Pot ob jezeru

Opazoval je nasmešek na njenem obrazu ko je zrla v gladino jezera. Tudi njemu je bilo všeč jezero v mraku saj je vse delovalo tako spokojno in mirno. Ko se mu je naslonila na ramo jo je z eno roko objel in se še sam zazrl nekam daleč na drugi breg. "Ja res je lepo" je zamrmral. Na njeno vprašanje če gresta po poti ga je zdramilo iz sanjarjenja "Lahko." je rekel pri tem pa zrl v njene zelene oči. Bila sta tako blizu in na hitro jo je poljubil. nekaj v njegovi notranjosti ga je napajalo z energijo in vedel je da je prvič resnično zaljubljen. Spustil jo je in hitro stekel nekaj metrov naprej po potki nato pa proti jezeru. Tam se je sklonil nad vodo in zaklical "Tara pohiti. Poglej kaj sem našel." Sklanjal se je nad nekaj a Tara ki se mu je počasi prebliževala ni mogla videti kaj ima v roki. Z telesom je namreč zakrival kar je pač držal. Ko je začutil da je tik ob njem pa se je obrnil in jo poškropil z vodo, ki pa ni bila mrzla. Ravno nsprotno ker je bil zrak bolj mrzel se je voda zdela prijetna. Zasmejal se je ko je opazil njen presenečen izraz na obrazu. Hitro jo je ujel in jo primil pri nogah ter jo vzdignil. Bila je lahka in nekaj časa je brcala z nogami in se pri tem glasno smejala. Stopil je proti vode, tudi sam se je smejal in rekel "Ali si nisi prej želela plavati?" Držal jo je nad vodo in se delal kot da jo bo vsak čas spustil v vodo. Nato jo je poljubil in se spet zazrl v njene oči.....

Tara je stopila naprej po poti in se spraševala, kaj ima Remus za bregom. Dozdevalo se ji je, da vsekakor nič pametnega, ko je tako hitro stekel naprej in se sedaj ustavil na obrežju jezera. Toda njene oči so se zasvetile ob njegovem glasu. Seveda jo je zanimalo, kaj je pomembnega odkril. Videla ga je, kako se je sklanjal nad vodo, toda v temi ni bilo mogoče ugotoviti, če ima kaj v rokah ali ne. Počasi je prišla do njega in ga opazovala z radovednim pogledom. Kajpada se je na zunaj delala skrajno nezainteresirano, toda v mislih jo je v resnici močno zanimalo, kaj je našel.
Ko je bila pri njem, je stegnila vrat, da bi videla kaj počne in skriva, ko ji je obraz zalila voda. Tara je presenečeno odskočila in si z dlanmi pomela oči poleg sebe pa je zaslišala smeh. Šele tedaj so njeni možgani dojeli, da jo je Remus ukanil. Že mu je hotela vrniti milo za drago, ko je začutila, da so jo roke dvignile od tal. Zgubila je ravnotežje in se začela smejati ter se skušala izviti iz železnega prijema, toda to ji nikakor ni uspevalo. Nazadnje je le obupala in se oklenila Remusa, pri tem pa se je še vedno smejala, kot že dolgo ne.
Toda presenetile so jo Remusove naslednje besede in in spraševala se je, kako ve, da je v mislih imela tudi plavanje. Zmedeno ga je pogledala v obraz nato pa se ozrla za sabo in ugotovila, da jo drži naravnost nad vodo. Ustrašila se je, da misli čisto resno s tem, da jo bo spustil v vodo in zato ga je karajoče pogledala:" Da ne bi slučajno..." zadnji del stavka ji je kajpada zaprl njegov poljub in za trenutek je popolnoma pozabila, da visi en meter nad vodno gladino.
Še bolj se ga je oklenila in navihano zašepetala:" Če me spustiš, greš pod vodo tudi ti" je rekla in se ga držala kot klop nato pa je začutila, da je njegov prijem popustil in kmalu je stala na trdnih tleh. Sicer je bila do kolen v vodi, toda to je ni motilo. Pravzaprav je ugotovila, da voda sploh ni bila mrzla. Vsekakor se ji je zazdela bolj topla od ozračja. Pogled je obrnila proti Remusu in njene oči so se nagajivo zalesketale.
Ustnice so se ji privihale navzgor in zopet se je stisnila k njemu in mu namenila poljub že naslednji trenutek pa ga je z rokami odrinila. Pičakovala je, da bo od presenečenja izgubil ravnotežje in ga tudi je. Posledica pa je bila padec v vodo. Pljusk je oškropil tudi Taro, toda s tem se ni obremenjevala. Stala je pred njim ter nedolžno dejala:" Sam si prosil za to." Na obrazu pa se ji je izrisal velik nasmeh.

Opazil je nenavaden lesket v njenih očeh a že v naslednjem trenutku mu je namenila poljub in izgubil je vso moč da bi se uprl. In nato ga je odrinila in pristal je v vodi. Voda sploh ni bila tako mrzla a plašč se je napil vode in bil zato težak. Glasno se je zasmejal "To sem si zaslužil." A že v naslednem trenutku jo je prijel za roko in jo potegnil k sebi. Tudi ona je priistal v vodi poleg njega. "Na morem sam plavati kajne" je rekel in ji odrinil pramen las iz njenega obraza. Čeprav je bil mrak je njen obraz jasno videl. Nekaj časa sta tako ležala ob robu jezera. Med tem jo je nekajkrat poljubil in ves čas jo je držal za roko. Nato pa je počasi vstal "Če sva že mokra pa lahko greva plavati." Stopil je do roba in si slekel plašč. Odvrgel ga je na travo. Prav tako je slekel šše majico in nato še hlače in nogavice. Tako je stal tam pred taro v samih spodnjicah. Bil je mrak a tudi če bi bilo sredi belega dne ga pred njo nebi bilo sram. Zakorakla je v vodo in se vrgel naprej. Napravil je nekaj zamahov nato pa se vrnil do Tare "se mi boš pridružila?" Nasmehnil se je in jo pošprical nato pa se odmaknil za nekaj metrov kjer je bila voda že malo globja. "Pridi voda je izvrstna".

Presenetil jo je njegov nenavadni gib, zato je tudi sama popolnoma premočena ležala v vodi in se smejala, teža plašča, ki jo je vlekla navzdol, pa ji je ovirala gibe. Toda Tara se ni menila za to. Umirila se je in nekaj časa le uživala v njegovi družbi, ko je nepričakovano vstal. Vprašujoče mu je sledila s pogledom, ko je okorno stopil na obalo in govoril o tem, da ne bi bilo slabo plavati. Tudi Tara je zato vstala in zabredla proti obrežju pri tem pa še vedno opazovala Remusa, ki se je sedaj slačil.
Na obrazu se ji je izrisala sled rdečice, ko se je mimo nje elegantno sprehodil v samih spodnjicah in se nato vrgel v vodo. Zavedla se je, da ga pravzaprav še nikoli ni videla v ničemur drugem, kot le dolgem plašču. Nekaj časa je zato le strmela, kako je malo zaplaval iz glave pa si še vedno ni mogla izbiti njegove podobe. Na obrazu je zopet začutila vodo in zaslišala mamljiv glas.
Nasmehnila se je in zabredla naprej do obrežja, kjer se je tudi sama slekla. Koža se ji je narahlo naježila od mrazu, ko je stala tam oblečena v nič drugega kot spodnjice in modrček. Zazdelo se ji je, da je na plečih začutila Remusov pogled, toda zanj se ni pretirano dolgo menila. Naslednji trenutek je namreč že skočila v jezero in se popolnoma potopila. Voda je bila prijetna in sedaj je ni nič več oviralo in jo težilo proti tlom.
Prikazala se je na gladini nato pa zajela sapo in se zopet potopila ter z nekaj kratkimi zamahi odplavala proti Remusu. Na površini se je prikazala šele, ko je bila od njega oddaljena le par centimetrov. Svobodno je zajela zrak in ga veselo pogledala:" Greva?" pri tem pa se je že odrinila in zaplavala...

Opazoval je kako se je počasi slekla in odvrgla plašč. Za nekaj trenutkov se je potopil pod vodo in prišel na gladino ravno v trenutku ko se je obrnila proti njemu. Ni si mogle pomagati da mu pogled iz njenega obraza nebi zdrsnil malce nižje ( ) a nato je že izginila v vodi. Z pogledom ji je poiskušal slediti. Spet se je prikazala na površini in Remus se je moral spet nasmehniti "Kaj je kakšna stvar ki je ne obvladaš?" je rekel in s tem mislil na njeno plavanje ki je bilo izvrstno. A spet je izginila pod vodo in Remus je dvomil da ga je sploh slišala. Ko se je prikazal tik pred njemu se mu je za nekaj trenutkov narisalo presenečenje na obrazu a ga je uspel skriti za svojim nasmeškom.
Pognal se je za njo in tudi sam zaplaval. Ni bil izvrsten plavalec a tudi ni bil preveč slab. Sledil ji je in jo poiskušal potunkati a mu je vedno znova ušal pod gladino in se prikazal nekaj metrov vstran. Ni vedel ali sumi da jo hoče spraviti pod vodo ali samo uživa v plavanju. NAto pa se je nenadoma sprožil in z hitrimi zamahi priplaval do nje. " Sedaj te pa imam" je rekel in jo potunkal a že naslednji trenutek ga je nekaj potegnilo navzdol. Prvi trenutek je pomislil na sipo in ko je presenečen odprl oči pod vodo je opazil.....

Ozrla se je nazaj in opazila, da se je Remus že pognal za njo. Z širokim nasmehom, se je le še bolj pognala naprej. Plavala ni že zelo dolgo in prav vesela je bila, da ji je šlo kolikor toliko dobro. A očitno je šlo tudi Remusu. Vztrajno ji je namreč sledil in jo poskušal spraviti pod vodo, toda sama je vedno našla način, da se je izmuznila ter veselo ostala na gladini.
Tudi sedaj je bila zopet par metrov stran in se smejala, ko je zopet prišel na površje. Na dejstvo, da sta bila kar nekaj metrov stran od obale, niti pomislila ni. Brezskrbno je naredila preval in se zopet pojavila na površju. Toda tokrat je začutila roke na svoji glavi in presenečeno je zajela sapo nato pa izginila pod gladino kjer je odprla oči in nad sabo opazila Remusa. Toda poleg sebe je opazila njegovo nogo in spreletel jo je zvit nasmeh. Oklenila se je noge in z vso močjo potegnila ter zaplavala še globje. Nato ga je spustila in se zopet usmerila navzgor. Opazila je, da ima oči široko odprte in presenečene, zato se mu je približala in se mu pod vodo široko nasmehnila. Z dlanmi je objela njegov obraz in ga nežno poljubila. Toda tokrat pa je na svoji nogi začutila nekaj sluzastega, ki jo je sunkovito začelo vleči v globino...

Remus je presenečenno zrl v Taro ki ga je potegnila pod vodo. Približala se mu je in poljubila sta se kar pod vodo. A nato je opazil da je nekaj narobe. Taro je nekaj vleklo proti tlom in izraz presenečenja se je risal na njenem obrazu. Velika lovka se je oklenila okoli njene noge in jo sedaj vlekla v globino. Remus jo je poiskušal rešiti in je zaplvala proti lovki. Ker je palico pustil zraven plašča je lahko samo brcal in boksal proti lovki. Globoko v sebi je vedel da je to nesmiselno a moral je nekaj počati. Začelo mu je zmanjkovati zraka in samo vprašanje časa je bilo kdaj se bo moral vrniti na površino. Nato pa je tudi njega zagrabila lovka in se mu uvila okoli telesa. Že se mu je meglilo pred očmi in usta je odprl kar pod vodo. Voda mu je zalila usat in nato je začutil kako ga je lovka potegnila. A tokrat ne v globino. Že čez nekaj trenutkov se je znašel na obrežju. Nedaleč je opazil svoja in TTarina oblačila. Sam pa je kašljal in pljuval. Nato pa se je hitro obrnil. Kje je Tara? je panično pomislil in jo iskal z pogledom. A v mraku ki je bil povsod naokoli ni videl ničesar. Poleg tega pa se je sedaj začela spuščati nad jezero še meglica. "Tara" je zkričal in njegov glas se je razlil po jezeru. Upal je da je z njo vse vredu. Nato pa je opazil postavo ki se je vzdignila iz meglic.....

Izpustila je Remusa in se ozrla navzdol proti nogi, kjer se je je močno oklepala lovka. Panično je hotela splavati proti površju a ji to nikakor ni uspelo. Umiri se prekleto...si je dopovedovala in poskušala premisliti kaj naj stori. Palice ni imela prav tako pa tudi ničesar drugega. In vedela je, da ji bo vsak trenutek zmanjkalo zraka.
Nato pa je poleg sebe opazila Remusa, kako se je z golimi pestmi spravil na sipo. Začela je zmajevati z glavo in v prevzel jo je strah. Ne, prekleto...umakni se...ga je rotila z očmi, saj govoriti ni mogla. Toda Remus kar ni odnehal. Zgroženo je opazovala, kako se je sedaj še ena lovka oklenila njegovega telesa in ga povlekla proč. Tara je začela brcati na vse strani in hotela iti za njim, vendar jo je lovka še vedno držala za nogo in je nikakor ni spustila. In za nameček ji je še začelo primanjkovati zraka. Znašla se je v nezavidljivem stanju in dejstvo, da Remusa ni videla več pred očmi ji tudi ni pomagalo.
Spraševala se je kje je in koliko časa bo še zdržala v temni vodi, ko je pred sabo zagledala nekakšen hlod. Trdno se ga je oklenila, lovka pa jo je vlekla v nasprotno smer. Toda Tara ni popustila. Zamižala je in obupano pomislila, da je sigurno konec. Ni mogla več premišljevati in v srce se ji je naselila bolečina. Vse kar je bilo v njeni glavi je bilo kje je Remus. Vse jo je začelo boleti in obupano je zadrževala sapo vedoč, da bo vsak trenutek omedlela. Takšnega pomanjkanja kisika njeno telo namreč ni preneslo.
Nato pa je začutila, da je lovka popustila prijem. Spraševala se je, zakaj to in sumila je, da jo bo poskušala na kakšen drugi način spraviti proč od hloda. Toda vedela je, da je za kratek trenutek postala osvobojena, zato je v možganih imela samo eno misel. Zrak, kisik, samo en vdih. Spustila se je in se slabotno pognala navzgor, toda njena pljuča so grozila, da bodo vsak čas eksplodirala. Ni več prenesla. Zajela je sapo in voda je vdrla v njena pljuča in grozila, da je to konec. Začelo jo je dušiti in telo ni več preneslo takšnega mučenja. Toda nato, pa je Tara dosegla površje. Hlastno je zajela zrak in izkašljala vso vodo, kar jo je imela v pljučih. Ozrla se je okoli sebe in zazdelo se ji je, da je na svoji levi opazila obrežje. Z zadnjo trohico moči je zaplavala tja in olajšano pod prsti začutila grob pesek.
Toda sedaj se ni mogla premakniti. Ležala je na obrežju, njene mišice pa so protestirale naporu, ki so ga bile deležne. Zato je le negibno ležala in vdihavala kisik. Ni vedela koliko časa je tam toda nato, se je zopet prestrašeno zdrznila. Kje je Remus? Vprašanje se je vsidralo v njene možgane in zopet jo je prevzel strah. Šibko se je dvignila in pogledala okoli sebe. Toda videla je le del obrežja na katerem je stala, ter jezero. Nikakršnega druga znaka življenja. Zbegano je pogledovala naokrog ter se opotekla naprej, panika pa je začela prevzemati vsako celico.
Toda zazdelo se ji je, da je zaslišala svoje ime. Ni vedela ali je to samo zaradi obupane želje ali jo je dejansko nekdo poklical. Vsekakor je s tem v njej prebudil kanček upanja in takoj se je namenila v smeri glasu. Počasi se je pred njo izrisala meglena podoba, ki je z vsakim korakom postajala jasnejša.
Tarino srce je začelo hitreje biti in ko je končno razbrala obraz je kriknila:" Remus!" Pognala se je naprej in z vso silo priletela vanj, tako da sta padla na tla. Toda ni ji bilo mar. Tesno se ga je oklenila in polglasno zašepetala" Mislila sem, da si...da te je..." ni mogla dokončati stavka. "Ali si v redu?" Ga je vprašala in se zaskrbljeno zazrla v njegov obraz...

In slišal je olajšan krik. Še preden se je zavedal kaj počne se je pognal proti Tari. Skupaj sta padla na tla a bilo mu je samo važno da jo je spet videl. "Jaz sem vredu. Ti? Če dobim to sipo ji bom...." zaskrbljeno jo je opazoval. Še vedno jo je objemal in še vedno sta skupaj ležala na tleh.
"Samo da si vredu. Pridi moraš se obleči če ne boš zbolela." je rekel s še vedno zaskrbljenim glasom. Počasi je vstal in nato pomagala še njej. Skupaj sta se odpravila nazaj proti predelu kjer sta pustila svoja oblačila. Spet jo je objel okoli ramen in začutil da se trese. ni vedel ali od mraza ali prestrašenosti. Tudi njega je zeblo in čez nekaj trenutkov sta končno prišal do prostora kjer so bile njune obleke. Hitro se je oblekel in opazil da je tudi Tara že oblečena. Prek ramen ji je ogrnil svoj plašč in rekel "Ti je dovolj toplo?"
Še vedno ga je skrbelo zanjo a hkrati je bil olajšan da je bilo z njo vse v najlepšem redu. "Bolje da greva nazaj v grad. To noč si doživela že dovolj dogodivščin kajne?" Nasmehnil se ji je in upal da jo bo njegov nasmeh vsaj malo razvedril.

Iz grla se ji je izvil izdih olajšanja, ko ji je Remus potrdil, da je v redu. Še vedno v precejšnjem šoku je s hripavim glasom prikimala:" Ja, jaz sem v redu." Toda kljub temu se ga je še vedno oklepala in sunkovito dihala. Če bi se kaj zgodilo, si ne bi mogla odpustiti. Kaj kmalu pa jo je začelo mraziti, saj je vsa tista napetost v njej začela popuščati.
Strah jo je počasi zapuščal in sedaj je lahko na svojem napol goelm telesu občutila mraz, ki ga je prej gladko spregledala. Prikimala je in se dvignila nato pa z Remusom odšla po oblačila. Sicer so bila še vsa namočena, toda bilo je bolje, kot pa da se ji je veter zaganjal v golo kožo.
Na sebi je začutila še dodatno težo in zmedeno je pogledala Remusa, ki je bil sedaj oblečen le v tanek pulover. Opazila je narahlo drhtenje njegovega telesa in naj si je še tako trudila, da bi sprejela njegovo pomoč je ostala trmasta. Svoj plašč je bolj zavila okoli sebe nato pa z stisnjenimi ustnicami dejala:" Ja meni je toplo, ti kar obleci plašč. Res nočem, da zaradi mene zboliš," S temi besedami je odrinila njegov plašč in se zazrla vanj s pogledom "Ne prerekaj se z mano".
Začela je hoditi, saj je vedela, da jo bo ogrelo le to in pa suha oblačila. Medlo se je nasmehnila in ga pogledala:" Se hecaš? Tole ni bilo še nič." Hotela se je pošaliti, vendar ni vedela, če je zadela pravi ton.
Toda med hojo ji vseeno ni dalo miru. Naenkrat se je sunkovito ustavila in z resnim glasom dejala:" Oprosti...saj veš, za tole. Spravila sem naju v preveliko nevarnost." Končala je polglasno in v njeni notranjosti se je začela razjedati krivda...

Podala mu je plašč nazaj in čeprav ga je zeblo ji je že hotel uporekati. "Ti bolj potrebuješ..." A prekinil ga je njen prijeten glas. "Ne bom se prerekarl." je rekel, vzel plašč in se ji nasmehnil. Počasi ji je sledil ko se je pred njim nenadoma ustavila. Sreča da je hodil počasi in se je lahko ustavil drugače bi jo gotovo podrl. Veter je rahlo zapihal in zazeblo ga je do kosti. Zaznal je resnost v njenem glasu in vedel da se tokrat ne šali.
"Zakaj se opravičuješ? Saj nisi ti nič kriva. Jaz sem predlagal plavanje in te zvabil v vodo. Jaz sem tisti, ki bi se moral opravičiti." zazrl se je v njene zelene oči "Poleg tega pa je bila to izvrstna dogodivščina." Pomežiknil ji je in ni vedel če mu je res verjela, a sedaj ko se je strah omaknil se mu je vse skupaj zdelo prav zabavno. Že z Jamesom in Siriusom so večkrat pristali v takšnih težavah in tudi takrat je po končani ppustolovščini vedno začutil željo po novi.
"Tara ne skrbi. Res nisi ti kaj kriva." je pomirjojoče rekel in jo nahitro poljubil. Ker ga je zzačelo spet zebsti je spet začel hoditi a pred tem jo je prijel za roko. Počasi sta hodila proti gradu in v daljavi sta lahko opazila vhodna vrata, ki so postajala vedno večja.

Odprla je usta, da bi ugovarjala. Vedela je, zakaj se tako grozno počuti in razlog ni bil samo to, da sta zašla v nevarnost. Take stvari so jo običajno veselile in ji pognale kri v po žilah. Običajno bi jo njegove besede pomirile, toda tokrat je bilo drugače. Tokrat ji za spremembo ni bilo mar samo zase, pač pa je prvič občutila strah za nekoga drugega. In sedaj je hotela prevzeti krivdo, saj jo je morilo še nekaj drugega.
Pogledala ga je in se samo delno odzvala na njegov poljub. Zavedala se je svoje sebičnosti in ugotovila je, da to pelje že predaleč. Preveč globoko je že zabredla in čutila se je dolžno, da mu končno pove. Toda je bil sedaj pravi trenutek?
Čutila je, kako je prijel njeno roko in hodil delec koraka pred njo. Njeno telo je ob dotiku narahlo zadrhtelo, toda vseeno se je vse v njej upiralo in ji dopovedovalo, da naj ga spusti. Zasluži si vedeti, da jo bo črna magija na takšen ali drugačen način privlačila in da se ji nikoli ne bo mogla odpovedati…se je opomnila in si začela pridigati, da naj se ne obnaša več sebično. Predolgo ga je vlekla za nos. Toda strah pred tem, da jo bo zasovražil, ko izve, je bil prevelik.
Zazrla se je v njegov obraz in se prepričevala, da sedaj vsekakor ni pravi trenutek. Mrzlo je in oba zebe, ker sta popolnoma premočena. Mogoče bi to morala storiti kdaj drugič…Toda bo sploh kdaj prišel pravi trenutek? Bo sploh kdaj tako prepričana vase, da bo vedela, da bo Remus to z lahkoto sprejel?
»Prekleto!« je nenamerno zaklela in šele nato ugotovila, da naglas. Zmajala je z glavo. Ne, mora povedati sedaj, preden zabrede še globje. Izvlekla je svojo roko in se znova ustavila. Roki je prekrižala na prsih in poskušala pregnati drhtenje pri tem pa je žalosten pogled uprla v Remusa, toda hitro ga je spustila. Že brez njegovih oči pred sabo ji je bilo mučno. »Ne morem več. Nekaj moraš vedeti,« je komaj izdavila in se v stiski prestopila ter se z napetim telesom odmaknila za korak nazaj, preden bi jo njegova bližina poskusila omehčati.

Remus je že opazil vhodna vrata gradu a ves čas poti se mu je zdelo da je Tara nekam odsotna. Najprej je mislil da še vedno razmišlja o dogodkih pri jezeru a z vsakim korakom je bil o tem majn prepričan. Že jo je hotel vprašati kaj je narobe, ko se je ustavila in spustila njegovo roko. Tudi pogled je odmaknila in sedaj je Remusa resno zaskrbelo. "Tara ali ..." je tiho začel, ko ga je prekinil njen glas. Začuden je zrl v njo. Nekaj mi mora povedati? je pomislil in tesnoba se mu je razlezla po telesu. Stopila je še za korak nazaj in Remus jo je zmedeno pogledal. "Kaj..." ni vedel kako naj zastavi vprašanje. "Povej. Bom poslušal" je tiho rekel in čeprav je imel slab občutek je nekako uspel narisati nasmeh na obraz. "Gotovo ni kaj hujšega kot sipa" je rekel in se zasmejal a njen resen obraz ga je v trenutku utišal. Zazrl se je v njen obraz saj je pogled še vedno upirala v tla.
Hotel ji je rečči da je vse vredu, saj še vedno ni vedel če jo skrbi dogodek pri jezeru. A ker se mu je zdelo da je na vsej zadevi nekaj več je bil tiho misli pa so mu vedno znova hitele nazaj proti njenim besedam Ne morem več. Globoko v njem se je prebudila iskra, ki ga je vedno bolj grizla in pekla. Kaj če se je ves čas samo igrala z mano? Kaj če je ne zanimam ampak je bila vse samo potegavščina? Kaj če... miljon podobnih misli se je počasi nabiral v njem in dvom je vse bolj pretresal njegovo telo. Nato pa se je zbral Če ji ne morem zaupati potem ne moreva biti nikoli skupaj. Odrinil je slabe misli in se raje ponovno posvetil Tari: Bil je prepričan da bosta lahko vse težave prebrodila če bosta le držala skupaj in zaupala drug drugemu.

Zopet ga je pogledala v oči in ni vedela s katerim stavkom naj začne. Na njegovem obrazu je zasledila senco in sedaj pravzaprav ni sploh vedela kaj počne. "Jaz..." je začela a stavek ki ga je hotela skovati se ji je zazdel tako neumen, da je takoj obmolknila. Morala je bolje pomisliti, zato se je sprehodila pred Remusom levo in desno pri tem pa si ga ni upala pogledati. Pred seboj je živčno vila roke in končno se je le ustavila.
Globoko je zavzdihnila nato pa začela malo po ovinkih:" Verjetno je precej očitno, da me je dogodek pri jezeru prestrašil. Nikoli si nisem mislila, da me bo kdaj za koga tako skrbelo, kot me je zate."
Za trenutek je obmolknila in ga od strani pogledala nato pa je zopet zakorakala in nadaljevala:" Toda pri tem sem ugotovila, da se obnašam sebično do tebe. Jaz..." je zopet začela in takoj zatem trdno stisnila ustnice.
"Toda tako ne morem več. Preden se še bolj zaljubim moraš par stvari vedeti o meni. Spolzgadovka sem in vzgoja iz preteklosti je na meni pustila posledice, ki se me bodo držale do konca. Poskušala sem prenehati misliti na to in se pretvarjati, da sem nekaj drugega, toda to ni mogoče."
Vedela je, da njeni stavki nimajo nobenega smisla, saj je bilo to težko preliti v besede, toda vseeno je upala, da razume kaj mu hoče povedati:" In glede na to, da si ti Gryfondomec in predvidevam, da te črna magija odbija, niti ne pričakujem da boš razumel...."
Zadnje besede je izgovorila tišje nato pa je zopet poiskala svojo nit:"Črna magija je bila vedno del mene in učila sem se o njej kadar sem lahko. Sicer sem se v parih mesecih spremenila. Nanjo ter na kletve ne gledam več na isti način, toda še vseeno ne morem zanikati dejstva da me privlači."
Odsotno se je zazrla nekam v daljavo nato pa je zopet nadaljevala proti Remusu:" Verjetno jo ne bom uporabila pri zlih namerih, kot bi jo včasih z veseljem, ampak bi jo bolj rada razumela. Toda odpovedala se ji ne bom nikoli."
Sedaj je nemo stala pred njim in občutila, da ji je veliko breme padlo z ramen, ko ga je končno postavila pred dejstvo. Toda lica so ji zopet upadla, ko je videla njegov namrščen izraz na obrazu in srce se ji je v trenutku preklalo na dvoje. Zaželela si je, da bi jo tista sipa kar pogoltnila v globino. Vsaj prihranila bi ljudem težave...
"Saj sem dvomila, da boš sprejel..." je negotovo rekla in se žalostno prestopila ter predvidevala, da njegov izraz pomeni to kar je mislila...

Remus je zmedeno sledil njenim nepovezanim stavkom. Očitno je bilo, da bi Tara rada povedala nekaj pomembnega,nekaj kar jo je razjedalo že dlje časa. A Remus preprosto ni vedel kaj mu hoče povedati, zato je samo stal pred njo v tišini in jo poslušal. A nato je prišla na stvar. In umenila je...
…Črno magijo. Edina stvar, ki je Remus ni maral. Pravzaprav jo je na trenutke celo iz srca sovražil. In zdelo se mu je, da se mu svet pred njim podira. Edina oseba poleg svojih treh prijateljev kateri je popolnoma zauppal in ji povedal stvari o katerih drugi niso imeli niti najmanjšega pojma. Edino dekle v katero se je zaljubil in katera ga je ljubila nazaj. A ni je hotel prekiniti. Hotel je da mu razloži, da se mu zaupa zakaj sploh hoče imeti opravka z temno magijo.
"Tudi sam sem bil vzgojen z njo a jo zaradi tega samo še bolj preziram" je grobo rekel. Vedel je kako so zvenele njegove besede a ni si mogel pomagati. Že jo je hotel postaviti pred dejstvo ali on ali črna magija a ga je neka sila v njem zadržala. Bilo je kot da ni več sposoben govoriti in bil je zelo prizadet a še vedno je poslušal vsako njeno besedo. In zdelo se mu je da jo razume. Tudi sam je opazil prijetno spremembo na njej. Čeprav je bila do njega vedno prijazna je opazil, da se je spremenil tudi njen odnos tudi do ostalih, ki niso hodili v Spolzgad. Njene zadnje besede so ga pomerile, saj je v njih začutil resnico in njeno željo da bi jo razumel in podpiral. V njem se je nekaj premaknilo in obraz se mu je namrščil. In nato je izrekla še svoje zadnje besede, ki so ga zadele kot bi ga nekdo brcnil v obraz in ni se mogel zadržati. Objel jo je in jo močno stisnil k sebi.
"Razumeti moraš da sovražim črno magijo in da z njo nočem imeti upravka. A tudi razumem tebe in tvoje stališče. Vse bo vredu dokler je ne boš uporabljala pred mano in upam da te bo želja po njej minila če boš dovolj dolgo v moji družbi" Pomirujoče se ji je nasmehnil. "Ne morem te postaviti pred odločitev in ti reči da je ne smeš uporabljati nikoli več saj nimam nikakršne pravice. Tudi mene zanimajo določeni pogledi črne magije saj menim da če črno magijo znaš ti nič ne škodi če jo seveda uporabljaš prevdarno in za dobro. Poleg tega pa ti zaupam in vem da je nebi uporabila za slabe namene." Poljubil jo je na čelo nato pa dodal "Sedaj pa je res bolje da greva na toplo čene bova zmrznila. Poleg tega pa moram vse to še malo premisliti. Res si me zadela s tem veš. Ampak sem vesel da si se mi zaupala.". Prejel jo je prek ramen in spet sta se odpravila naprej po poti do velikih hrastovih vrat.

Roke je potisnila globoko v žep in motrila Remusa. Postalo ji je jasno, da tega ne namerava tako lahko sprejeti in zato se je sedaj s težavo zbrala. Toda vesela je bila, da je končno povedala, pa naj bo takšen ali drugačen odziv. Že je hotela oditi, ko se je znašla v pomirjajočem objemu. To jo je tako presunilo, da se sploh ni mogla premakniti ali karkoli reči. Tako je le stala tam in ga z obrazom zakopanim nekje v njegovem plašču poslušala. Nikakor ni mogla dojeti, da je tako razumevajoč in prav tako so se ji njegove besede zdele tako neresnične. A toplina njegovega telesa jo je prepričevala v nasprotno. In odločila se je, da se ji bo prepustila.
Prikimala je nato pa zamomljala:"Hvala," saj svojega glasu še vedno ni dobila nazaj. Za nekaj trenutkov ga je le gledala v oči in na njenem obrazu se je lesketalo veselje, v očeh pa hvaležnost. Ni mu znala povedati, koliko ji to pomeni in upala je samo, da se tega zaveda.
Kot v transu je začela stopati poleg njega in z eno roko pa ga je tudi sama objela okrog pasu. Sicer jo je še vedno zeblo, toda za to se sedaj ni menila. V sebi je kar prekipevala od energije in počutila se je dovolj močno, da bi lahko premagala vse ovire, ki se ji postavijo na pot. Toda poskušala se je umiriti in obrzdati svoje telo.
Nazadnje sta le uspela prispeti do vrat in Tara se je z vso silo uprla vanje, da jih je odprla. Nato sta stopila v varno zavetje in tu se je ustavila. "Predvidevam, da imaš dovolj težav od mene za danes?" mu je pomežiknila in z žarečimi očmi nekaj časa samo nemo stala in opazovala njegov obraz. "Te bom raje prepustila svojim mislim. Saj veš, preden me popade še kaj norega," je z nasmehom dodala nato pa je zopet poiskala njegov objem.

Ko sta prišla do vrat in stopila skozi njih sta se spet ustavila. "Kake težave? Vse je bila samo izvrstna zabava. Plavanje s Sipo velikanko. Nebi si mogle želeti boljšega." nasmehnil se ji je.
"Ja res se je danes zgodilo veliko stvari. Saj veš da moram vse malo premleti. Ampak jutri bo že vse super. In jutri sem jaz navrsti da ti nekaj zaupam. " skrivnostno se je nasmehnil. Vse ji je hotel povedati že ta večer a sedaj se je zgodilo že toliko reči da je bilo vsega preprosto preveč. Moral ji je povedati kaj načrtujeta z Caley in upal je da ne bo preveč jezna.
Vrnil ji je objem in jo stisnil k sebi. Njena bližina ga je spet omamila. A zbral se je ji namenil dolg poljub in stopil za korak nazaj. "Če se ne odpravim sedaj bom moral celo noč preživeti z tabo." Spet se je nasmehnil in se počasi odpravil po marmornatem stopnišču ona pa je odšla v smeri ječ. Tara je super dekle in prepričan sem da bova uredila tudi to stvar je veselih misli počasi korakal proti Gryfondomovskemu stolpu.

******** ******** ********

Avis je hodila počasi. z levo nogo je rahlo podrsavala po tleh. Verjetno si je zadnjič zvila gleženj. Malce jo je še vedno bolela. Hodila je lahko, ampak teči še ni mogla.
Bil je jasen jesenski večer. Sonce je ravnokar začelo zahajati in je tako nebo obarvalo v živi oranžni in rdeči barvi. na drugi strani neba se je prikazala luna. Avis je zamišljeno zrla vanjo. Bila je rdeče barve. Slabo znamenje. Pomeni, da se bo zgodila nesreča. Ni verjela v prerokbe, niti ni bila kako drugače vraževerna, ampak rdeča luna je bila nekaj popolnoma drugega...
zapihal je hladen vetrič. Še bolj se jezavila v palšč ter sstopala dalje po potki okoli jezera. Gladina jezera je bila popolnoma mirno. ustavila se je in nekaj časa zrla svoj odsrv v mirni gladini. Zamežikala je. Poleg njenega odseva se je pojavilo še nekaj...

Hitro se je obrnila in z vajeno kretnjo potegnila palico iz rokava...

Hitrih korakov se je bližal jezeru. Različni detajli kot so prečudovit jesenski večer, ki je kar prekipeval od različnih odtenkov barv, zanj niso imeli prevelikega pomena. Hotel je biti sam, sam s svojimi misli in ker mu to očitno ni uspevalo v dvorcu, se je odločil premakniti na prosto.
Nič kaj vesel ni bil Avis, ki jo je zagledal nekaj metrov pred sabo. Hotel je mirno oditi mimo nje, ko ga je nekaj ustavilo.
Palica iztegnjena v njegovi smeri. Ni si mogel kaj, da se ni nasmehnil sam pri sebi, ko se je zazrl v dekličin bojevit pogled.
»Gospodična Avis, malce pazite s to palico, boste komu še oko staknili, ko tako mahate z njo…pa sploh ni že malce prepozno za vas, da ste zunaj…in to čisto sami, lahko se vam še kaj pripeti«, grozeče jo je pogledal.

ko je Avis ugotovila, kdo je stal za njo je povesila palico.
"Dober večer, gospod profesor. " je rekla rahlo sumničavo in ga gledala nezaupljivo z glavo nagnjeno postrani. Odločila se je, da palice še vseeno ne bo pospravila.
"se opravičujem. Lahko bi se za moj hrbet priplazil kak brezvesten gryfndomovec. nikoli se ne ve, kaj se potika tod okoli." je rekla hladno, vendar se je v nenih očeh za hip zasvetila jeza.
se je noral ravno sedjle znajti tu... si je mislila. profesor je bil eden od tistih ljudi, ob katerih se je počutila neprijetno. Ni se ga ravno bala,ampak ob njegovem hladnem pogled joe je včasih zmrazilo.

"Sedaj mi pa delate krivico, gospod profesor." je odgovorila na njegovo trditev
"Sploh ni tako pozno in jaz nisem kakšen prvošolček. Znam poskrbeti zase. " v obrambo je prekrižala roke na prsih ter se z brezizraznim obrazom zazrla v profesorja.
"Mimogrede, verjetno tudi vi ob tej uri ne hodite okoli brez razloga..." rahlo je dvignila obrvi. Vedela je, da jo tako govorjenje lahko še drago stane, a skušnjavi se ni mogla upreti.

Za nekaj korakov se ji je približal in jo opazoval s svojimi temnimi očmi.
Zmotila ga je še vedno nepospravljena palica, ki jo je Avis držala v rokah.
»Moji razlogi se vas ne tičejo, če mogoče niste opazili sem jaz tukaj profesor, vi pa navadna učenka…ki očitno ne mara gryfondomcev«. Njegov obraz je ostal miren, ko se je zazrl v vodno gladino.
»Predvidevam, da ste naredili že vse za šolo, ko pa se potepatu tu naokoli ali pa samo iščete težave…če se ne motim ste učenci večinoma v skupinah, tako se lahko lažje spravite na kakšnega posameznika drugega doma…tipično a zanimivo hkrati«.
Pozabil je kako je biti učenec, pozabil je kako je biti otrok.
Z učenko se ni hotel spuščati v debato, a ga je še vedno nekaj zadržalo, da se ni preprosto poslovil in odšel po svoje.

Avis si je popravila pramne las, ki ji je ušel na oči. Profesorjev odgovor je samo potrdil njen sum, da ima (tudi) profesor nekaj za bregom. Sama zase se je nasmehnila. nekaj časa je pomolčala, nato pa odgovorila z brezbarvnim glasom.
"Da bi jaz iskala težave? profesor, dajte no,... ali ne vidite barve obleke k jo nosim? Spolzgadovci ne rinemo v težave kot drugi."
mi jih povzročamo je še dodala v mislih.
"Sicer pa sem trenutno sama. In tako mi najbolje ustreza, gospod profesor. " ozrla se je okoli. sonce je zašlo že do polovice.
"Ali ni tukaj lepo, profesor tako lepo in mirno. Skoraj preveč..." je rekla čez čas na videz brezbrižno, al zadnis tavek je postavila rahlo izzivalno. nato je še dodala.
"Je morda zatišje pred neurjem? Pred točo?" je vprašala skrivnostno. Vedela je, da bo profesor rzabral pravi pomen njenih besed.
Avis ni spadala med ljudi, ki so izbiral lažje poti v življenju. Zanjo je bilo življenje izziv, igra. In včasih je treba v igri tudi tvegati.

Opazoval je zelene barve na njej in jo prvič pogledal z malce manj hladnim pogledom.
Deklica se mu je zdela iz minute v minuto bolj zanimiva. Zavedala se je, da stopa po tankem ledu, a je vseeno tvegala in mu postavljala, na videz čisto brezvezna vprašanja, a si kaj kmalu ugotovil, da ni tako.
Sovražnost do ostalih je bila še kako očitna, spomnila ga je nanj, ko je bil njenih let.
Najbolje je delovati sam da, očitno ima tale deklič le nekaj v glavi…zaupaš lahko samo sebi, druge pa če se le da izkoristiš sebi v prid, tisti, ki se preveč brigajo za druge vedno slabo končajo
Tiho jo je poslušal in jo še naprej opazoval, ustavil se je pri njenih očeh.
Nenavadno dekle
Odločil se je ignorirati izzivalnost v njenih besedah in dodal, »Ja, ja lepo in mirno…«.
Lepo? Kaj sploh je na tem svetu lepo?
Zagledal se je v vse tiste jesenske barve, ki so se prelivale med seboj. Od tistega pripetljaja v ječi, je bil prvič zunaj, na zraku.
In čeprav mu je bilo vseeno, mu je svež zrak dobro del.
»Odvisno kaj je za koga neurje gospodična Quaglio…nekaterim se odvija že celo življenje, mogoče sploh ne vedo kako je brez njega…ali pa so se ga tako navadili, da sploh nočejo brez njega…«.
Ni mu bilo mar, če učenka ni dojela njegovih besed, saj sploh ni vedel komu so namenjene, njej ali njem.

((a je tale mark emo? ))

Avis je ukrivila kotiček ustnic v rahel nasmešek. ampak sam za trenutek. narahlo se je odkašljala. Dobro ji je šlo. Profesor je še ni spremenila v ako živlaco al pa jo kako drugače preklel. Lahko bi šla naprej, ampak...
"Ah da. Neurja so lepa. Ko zaveje tisti zmagoslaven,močan, veter, ki ruje drevesa in prestavlja včasih celo sklale... Ali pa tiste strele. Včasih se zdi, da sploh niso bele, ampak zelenkaste barve. Sopminjajo na marsikaj... smrtonosnega. " na uroke naprimer. ubistvu samo na enega...je nadaljevala svojo misel v glavi. Profesorje vodil igro. Če bosta govorila v metaforah, tudi prav.

Naglo se je zasukal in se ji zazrl v oči. »Gospodična…dvomim, da veste kaj je smrtonosno…sicer pa, ko sva že ravno pri tem obstajajo veliko hujše stvari kot smrt…in ja strele…zanimivo kako lahko ena strela nekomu zaključi njegovo patetično življenje. Prav zanimivo, ko prav ta strela prodre skozi tvoje telo, ga obvlada in ne moreš nič drugega kot, da se mu prepustiš. Čutiš kako te zapuščajo moči, čutiš kako se duša upira, a vseeno je tista mala zelenkasta stvarca dovolj, da izdihneš še svoj zadnji dih…«.
Tišina je padla med njiju. Počasi je odmaknil pogled od Avis in se zazrl v Bradavičarko.
Bolj zase, kot za Avis je nadaljeval, »Po moje ni hujše smrti, kot umreti nemočen, pred nogami svojega sovražnika. Zveš, da nikoli nisi dokončno uspel uresničiti svojih načrtov….Zanimivo bi bilo biti tisti sovražnik, opazovati žrtev kako pred teboj pade na kolena in jo odrešiti muk… za vedno. Postati vpliven, postati nesmrten…Postati tisti, ki odloča kdo bo živel in kdo ne, imeti pod seboj čarovnike, ki bi bili pripravljeni zate narediti vse…«.
Ni se mu zdelo pomembno, kaj si misli Avis o njem, saj je bila zanj le navadna učenka, ki bi ji z lahkoto lahko zaprl usta, če bi hotel.
A jo je kljub temu pogledal ispod čela in čakal na njen odziv.