Pot ob jezeru

Avis je poslušala profesorjev govor z prikritim zanimanjem. zdel se ji je rahlo odsoten. vmes je je nekjakrat prestopila iz ene noge na drugo ter začela odsotno naviajt pramen las okoli prsta.
Vsajke toliko časa je prikimala, da je pokazala da še sledi pogovoru.
Ko je profesor končal, je narahlo našobola ustnice. ter rekal sam
"Mislim, da je najhuje umreti premagan. Ampak še huje je živeti kot poraženec." njene besede so bile odlčne, sigurne. še enkrat se je prstopila na mestu. postajalo je vedno bolj hladno.

Ob njenih besedah jo je z zanimanjem pogledal.
»Po vaših besedah sledeč si razlagam, da bi radi v življenju bili zmagoviti. Verjetno ste ena tistih, ki si razlaga stvari po svoje in ne pusti, da bi ji drugi s svojimi traparijami zameglili um.
Povejte gospodična Quaglio …česa vse ste pripravljeni storiti, da bi dosegli vaše cilje? Mislim, da ne veste kaj pravzaprav pomeni biti poražen«.
Malce se ji je približal in se ji zazrl v oči. » Si želiš biti zmagovalec? Hrepeniš po moči? Ali si zadovoljna s svojim stališčem.«
Namerno jo je tikal, hotel je iz nje zvleči resnico.

((lol.. ej, tazadni stavki k jih tale mark reče spominjajo na kko reklamo ))

Avis se je skoraj zlobno nasmehnila, a je še pravi trenutek zadržala kotičke ustnic, da ji niso ušli navzgor.
"Biti poražen... Profesor, kaj sploh je poraz? Je to, da ne izgubiš, ali je poraz že zmaga nekoga drugega, čeprav sam nisi izgubil? kakorkoli, gospod profesor, je že s tem, doživela sem jih kar nekaj in vem, kakao težko je hoditi s sklonjeno glavo. Vendar ti porazi niso bili tako veliki, da bi me zlomili. " je rekla avis z hladnim glasom. zzanimanjem je šposlušala prfesorja potem pa nečimrno odvrnila
" ne, ne hlepim po moči. ta ti ne zagotovi zmage, gospod profesor. zagotobvi ti jo oblast, gospod profesor. moč zame ni dovolj." zazrla se je čez jezero proti gradu. medtem ko sta govorila se je spustila trda tema. Luči v gradu so gorele in oddajale toplo svetlobo v mrzli večer. Avis se je odkašljala, pogoltnila slino in nadaljevala potiho, še vedno gledajoč v šolsko poslopje.
"Nimam noči, gospod. Tudi oblasti ne. Imam pa zvestobo." njene besede je odnašal veter, da jih je profesor komajda slišal. Obrnila se je k njemu ter se zazrla vanj s svojima različnima očesoma.
"In to sem pripravljena dati komurkoli, ki mi bo omogočil željeno, gospod profesor. " njene besede niso bile več hladne. Govorila je umirjeno, a vendar bi lahko profesor v njenih besedah zaznal strast in mogoče celo jezo. Tedaj je avis naredila nekaj nenavadnega. nasmehnila se je profesorju.
"Gospod, če se kmalu ne premakneva, bova oba zmrznila. " stopila je dalje po poti, naredila nekaj korakov, se ostavila in se ozrla v profesorja, da bi videla, če ji sledi.

Oči so se mu zadovoljno zalesketale. Slišal je tisto, kar je hotel slišati.
Z njo je imel še načrte, velike načrte, a samo besede niso bile dovolj. Moral jo je še preizkusiti. Obrnil se je proti šoli in pomignil Avis naj mu sledi.
Tiho je hodil ob njej in še vedno razmišljal o njenih besedah.
»Kaj pa je vaše želeno gospodična Quaglio? In kaj bi porekli na to, ko bi vam rekel, da vam lahko jaz omogočim vse kar bi si zaželeli, vso oblast, vso moč, vi pa bi mi v zameno izkazali zvestobo. Veliko potenciala imate, za katerega mogoče niti ne veste, vi in tisti blondinec, ki je vedno z vami. Čeprav se trenutno ne zdi, je zelo nadarjen dečko, glavo ima na pravem mestu«.
Utihnil je in postal, hotel je natančno videti njen odziv na njegove besede.
Noč se je že spustila nad Bradavičarko, mimo pa je zapihal močan veter, da je Markov plašč zaplesal skupaj z njim.
Pozabil je na mraz, ki je začel počasi pronicati skozi njegova oblačila, pozabil je na uro.
Če Avis ne bo za stvar, si lahko še vedno poišče druge zaveznike, a verjetno težko tako nadarjene kot je ona.


(Lahko kar na kakem drugem kraju nadaljuješ, kje na toplejšem, ti prepuščam vajete pa pametno se odloči )

Avis ni na obrazu pokazala ničesar. V glavi je previdno tehtala njegove besede in sestavljala svoj odgovor na njih medtem ko je lovila korak z njim. na koncu se je namrščila in odgovorila.
"malfoy ima nekaj sloi v glavi, čeprav tega ne kaže. " je preprosto odgovorila ter prikimala z glavo
"Za nekaj časa bi ga morala vzeti v roke, da bi se naučil vsega, kar je potrebno, da zna, pa bi lahko postal še močan čarovik. " je še dodala. nato se je z zelenim očesom ozrla proti profesorju poleg nje.
"Glede željenega pa, profesor: ne morete mi dati vsega, akr si želim, ker to ni v moči nikogar. Ampak verjamem, da mi izpolnite veliko želj, o katerih pa se tu ne govori. nekaterih stvari se sploh ne govori, ker so prenevarne. Saj razumete profesor?" gtokrat je govorila tišje, skoraj šeeptaje. Prispejla sta do grajskih vrat. Počakala je, da jih je profesor odprl ter jo po bontonu spustil noter pred njim.(dame imajo prednost)

((hm, kam pa? A nov Mark Avis razkazu spalnice? hm... pa nč . bom vidla, je bom začela...))

James je počasi hodil ob jezeru. Hotel je, da bi pot trajala čimdalj, saj se nikakor ni mogel pripraviti za vrnitev v grad. Tako je vsakih nekaj minut za trenutek postal, se včasih usedel in občudoval jezero, ki se ga v šestih letih še ni naveličal. Tako sam za sebe je imel čas za razmišljanje o pomembnejših stvareh: O Lily, o vseh svojih prijateljih in tistih, ki so se za njih le izdajali. Šola ga trenutno ni niti najmanj zanimala, zato jo je gladko pozabil. "Tacmeister!"je pomislil, "Ta bi vedel, kaj storiti."je ugotovil. Usedel se je na kamen ter gledal sipo velikanko, ki se je v plitvini grela na poslednjih sončnih žarkih. Ozrl se je preko ramena ter zagledal temno postavo, ki se mu je približevala. Iz notranjega žepa je potegnil palico, pripravljen da se obrani morebitnega napada.

((Sirius?))

Selene si je zaželela svežega zraka, zato se je odločila, da bo malo raziskala grajsko okolico. Napotila se je proti jezeru, ki je bilo skoraj čisto mirno. Morala je priznati, da je okolica šole zelo lepo urejena. Čeprav je uživala v svežem zraku in okolici, ji je kmalu postalo dolgčas. Ni se mogla upreti in iz rokava je potegnila svojo palico. Usmerila jo je proti vodi, izrekla nekaj urokov in kmalu se je od srca nasmejala. Pričarala je namreč tri palčke (vse z vode seveda), ki so se veselo podili sem ter tja po gladini, se lovili in prerivali. Bili so nadvse zabavni. Profesorica jih je opazovala dokler ni zaslišala, da se nekdo bliža. Takrat je njena koncentracija popustila, prav tako pa tudi urok in palčki so se zlili nazaj v vodo.
"Živjo." se je nasmehnila dekletu, za katero je sklepala, da je učenka. Sodeč po grbu na plašču je bila Drznvraanovka.

Dnevi meseca marca so se počasi prelivali v dneve meseca aprila in to, se je tudi kazalo na sončnem dnevu, ki bi ga prav verjetno lahko počrnili temni oblaki, ki so napovedovali dež in zdolgočaseno ždenje v gradu.
April muhasti... je sama pri sebi pomislila in se nevidno nasmehnila, medtem ko je tavala med samoto znotraj sebe in družbo spomladanskih cvetlic, metuljev in ptic, ki so veselo požvižgavale in oznanjale dneve prelepe pomladi...
Če bi ji Melanie lahko rekla lepa. Sama pomladi namreč ni nikoli preveč marala. Hoja po uhojenih poteh šolske posesti nekje, blizu poldneva, ji je postala že kar navada in samota, ki jo je to leto ves čas obdajala ni bila več tako tuja. Hladen vetrič ji je zapihal skozi črne lase, zaprla je oči in prepustila se je mislim, ki so jo ponesle nekam drugam, stran od mesta, na katerem je stala. Zakaj so bile lahko tako zelo resnične... ampak tako zelo drugačne od realnosti? Včasih si je želela zmeraj ostati v sanjah, čeprav je vedela, da je to nemogoče. Bila je drugačna. A prav ta drugačnost, jo je delala posebno. Na drugačen način. Na način, ki ga drugi ne bodo nikoli razumeli. Pod do jezera bi našla tudi z zaprtimi očmi, a se je, zaradi tega, da se slučajno nebi spravila v kakršnekoli težave, zresnila, oči odprla in počasi nadaljevala pot po hribu navzdol, v bližini svojega stalnega mesta, pa je opazila neznano, morda novo pojavo in se refleksno ustavila. Dolgo črno krilo pod njenim plaščem je zaplapolalo v vetru, svoje oči pa je usmerila v neznankine, zasledila njen nasmešek in se malce sprostila.
"Hej. Novi ste tukaj, kajne?" je previdno vprašala iz neznankinega videza, pa je sklepala, da ne mora biti učenka. Ali pač?
Desnico je počasi položila ob bok, njena levica, pa je za hrbtom skrivala palico.
Nikoli ne veš, kdo je nekdo, ki ga komaj spoznaš...
Veter je švignil med njiju, tišina je padla nanju, v daljavi pa je odmeval glas ptice, ki je nežno rezala skozi jasno, modro nebo...

"Res je. Včeraj sem prispela na šolo. Nova profesorica urokov sem." je prikimala Selene in stopila proti učenki. Podala ji je roko ter se predstavila: "Selene Marmion." Dekle ji je delovalo nekam živčno oziroma napeto, verjetno je za hrbtom celo skrivala palico. Očitno je na šoli vladala velika napetost, če ne še kaj hujšega. "Ali pravilno sklepam, da si iz Drznvraana? Nisem si še čisto zapomnila znakov domov. Če se ne motim, vi veljate za bistre glave, ki cenijo znanje." je veselo klepetala dalje. Kadar je bila dobre volje je bilo to nadvse očitno.

Remus je počasi hodil po poti, ki je vodila ob jezeru. Zaželel si je nekaj trenutkov samote, da sprosti svojo nejevoljo, ki se je nabrala v zadnjih dneh. Od vsega posedanja po gradu in brezdelja se je počutil kot ujet in odločil se je, da kljub mrazu in hladu, ki je vladal zunaj, in sivemu nebu, ki je grozilo, da se bo vsak trenutek utrgalo in bo ponovno začel padati dež. Narava in pot sta bili mokri, a hkrati nekako očiščeni in prijetni.
Remus se je tesneje zavil v plašč in nadaljeval pot. Hodil je brez cilja a že to da se je premikal mu je bilo dovolj prijetno. A še vedno se ni mogel znebiti slabe volje in malodušja, ki ga je napadalo zadnje dni. Polna luna se je bližala in tako je imel Remus spet tiste dneve.
Skoraj tako kot bi bil dekle je pomislil in se moral nasmehniti lastnim mislim. Nikoli ni razmišljal o teh stvareh, sedaj pa mu je misel kar sama splavala na površje.
A hitro se je zresnil saj je v bližini opazil postavo. Kar zdelo se mu je kdo bi lahko to bil, saj je bilo težko zgrešiti poznane obrazne poteze in seveda zelen znak na plašču ...

[ R.A.B. ? ]

Kot ponavadi je bil globoko zatopljen v svoje misli in je tja namenil tudi večino svoje miselne energije. Delček je bil usmerjen tudi v zaznavanje tal, po katerih je hodil, saj v načurtu ni imel spontanega kopanja v jezeru. Voda pa je bila najbrž, marcu primerno, ledeno mrzla.
Kljub zamišljenosti pa je zaznal oddaljeno gibanje nasproti sebe. Hitro je odpodil misli, ki so mu prej polnile glavo in izostril vid. Še preden je sploh opazil grb na plašču, se je zavedel, kdo mu hodi nasproti.


(sry za kratek post, sam ni več časa...)

Remus se je nasmehnil in rekel "Če ni to stari, dobri Regulus." Z Regulasom nikakor nista bila prijatelja, saj je bil Remus prijatelj s Siriusom in kdor se je družil s Siriusum, ga Regulus ni niti pogledal.
"Kako si? Nikjer te ni videti. Pa ne da se spet spravljaš na uboge prvošolčke, kot je tvoja navada? Sem slišal da si se celo vključil v družbo ostalih SPolzgadovcev. Pa ne da načrtujete kakšno neumnost?" obraz se mu je razvedril. Očitno je bila priložnost da se z Regulusom "prijatelsko" pogovorita.
"Aja saj res. Sirisu te lepo pozdravlja."
Vedel je da tudi Sirius nebi bil navdušen nad tem da se Remus pogovarja z njegovim bratom a to sedaj ni bilo pomembno.
Kar Sirisu ne ve mu ne more škoditit
Remus se je zazrl v hladne oči svojega sogovornika. Bile so povsem mirne, a bilo je popolnoma jasno da si želijo da bi Remus umrl. Za vsak slučaj je imel roko pripravljeno na palici, saj je bil prepričan da je Regulus dovolj sposoben da bi ga presenetil s kakšno potezo.

( vem tut moj post je kratek in bedn, sam sem bil cev dan na neki ekskurziji pa se mi ne lubi več soory )

''PRvošolčki? Pa ne, da ste Gryfondomovci res tako zaostali kot pravijo. Jaz sem pa mislil, da potomec Blackov, pa čeprav je največji izrodek v vsem čarovniškem svetu, ne more pasti tako nizko.'' Posmeh, ki je vel iz njegovega glasu je bil boleče očiten. ''Zdaj vsaj vem, zakaj ni prišel v Drznvraan.'' je zamrmral, dovolj glasno in razločno, da ga je lahko slišal tudi Remus.
Ob naslednjem stavku pa je ostal tiho. Že to, kar je povedal malo prej je bilo ogromno. Vendar mu besed v nobenem primeru ni bilo žal. In takrat mu je skozi misli, kot majhna, hitra kača, švignila misel. Na obraz se mu je pojavil značilni spolzgadovski nasmešek, čeprav je bil opazno manjši kot pri drugih njegovega doma. ''Pa moj ljubi bratec ve, da si tukaj?'' njegov glas je izdajal, da Sirius najbrž ne bi bil navdušen nad Remusovo družbo.



( agen totalno bv post... )

Remus se je rahlo namrščil nad Regulusovim vprašanjem. "Če moraš ti povedati vse svoji Spolzgadvoskim prijatljem meni ni treba. Na srečo se lahko prosto gibljem in govorim s komur hočem."
"Razumem, da morajo tvoji domnevni prijatelji igrati mamico zate, ker pač bogi Regulus ni dovolj odrasel,da bi lahko poskrbel sam zase." zadnje besede je povedal z otroškim glaso in se nato hladno nasmehnil. Sirius je povedal, da je Regulus zelo navezan na svojo družino, še posebej na svojo mamo.
Remus je izvlekel palico in se začel igrati z njo. Vrtel jo je med prsti in si z radovednim pogledom ogledoval Regulusa. Očitno je bilo, da je postal v zadnjem času veliko bolj samozavesten in pogumen. Pred tem si ga le redko videl zunaj učilnice ali brez knjige.
"Torej povej mi, kaj načrtuješ s svojimi prijatelji?" je rekle Remus. Odločil se je da ga malo potiplje na tej zadevi. Bil je prepričan, da Regulus ve dovolj o vsej stvari in Remus se je odločil za direkten pristop. Tako ali tako bo izvedel podatke, ki jih potrebuje, a zanimalo ga je, če se bo dalo kaj izvleči iz Regulusa.
"Mislim vso dogajanje na šoli. Črna magija in umor,... Gotovo veš kaj se dogaja, saj neprestano trdiš, da si o vsem obveščen. Pa ne da so to samo laži" Zadnjo besedo je rekel povdarjeno. Upal je da mu bo Regulus lahko postregel s kakšno pametno novico.


[ Ok js sem šele sedaj videl da nisem odgovoril na tvoj post No se morem malo ogret, zato je tale post tudi malo bol zanič ]