Drevesa

Po poljubu v Gryfodnomski sobi je Rose sledila Alexu do šolskega parka. Bila je vesela da ga je spoznala. Bil je že mrak, a Rose to ni motilo. Bilo je še vedno prijetno toplo. ''Pospešil si moj utrip srca.'' se je zasmejala Rose na poti proti parku. Ni mogla kaj, kot mu preprosto to priznati. Po njunem poljubu se je počutila neverjetno in nasmešek z obraza ji ni in ni odšel. Pozabila je že občutek poljuba, saj je bila dolgo, predolgo samska.
Ko sta prišla do parka je Rose poiskala odmaknjen prostor pod drevesom. Vsedla se je in čakala da se ji Alex pridruži. Vedela je, da je to priljubljen prostor za zaljubljence in mislila si je da je to pravi kraj. ''Upam da bo tu vredu. Boljšega mesta verjetno ne bova dobila.'' se mu je nasmehnila.

Alex, ki je z Rose korakal proti parku se je počutil zaljubljeno. Še nikoli ni do neke osebe čutil, tako kot je čutil ta večer in tako kot bo čutil še dolgo. " Ti si pa mojega še dvakrat več." je dejal in v nasmehu sedel poleg nje. Stisnil jo je k sebi z vso ljubeznijo, ki jo je premorel." Odlično mesto bo. Prav srečen sem ker sem te spoznal Rose. Zaljubil sem se kot še nikoli. " je dejal in jo pogledal. Približal se je njenemu obrazu in ji dal velik poljub na usta. "Torej sva skupaj zdej? Jaz čutim, da ja, kako pa ti čutiš glede tega?" je vprašal in ji podaril še večji poljub kot prej. Verjel je, da bi ta zveza uspela, ker je čutil tudi pri njej veliko ljubezen. Prijel je tudi njeno roko in jo pričel božati. Želel je, da se Rose ob njemu počuti prijetno in varno ter toplo.

Začel je pihati lahen veter in Rose je razmršilo njene dolge lase. Tudi nekoliko še bolj se je stemnilo, tako da je nad Rose in Alexom sijala luna. Ponovna Alexova izpoved je Rose obdala z občutkom obžalovana, saj ni mogla biti tako odkrita z njim. Ni bila vajena izpovedovati ljubezni, ampak to pokazati z dejanji. Alexov poljub je bil topel in globok in Rose se je ob tem počutila čudovito. Globoko je zavzdihnila in mu glavo položila na njegovo ramo. ''Ja, mislim da sva skupaj.'' se je nasmehnila Rose, saj več kot takega ni bila vajena. Ponoven poljub je Rose povzročil naval metuljčkov v trebuhu in morala si je priznati, da ji je ta občutek všeč. Nato ga je Rose še sama poljubila pri tem pa ga je narahlo in igrivo ugriznila v ustnico. Zasmejala se je nato pa ga vprašala: ''Kaj želiš postati ko končaš šolanje?'' To si je želela izvedeti, saj če sta skupaj, mora o njem čim več vedeti. Še enkrat se je nasmehnila in se zazrla Alexu v oči, ki so se v mesečini še bolj zeleno lesketale.

Ob vetriču in ob trenutku, ko je Rose razmršilo lase, se je Alex nasmehnil. Opazil je njeno lepoto, ki ga je hranila z ljubeznijo. " Ljubim te z vsem srcem!" ji je rekel in ji prislonil poljub. Nasmehnil se je in se zagledal v njene oči. Oči so bile sijajne, najlepše, ki jih je kadarkoli videl. Njeni poljubi so bili topli in čudoviti, taki, da so se mu kar zašibila kolena. " Ko končam šolanje, si želim ustvariti družino v hiši nekje pri Londonu. Želim živeti življenje, v katerem nebi rabil skrbet za preživetje glede financ, želim živeti svobodno. Drugače pa želim postati auror, to so mi bile sanje že odkar sem zvedel, da sem čarovnik. Želim loviti zle čarovnike in se bojevati proti njim. " je dejal in se ji nasmehnil. " Kaj pa ti? Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?" jo je vprašal in ji dal še poljub na usta ter na vrat. " Imaš kakšnega brata ali sestro, da bom videl, kdo me bo lovil." je v smehu dejal. Še vedno je vsako sekundo gledal njene oči in nasmeh, bili so prečudoviti. " Ne morem verjet, da sem te našel. Ljubil te. Želim biti dolgo s teboj." ji je dejal in spet poljubil.

Ponovno Alexovo izpovedovanje ljubezni je Rose spravilo v zadrego. Pogledala je v travnata tla in se nasmehnila. ''Veš, ni mi potrebno znova in znova izpovedovati ljubezni. Raje imam da človek to stori z dejanji. Saj veš, nekateri govorijo le prazne besede.'' mu je priznala Rose. Rada je imela njegove komplimente, še raje pa je imela če ji to dejansko pokaže. ''Želim iti po maminih stopinjah. Moj cilj je postati aurorka. Mogoče bova kdaj skupaj šla loviti zle čarovnike.'' ga je na koncu podražila. Ob misli na temno magijo jo je spreletel srh, saj jo je še predobro poznala. Bila je del njenega življenja. Rose se je nato kmalu spet zasmejala: ''Ne, nimam brata ali sestro. Sem edinka. In ti?'' Ob ponovni Alexovi besedi ljubim te se je Rose spet mogla nasmehniti. Namesto, da bi mu vrnila te besede mu je z roko šla skozi lase in ga goreče, ter strastno poljubila. Želela je da bi ta trenutek trajal večno.

Pogledal jo je in se ji nasmejal. Ko mu je rekla, naj ljubezen izkaže z dejanji, se je odločil, da bo pokazal več in manj govoril. Roke ji je dal okoli vrata in jo povlekel k sebi. Približal se ji je z ustnicami in jo strastno poljubil, kot da bi bil konec sveta. Poljub je trajal skoraj pol minute, Alex pa je bil kot v raju. Po poljubu se je nasmejal in jo prijel za boke. " Sigurno, da bova. Družina aurorjev praviš? In ne nimam bratov, niti sester. Edinec." je dejal in se nasmehnil. Ko je njena dlan šla skozi njegove lase in ko sta se spet strastno poljubila, jo je Alex prijel in jo polegel. Dvignil se je nad njeno telo in jo strastno poljubil. Želel je, da se počuti udobno. Po prvem poljubu je sledil še eden, pa še eden, nato še eden, ki je trajal kar nekaj časa. Vmes je njegova roka preletela njeno telo, šla je mimo prsi, okoli popka, vse do nog. "Upam, da se počutiš udobno. Povej, če si raje zgoraj, bova zamenjala." je zaljubljeno dejal in jo spet poljubil. Ni več toliko govoril, posvetil se ji je z vsem srcem in glavo, želel je, da bi se počutila udobno in prijetno. Kaj vse ji je želel delati, to je vse potekalo v njegovi glavi. Ni hotel biti prehiter, ker ni hotel tvegati njune zveze.

Alexov poljub je Rose jemal dih. Očitno je razumel, kar sem mu povedala. Ob tej misli jo je preplavil val topline. ''Ja, tako nekako, družina aurorjev.'' je dejala Rose. O očetu ni hotela govoriti, niti razmišljati. ''Edinec praviš? Potem pa te doma nobeden pri ničemur ne moti.'' je nagajivo rekla. Nenadoma se je znašla na hrbtu in Alex na njej. Nagajivo se je zasmejala in Alex jo je spet poljubil. Desno nogo je rahlo skrčila in nadaljevala s poljubljanjem. Ko je začutila Alexovo toplo roko na njenem telesu se je usločila. ''Všeč mi je tako. Drugič pa lahko zamenjava položaj.'' mu je zašepetala in se pri tem potiho zasmejala. Poljubi, polni strasti so se nadaljevali, ko je Rose Alexa nenadoma rahlo odrinila nekoliko stran od sebe. ''Vse to lahko počneva, a do konca si ne želim iti. Komaj sva se spoznala. Nočem da me imaš ti ali kdorkoli drugi za lahko.'' je dejala Rose. Nato pa je Alexa spet potegnila bližje in najprej so njene ustnice zdrsnile preko njegovih, nato pa ga je odločno poljubila.

Alex se je veselil, ker je našel sorodno dušo, ki je pravtako želela postati auror. Bila je edinka, tako kot on. " Ja, edinec. Nihče me ne moti, razen mame in očeta. Ampak ni hudo, sem dokaj svoboden. " je dejal in se ji nasmejal. Zadal ji je strasten poljub z jezikom, saj je vedel, da jo ljubi. Zdaj, ko je bil na njej, jo je imel še raje. Božal je njen trebuh, na trenutke se je dotaknil tudi prsi. Ni imel nekega namena, da bi šel do konca z njo, isto je bilo pri njej. " Nimam namena še iti do konca, ne skrbi. Je še prezgodaj, se popolnoma strinjam." je prijazno dejal. Stisnil se je k njej in jo še strasneje poljubil. Poljubi so bili res strasni, take je imel najraje." Ti je udobno z mano? Upam, da nisem prenapadalen. Želim biti čimboljši, najboljši kar se da." je dejal in jo pobožal po trebuhu. Bil je vesel, da je bil z njo v zvezi, pravo punco je našel. Ljubim jo, želim biti z njo do konca življenja. Ni še čas, toda ko bo čas bo moja, v vseh smislih Misli je imel poredne, toda ni je želel izrabiti. Ko bo bila pripravljena, bo že rekla in takrat bo čas za kaj več.
"Si že kdaj bila... khm, intimna z nekom?" je sramotno vprašal. " Oprosti, ker vprašam. Toda sam nisem bil nikoli več od poljub in dotikanja. " je dejal in se nerodno nasmejal. Še nikoli se ni tako zaupal dekletu, toda čutil je, da je ona zaupanja vredna.

''Hm...svoboden...'' se je narejeno zamislila Rose in se zasmejala. Ko se je Alexov jezik dotaknil Rosinega, je sama začela še bolj uživati. S prsti se mu je zarila v lase in mu vračala strastne poljube. ''Me veseli, da je to razčiščeno. Ko bo čas, bo čas.'' je z nasmehom na obrazu dejala Rose. ''Ne skrbi, vse je vredu. Ni se ti potrebno toliko truditi.'' je nadaljevala. S prosto roko ga je rahlo pobožala po licu, drugo roko pa je položila na njegov vrat. Videla je, kako so se Alexu zalesketale oči in predvidevala je kaj si misli, zato se je zasmejala. Naslednje vprašanje je Rose spravilo v zadrego in Alexa očitno tudi. ''Ne, nisem bila še z nikomer...Skoraj bi bila, pa se ni izšlo...'' je Rose skomignila z rameni. S toplino v glasu je nadaljevala: ''Z nobeno še nisi bil? No...to pa me je presenetilo. V pozitivnem smislu seveda.'' Vedno bolj in bolj se je temnilo in nenadoma se je Rose spomnila na uro. ''Alex? Koliko je ura? Nočem imeti težav, saj veš, ne že na začetku leta. In če naju najdejo tu...ob taki uri.. ne bi bilo ravno všečno.'' se je spomnila Rose. Polna strasti je pozabila na vse, celo kje je, v šoli, in to ob pozni uri zunaj, ko bi verjetno morali biti vsi že v postelji. Ni želela, da bi zato Gryfondomu odbili točke.

Poljubi so bili enkratni, Alex se je počutil omamljeno. Pogledal jo je v oči in se nasmehnil. Približal se ji je in jo strastno poljubil. " Ja." je odgovoril na njen odgovor. Njegovo vprašanje glede intimnosti, ga je res spravilo v veliko zadrego, kar je Rose tudi opazila. Vprašanje je sicer spravilo tudi njo v zadrego, toda nanj je vseeno odgovorila. Mogoče bom prvi. Da tako dekle še ni bilo z nobenim, je težko za verjet. Pričakoval sem drugačen odgovor. Njegove misli so bile sedaj jasne, ljubil jo je in mislil je samo na njo. " Ja. Z nikomer. Hvala." je dejal in njeno začudenje. V trenutku, ko je Rose opazila, da je že pozno, se je zdramil tudi sam. " Ura je, nevem sicer točno, toda počasi se bova morala premakniti v šolo. Ne bomo kaznovani obljubim. Če nas kdo najde, nas na prvi dan nebi kaznoval. Verjemi." je dejal in ji podal še en strasten poljub. Vstal je in dvignil še njo. Prijel jo je za roko in ji rekel. " Greva v dom. Če bo čas, bova tam nadaljevala, če ne greva spat in se bova jutri videla. " je dejal in začel korakat. V tem trenutku, ko jo je držal za roko se je počutil zavezanega k njej. Zaljubljeno jo je gledal in si mislil, kaj vse bi počel z njo. Nič perverznega, le užival bi rad.

Čisto omamljena Rose od poljubov Alexa se je le zavedela, da skupaj nikakor ne smeta stopiti v Gryfondomsko sobo in niti v šolo. Vse skupaj bi sprožilo preveč govoric, kaj vse sta počela tako pozno zunaj sama. Rose je svojo roko počasi ločila od Alexove in se mu zazrla v oči: ''Mislim, da ni pametno da skupaj vstopiva. Vse skupaj bi bilo čudno in sprožila bi govorice kaj vse sva počela sama zunaj tako pozno. Na začetku šolskega leta še ne želim imeti takšne drame. Upam, da me razumeš.'' Podarila mu je majhen nasmešek in upala da bo razumel. Nato mu je namenila še en dolg poljub, ter odločno odkorakala stran. Še enkrat je pogledala čez ramo, ter se mu nasmehnila. ''Se vidiva kmalu. Mogoče že jutri.'' mu je še v slovo dejala.

Komaj je še stala. Zakaj? Potrebovala je svojo drogo. Potrebovala je tisto njeno grdo razvado, ki jo vedno bolj ubija. Dan za dnem, leto za letom. A kaj ko je tako presneto sproščujoče in ima sladek vonj in okus. V roki je držala škatlico Forbiden Sweetnes. Bila je še popolnoma zapakirana škatlica cigaret, ki so imeli vonj po malini in okus prav tako. "Oh, česa je ta čarovniški svet zmožen,"si je mislila in prebirala napis, ki naj bi prepričeval ljudi, da naj nehajo kaditi. Zraven pa je bila priložena slika starega gospoda, ki skadi cigaret, nato pa pokaže samo še njegov ostanek, duha. Zmajala je s glavo. Čemu vse to, ko pa se nihče ne zmeni za to. Ko se je končala ura je hitro pobrala torbo in zdrvela na kosilo. Ker je preskočila zajtrk ji je želodec že pošteno jokal. Če bi deli telesa govorili, bi želodec Arisho že pošteno preklel.
Čeprav je komaj čakala, da stopi iz zidov šole si je vzela za obrok čas. Nič ni bilo bolj pomembnejše kot uživanje v hrani. Njene blede roke so segale po hrani na mizi in na krožniku se je znašlo pečena govedina v zelenjavni omaki in nekaj riža ter polna skleda zelene solate.
Po petnajstih minutah premlevanja hrane so možgani le dobili sporočilo, da se telo hrani in čez nadaljnjih pet minut so možgani poslali zavore v roke, saj se je organ že nahranil. Spila je še kozarec limonade in elegantno zapustila Dvorano in stene šole.
Skozi nosnice je vdihnila rahlo hladen zrak in se napotila proti parku. Ker je bil sončen dan je zunaj prosti čas preživelo večino dijakov in dijakinj. Večina je bila poparčkanih ali pa so bili po grupah ali pa so le lenarili po klopcah ali po travi.
Nikjer ni zagledala nobene njene kadilske prijateljice, zato je zgledalo, da bo svoj prvi cigaret prižgala sama. "Bom pa uživala v intelektualnih pogovorih s samo seboj," si je zamrmrala, ko je nejeverno stopala po parku. Plašč je plapolal v rahlem vetriču, saj se je pomikala s hitrimi koraki.
Z vzvišeno glavo je prikorakala do drevoreda na drugi strani parka. Opazovala je parčke in malo se ji je gnusila vsa tista osladnost, malo ampak res majhen kanček njene osebnosti pa ji je zavidal. Nekje globoko, globoko v srcu si je del nje želel partnerja in vse te osladnosti.
"Ne, ogabni so. Vso tisto preglasno cmokanje," si je zamrmrala. "Zaradi vseh teh osladnosti se ti poviša raven sladkorja v krvi na maksimum in s tem ogroža zdravje tebe in zdravje ostalih." si je govorila. "Kar ostani pri neresnih zvezah," si je še kar govorila. S tem je odprla tisti njen "intelektualni" pogovor s samo seboj. Ja, večina jo je gledala kot neko noro punco, ki bi ji pomagala le bolnica. Ni se menila za njih, mogoče je kakšnemu zagrozila s kakšnim urokom ali se je nanj verbalno spravila, ampak večino časa se ji ni dalo ubadati s takšnimi ljudmi, saj so potegnili iz nje še tisti kanček energije, ki ga je imela.
Pri predzadnjem drevesu se je ustavila in pod njim sta se objemala dva Spolzgadovca. S ostrim pogledom in besedami ju je nagnala in kot opica se je hitro povzpela na drevo. Tu je zahajala vsak dan. Na cigaret. Iz torbe je potegnila škatlico ter jo previdno odprla ter s ustnicami povlekla cigaret iz nje. Usmerila je palico vanj in nekaj zamrmrala. Pojavile so se majhne iskrice, ki so prižgale ta zavitek tobaka in ostalih strupov.
Na veji se je dobro namestila in Ary si je obliznila ustnici. Imeli sta okus po malini. Kako je sedla ta skrita smrt. Povlekla je malo večji dim in ga pihnila. Zadišalo je po tem sladkem sadežu.
Ko se je zavitek strupa skrajšal skoraj za pol je v daljavi zagledala znani obraz, ki jo skoraj nikoli ni spravil v dobro voljo. K večjem ji je pokvaril cel dan, a danes začuda se ji je na obrazu zarisal nasmešek. Bil je kdo drug kot njena preljuba sestrična Melody.

((Melody ))

Melody se je prestopala po parku in opazovala vsa drevesa, ki so se veličastno dvigala nad njeno glavo. Prizor je bil res veličasten. Najraje bi tam ostala za vedno in se sama sprehajala sem ter tja in si ogledovala vse krošnje teh veličastnih dreves. A to ni bila resničnost. Skoraj zraven vsakega drevesa sta na tleh sedela dva zaljubljena čarovnika, ki sta se ves čas samo poljubljala. Ob tem prizoru je Melody šlo na bruhanje in komaj se je uprla, da ne bi stopila naravnost k kakšnem paru in ga pošteno nadrla. Vsa ta zaljubljenost ji je že pošteno najedala živce. Še naprej je namrgodeno stopicala po poti in si ogledovala ljudi in nad njimi vihala nos. Že se je hotela obrniti, ko jo je premagal slasten vonj po malini. Obrnila se je in sledela pregrešnemu vonju. Na obrazu se ji je skoraj že narisal nasmešek, ko pa je ugotovila iz kje vonj prihaja, se je ta nasmešek takoj spremenil v ravno stisnjeno črto. Na drevesu je zagledala svojo sestrično Arisho, ki jo ni imela nič bolj rada, kot vse tiste zaljubljence. Nikoli se nista dobro razumeli in vedno sta si bili v laseh. Melody se je vse bolj bližala obrazu, ki ga je tako zelo sovražila, kmalu pa opazila Arishin plašč, ki ga je krasil Spolzgadovski grb. Melody je samo dvignila eno obrv, kot da ji za to sploh ni mar, globoko v sebi, pa je svoji sestrični še kako zavidala. Vedno je mislila, da bo ona tista, ki bo prišla v ta znameniti dom. Ne pa ta njena Arisha. Čeprav sta si bile v veliko stvareh zelo podobni, nikoli nista mogli najti skupnega jezika. Vedno sta tekmovali katera bo boljša in ponavadi končali z neznanskim prepirom.
Čeprav bi se Melody najraje obrnila in odšla nazaj, jo je Arisha na njeno žalost že opazila in najbrž bi mislila, da je melody reva, če bi se obrnila in odkorakala stran. Tako je Melody odšla naravnost do veje kjer je sedela njena predraga sestrična Arisha in se namrgodeno naslonila na deblo drevesa. »Poglej, poglej. Le kaj imamo tukaj. Če ni to moja najdražja sestrična Arisha.« Namenila ji je enega od njenih prederljivih nasmehov, potem pa nadaljevala. » Le kakšna čast, da te lahko srečam tukaj, mar ne?« Roke je prekrižala v križ in pogledala Arisho, ki pa ni izgledala niti malo srečna.

Svetlolaska je opazovala Mel, ko je stopala proti njej. Medtem ko jo je opazovala je prislonila cigaret k ustnicam in počasi vlekla dim. Opazovala je njene obrazne poteze. Melody jo je je bila tako vesela kot Arisha nje. Njene ustnice so bile ukrivljenje v sarkastični nasmešek. "Kaj si ne zaslužim niti normalnega, nesarkastičnega pozdrava ljubezniva sestrična," ji je odvrnila v pozdrav. Opazovala je njen pogled, ki je opazoval tisto srebrno - zeleno sponko na katero je bila sama tako prekleto ponosna. Vedno mislila, da bosta z Mel v istem domu saj sta si zelo podobni v karakterju. Že starši so vedno govorili, kako bosta skupaj še naprej obdržali tradicijo njihovega rodu, a jo je Melody nekako prekinila. Malo jo je bilo sram, a zgleda, da Melody ni bila iz pravega testa za ta dom.
"Ja, morala bi si šteti to v čast." je zamrmrala in potegnila dim ter ga puhnila v zrak in ga nekaj časa opazovala, dokler se ni razblinil do konca. "In kaj je tebe pripeljalo do sem?" jo je vprašala. " Želja po tem, da nekomu zagreniš dan s svojo prisotnostjo in sem slučajno danes na spisku jaz?" je dodala in jo opazovala.
Skočila je z veje in si popravila krilo, ki ji je zdrselo in majico ter odvrgla cigaretni ogorek na tla ter ga s čevlji pohodila ter ga mencala dokler se ni nehalo kaditi iz njega. Z žepa je povlekla škatlico in pomolila Mel pod nosom. "Nikoli ne vem ali kadiš ali ne," je rekla s nezainteresiranim glasom in ni umaknila pogleda s njenega dekliškega obraza.

"Jej, jej, jej" je zaskrbljeno dejal Thomas, ki se je približa dekletoma in zagledal Arisho, ki je poteptala cigareto in škatlo ponudila drugemu dekletu. "Veš deklica, da to ni pametno početje. A boš svojim mladim rožnatim pljučem dovolila, da postanejo črna kot noč? Ne, nikar, saj bi mi bilo zelo žal za tako punčko." Profesor se jima je skoraj neslišno približal in zdaj je obstal blizu njiju, ter ju opazoval z prijaznim nasmeškom. Z obema rokama se je opiral na kratko sprehajalno palico, na glavi pa je imel majhen klobuček v črnih odtenkih.
"Kako čudovita je ta narava, lahko prav slišiš šumenje vetra v neštetih krošnjah zelenja, lahko vohaš cvetlice, ki se nedolžno zibljejo na obsežnih planjavah in lahko zreš v to modrino, to prekrasno modrino, ki kraljuje na nebu. Joj, kako obožujem naravo in vesta, to že vse svoje dolgo življenje."
Thomas je globoko zajel sapo in za trenutek zamižal, nato pa odkorakal v samo bližino Arishe, izpod plašča povlekel svojo palico in z rahlim zamahom dvignil cigaretni ogorek s tal, ter ga zalučal v majhno vrečko, ki jo je stiskal v levici. "Zakaj bi onesnaževali tako lepo travo kaj? Verjamem, da to nisi naredila hote, a v bodoče te moram malo pograjati" ji je sladko dejal profesor in požugal s prstom. Tedaj se je udaril z roko po čelu in odkimal z glavo. "Seveda, verjetno se čudiš mojemu nenadnemu prihodu, ko pa me še nikoli nisi videla. Dovoli mi, da ti predstavim novega profesorja vedeževanja, profesorja Thomasa Powella, ki pravkar stoji pred teboj. V čast mi je." Profesor si je snel klobuček in napravil majhen priklon, nato pa zakoračil do roba bližnjega jezera, si snel čevlje in si namočil noge vanj. "Uh, kako je hladno, a hkrati osvežujoče. Kdo sta pa vidve?" Thomas se je še naprej posvečal vodi in z nogami zabavno čofotal po jezerni gladini.

Melody v tem pogovoru ni niti malo uživala. Opazovala je Arisho, medtem, ko je počasi vlekla dim iz cigarete. Melody tega še nikoli ni poskusila, ker še nikoli ni dobila te priložnosti. »Ali si jaz ne zaslužim nesarkastičnega odzdrava, moja najljubša sorodnica.« Tokrat se tudi Melody ni mogla upreti in njene ustnice so se spremenile v nagajiv polkrog, ki je trajal samo par sekud, kmalu pa se je spet sprmenil v navadno črto. Arisha je v zrak spustila dim iz cigarete in Melody ga je namrgodeno opazovala. Tudi ona je želela poskusiti kaj takšnega, a od sestrične Ary, ne bi sprejela niti takšnega mamljivega darila, kot so cigarete. »Verjemi mi, da ti sploh nisi tista, ki sem jo prišla obiskat. In če že govorimo o tem, ob tvoji družbi ne uživam, niti malo bolj kot ti.« Dvignila je obrvi in pogledala stran od Arishe, ko pa se je obrnila, je pred njenim nosem stala škatlica cigaret, ki jih je ponujala Arisha. Melody je strašno zamikalo, da bi vzela le eno cigareto in si jo prižgala, a prisegla si je, da od Arishe ne bo nikoli vzela niti najmanjšega darilca, četudi je še tako mamljivo.

Ravno je hotela odgovoriti, ko je njun nezabaven pogovor prekinil profesor Powell. Čeprav je Melody sovražila dolgočasne učitelje, bi bila stokrat raje v družbi z njimi, kot pa s svojo dolgočasno sestrično. Ob pripombi gospoda Powellja o cigaretah, se je Melody malce zasmejala in pogledala v Arishin obraz, da bi videla, kaj si ona misli o tem. Kmalu je profesor začel govoriti o naravi in Melody je zavila z očmi. Kakšen dolgočasneš. Šele takrat si ga je pobolje ogledala. Bil je smešen možic, ki je imel na glavi še bolj smešen klobuk. Melody ga ni srečala še nikoli poprej, a kmalu, se je profesor predstavil in pred Arisho naredil celo majhen poklon. »Ahh,« je z gnusom, skoraj neslišno rekla Melody ter zavila z očmi. Ko se je učitelj vsedel na tla in pomočil noge v vodo, je povprašal po njunih imenih. Melody je nekaj časa premišljevala ali naj mu sploh odgovori, a se je odločila, da bo, saj bo le obiskovala njegove učne ure in bolje bo, da se mu ne zameri. »Melody Adams,« je rekla brez kakršnega koli interesa in učitelju ni niti ponudila roke.

Arisha jo je pogledala s svojimi sivo-modrimi očmi in na kratko odvrnila:" Ne, nisi vredna dragica." Pogleda ni odvrnila od nje in poslušala tisti glas, ki ji je zarezoval v ušesa kot tisti zvok, ko nekdo z nohti potegne po tabli. Zdrznila se je in se nasmehnila. " Oh, kar priznaj, da si me pogrešala in si želiš zbližati s menoj, ker če bi te moja Splozgadovska kri tako nervirala, bi se obrnila, ko si me zagledala in odpeketala stran." Besedo Spolzgadovska kri je bolj poudarila kot katero koli drugo, saj je vedela, da si je Melody vedno želela priti v ta dom.

Pogled je spustila na svojo dlan, ki je molela proti Drznvraanki in čakala je ali bo stegnila prste ali ne:"Enega pa že lahko vzameš. Te ne bo pokopal," ji je sladko rekla, nato pa je zaslišala neznani moški glas za njo. Škatlico je pospravila v žep plašča in se obrnila, ter pred seboj zagledala starejšega moža s svilnatim šalom, klobukom pod katerim so se skrivali sivi lasje, njegove oči so pa bile sivo-modre kot njene in polne življenja. Poslušala je njegov miren, prijazen glas, ki jo je okaral. Dvignila je obrv in se namuznila. "Oh, prosim. Ne še vi začeti o uničevanju pljuč in o vsem tem. Tega preslišim že čisto preveč," je mirno odvrnila in zamahnila z roko. Opazovala je vsak njegov gib in poslušala njegove besede. Torej bil je novi profesor. Zavzdihnila je. Profesor vedeževanja. Tega predmeta pa res nikoli ni marala. Sploh ne ve, zakaj ga je izbrala, saj je bil za njo to navaden larifari. Besede, ki so uhajale iz njegovih ust so bile zasanjane in videlo se je, da je oboževalec narave. "Bom naslednjič prinesla vrečo sabo, kot jo imate vi," mu je s sarkastičnim glasom dejala. No, saj je bilo lepo, da je nekoga tako zanimala narava in da ohranja njeno lepoto, ampak njej je bilo popolnoma vseeno. "Profesor Thomas Powell," je tiho ponovila in se ob njegovem priklonu namrščila. Bil je staromoden in nekoliko čudaški. "Arisha Dunggray," se je še sama predstavila.. Pogled ji je uidel k sestrični in videla, da je še bolj nesrečna kot je bila, zato se je odločila, da bo napeljala pogovor s profesorjem, da bo čim dlje tu pri njiju. Če bo pa Melody želela pobegniti jo bo pa že nekoliko ustavila. Na obraz se ji je narisal nasmešek. "In profesor, kdaj ste pa prišli na Bradavičarko? Vam je všeč tukaj?" ga je prijazno vprašala in opazovala njegove noge, ki so čofotale po jezeru. Ven je privlekla škatlico:"Vas moti?" je vprašala in cigaret naslonila na ustnice. Ni si morala pomagati, to je bila njena strast. Čeprav je želela počakati, da profesor odgovori se je že zaiskrilo in v zraku se je lahko zavohal sladki sadež. Škatlico je zopet pomolila sestrični in dvignila obrv. Mogoče se bo pa sedaj opogumila in mogoče enega prižgala.

"Melody Adams" je vedro ponovil Thomas, ki se je še naprej posvečal vodi. "To me spominja na melodijo, zvočno melodijo, ali melodijo narave, ki je prav tako zanimiva, če ne še bolj. Ko valovi udarjajo ob breg to vseskozi počno z neko melodijo, ali ko veter piha, tudi ta vsebuje melodijo, o da! Si to vedela?" Profesor se je z nasmeškom ozrl nazaj in pogledal Drznvraanovko, a zdelo se je, kot da njene nejevolje sploh ne bi opazil. Bil je razposajen kot otrok in na njegovo ramo mu je iz zraka priletel njegov ptič Kukis, ki ga je vselej spremljal. "Ja ljubček, kje si pa ti bil? Sem ti rekel, da nikoli ne smeš daleč, zdaj pa te že pol ure ni bilo!" ga je pokaral starec, a nato vseeno segel v žep in ptičku dal košček piškota.
"Kdaj sem prišel na Bradavičarko? Uh, tega pa je že precej let, vsekakor več, kot si ti na svetu ljubica." Thomas se je zasmejal in močneje udaril po gladini vode, da so se naokrog začeli širiti krožni valovi. "Čudovito je, naravnost čudovito je tukaj! Ta starodavni grad z neštetimi skrivnostmi, potem to prekrasno jezero, park in še in še bi lahko našteval. Enostavno vsrkajo te vase in ne moreš se jim upreti. Veš, da sem prav tukaj že kot učenec velikokrat močil noge v jezero, ko sem bil še sam v letih, kot si zdaj ti. Tega je že cela večnost, a nikdar jih ne pozabim." Profesor je segel v žep in na plan povlekel staro fotografijo, ki je bila še črno bela in se zazrl vanjo. Videl je sebe, ko je kot mlad Pihpuffovec tekal naokrog, obdajale pa so ga živali in mogočna drevesa. Pri tem mu je postalo pri srcu neverjetno toplo in je povsem preslišan učenkino vprašanje. "Hmm, kaj pa je ta dišeči vonj?" je iznenada vprašal in pogledal naokoli, a v Arishino smer se ni zazrl. "Sem rekel! Narava res preseneča, še posebno z vonji sladkih sadežev, ko teh sploh videti ni. A imata vse knjige za vedeževanje?" je profesor iznenada vprašal učenki, a še vedno ju ni pogledal. "Prav kmalu že začnemo in prepričan sem, da že komaj čakata učne ure, prav tako kakor jaz!" Thomas je zaploskal in si pomel dlani, ptiček pa se je spet vzdignil v nebo.

»Arisha, Arisha,« je Melody zmajala z glavo. »Kdaj se boš naučila, da te iskreno sovražim.« Priprla je oči in pogledala sestrično. »Sicer pa bi se lahko tudi tvoja Spolzgadovska kri obrnila in šla stran od mene, mar ne?« Pri besedi Spolzgadovska kri je s prtsi pokazala narekovaje, potem pa nadaljevala: » A tega nisi naredila, kar lahko pomeni le eno. Tudi tebi ni vseeno zame.«

Ker v družbi njene sestrične in profesorja Powellja ni niti malo uživala, se je hotela že obrniti in oditi, ko je učitelj začel komenterati njeno ime. » Ja, gospod. Zares spominja na melodijo, a mislim, da mi tega imena mama ni izbrala zaradi tega. Izbrala mi ga je samo zato, ker je bila ves čas zadeta in se ji je v tistem trenutku zazdelo, da mi mora izbrati to ime, čeprav ji nikoli ni bilo všeč.« Bila je čisto resna in to kar je povedala, se ji sploh ni zdelo nč posebnega. Pogledala je najprej profesorja, nato še Arisho. Ni vedela, če njena sestrična že ve, za njeno mamo. Ker se nista nikoli pogovarjali o teh stvareh, ji Melody nikoli ni povedala, za tisto nezgodo neke noči, ko so njeni mami končno vzeli skrbnišvo nad njo in njenim bratcom.

Nekaj časa sta se pogovarjala samo Arisha in profesor, melody pa ni niti malo uživala. To je najbrž ugotovila Ary, saj se je zanalašč začela pogovarjati z učiteljem in Melody se je vsedla na tla. Najraje bi umrla točno na tem mestu. » Seveda. Komaj čakam na vaše učne ure. Juhu,« je rekla Melody čez nekaj časa,resno in brez izraza na obrazu.

Arisha se je nasmehnila. "Tvoja kri me sovraži? No, to pa je nekaj novega," je sarkastično dejala. "Jaz sem pa mislila, da sve najbolše prijateljice saj si moja najljubša sestrična," ji je še zmeraj sarkastično govorila in jo pobožala po glavi, kot majhnega otroka. "Moja Spolzgadovska kri se ne umika nič vrednim ljudem, oni se umikajo meni," je vzvišano dejala in potegnila dim cigareta. No, čisto vseeno za Melody ji dejansko ni bilo, recimo če bi umrla bi bila mogoče potrta kakšno uro ali dve. Nenazadnje imata isto kri.

Otresla je malo pepela in poslušala zasanjane besede profesorja, ki so zopet opisovale lepoto narave. Neslišno je zavzdihnila ter se naslonila na drevo in opazovala sogovornika, ki sta imela nadvse "fascinanten" pogovor o Drznvraankinem imenu. Na obrazu je imela še vedno tisti njen hladen, sarkastičen nasmešek. Kako lepo je bilo opazovati njeno sestrično v obupu.
Malo je začudeno pogledala, ko je zaslišala besede ves čas zadeta, saj ni vedela ničesar o svoji teti, samo to, da sta s njeno mati skregane in je imela prepoved kakršnih koli stikov z njeno sestro. Saj ne da bi si jih kdaj želela, ampak dobro, sedaj je izvedela za razlog.
Povlekla je še par dimov in malo čudno pogledala profesorja, ko je omenil o dišečih sadežih in temu. Zmajala je z glavo in skadila cigareto do konca, ter ogorek dala v škatlico. "Seveda imam vse knjige," je pripomnila, kar je tudi bilo res. Imela je čisto vse knjige od vseh predmetov, kar se lahko zahvali mami, saj če bi morala Arisha za to skrbeti bi prišla v šolo brez vseh potrebščin.
"Ja, komaj čakam vaše ure, vedeževanje je zelo zanimivo," je sarkastično pripomnila in se zazrla v profesorja. "kako pa to, da ste se odločila za poučevanje vedeževanja?" je vprašala.

"Ah Thomas, tukaj si!" se je vedro zaslišalo in poleg deklet se je pojavila visoka pojava z dolgo belo brado in v prekrasnem žametnem plašču barv polnočnega neba. "Sem te lepo prosil, da prideš v moj kabinet, ko se imava pomeniti o nekaj stvareh, ti pa že kar takoj k jezeru" ga je pobaral Albus, profesor pa si je nekaj zamrmral in polagoma vstal. "Ja, ja Albus, že grem. Ko pa veš, kako obožujem vodo."
Ravnatelj je prikimal, profesor pa je bos stekel po travi proti gradu, ne da bi se še enkrat ozrl proti trojici, ki je zdaj stala blizu rečnega brega. "Nenavaden mož, ti je tale Thomas" je tiho dejal Albus, ko je zrl proti izginjajoči postavi profesorja, ki je izginjala skozi velika vrata gradu.
"Pozdravljeni, vidim, da vaju je profesor že razsvetlil s svojim velikim razumom." Ravnatelj se je z nasmeškom ozrl po obeh dekletih in pristopil nekoliko bližje k njima. "Tu zunaj je prav krasno in če bi imel več časa, bi pogosteje zahajal v ta prekrasni šolski park, a kaj, ko me kabinet zadržuje v sebi z vsemi štirimi. Vaju pa se spomnim, gospodična Arisha in gospodična Melody kajne?" Albus jima je ponudil roko in sedel na zeleno travo jezera, ki je bila mehka na otip. Dolg plašč mu je pri tem sicer povzročal nekaj preglavic, a precej spretno jih je premagal in glasno zavzdihnil. "Dandanes se tako redko pogovarjam z učenci, da to prav obžalujem. Nekoč, ko sem še učil spreminjanje oblik, smo se pogosto menili o tem ali onem, danes pa je drugače. A z učenci se mi je bilo vselej prijetno pogovarjati, saj o njih izveš o osebju več, kot od kogarkoli drugega. Kako sta kaj zadovoljni s poukom na Bradavičarki?" Ravnatelj se je ozrl k njima s svojim umirjenim pogledom in se nekoliko premestil.

Ary je ravno hotela nekaj vprašati sestrično, ko je zaslišala znan glas. Hitro se je obrnila in zagledala človeka, ki ga ni pretirano marala, a do njega je čutila globoko spoštovanje. Poslušala tisti kratek pogovor med ravnateljem in profesorjem za vedeževanje. Ko je slednji hitro vstal in pričel teči po travniku bos do gradu se je kratko zasmejala, nato pa pogled usmerila v ravnatelja, "Dober dan profesor Dumbledore," ga je prijazno pozdravila ter segla v roko. Čeprav je tiho povedal ga je Arisha slišala. "Da, zelo nenavaden možakar je." je prikimala. "Ampak tudi zanimiv," je dodala in se kislo nasmehnila.
Odrinila se je od drevesa in si obrisala tiste smeti s plašča ter se usedla na travo zraven Melody ter jo malo dregnila s komolcem in se ji nasmehnila. S pogledom je opazovala ravnateljev plašč, ki ji je bil velik in žameten. Poslušala je Dumbledorjeve besede, ko je že sedel na travi. "Ja, vaša služba vzame ogromno časa." je prikimala. "Zakaj pa ne pustite službe ravnatelja in pričnete zopet učiti spreminjanje oblike?" je vprašala in se zazrla v profesorja.
Noge je prekrižala po turško in si s plaščem pokrila noge in svoj pogled usmerila po jezeru in opazovala je kako se je lesketalo v soncu.
"No, pouk je v redu, tako kot vsako leto, ampak bi lahko tudi brez tega preživeli," je s nasmeškom odgovorila na vprašanje in odtrgala je bilko trave ter se začela igrati s njo.

"O da, zanimiv pa vsekakor" je namuznjeno prikimal Albus in izpod plašča potegnil majhen bombon. "Pa poglejmo, kakšega okusa bo ta" si je zamrmral, odmotal papirček in si ga porinil v usta. Medtem je zrl proti obrisom Bradavičarke, ki mu je od tod delovala še bolj mogočno in mu predstavljala edini kraj, kjer se je počutil varno, domače in ljubljeno. Čeprav je imel dom, ga je nanj spominjalo vse drugo, le domačnost ne in vselej, ko se je spomnil na Godricov dol, ga je odrinil iz zavesti.
"Thomas je zelo sposoben čarovnik. Včasih se mi dozdeva, da je tako nenavaden zgolj zato, da bi prikril svoje sposobnosti. Morda vse to sam planira, falot prebrisan." Ob učenkinem vprašanju se je ravnatelj skozi drobna očala zazrl vanjo in v njegovih modrih očeh je bilo opaziti nenavaden spokoj, a tudi nekaj obžalovanja. "Rade volje bi Arisha, a kaj, ko bi potem mesto ravnatelja prevzel kdo, ki bi šolo prej pripeljal v kaos, kakor kamorkoli drugam. Na ministrstvu bi takoj zagrabili prosto mesto, to pa me ne bi preveč razveselilo. Poleg tega pa..." Ravnatelj je za trenutek utihnil in bombon pogoltnil "mesto ravnatelja terja ogromno časa, ogromno dela in odgovornosti in tega ne bi privoščil nobenemu, ki bi ga sam najraje videl na tem položaju. Skratka ne preostane drugega, da ostajam še naprej ravnatelj." Albus je vstal, si stresel travo z dolgega plašča in se ozrl naokoli. Drznvraanovka je že ves čas pridno molčala, a ravnatelj ji tega ni zameril. Morda je bila zamišljena, morda zmedena, je pa bil vesel, da je po dolgem času lahko s kom iz Spolzgada tako odkrito spregovoril. "Nedvomno bi preživeli, ampak to obvezno zlo smo morali vsi prestati in prepričan sem, da ga boš tudi ti. Morda pa ti bo kdaj prišlo celo prav. Kakšni pa so tvoji življenjski cilji?"

Arisha je tiho opazovala profesorja kako je snedel bonbon in poslušala njegove besede. "Mogoče pa res." je prikimala. "Bomo počakali na njegove ure in bomo videli, če bodo tako nenavadne in zanimive kot je sam profesor Powell," je odgovorila in se naslonila na na roke. Zavzdihnila je. Dandanes ne najdeš človeka, ki bi se oziral na druge in ne nase pa čeprav bi bilo zanj najbolše, da opusti to ali ono. "Moram reči, da vas spoštujem. Vsakdo, ki bi mu služba vzela toliko časa, živcev in vsega bi čimprej pustil, samo da bi se rešil, a vi niste taki. To je spoštovanja vredno," je bolj bogo izrazila svoje misli. "Glede tistega je pa res ja, da bi ministrstvo hitro prevzelo vaše mesto, če bi se odločili pustiti to službo," je prikimala.
Na nek način se je strinjala, če bi kakšenga nesposobneža poslali za ravnatelja bi res lahko spremenil šolo v kaos, ampak mogoče bi pa poslali kakšnega, ki je uporabljal možgane in bi se mogoče rešil kakšnih ljudi, ki tu niso imeli kaj iskati, kar pa ne bi bilo slabo. Nekaj časa je bila zamišljena nato pa jo je vstajanje profesorja predramilo iz zamišljenosti.
Še sama se je dvignila, saj bi jo vrat zelo bolel, ko bi gledala profesorja. Stresla je plašč in obrisala travo in ostalo s sebe. "Moji življenski cilji?" je ponovila. "Hmm,... Mogoče zasesti stol našega ministra za čaranje," je tiho spregovorila. Seveda, da ne bo povedala profesorju, da želi pomagati prevzeti oblast s čarovniki temne magije. Skomignila je s rameni. "Nimam še začrtanega cilja, imam še nekaj časa, da premislim," je rekla z nasmeškom.
"Kakšen je bil pa vaš cilj v mladosti? Ste si vedno želeli biti ravnatelj Bradavičarke?" ga je po trenutku tišine vprašala in se zazrla v njegove oči.