletel tudi profesorje, ki so se že zbrali poleg njega. Vsakega je prijazno pozdravil in nekaj jih je bilo tudi novih, med njimi knjižničar, ki je sedel na sam rob omizja in ni deloval sproščeno. Albus je sklenil, da ne bo več omahoval, zato je pri priči vstal, na široko razširil roke, da so mu dolgi rokavi zaplapolali po zraku in z njimi zaobjel celotni prostor.
"Dobrodošli, dobrodošli ponovno na Bradavičarki!" je veselo dejal in učence opazoval skozi drobna očala, ki so mu počivala na nosu. "Še eno leto se pričenja in še ena generacija učencev je zapustila našo šolo, medtem ko je nova, pravkar pričela bivati na njej." Vsem prvošolcem, ki jih je Klobuk Izbiruh razvrstil po domovih je namenil prijateljski nasmešek.
"A moje govoričenje vselej sledi na koncu, kakor bo tudi tokrat, tako da ne skrbite. Najprej si napolnite želodce in si okrepčajte duha, saj sem prepričan, da ste že lačni, nato pa sledi dolgovezni govor, ki bo marsikoga dolgočasil, a ta pač mora biti. Zdaj pa hop na hrano!" Ravnatelj je enkrat plosknil z rokama in na vseh mizah so se pri priči pojavile najrazličnejše dobrote, od mesa in krompirja, do riža in zelenjave.
Ko so se vsi vrgli na hrano, je Albus sedel in z roko k sebi poklical novega knjižničarja. "Pozdravljeni Trevor, za vas sem že slišal, a žal še nisva utegnila poklepetati. Kar tukaj zraven sedite, saj je mesto prazno, da si izmenjava nekaj besed. Kako se kaj počutite?" Albus je segel po zlatem kelihu z rdečim vinom in napravil kratek požirek.

Srknil je požirek česnjevega soka, kateri je bil, več kod očitno presladek, nato pa opazil da ga je, ko je dvigovalsrebrno čašo k sebi, polil po novem plašču. Hitro je po žepu pobrskal za orehovo palico, nato pa je poskusil odstraniti sadni madež, vendar mu ni uspelo. Že res da ga je posušil, vendar bo za vedno ostala packa, ki ga bo spominjala na začetek leta. Prekleto, je pomislil, zanj sem zapravil 250 guldov, sedaj pa je uničen. Pravzaprav je Trevor dokaj hitro umazal ali pa uničil nova oblačila. Vse uničim, je pomislil, zato bi me morali klicati Uničevalec. Šlo mu je na smeh, in to je komaj prekrival. Uničevalec. Ta je pa dobra, je še pomislil, nato pa prisluhnil ravnateljevem govoru. Bil je nekoliko razočaran, saj se mu je zdelo, da je gospod Dumbledore, v njegovih letih že v prvem govoru, oznanil kaj resno pomembnega. No, pa kaj potem. Bo treba pa počakati, do konca, je malce jezno pomislil. Pogledal je ravnatelja, upal je, da bo njegov govor poučen, vendar ne predolg, saj se mu je že mudilo nazaj v knjižnico.
Oziral se je naokoli, kod da bi premeril vsakega študenta in profesorja, katerega je srečal. Na vsake toliko časa, je pojedel kakšen košček zrezka, katerega je imel pred seboj na krožniku, ter popil sok. Komaj je čakal, da se knjižnica napolni z radovednimi študenti, vendar se je stalno opominjal, da študenti ne hodijo v knjižnico, zaradi pogovora z knjižničarjem, ali zaradi iskanja najnovejših knjig. V knjižnico hodijo zaradi šole, profesorjev, domačih in seminarskih nalog.
Kislo se je nasmehnil, ko je pomislil na to, nato pa je pogledal gospoda Dumbeldorja, ki ga je pravkar poklical. Presedel se je nekaj stolov desno. "Dober dan, gospod" je dejal spoštljivo, nato pa za trenutek utihnil. "Odlično, gospod. Končno sem spet doma. Pa vi?" je pripomnil, ter se mu nasmehnil. Ni vedel, kako naj naziva ravnatelja. Če bi mu dejal ravnatelj, bi se zdelo kod da je še vedno študent, če bi mu dejal Albus, bi pomenilo da ga ima za sebi enakega, poleg tega pa je njegov delodajalec. Najboljše je bilo, da mu pravi gospod.
"In, kako ste preživeli počitnice?" je vprašal navdušeno, kot kakšen mali šolarček, pripravljen na prvovrstno pripoved, o potovanju po tujih deželah, in odkrivanju skrivnosti. Srknil je še malo češnjevega soka, nato pa pogledal po dvorani.

"Me veseli, kajti Bradavičarka je mnogim dom, tudi meni." Ravnateljev rahli nasmešek je gospodoval na njegovem spokojnem obrazu, ko je zrl v mladega knjižničarja, ki je deloval nekoliko nelagodno. Albusa to ni čudilo, saj je že mnogokrat doživel, da nekdanji učenci preprosto niso znali vzpostaviti odnosa do njega, zato je bil največkrat to primoran storiti sam.
"Tudi jaz sem dobro Trevor, prav navdušen sem, v kolikšnem številu so učenci zapolnili to dvorano kljub vsem mračnim dogodkom, ki zaznamujejo čarovniški svet v zadnjem času." Ni bilo dneva, ko ne bi Preroške novice pisale o kakšnem napadu, bodisi na bunkeljne, ali na čarovnike, vse pogosteje pa so poročale tudi o pobegih iz Azkabana, ali mučenju nedolžnih. Sv. Mungo je bil že do konca zapolnjen z žrtvami napadov, a nič ni kazalo, da bi se zadeve kakorkoli izboljšale. "Kar Albus mi lahko rečete, saj nisem več vaš profesor, kot sem bil nekdaj" mu je vedro odvrnil ravnatelj in pogledal po dvorani, kjer je hrana nenavadno hitro izginjala s pladnjev. Drugih glasov, kakor rožljanja pribora praktično ni bilo slišati in redki so bili tisti, ki so se pogovarjali. Albus se je pri sebi nasmehnil in tudi sam nadaljeval s svojo večerjo. Pojedel je kos pečenkinega mesa z rižem, saj si več ni želel. Zadnje čase se je zadovoljil z manjšimi obroki hrane, ki so mu več kot zadostovali, da se ni počutil lačnega.
Ko ga je knjižničar znova ogovoril, je odložil srebrn pribor in za trenutek premislil. "Kar razburljivo" je navihano odvrnil ravnatelj. "Šel sem na potovanje, ki mi je vzelo mesec dni časa, a se je na koncu kar obrestovalo. Spoznal sem nove ljudi, nove kraje, predvsem pa nove običaje. Hkrati pa sem izvedel še nekaj malenkosti, ki so me vznemirjale." Kaj več ni želel povedati, saj je skrivnosti o Neelstinu hranil zase in jih ni bil pripravljen deliti z vsakim, pa naj je deloval še tako prijazno. "Prav presenetili ste me, ko ste sprejeli mesto knjižničarja Trevor. Nikoli nisem pomislil, da se boste osredotočili na to stroko. Mar niste ves čas šolanja govorili, da bi radi postali auror? Marsikatero uro spreminjanja oblik sem slišal to vašo prošnjo." Albus se je toplo nasmehnil in roke sklenil v naročju.

Nasmehnil se je, nato pa se malce živčno premaknil. Sovražil je, ko je bil z osebami, s katerimi se ni znal povezati. In vse tiho je bilo. Hotel je prekriti svoje dolgočasenje, s tem, da je na vsake nekaj časa prikimal. Prekrivanje mu je nasplošno šlo dobro od rok. Prekril je razočaranje, ko za 11. rojstni dan ni dobil metle, prekril je veselje, ko je umrla materina "starodavna" sestrična, ki se je vedno norčevala iz njega, prekril je obup, ko je umrla Ann. Bil je mojster igre, in na Bradavičarki, da odigra dejanje.
"Po mojem mnenju, pa se nad tem ne bi preveč navdušil. Ljudi je strah, zaradi terorja, ki ga seje Mrlakeinstain in ker se zavedajo da je Bradavičarka, najvarnejši kraj v celotni Veliki Britaniji, svoje otroke pošiljajo sem. Prepričan sem, da ni staršev, ki ne bi želeli svojemu zarodu le najboljše. Seveda, pa se najdejo tudi izjeme, ki so prepričane, da bo njihovim otrokom bolje pri njih samih, kot pri Vas, najmogočnejšem čarovniku stoletja" je dejal, in slišalo se je kod monolog. Popil je še malce češnjevega soka, ko pa je le tega zmanjkalo, pa si je v srebrno čašo, nalil ognjeni viski. Skrnil ga je, in zaradi žgočega okusa ga je prav streslo. Ni bil navajen alkohola, saj že dolgo ni pil. Za razliko od drugih, ki izgubijo svoje ljubljene, je Trevor, namesto da bi začel piti alkohol, začel jesti in živeti bolj zdravo.
Zrezek je postal že hladen, zato ga je v parih grižljajih pojedel. Na krožnik si je nato naložil malce riža, ki pa je bil začuda zelo okusen, vilinci na Bradavičarki odlično opravljajo svoje delo. Riž je nato prelil še z omako, in postalo mu je žal da si je najprej sploh postregel z zrezkom, saj sedaj ne bo mogel pojesti najbolj okusnega. V čašo si je zliv še malce mareličnega soka, da se je omilil okus, nato pa spet srknil.
Od ravnatelja, je iskreno rečeno pričakoval drugačen odgovor, upal je da mu bo pripovedoval, vendar s tem očitno ne bo nič. Lažno se je nasmehnil, prepričan da ima ravnatelj skrivnosti, o katerih se drugim študentom in profesorjem niti ne sanja. Upal je, da bi lahko tudi on nekoč postal slaven, pa ne na takšen način. V življenju je namreč vedno hotel nekaj dosežti. Odkriti protistrup, zvariti nov napoj, si zmisliti nov urok.
"Ah, poklic aurorja, še zdaleč ni tako zanimiv, kod se sliši, sploh pa sem glede na okoliščine opustil šolanje, ter se preusmeril v mirnejše vode. Za eno življenje sem videl že dovolj." mu je odvrnil, ter se kislo nasmehnil. Pogledal je skozi okno, ter videl nočno nebo. Bilo je tako lepo. Pozabil je že, kako se je včasih splazil iz spalnice, in odšel gledat zvezde na astronomski stolp. Dobri stari časi.
"Gospod, vedno me je zanimalo, kako to, da niste sprejeli mesta Ministra za Čaranje?" je vprašal, ter spet srknil ognjeni viski. "Ker, kot sem slišal, ste bili na Ministrstvu zelo priljubljeni" je še pripomnil. Pojedel je ves riž, zato je krožnik spet odrnil proč od sebe.

Povsem normalno je hodil po praznih hodnikih Bradavičarke, mimo neštetih portretov, kipov in praznih oklepov, kot že toliko let poprej. Tako kot vsak, ki je nekaj časa preživel na tej šoli so mu bili ti hodniki domači in poznani in tukaj se je zmeraj počutil kot doma. Vesel je bil začetka novega šolskega leta, čeprav so se obetali težki časi, a po napornem poletju, ki je prinesel kopico novih skrbi se je zdelo, da je prvi šolski dan na Bradavičarki napoved, da mogoče vse le ni tako črno kot se mu je zadnje čase zdelo.
Vedel je, da je zamudil uradni začetek slavnostne pojedine, toda to ga ni kaj posebej motilo in tako je le za trenutek opočasnil svoj korak in postal pred vhodom v Veliko dvorano, nato pa z prešernim nasmeškom stopil skozi vrata. Ves hrušč, klepet, ropotanje posode je napolnilo njegova ušesa in bil je hvaležen, da se je tudi to leto zbralo toliko nadobudnih čarovnikov in čarovnic, ki so prišli krepiti svoje znanje in sposobnosti. Napovedi nekaterih staršev, da bodo otroke obdržali doma se na srečo niso izpolnile.
Pospešil je korak, da je plašč završal za njim, ko je stopal proti omizju, ki je pripadal profesorjem. Med hojo si je seveda vzel čas za nasmešek in kratko prikimavanje zbranim za Drznvraanovsko mizo, katero je pred časom grel tudi on. Večina sploh ni opazila, kdaj je stopil v dvorano, saj so bili tako skoncentirani na hrano pred njimi, dokler se ni usedel na svoj prostor za mizo profesorjev, pa so se mnogi izmed njih že zavedali njegove prisotnosti in klepet ter nasmeški so se pojavili na njihovih obrazih in Ray je upal, da je to znak, da dobro opravlja svojo profesorsko funkcijo. Le nekaj stolov je bil oddaljen od ravnatelja in Trevorja, šolskega knjižnjičarja in zdelo se je da sta zatopljena v pogovor. Obema je pokimal v pozdrav, ter pozdravil tudi nekaj ostalih kolegov, nato pa se lotil hrane pred sabo.
Čas za pogovore bo po slavnostni večerji, sedaj je potrebno uživati ob polni mizi...

Vrniti se na akademijo po tolikem času je bilo za Jareda skoraj nepojmljivo. Saj ne, da se v preteklih 10 letih ne bi imel lepo - ravno nasprotno. A vseeno je bila Bradavičarka preprosto Bradavičarka. A vendar si ponovnega povratka ni predstavljal na takšen način - zdaj mu je namreč nad glavo visel neviden napis profesor. Ni vedel kaj natanko ga je popeljalo v profesorske vode, saj si je v mladosti samega sebe predstavljal kot znanega zvarkarja.
Ko so se ogromna hrastova vrata naposled le odprla, je bil Jared kar malce presenečen. V vseh 7 letih, ko je še obiskoval šolo, ni nikoli naletel na prazno avlo. V njej je bil vsaj Zhoprnack, če ne že nekaj gruč študentov. A kakor vedno, si je tudi tokrat dovolil nekaj minut zamude in to se je očitno dobro poznalo. Zamudo je tokrat izjemoma obžaloval, saj se tako ni mogel odkrito nasmejati prvošolčkom, ki so prestrašeni stali pred Veliko dvorano in se spraševali, kakšno preizkušnjo bodo morali prestati. A vse ima svojo ceno, zatorej se je moral zadovoljiti samo z dovolj opaznim vhodom in sprehodom do omizja - slednje ga je še vedno malce navdajalo z grozo.
Potopljen v misli - obnavljal je trenutke, ko je tudi sam sedel na trinožnem stolu, na glavi pa mu je čepel Izbiruh - se je šele na polovici poti proti omizju zavedal, da je že v dvorani. Hitro je nadoknadil izgubljeni čas in s pogledom preletel navzoče, ki so se polnili s hrano. Naposled je le sedel na skrajni konec omizja in z enim ušesom ujel nekaj besed med škrlatno postavo in nekim neznancem. Do ravnatelja nikoli ni gojil posebnih čustev - resda ga je poučeval spreminjanja oblik, a takrat mu ni dajal videzi strahospoštovanja. Tudi tokrat mu s škrlatnim plaščem to ni uspelo, saj bi mu po Jaredovem okusu nedvomno bolj pristajal temno zelen. Ko ga je že vse skupaj začelo precej dolgočasiti, se je zazrl v zvrhan krožnik pod sabo. Hrane se iz, njemu neznanega razloga, ni nameraval niti dotakniti, zato je zaposlitev našel v odkrivanju novostim dvorane; a ta je na žalost ostala povsem enaka.

Ravnatelj se je tiho zasmejal in narahlo odkimal z glavo. "Trevor, ne poslušaj vsega, kar se dandanes govori. Morda sem res nadarjen čarovnik in premorem več pameti kot drugi, a da bi bil največji čarovnik? O teh stvareh je zelo kompleksno razglabljati, saj ni rečeno, da je največji tisti, ki premore največ magične moči. A pustiva zdaj to, saj je večer prelep za filozofsko razpravo."
Albus se je obrnil nazaj k svoji hrani in se ji posvetil, dokler ni povsem izpraznil krožnika. V tem času ni spregledal dveh zamudnikov, ki sta prišla v dvorano in sedla za profesorsko omizje, a drugega kakor prijaznega pozdrava jima zaenkrat ni namenil. Raya je osebno poznal in bil mu je pri srcu, saj je zanj vedel že mnogo let in je tako dobro poznal njegove življenjske nazore. Jareda v nasprotju ni poznal drugače, kakor svojega učenca, ki ga je učil davno tega. Že tedaj se je fant navduševal nad temno magijo kot večina Spolzgadovcev in da bi se stvari zdaj zasukale, je ravnatelj močno dvomil. Kljub vsemu ni delal razlik v svojem profesorskem kolektivu in je vse obravnaval enakovredno, saj se mu je to edino zdelo prav.
Ko ga je knjižničar povprašal o ministrovanju, ga je Albus skozi drobna očala pozorno premeril in odložil zlato časo. "Kot si rekel, bil sem zelo priljubljen. Časi se menjajo in kdor je enkrat priljubljen, ni vselej priljubljen. Lahko bi rekel, da se moji življenjski nazori nekoliko razlikujejo od njihovih, glede česa jim nikakor ne mislim oporekati, saj ima vsak pravico razmišljati po svoje. Drugače pa" je dejal ravnatelj in se nasmehnil " mi je šola preveč prirasla k srcu, da bi jo kar tako zapustil. Tukaj sem preživel veliko let mojega življenja in da bi zapustil Bradavičarko v zameno za ministrovanje? Ne, tega ne bi storil, pa če bi mi karkoli ponujali." Albusov obraz je postal nekoliko zamišljen in njegov pogled se je usmeril proti zunanjemu sivemu nebu, kjer še zmeraj ni bilo videti zvezd. Še predobro se je spominjal, kako so ga mnogi prosili, da bi postal novi minister, a je vselej to odklanjal. Arianina smrt je bila tista, ki ga je prisidrala na Bradavičarko, a te odločitve ni nikoli obžaloval. Ministrovanje ga ni nikoli niti preveč mikalo, saj je to velika odgovornost, sam pa je nosil na plečih že dovolj odgovornosti.
"Pozdravljen Ray, eno prošnjo imam zate." Ravnatelj se je zasukal k novemu profesorju, ki je sedel nedaleč od Albusa in se mu nekoliko približal, da bi ga ta lažje slišal. "Bi lahko po končani pojedini prišel v moj kabinet? O določenih zadevah bi se rad pomenil s tabo."
Hrane je bilo vse manj, učenci so postajali vse bolj siti in dremavi in bližal se je čas ravnateljevega govora, kateremu bo sledil odhod v domove.

Pogledal je profesorja. Več kot očitno je bilo, da mu naziv najmogočnejšega čarovnika ni ugajal. Ali pa je samo igral. Trevor ga nikakor ni mogel prebrati, pa je lahko prebral nečaka, ko ga je le ta hotel z pretirano prijaznostjo, prepričati da mu kupi Nimbus. Sta skromnost in ponižnost, samo igra, ki jo igra da bi bil priljubljen. Že od Annine smrti, ni nikomur več zaupal, saj je bil vedno prepričan da te lahko izda najboljši prijatelj. Zakaj bi torej tako slabo zaupal svojemu nadrejenemu. Pomežiknil je, nato pa spet srknil ognjeni viski. Postajal je že malce omotičen. Ognjeni viski je bil namreč znan po tem, da je imel 89% alkohola. Ni se hotel osramotiti pred ravnateljem, zato se je za trenutek obrnil proč, popil cel liter vode, ter se nasmejano obrnil nazaj.
Videl je, da sta v dvorano, že nekaj časa po začetku večerje, prihitela dva profesorja. Veselo jima je prikimal. Sovražil je ljudi, ki so zamujali. Če boš zamujal ne bo nič od tebe, mu je vedno govoril oče, ki pa je bil ponavadi največji zamudnik. Želel je spoznati profesorja, a se je odločil da se bo z njima pogovoril po večerji, ali pa v bližnjih dneh. Vsekakor sta se mu zdela zanimiva.
"No, nekateri, ste večno priljubljeni. Drugače pa se strinjam z vami, Ministrstvo je že večkrat ustrelilo v prazno z zakoni o omejitvah velikanov" je dejal, nato pa še pripomnil:"Verjamem, Bradavičarka je postala dom že mnogim ljudem".
Ko je videl, da je ravnatelj poklical profesorja po imenu Ray, se je presedel en stol na levo. Postajal je še bolj omotičen. Bil je prepričan da bo vsak čas bruhal. Čakal je še samo na ravnateljev govor, nato pa bo odvihral v svoje prostore. Popil je še malo vode, ter si na krožnik naložil še malce pečenega krompirja. Upal je, da se bo "streznil".

Alex, mladi Gryfondomec je vstopil skozi velika vrata. "Spet sem nazaj, dobrodošel spet doma!" si je dejal in odkorakal proti veliki dvorani. Ob vstopu je sprva opazil čisto, sinje plavo nebo, zaradi katerega seveda ni bil začuden, bil je začaran strop, katerega je opazoval dolgih 5 let. Že pred vhodom je zaslišal klepet novih Gryfondomcev in ostalih novincev, ki so iskali prijateljstva pri starejših fantih. Veliko od starejših fantov je bilo za klepet, nekaj pa je bilo tudi takih, ki so pri novincih iskali žrtve za vragolije. Alex je bil v prvem letniku tudi deležen "napadov", če lahko temu tako rečemo. V sobo mu je takrat študent šestega letnika postavil govnobombo, na katero Alex ni bil pozoren. Še dva dni po tem je smrdel, kot da bi se kopal v prašičji gnojnici. To so bili dnevi, v katerih se je Alex skrival pred drugimi, saj ga je bilo sram. Toda s takim vonjem se je težko skrival in vsi so vedeli, kje je bil.

Alex je za mizo opazil dve študentki petega letnika. Ker sta bili čedni in on je bil samski, se je vsedel kar med njiju. V istem trenutku, ko se je usedel, je na mizo pred njim priletela čaša z bučnim sokom. Z veseljem jo je dvignil in jo v trenutku spraznil, saj je bil žejen, ker je bila pot dolga. Nagovoril je dekleta, ki pa sta bila zelo tiha in sramežljiva. Ker je videl, da ju je sram je le dejal. " Če me rabita, me bosta našla. Ne rabi vaju biti sram, nočem vam nič slabega." Odmaknil se je od njiju in si postregel s pecivom, ki je bilo potreseno s čokoladnimi zrnci. Ker mu to ni bilo dovolj, je vzel krožnik in si naložil dva debela kosa piščančjega mesa v omaki, ki je dišalo še okoli šole. Kuharce so se letos še močneje potrudile, da so nahranile toliko lačnih ust mladih fantov in deklet, ki so prišle novim spoznanjem naproti.

Alex je bil vesel, ker se je vrnil spet nazaj v šolsko okolje. Pogled je namenil tudi proti profesorski mizi in ravnatelju, katerega je bil vedno znova vesel. Vedel je, da bo to leto najlepše od vseh. Po nekaj sekudnem ogledu profesorjev, si je Alex na kratko pogledal še prvošolce. Veliko jih je bilo takih, ki se je balo lastne sence, nekaj pa je bilo tudi takih, za katere se je že na daleč videlo, da so samozavestni in pridni.

Vse skupaj je bilo popolnoma enako kot vsa leta poprej, le da se Julia ni mogla spomniti, kdaj je bilo nebo nazadnje tako mračno kot tega večera. Nad njo so se valili temni oblaki in svoj pogled je veliko raje upirala v ljudi, ki so jo obdajali. Pripomnila je nekaj na poletno dogodivščino, ki jo je z navdušenjem pripovedovala sošolka ob njej, potem pa si je postregla s hrano in brez večjega zanimanja pojedla, svoj pogled pa usmerila na fanta, ki je sedel čez mizo. Ni se mogla zadržati da ne bi privzdignila obrvi ob njegovem kratkemu govoru, potem pa je obraz, na katerem je kraljeval velikanski nasmešek, obrnila proti profesorski mizi in nekaj časa preučevala ljudi, ki so bili tam. Nekaj je bilo novih - popolnoma prepričana je bila, da jih še ni videla na Bradavičarki - medtem ko so bili ostali tam že od nekdaj. Na njeno neznansko nezadovoljstvo. Dvignila je svojo čašo, v katerem je imela nalit bučni sok, in naredila nekaj požirkov. Navsezadnje pa je bilo kljub vsemu čudovito biti nazaj na Bradavičarki. Večina ljudi v dvorani se je zapletla v pogovore in zrak je napolnil zvok njihovih mrmrajočih glasov, zato se je tudi Julia obrnila k sošolki in se zapletla v pogovor z njo, čeprav je ves čas pričakovala tudi ravnateljev govor. Navsezadnje se je bližal čas, ko so se učence napodili v postelje in pred tem je imel Dumbledore vsako leto govor, ki je bil ponavadi precej zanimiv in je v njenih mislih obstal še nekaj tednov po tem. Potisnila je pramen svojih las nazaj, potem pa razumevajoče pokimala sošolki ob njenem tarnanju nad starši, ki ji niso pustili oditi k teti med počitnicami, čeprav je to v resnici ni preveč zanimalo.

Alex, ki je še vedno užival v slastnem piščancu in bučnem soku je ob pogledu na vhod obnemel. V čaru temne noči je v veliko dvorano vstopila Alexova sošolka, ki se je čez poletje izjemno spremenila, na lepše seveda. Ko jo je videl, se mu je kos piščanca kar zataknil v požiralniku, tako da je pošteno zakašljal. " Joj, kako se je polepšala čez počitnice! Moram pristopiti do nje." je dejal in se obrisal okoli ust. Ker ni poznal nobenega uroka za svež dah, je iz desnega žepa povlekel mentine bonbone in si v usta stresel celo pest le-teh. Ko jih je polizal do konca, je zapihal v dlan, preveril vonj in ves navdušel vstal. Ko je videl, da se je usedla poleg sošolke, ki je tarnala nad starši, slišal jo je še preden je vstopil v veliko dvorano, je odkorakal punci naproti.

"Pozdravljena!" je dejal in nadaljeval. " Alex sem, Alex Dibbel. Šesti letnik, Gryfondoma. Aja, sej lahko vidiš po uniformi!" je nekako sramežljivo dejal in nadaljeval. Pogled na njo je bil kot pogled na cvetoč travnik, v ozadju pa planine.
"Moram reči, da sem osupnil, ko sem vas videl na vhodu. Enostavno čudovito zgledaš. Ko sem te nazadnje videl v petem letniku, si bila čisto drugačna. Ne morem verjeti, da se človek lahko tako spremeni. Na boljše seveda! Zdaj boš rekla, kot da sem nekakšen frik, da sm te zasledoval. Nikakor ne... Boljše da neham govoriti!"

Bila je enostavno čudovita. Še tako samozavesten človek, kot je bil Alex je ostal brez besed. Čakal je na njen odziv.

Nenadoma jo je nekdo ogovoril, ampak Julia se tega ni zavedla, dokler ni dvignila pogleda iznad svoje čaše, v katero je zrla in skušala ugotoviti, če bo količina bučnega soka v njeni notranjosti zdržala do konca večerje ali ne. "Živijo," je odgovorila brez večjega oklevanja, saj je bila vedno tiste vrste oseba, ki se je z lahkoto zapletla v pogovor s komerkoli. Že zaradi vljudnosti se je nasmehnila. "Jaz pa sem Julia. Gryfondom, kar je nekako očitno že iz tega, da sediva za isto mizo," se je namuznila. "Me veseli, Alex," je prikimala, potem pa vzela čašo in popila bučni sok, ki bi se ji skoraj zaletel ob njegovih naslednjih besedah. Hitro se je zbrala in odložila čašo, medtem ko je svoje modre oči uperila vanj. "Oprosti, ampak prepričana sem, da si me z nekom zamenjal," je rekla, medtem ko se je njeno čelo namrščilo. V spomin si je priklicala podobo svojega obraza pred počitnicami in sklenila, da je bila vsekakor ista. Še vedno je imela dolge, ne ravno ukrotljive rjave lase, izrazite oči in nekaj pegic po obrazu. Vsekakor se ni ravno spremenila - tako ali tako pa je bila v plašču videti popolnoma ista kot ponavadi. Znova je potisnila pramen svojih las nazaj, kar je počela vedno, kadar je bila živčna, le da se Julia tega ni zavedala. "Resno," je pripomnila, medtem ko je vzela vrč z bučnim sokom in ga dolila v svoj kozarec, čeprav te pijače nikoli ni zares marala. Bila je pač nekaj, kar je pila na Bradavičarki. Sama pri sebi se je nasmehnila. "Popolnoma enaka sem kot lani," je nadaljevala in naredila požirek, potem pa odložila svojo čašo in pogled uperila nazaj proti profesorskem omizju, ker je želela ugotoviti, koliko časa je še preostalo do Dumbledorjevega govora. "Moral si me zamenjati z nekom," je zaključila.

Še vedno je skoraj zaljubljeno gledal Julio in si mislil. Kako da to ni tista, skoraj stavil bi glavo, da je ona. No nič hudega, tudi če ni ona. Lepa je kot angel, splača se ostati in se pogovarjati z njo. Mogoče bo v bližnji prihodnost nastalo še kaj več od tega, kakšna nova romanca. Nikoli se ne ve, verjamem pa, da nisem tako grd, da nebi mogel biti z njo. Ali pač? Njegove misli so bile jasne. To dekle mu je padlo v oko, sanjaril je že, da mu je usojena.
"Nič za to, zgleda da sem te res zamenjal. Toda moj pogled nate se ni prav nič spremenil. V mojih očeh si še vedno prelepa, tako kakor sij zvezd na temnem nebu." je dejal. Vzel je palico in s svojega prejšnjega mesta priklical čašo bučnega soka. " A lahko prisedem?" je vprašal Julio.

V ozadju je še vedno odmeval Dumbledorjev govor, ki je skoraj vsako leto vseboval iste podatke. Vedno znova je Alex občudoval Dumbledorjev govor, saj se je ob tem počutil varen in mislil je, da se mu ne more nič zgoditi. Vedno, ko je bilo kaj narobe, vedno je bil tukaj Dumbledore in vedno, toda res vedno nas je branil pred težavami.
"Kako je bla vožnja do sem?" je vprašal iz vljudnosti." Sej te ne moti, če sem tukaj in se pogovarjam s teboj, rad bi te samo bolje spoznal." je dejal in se prisrčno nasmejal.

Nikoli ni znala preveč dobro sprejemati komplimentov. Vsaj sklepala je, da je bila pripomba o siju zvezd na temnem nebu kompliment, čeprav bi se prav lahko motila. Tako ali tako pa ni nikoli niti dala kaj na vse to - ljubezen in ona sta bila dva različna pojma in proti temu ni mogla nič, čeprav jo je njegov pogled na nek način strašil. "Res lepo," je zamrmrala sama pri sebi, še preden pa bi karkoli lahko rekla, je že sedel poleg nje. Zagrabila je svojo čašo in naredila še nekaj požirkov, potem pa se je nasmehnila, ko jo je vprašal o vožnji. "Saj veš, vsako leto je isto. Nič posebnega torej," je skomignila z rameni, medtem ko je odložila svojo čašo in rahlo nagnila svojo glavo, medtem ko je pogled usmerila vanj. "Seveda me ne moti," je dejala z mirnim glasom. "Ampak poglej - jaz in ti - to ne bi nikoli delovalo," je spregovorila in mu namenila popolnoma prijeten nasmešek. Ljudem ni nikoli dajala lažnega upanja, prav tako pa ni videla pomena v sprenevedanju. "Nič osebnega," je hitro pripomnila. "Saj veš, lahko sva prijatelja," je dodala, medtem ko je svoje ustnice ukrivila v nasmešek. Preprosto ni bila takšne vrste oseba in proti temu zares ni mogla storiti česarkoli. Po drugi strani pa jo je njegov pogled, po pravici povedano, nekoliko strašil. Prepričana je bila, da je bil popolnoma prijeten fant, ampak v tistem trenutku je deloval preveč prijetno in Julia mu je raje namenila prijateljski nasmešek, potem pa je svoj pogled znova usmerila proti ravnatelju v upanju, da bo začel govoriti. Ampak glede na njeno količino sreče si bo Dumbledore še vzel čas. Vdano v usodo se je naslonila na mizo in s pogledom zdrsela po ljudeh, ki so jo obdajali.