Pot proti Bradavičarki

"Res je Lia. Zadnje čase se je na moja pleča zvrnilo kar precej skrbi in dela, a na to sem se navadil, tako da zdaj počasi obvladam situacijo. Ministrstvo me še vedno sprašuje, kaj je z profesorjem Thrundellom in kljub mojim domnevam niso najbolj zadovoljni, a to me niti ne čudi, kajti tam so bili vedno nezaupljivi."
Ravnatelj je zavzdihnil in nato dejal "Kako pa ste kaj vi profesorica Lia? Nisem imel še priložnosti z vami govoriti glede vašega počutja na šoli, kajti imel sem res veliko opravkov in upal sem, da se bom z vami lahko pogovoril med tem izletom in kot vidim je tudi tako."
Vsi so korakali po poti naprej in čarovniška vasica je bila vedno bližje pred njimi.

" Ja, ministrstvo si je vedno zatiskalo oči. Upam, da si jih ne bodo takrat, ko bo resno, čeprav je težko, da bi se zgodilo kaj drugeega. Jaz? Na šoli se počutim še bolje, kot sem se kot učenka." je dejala in se zasmejala. " Zaenkrat še ni bilo ničesar hujšega. Pa še nalog ni treba delati." je dejala in se spet zahahljala. " Nekaj učencev je že pri astronomiji, v domu pa sta zaenkrat le dva učenca." Je dejala. Pogledala je proti čarovniški vasi, katere obrisi so se že videli. " Zadnje čase se mi skoraj nič ne dogaja, kar precej mirno je. Do takega miru sem bila vedno nezaupljiva, kajti vedno se je zgodilo kaj hudega. " Ta izlet je res prijetna priložnost za pogovor. TUdi jaz sem se nadejala, da vas bom videla tukaj, kajti nisem se še imela časa zglasiti v vašem kabinetu." je še dejala. Vreme jim je bilo na srečo naklonjeno.

Drznavraanovec, ki je sicer zamudil se je potiho prebijal v ospredje vrste, saj je hotel stati v bližini ravnatelja, ki je bil močan in poznal je vse. " Samo malo!" je dejal enemu iz četrtega letnika in ga rahlo odrinil. Bil je nekje blizu Albusa, saj je slišal njegov močan glas. Hodil je, prerival se... Kmalu zatem je stal v ospredju vrste, takoj za hrbtom od Albusa. " Hm, profesor Dumbledore. A lahko zmotim?" je dejal in pogledal ravnatelj. " Jaz sem poznal profesorja Trundella, sicer nimava istega priimka, ampak..." je dejal in obmolknil. " On mi je drugače stric, brat mojega očeta. Poznam ga že 12 let, prej je on bil skrit pred nevarnostjo v svoji kolibi tam na severu Londona. Večkrat sem bil pri njemu. Zabavala sva se, pila in on me je naučil marsikaj! Zatorej vas sprašujem!" je dejal in se pripravil na vprašanje. " Ko boste šli iskati Mike-a mi prosim sporočite, ker želim vedeti kako in kaj je z njim. Ker ga imam resnično rad, rad ga imam saj mi je v sorodu pa še moj najboljši prijatelj je!" je dejal in ga zopet pogledal.

"Vsak ima svoje opravke in potem se zlahka ne srečamo med šolskim letom. Vabim vas torej k trem metlam, ki je prijeten lokal in se tam lahko pomeniva o šolskih zadevah in o vsem, kar vas zanima, kajti verjetno imate kakšna vprašanja zame, ker če ne, potem imam jaz za vas" je nasmejano povedal Albus.
Tedaj pa je zaslišal glas blizu sebe in ko se je zasukal je zagledal Drznvraanovca, katerega do zdaj ni nikoli poznal, le občasno ga je videl na hodnikih.
"Zmotil si že mladenič, a nič nede. Danes je čas za pogovore " je mirno dejal Albus in poslušal dalje, kar je fant govoril "Ti si torej Mikeov sorodnik? Kdo bi si mislil. Sam mi ni prav nikoli pravil o njih, tako da sem se nadejal, da jih nima. Ampak brez skrbi, če je tvoj stric še živ, ga bomo poskušali najti, upanje pa kot veš umre zadnje."
Ravnatelj je hodil dalje in razmišljal o besedah mladeniča, ter pri tem znova na Mikeove besede in očitno je bilo, da ga še ta dan njegovo izginotje ne pozabi.

" Seveda, z veseljem grem k trem metlam. Tako ali tako sem imela v načrtu iti tja. Malo grem pogledati ROsmerto in tudi maslenušek mi je že zadišal, kajti pila ga nisem že nekaj časa." je dejala Lia. " Mikeov sorodnik? Veš, ravnatelj ima prav. Upanje umre nazadnje. In dokler imamo upanje je vse lepše. Celo bunkeljni to vedo. V eni od knjig sem prebrala, da človek, bunkelj, brez hrane zdrži 40 dni, brez vode 4 dni, brez upanja pa le štiri sekunde. Le zapomni si to, prav ti bo prišlo v življenjju. Nisem vedeževalka a vseeno ti to lahko povem." je še dejala mlademu drznvraanovcu.

Rachel Whitwell je napisal/a:

Zdrznila se je ob komentarju, ki je sledil…ja Rachel zakaj nisi pri gryfondomcih…
Pogledala je v tla in skušala najti prave besede, a ko ga je zopet pogledala, se je kar malce ustrašila resnega obraza.
Ljubše ji je bilo, ko se je smehljal, pa čeprav je pri tem kazal svoje čudaške zobe, ki so jo zelo spominjale na vampirske.
»Hja, Bradavičarka je poučna, samo moraš priznati, sem pa ke se najde kakšna nesmisel, ki dvomim, da nam bo kdaj pomagala v življenju, aja sploh ne vem iz katerega letnika si?
Jaz sem peti, če ti po resnici povem, me je, kar malce strah male mature, še posebej pri predmetu obrambe pred mračnimi silami, oziroma se bolj kot to bojim profesorja, ne prenesem ga, nek nadutež, ki misli kakšni izmečki smo vsi skupaj in mu ne sežemo niti do kolen.«, postala je in bila presenečena sama nad sabo. Vedno bolj prijetno se je počutila ob njem, le malce se je bala, kaj bodo rekli gryfondomci, ko se druži s spolzgadcem.
…cjo, ko saj ne bi bil spolzgadov, potem niti ne bi bil tako napačen…
»Em…hotela sem malo počitka, je pa lepa vasica ja, pa tudi nekaj denarja imam s sabo, če mi bo kaj res všeč, kar ne dvomim, vedno se najde kaj, res…tako, da če boš videl, da preveč zapravljam, kakor smo pač ženske navajene, me kar opozori prav?«. Prijazno se mu je nasmehnila in si želela, da bi uba snela plašča, tako se ne bi mogla soditi po domovih.

Hodila sta bolj zadaj za vrsto, ki se je vila proti vasici. Premišljeval je o tem, kar sta se prej pogovarjala, preden so se vsi odpravili in prekinili njun pogovor.
"Res je, da je na Bradavičarki tudi dosti neuporabnih stvari in predmetov, kot naprimer vedežavanje. Preteklost so mi krojili drugi, prihodnost si bom sam in neke neumne sile. Poleg tega, tisto kar me ne zanima, preprosto preslišim...kateri letnik sem? Šesti."
Opazil je da so že precej blizu Meryascovenni in razmišljal je, kam naj gre sprva.
"Profesorja Nelstinna nisem še utegnil spoznati, zato ti ne morem nič reči o njem, razen tega kar sem slišal o njem. Toda prepričan sem, da če pokažeš zanimanje in voljo, bo spremenil mnenje o tebi. Poleg tega mu ne smeš pokazati, da te ga je strah, ker bo to izkoriščal."
Kakor so to do sedaj počeli vsi temni čarovniki...izkoriščali strahopteneže..., mu je prišlo na misel ob zadnjem stavku.
Misel, da bi bil profesor za Obrambo temni čarobnik, se je zdela smešna, a nikakor nemogoča, glede na to, da je ustrezal mnogim kriterijem.
Ponovno mu je glasek v glavi prišepetaval, naj ne zabrede pregloboko s Gryfondomko ali pa še huje, da se zaljubi. Še vedno ni vedel, če je čistokrvna in to vprašanje mu ni dalo miru, a vprašati je ni hotel, saj se je bal na najhujše.
"Hehe, ne skrbi, opozoril te bom, če te bodo nakupi prevzeli."

Vesela je bila, ko so se končno začeli premikati in še toliko bolj ji je prijalo, da sta z Alucardom bila med zadnjimi.
Tako ju vsaj nihče ni mogel motiti, saj ne vidiš vsak dan gryfondomko in spolzgadca, ki sta se spustila v prijeten klepet, kot stara znanca.
Svež zrak ji je dobro del, počutila se je boljše in niti ni bila več tako utrujena. Nekajkrat je globoko vdihnila in uživala v sprehodu, poleg tega pa pozorno poslušala vsako besedo, ki je priletela iz Alucardovih ust.
»Aha, šesti letnik, potem si že čez malo maturo, a mi boš pomagal pri učenju?«, nagajivo ga je pogledala, vedela je, da bi ji uspelo tudi brez pomoči, ampak ga je bilo zabavno preverjati.
»Aja, glede Neelsinga, se do njega obnašam…hladno, nikakor mu ne pokažem, da se ga bojim, no če lahko temu sploh rečemo strah, bolj kot to mi ni všeč način kako komunicira z učenci…ker drugače je predmet zelo poučen, se strinjam, ampak nekako ne morem uživati v njem, ko pa je vedno poleg oseba, ki oddaja od sebe tak hlad in stud do vsega. Profesor je celo zelo mlad, pa se zdi, kot, da v življenju še nikoli ni občutil niti kančka ljubezni, nekaj takega ste zame vsi spolzgadci…pa brez zamere…uživate v svojem svetu, svetu sovraštva in jeze, ostalim se pa zdi, da ste polni zlobe«.
Besede so kar same privrele na dan, ni se jih sramovala, je pa upala, da si jih Alucard ne bo razlagal na nek svoj način, saj je govorila na splošno o vseh spolzgadcih.
»Aja pa hvala, ker boš pazil name«, veselo se je nasmejala in počasi že začela razmišljati, kam bi se najprej napotila, ko prispe do vasi.
»Em…ne vem zate, ampak v času, ko bomo prebivali v tukajšnji vasici, bi si zelo rada ogledala trgovino Pri Creparju, še pred tem bi mi pa zelo prijala kakšna topla pijača«.
V mislih se ji je prikazala slika kavarne madam Buchibuske, a ni hotela, da izgleda kot, da namiguje na kaj, saj tam predvsem zahajajo zaljubljeni pari, zaljubljena pa ni bila, no vsaj zdelo se ji je tako.
»Torej si za, da se odpraviva najprej do Treh metel?«.

Remus se je počasi približal skupini ki je korakala proti Meryascovni. Vsi so se navdušeno pogovarjali in šalili on pa je hodil sam, izgubljen v svojih mislih in popolnoma zadovoljen. Karnaenkrat je mimo njega švignil zelen plašč in videl je da se jim je tudi Tara predružila na poti proti MEryascoveni. Srce mu je malo hitreje začelo biti a se je počasi sprostil. Časa je še dovolj in če jo bo srečal kje v vasi jo bo povabil na pijačo pa četudi ga začara v kup netopirjevih iztrebkov. Tako trdno se je odločil da je bil presenečen nad sabo. Bil je zelo sramežljiv še posebej pred dekleti zato mu ni bilo jasno od kje črpa to odločnost. Odločil se je da ne bo več gojil praznih upov ampak bo poizkusil srečo, nenazadnje je bila čarovniška vas ravno pravi prostor za njegov načrt. Upal je da se bo dan odvijal v najlepšem redu. Presilil se je da je gledal stran od lepe Spolzgadovke. Videl je kako se pogovarjata Spolzgadovec in Gryfondomovka in to mu je bilo zelo čudno hkrati pa ga je navdalo z upanjem. Če sta lahko onadva premostila razlike mogoče jih lahko tudi ostali. Nikoli se ne ve. Še naprej je tiho hodil in se popolnoma izgubil v svojih mislih. Bili so tik pred Meryascoveno in sošolci so se že razpršili po trgovinah.

Jack je pritekel za skupino. Ko je videl da so že vsi skoraj v vasi, ter le malce zaostaja mu je zelo odleglo. V mislih se je spraševal kaj naj kupi.Ostali so se že razpršili po trgovinah, on pa je še vedno korakal od zadaj. Na enkrat se je zagledal v nekaj čudnega na nebu. Gledal je in gledal, zgledalo je kot bi buljil v nekaj česar sploh ni. Jack je ponavadi nosil očala, saj je zelo slabo videl. Tista stvar katera je bila na nebu je izginila in Jack je odšel v vas po nakupih.

Tekla je mimo kolone, ne meneč se za čudne in celo sovražne poglede. Sedaj ji ni bilo nič več mar. Hotela je čim hitreje priti v vas. Končno je prišla tja in naenkrat se je na mestu ustavila, na licih pa ji je žarel nasmeh. Tukaj pa že dolgo ni bila. Z pogledom je zaobjela celotno vas. Učenci, ki jih je prej prehitela pa so se sedaj sprehodili mimo nje, sama pa je še kar stala tam kot bi bila vkopana na mestu. Naenkrat se je zavedla, da je pravzaprav čisto sama. To spoznanje jo je zadelo kot strela z jasnega. Kislo se je nasmehnila, ko je opazovala ostale, ki so imeli svoj cilj v vasi. Toda ni se dala ugnati. Končno se je namenila proti Trem metlam, saj se je odločila, da jo bo kozarec maslenuška osvežil.

Pihal je hladen jesenski vetrič in Hannah je za vsemi ostalimi učenci stopala proti Meryascoveeni. Bila je osamljena. Povsod okrog nje je šušljalo, le ona je bila tiho, kar pa zanjo ni značilno.
Le poiskati si moram kakšnega za klepet, si je mislila, če ga pa ne bom poiskala, bo pa mogoče sam od sebe prišel...
Kmalu pa je zaslišal korake. Nekdo je očitno zamudil odhod, si je mislila, nato pa počakala in ga pozdravila: ''Živjo!'' in ga povabila, ''bi šla na en maslenušček?'' ter počakala, da se odloči...

Ronald je kot zadnji pritekel do Meryascoveene, saj je na izlet čisto pozabil, poleg tega pa je pred kratkim šele prispel na Bradavičarko, zaradi zdravstevnih težav.
Počasi se je bližal hišam in videl številne učence, kako so se sprehajali v različne trgovine in gostilne, sam pa ni praktično vedel, kam naj gre.
Zradi tega, se je odločil, da bo ostal zunaj in počakal, če se mu kdo pridruži, prav tako pa lahko uživa v pogledu na prelepo Meryascoveeno.
Vsedel se je na klopco, ki je bila v vasi na glavni ulici, ter si ogledoval ljudi, ki so hodili mimo in si tiho začel brundati pesem.
Spet je postal sanjav kot je to pogosto bil in razmišljal je o Bradavičarki ter o vsem ,kar ga še čaka.

Alex se je lenobno sprehajala med učenci, med njenimi sošolci. Tu in tam je srečala koga znanega in ga pozdravila, a večino poti je prehodila sama. Končno so prispeli - pred njimi se je razprostiral veličasten pogled na Meryascoveeno, nad katero je bil marsikdo navdušen. Sama ni bila tako navdušena. Roke so jo še od včeraj skelele, ko se je porezala s tisto stekleno vazo, katero naj bi razbila; zatorej je roke tiščala tesno v svoje žepe, med tem ko se je podala v vasico. Le kam naj bi zavila najprej...?

Meryascovenna je bila pred nosom in pot je minila, kot bi trenil v dobri družbi. Verjetno bosta šla najprej k Trem metlam na kak maslenušček, nato pa je Alucard nameraval obiskati Merjaščevo glavo, kjer je vedno lahko slišal kakšne zanimive novice ali pa spoznal osebo, ki je pri sebi imela zanimive stvari.
Zasmejal se je, ko je rekla, da ji bo pomagal pri učenju za malo maturo. "Mislim, da boš izdelala malo maturo brez moje pomoči z odliko," je rekel in ji naklonil še ne prijazen nasmešek.
Nekoliko se je zresnil, ko je beseda nanesla na spolzgadce. Spraševal se je zakaj on več ne živi v tem svojem svetu, svetu sovraštva in jeze, edinemu svetu, ki ga je poznal. Mar je občutil kanček ljubezni, o kateri je govorila Rachel za profesorja Nelstina.
"Spolzgadci smo kakšni smo, ne moreš nas spremeniti, naša srca so črna in pohlepna," je mrko dejal in zrl stran.
Kakor so se oblaki na nebu razjasnili, tako se je razjasnil Alucardov obraz in resnost je zamenjal nasmeh.
"Da seveda greva lahko k Trem metlam. Že dolgo nisem pil maslenuščka," je rekel in se odpravil skozi vhod v Meryascovenno.

Jack ji je odgovoril:" Seveda!" Ter jo pogledal v oči. Hanahh se mu je zdela zelo znana. Bila je nekomu podoba, nekomu ki ga je poznal. Premišljeval je komu. Dejal ji je:" Se dobiva čez pet minut pri Treh metlah!, Moram še po opravkih!, Torej pri Treh metlah?". Se je nasmehnil, ter ji prikimal.

Sean, ki je končal svoj izlet v Meryasceeno se je že vračal nazaj na šolo saj je imel opravke. Pri sebi je nosil vrečko z vragolijami.
" To bo zanimivo!" je dejal ko je že bil bližje Bradavičarki.

Tekla je proti šoli brez kakršnihkoli misli, njeni lasje in plašč pa so se razočarano vrtinčili za njo v polmraku. Ni se hotela ustaviti, pa čeprav so bili koraki vedno težji in počasnejši. Hotela je samo doseči šolo. Kaj bo potem, ni vedela. Za sedaj je morala samo oditi iz Meryascovenne.

Stal je pred vhodom na Bradavičarko. Ni mogel iti nazaj v grad. Žalost v njem je zamenjala jeza in pozabil je na vse. Želel je samo nekaj da bi mu zbistrilo misli. Prejšni večer se je z ravnateljem podal v prepovedan gozd in tam ga je čakal nevarnost. Ni razmišljal ampak je stekel do roba gozda. Grad je postil za sabo in se ni ozrl proti njemu. Dvignil je palico in zašepetal "Lumus" bila je že tema in le bleda luna je razsvetljeval nebo. Moral se je spopasti z nekom in moral je stresti svojo jezo četudi bo zaradi tega izključen. V tem trenutku je bil na najnižji točki svojega življenja in če bi ga dobila temna strani bi s tem lahko ppridobila močnega zaveznika. Čarovnika ki je bil izobčen iz svojega sveta zaradi težkega prekletstva ki je počivalo na njegovih ramenih. Mladi volkodlak je tako počasi izginil med prvimi drevesi prepovedanega gozda.

Pojavil se je na poti proti Bradavičarki. Ni pričakoval da se bo tako hitro vrnil a ukazi so bili izdani in moral je pohiteti. Torej je iz Azkabana všlo 12 čarovnikov že samo misel na to je bila grozna. Hitel je naprej po poti in njegov plašč je valovil za njim. Palico je imel v roki in vsebolj se je prebliževal Bradavičarki. Ker ni vedel kje je ravnatelje se je odločil da bo najprej poiskal Rola. Zamahnil je z palico in rekel "Expecto patronum" in iz palice je prišel velik medved. Rekel mu je "Rol pridi pred ravnateljev kabinet. Tam te počakam. Iz ministrstva so prišle nove novice". Medved se je pognal čez Bradavičarkino posestev proti jezeru. Alstor pa je nadaljeval svojo pot. Tega uroka ga je naučil sam Dumbledore in vedel je da ga je on izumil. Da je njegov varuh lahko govoril je bilo neverjetno in izjemno učinkovito za prenašanje sporočil. Že je prišel do gradu in se napotil proti ravnateljevemu labinetu.

Tema se je že spustila nad pokrajino okoli, ko se je Rachel hitro vračala proti Bradavičarki.
Ni je bilo strah, preveč se ji je dogajalo v glavi, da bi sploh pomislila na strah.
Misli so ji neurejeno švigale po glavi, a za vsemi temi je pred njo ostala ista slika, slika Alucarda.
Čeprav je poskušala, si ga ni mogla izbiti iz glave, spremljal jo je vso pot do Bradavičarke, čutila je njegovo prisotnost, pa četudi ga ni bilo poleg.
Hotela je čim prej priti do šole in se vreči na svojo pojsteljo, ter pozabiti na vse skupaj.

Ko je Hannah stopila iz gostilne Pri treh metlah, je ugotovila, da ne bo nič z ogledom Meryascoveene, ker je večina učencev že odhajala. ''Torej se bova kar vrnila, kaj ne?'' je pomignila proti Jacku in se odpravila proti makedamski poti, ki je povezovla Meryascoveeno in Bradavičarko. ''Razen če bi še malo ostal,'' je dodala po trenutku tišine, ''čeprav mislim, da se bom jaz vrnila, ti pa kakor hočeš sam...'' je dejala fantu iz Pihpuffa in malce počakala, da se odloči...

Alexandra se je po nekaj urah, preživetih v Meryascoveeni, odločila vrniti na Bradavičarko. Dejstvo, da je bilo celotno potovanje v Meryascoveeno bolj ali manj kup dolgčasa, jo je rahlo jezilo, a tega ni pokazala. Roke je potisnila globoko v žepe šolskega plašča, saj jo je ob nenadnem močnem vetru zazeblo. Veter pa očitno ni imel namena prenehati z močnim pihanjem; zato se je Alexandra pognala v tek in z njim ni prenehala, dokler se ni pred njenimi očmi jasno zarisal vhod v Bradavičarko. Upočasnila je korak in se odpravila v notranjost šole.