Učilnica spreminjanja oblike

Anastasia je že kakšne pol ure pred začetkom pouka vstopila v učilnico ter se razgledala naokoli. Zasanjano se je nasmehnila, saj se od njenega zadnjega obiska v tej učilnici, ko je bila sama še učenka Bradavičarke, ni spremenilo prav nič. Okna so bila še vedno ogromna in so v učilnico dovajala svetlobo, ki je plesala med klopmi in segala vse do katedra. Osvetljen je bil tudi del table za njim in Stasio je ta prizor resnično napolnil z novo energijo, čeprav je bila nekoliko živčna zaradi svoje prve ure. A vedela je, da se bo potrudila po najboljših močeh, tako da si ne bo imela kaj očitati.
Polna energije je zamahnila s palico, da je prah, ki se je nabral na mizah kar 'odpihnilo' in se je površina miz kar zasvetila, kot bi bila zloščena. Zadovoljno se je zarežala ter z naslednjim zamahom odprla okna. Iz parka se je zaslišalo žvrgolenje ptic in zadišalo je po jeseni. Zadovoljno je vdihnila svež zrak, nato pa se spravila za kateder, kjer si je ogledala seznam pripomočkov v učilnici. Našla ga je v predalu in je bil zagotovo izjemno uporaben, sploh pri prvi uri, ko še ni natančno poznala svoje učilnice. Po nekajminutni debati se je nato odločila, da bo dijakom na prvi uri le predstavila sebe ter svoj način dela, naslednjo uro pa bodo začeli z resnimi stvarmi. Ob tem se je zasmejala, saj je komaj čakala, da bo lahko učencem pomagala pri urokih, ko jim nebo šlo. To je rada počela že kot najstnica, kar pa ni bilo čudno, saj je bila menda Drznvraanovka! Nasmešek na njenem obrazu se je le še povečal ob takih mislih, a je takoj zatem, ko se je ozrla na uro, nekoliko zbledel. Do začetka ure je bilo namreč le še nekaj minut in učenci bi morali priti vsak čas.

Melody je žvižgajoče hodila po hodniku, do vrat učilnice spreminjanja oblike. Ponavadi je vedno zamudila, a tokrat se je odločila, da bo na uro prišla vsaj nekaj minut prej. Takrat bo v učilnice že kar veliko število učencev. Brez trkanja je odprla vrata in vstopila. Ozrla se je in ugotovila, da je prva. Presneto, si je v mislih rekla Melody. Prepričana je bila, da ne bo prva. Naslednjič, bom raje zamudila nekaj minut in šele takrat prišla, je sklenila Melody. Opazila je učiteljico, se ji prisiljeno nasmehnila v pozdrav in zavila z očmi. poiskala je najbolj oddaljeno mizo od profesorice in se vsedla na stol. Napeto je gledala v uro in zdelo se ji je, da se kazalci na njej premikajo strašno počasi. Zavzdihnila je in se naslonila na mizo. Le kje so vsi? se je spraševala in obupano slonela na mizi.

S pospešenimi koraki je hitel proti učilnici urokov. V glavi se mu je sprehajal maček, kaj maček po njegovem mnenju je bil to tiger. Vse to je bila posledica prejšne noči, ko se je z enim izmed starih znancev dobil v Mrjaščevi glavi in sta popila kar nekaj kozarčkov preveč. Sedaj je hitel na svojo prvo uro, saj je moral pripraviti učilnico in upal je, da bo lahko speljal uvodno predavanje brez prevelikih pretresov. Če bi imel čas bi zavil do profesorja napojev, da mu nameša kakšno zdravilo, a tako bi zamudil na svoje predavanje.
Pa ravno danes sem se moral še zaspati je bil jezen nase.
Iz žepa svojega črnega plašča je izbezal pergament na katerem je bil seznam študentov, ki naj bi obiskali njegovo prvo uro in zatopljen v ta seznam sploh ni opazil, da je namesto v svojo, zavil v učilnico Spremnijanja oblike.

Brez, da bi dvignil pogled je zakorakal proti katedru, med tem pokimal Drznvraanovki, ki je že sedela v učilnici, misleč, da je prišla na njegovo uro in čeprav se mu je pot do katedra zdela nekoliko drugačna kot ponavadi je še vedno hitel proti njemu.
Poskušal se je usesti na stol, ko je nenadoma opazil da ... nekdo na njem že sedi.
Prestrašen je odskočil in maček v njegovi glavi se je od šoka popolnoma izgubil in zdelo se je, da se je šele sedaj Ray dejansko prebudil in odprl oči.
"Oh pozdravljeni profesorica Yaxley, čemu dolgujem čast, da ste se oglasili v moji učilnici?" je vprašal in se ji zmedeno nasmehnil. Rdečica se je pojavila na njegovem obrazu. "Vam lahko s čim pomagam?"
Še zmeraj se ni zavedal, da se je znašel v napačni predavalnici in ni razumel zakaj ga Anastasia tako začudeno gleda.

Stasia si je ravno pomrmravala neko bunkeljsko pesem, ko so se vrata učilnice tiho odprla in vanjo je stopilo rjavolaso dekle. Za seboj je zaprla vrata, nato pa se je nekam prestrašeno ozrla po učilnici. Anastasia je na njenem plašču takoj prepoznala Drznvraanski grb in ob tem se je mehko nasmehnila. Pozdravila je temnolasko, nato pa sej je ozrla na svoj seznam študentov, ki ga je imela na mizi ter preletela vse pripadnike modrega doma, ki bi morali biti danes pri njeni uri. Nekako ni mogla ugotoviti dekletovega imena, zato se je mehko odkašljala in vprašala ''Mi lahko poveš tvoje ime in priimek? Samo toliko, da si lahko zabeležim prisotnost.'' Vedro se je nasmehnila ter gledala dekle, čakajoč na odgovor. Po dobre pol ure tišine v učilnici se je temu že tako privadila, da se je, ko so se vrata sunkovito odprla, pošteno zdrznila. Njeno srce je začelo biti veliko hitreje kot običajno in sama pri sebi se je svoji reakciji nasmehnila. Že dolgo je ni kakšna stvar takole vrgla pokonci in po eni strani to niti ni bilo slabo, saj se je kri hitreje pognala po njenih žilah in ji na prej skoraj bleda lica zarisala rahlo rdečico. Skozi vrata je vstopil profesor urokov in se, zatopljen v kos pergamenta, napotil proti njej. Oči sploh ni dvignil iznad seznama študentov in Anastasia je lahko le čakala, kdaj jo bo pogledal ter ji razodel razlog svojega obiska. Kar pa se nekako ni zgodilo. Profesor Shadow se je ustavil komaj kakega pol metra pred njenim stolom in poskočil ravno tako, kot ona nekaj trenutkov poprej. Ob tem se je preprosto morala široko nasmehniti in v očeh so ji zasvetile tiste nagajive iskrice, ki so kazale, da je resnično dobre volje. Ob pozdravu, ki ji ga je namenil profesor, pa se je kratko zasmejala. ''Dobro jutro tudi vam, profesor Shadow.'' Ga je pozdravila, nato pa nekajkrat vdihnila, saj ji je še vedno šlo na smeh. ''Am… pravzaprav vam morem povedati, da je to moja učilnica, ne vaša.'' Naklonila mu je nedolžen nasmešek, nato pa sama ponovila njegovo vprašanje. ''Vam lahko torej jaz kako pomagam?'' Pričakujoče ga je pogledala in se medtem nekoliko udobneje namestila na stolu. V mislih se je opomnila, da bi si lahko, glede na to, da bo v učilnici preživela precej časa, priskrbela kaj bolj udobnega, nato pa je pogled znova usmerila navzgor v zardeli profesorjev obraz.

"Ammm... " je presenečen začel, saj kar ni mogel dojeti, da se je znašel v napačni učilnici. Zmedeno in vprašujoče se je zazrl v svojo kolegico. Sedaj, ko se je končno razgledal okoli sebe je seveda hitro spoznal, da to ni njegova učilnica in rdečica ga je le še bolj zalila.
"Torej am... mogoče sem res...." se je začel nerodno izvijati "No veste tile hodniki ... no vsi so si tako podobni in človek se zlahka zmoti." je nekako spravil skupaj neroden izgovor.
Bedak se je jezno okaral v mislih.
"Kdo bi si mislil, da lahko zgrešiš lastno učilnico" si je nejeverno zamrmral v brado čisto potihem. Če ga nebi zamotil profesoričin nagajiv nasmešek bi se gotovo še nekaj časa jezil nase tako pa ji je preprosto moral vrniti z nasmešeko, saj ga je njen čisto prevzel.
Resen problem imaš Ray in to sam s sabo veš? Da tudi v takšnih trenutkih razmišljaš samo z spodnjo glavo. Zberi se, nenazadnje je tvoja sodelovka.
"No očitno je usoda hotela, da se srečava tukaj" se je nasmejan končno nekako uspel rešiti nerodne situacije v katero se je spravil. "Pravzaprav sem res želel govoriti z vami profesorica Yaxley. Veste za eno izmed mojih predavanj, ki jih načrtujem v prihodnjih tednih bi potreboval vašo pomoč. Študentom bi rad predstavil kako isti urok deluje na stvari, ki se jim spremeni oblika in mogoče ne bi bila slaba ideja, če bi združila svoje moči in eno izmed prihodnjih ur opravila skupaj. Kaj pravite na to?" Ideja o tem se mu je res že nekaj časa podila po glavi toda ni je imel namena predstaviti še tako hitro, a priložnost je bila več kot odlična in mogoče se bo tako lahko še nekaj trenutkov dalj zadržal v Anastasini bližini.
"Danes je vaša uvodna ura kaj ne? Imate pripravljenega kaj posebnega ali je to skrivnost?" je spet vprašal. Zavedal se je, da tudi njega preganja čas, saj se mora čim prej tudi sam pripraviti na svojo učno uro, a vedno je užival v družbi lepih žensk in tako je preprosto moral ostati še trenutek ali dva...

Melody je nekaj časa tiho sedela, potem pa jo je profesorica na žalost vprašala kako ji je ime. "Melody Adams," se je nasmehnila Melody in takoj ko je učiteljica odvrnila pogled iz nje zavila z očmi. Še nekaj časa je tiho sedela na stolu in med prsti vrtela star svinčnik, ki je ležal na tleh, potem pa je v učilnico priderjal profesor Shadow. V pozdrav je samo dvignila obrv in ugotovila, da ga v živo še nikoli ni srečala. Poslušala je pogovor med njima in zadarževala smeh. Ubožec je zamešal učilnici. si je mislila in pred usti držala dlan, da iz nje ne bi izbruhnil val smeha. Učitelj je bil zbegan in Melody je uživala v prizoru, ki se je odvijal pred njo. Pogovarjala sta se, kot da bi čisto pozabila, da je tu. naslonila se je na naslonjalo in še nekaj časa opazovala ponesrečen prizor, potem pa močno zakašljala, da sta se profesorja zazrla vanjo. Nagajivo je dvignila kotičke svojih ustnic in se malce zasmejala.

Ko ji je Drznvraanovka s sladkim nasmehom povedala svoje ime ji je Stasia nasmešek vrnila, ob enem pa pri sebi zavzdihnila. Trenutek kasneje, ko je Melody, misleč, da je ne vidi, zavila z očmi pa se je njen nasmešek spremenil v precej bolj ledenega. Dekle je očitno mislilo, da je neverjetno pametna in povrhu vsega še najboljša. In take ljudi je Anastasia zelo rada prizemljala.
Profesor Shadow je izgledal neverjetno presenečen ob soočenju z resnico, da je namesto v učilnico urokov zašel v učilnico spremninjanja oblike. Ob njegovem jecljanju je se je preprosto morala nasmejati, saj je bil takole zmeden videti prav prikupen. ''Oh, ja, tile hodniki te znajo prav zavesti. Pred nekaj dnevi sem poskusila priti v Veliko dvorano, pa so se stopnišča začela premikati in sem se znašla v sedmem nadstropju! Si morete misliti? Človek se nameni v pritličje, nato pa misleč, da gre v pravo smer pristane nekaj deset metrov višje!'' Da bi omilila profesorjevo zadrego je tudi sama povedala nekoliko neroden pripetljaj, a zanjo to ni bilo tako hudo, saj je šele prišla na šolo in to po več letih. Kakorkoli že, uspelo ji je. Počasi ji je zardeli profesor vrnil nasmeh in ob tem se je le še širše nasmehnila. Preprosto uživala je v tem, ko je ljudi spravila v dobro voljo in ker je to tako rada počela, ji je ponavadi tudi odlično uspevalo. Profesor Shadow se je končno popolnoma rešil zadrege in Anastasia je z zanimanjem poslušala njegov predlog. Vzel si je nekaj sekund za razmislek, a predlog je bil več kot odličen in vedela je, da bi to super popestrilo uro. Še predobro se je namreč spomnila kakšnih dolgočasnih predavanj in sedaj je kot profesorica hotela snov predstavljati zanimivo. ''Ideja je odlična!'' je vzkliknila. ''Mislim pa, da bi bilo bolje, če bi z njeno izvedbo še nekaj časa počakala. Najprej bi se rada namreč privadila vsemu skupaj, pa tudi študenti morajo počasi pozabiti lenobne počitniške dneve.'' Njen glas je bil prijazen, a nekaj v njem je dalo slutiti, da za svojim mnenjem trdno stoji in jo bo le stežka prepričal v nasprotno.
''Da, to je pravzaprav prva ura v mojem življenju.'' Na njenih licih se je prikazala rdečica, saj se je sama sebi že odkar je prišla na šolo zdela kot nekakšen otročiček. Večina profesorjev in profesoric je bila starejših od 26 let, ona pa jih je imela šele 22. Hja, mladič pač. ''Pravzaprav nisem pripravila česa posebnega. Glede na to, da me še ne poznajo se nameravam najprej predstaviti, nato pa razložiti, kakšen način dela sem si zamislila za letos. Pa seveda še kakšen zabaven zaključek in to bi bilo to za prvič.'' na videz mirno je skomignila z rameni, v sebi pa je bila zelo nestrpna. Res jo je zanimalo Rayevo mnenje o tem, saj je imel on le izkušnje s poučevanjem, sama pa čisto nič. Med še hujšim zardevanjem jo je zmotilo Melodyino odkašljevanje. Že en sam pogled na dekle ji je razkril, da se ji vse skupaj zdi bedasto in smešno, kar je v njen zopet vzbudilo željo, da ji ta trapasti nasmešek zbriše z obraza. ''Oh, saj res. Skoraj bi pozabila na vas, gospodična Adams. Glede na to, da ste prišli tako zgodaj, bi mi morda lahko malce pomagali. Kaj pravite, da bi tele sezname…'' zamahnila je s palico in kup pergamenta se je pojavil pred Drznvraanovko.''… razdelili? Oh, in prosim, brez palice. Za uroke bomo imeli čas še vse leto.'' mehko je izgovarjala besede s tonom, ki je izdajal, da bo imelo vsako ugovarjanje posledice. Na njenem obrazu je kraljeval nasmešek, ki je bil podoben tistemu tipičnemu Spolzgadovskemu, ki ji je šel sicer tako na živce, a v takšnih primerih se preprosto ni znala zadržati. Vedela je, da bo morala začeti s strogo roko, saj sicer nikakor ne bo mogla doseči discipline.

Melody je ob vprašanju profesorice obstala z odprtimi usti. "Pa že," je skomignila z rameni in vstala iz stola ter se napotila proti mizi, na katerem je počival kup pergamenta in ga zagrabila z obema rokama. Čeprav ji profesorica Yaxley ni bila niti malo všeč, sploh po tistem Spolgadovskem nasmehu, Merlody ni videla druge rešitve, kot da učiteljico uboga in razdeli sezname. Hitro je hodila, a se sredi poti vstala in vprašajoče pogledala profesorico. "Smem vprašati v kateri dom ste hodili, ko ste bili še na bradavičarki?" Ko je opazila učiteljičin začuden pogled je hitro dodala: "Samo iz radovednosti." Če bi bila učiteljica iz Spolzgada ali iz Drznvraana, bi jo mogoče še vzljubila. Iz Gryfondoma, pa niti slučajno ne. Melody je stala na miru in čakala na odgovor. Listi so bili težki in malo je manjkalo, da bi ji zleteli na tla. Melody ni bila nikoli najbolj spretna. Z nogo je tapkala po tleh in čakala na odgovor.

"Izvrstno" je nasmejano odvrnil Ray. "Tudi sam sem mnenja, da z izvedbo skupne ure še nekaj časa počakava, do takrat pa bi bilo dobro, da se kdaj dobiva na kakšni kavici in pridebatirava, kako bo vsa stvar izgledala?" je nedolžno predlagal. Seveda je to pomenilo še nekaj dodatnih trenutkov druženja z mlado profesorico, ki jih nikakor ni želel izpustiti. "Ko se boste malce udomačili in imeli nekaj več prostega časa seveda."
Bila je odločna in več kot očitno je bilo, da se je ne da voditi za nos. Poslušal je kako si je zamislila svojo prvo uro in izbrala si je dober koncept. Nikoli ni bilo dobro prvo uro pretiravati in očitno se je odločila, da postavi pravila igre, ki bodo vladale v njeni predavalnici, kar je bila izvrstna ideja.
"Sliši se fantastično, če bi imel več časa bi z veseljem ostal na vaši uri." je rekel in se zasmejal.
"Saj res moram pohiteti v svojo učilnico." je hitro dodal in se ponovno spomnil, da tudi njega čaka predavanje.
Preden se je dejansko odpravil iz učilnice spreminjanja oblike je bil lahko priča temu, kako je Anastasia hitro pokazala, kdo je profesor in kdo učenec. Najraje bi ji čestital, da je tako dobro reagirala, saj je bil za mlado profesorico prvi vtis in prva dejanja najbolj pomeben za kasnejše poučevanje. Če si bo hitro pridobila spoštovanje, z učenci ne bo imela težav, če pa bo dovolila, da ji učenci "hodijo po glavi", si bo le težko zagotovila red v predavalnici.
Že se je hotel posloviti in obrniti, ko je Melody postavila izjemno zanimivo vprašanje in nekako je obstal na mestu in še za trenutek prisluhnil Anastasinemu odgovoru. Primeril je mlado Drznvraanovko s pogledom in pomislil, da je njeno vedenje podobno njegovemu v njenih letih. Menil je, da je najbolj pameten in si lahko vse dovoli ter brez pomisleka vpraša vse kar mu pade na pamet. A ostal je tiho in se odločil, da tega ne bo komentiral, saj ga je zanimal odgovor profesorice Yaxley.

O očmi je preiskovala učilnico, kot bi iskala kaj, kaj bi bilo treba popraviti, premakniti ali nekaj, kar bi bilo še potrebno postoriti. A ker ni našla nič pametnega, Ray pa je spet spregovoril je pogled zopet usmerila nanj. Čeprav se je med opazovanjem nekoliko zresnila je profesorju ponovno uspelo, da ji nariše nasmešek na obraz. ''Oh, seveda, to zveni naravnost čudovito. Sporočite mi, ko boste imeli čas, pa bom videla, če mi bo urnik dovoljeval, da pridem. Upam seveda, da nimava tako različnih urnikov, da se tega ne bi dalo urediti.'' v njenem glasu je bilo moč resnično zaznati sled upanja, saj je Stasia upala na novo prijateljstvo. Razen Lux tu ni poznala praktično nikogar, ta rdečelaska pa ni bila ravno ena izmed oseb, s katerimi bi sama kramljala ob kavi. In ker je bila zelo družaben človek si je morala pridobiti nova poznanstva.
Ob komentarju na njen osnutek za uro je zardela. A pohvala ji je definitivno pomagala, saj ji je dvignila samozavest in točno to je Anastasia potrebovala. Za to uro se je pripravljala že nekaj tednov, nekako od tedaj, ko je izvedela, da je dobila službo profesorice. In to kljub temu, da se je sicer vsega lotila zadnjo minuto.''Hvala.'' se je nasmehnila. ''Seveda ste pa vabljeni, da pridete kdaj, ko boste imeli čas. Kakšno mnenje o mojem predavanju mi zagotovo ne bi škodilo. Res nočem delati kakšnih večjih napak, ki bi pozneje pustile posledice.'' Besede je malodane zdrdrala skozi zobe in še sama se je komaj razumela, a rdečica na njenih licih je povedala vse. V podobnih situacijah je bila zelo sramežljiva, kar je bilo seveda neumno, a pomagati si ni mogla. Upala je, da je profesor razumel, kar je hotela povedati, saj ji še enkrat ne bi uspelo.
Ray je bil že blizu vrat, ko se je Melody obrnila k njej. Medtem, ko ji je zastavila vprašanje, je Stasia na njenem obrazu zaznala upornost in tudi rahlo samovšečnost, ker si je upala vprašati. Vprašanje jo je presenetilo, saj ni vedela, zakaj bi bil odgovor lahko koristen. Spomnila se je sicer, da je tudi sama v svojih letih na Bradavičarki marsikaj dala na svoj dom, a prijatelje je imela tako iz Spolzgada, kot tudi iz Gryfondoma in iz Phipuffa. ''Moj dome je bil Drznvraan.'' je nato le odgovorila, medtem pa pogled s temnolaske premaknila proti vratom. Nekaj v njeni podzavesti ji je govorilo, da je nekaj spregledala in res je opazila, da se je profesor Shadow ustavil ter počakal na njen odgovor. Nasmehnila se mu je v slovo, medtem pa stopila do Melody. ''Gospodična Adams, vidim, da vam ta kup povzroča rahle težave.'' je dejala, v roke pa vzela pod pergamenta, ki ga je imela mlada dama pred njo v rokah. ''Glede na to, da se ura začne že čez nekaj minut bi bilo bolje, da pohitiva, kajne?'' je veselo rekla, ko je delila pergamente po klopeh.

Prvo, kar je ob vstopu v učilnico opazil, so bili sončni žarki, ki so pronicali skozi visoka okna in ga nesramno opominjali na dejstvo, da bo naslednjo uro moral presedeti. Šele nato ga je prešinilo, da v prostoru vlada čudna tišina in za hip se je zbal, da je zamudil. Že v naslednjem trenutku, ko je opazil borno populacijo učilnice, se je zbal, da je prišel veliko prezgodaj in se bo moral pogovarjati z novo profesorico, ki ga bo v naslednjih urah najverjetneje zasovražila. Ni si znal ravno predstavljati, o čem naj učenec debatira z učiteljem, saj se je sam z njimi vedno pregovarjal le o svojih nizkih ocenah in motenju pouka.
“Dober dan,” je končno zinil in stopil bližje. “Jack Lynch, Gryfondom.”
Zdelo se mu je še najbolj spodobno, da profesorici poda roko in se ji predstavi, čeprav s takimi primeri, kot že rečeno, ni imel izkušenj.
“A potrebujete pomoč?” je hitro vprašal, da bi premagal nelagodje, ko je opazil kup pergamentov v njenih rokah. Vtem je prepoznal tudi drugo učenko, Drznvraanovko, za katero je točno vedel kako sovraži vsa bitja, ki se naokoli sprehajajo z grbom leva v rdeče-zlatih barvah. Zanalašč jo je pozdravil z vedrim: “Živjo Melody!” ter jo takoj spet mirno ignoriral dalje.

Nathaniel je počasi vzpenjal v tretje nadstropje, kar naj bi potekala ura spreminjanja oblike. Po dolgem hodniku, ki je vodil proti učilnici, je bilo nenavadno tiho in mirno. Ozrl se je nazaj, saj se mu je zdelo da ga nekdo opazuje, ampak za njim ni bilo nobenega. Odpravil se je naprej in se znašel pred vrati, ki so vodila v učilnico. Tiho je odrinil vrata in videl da vsaj enkrat ne zamuja. Pozdravil je vse v učilnici, na to pa se odpravil do profesorice in se ji predstavil. "Sem Nathaniel, Nathaniel Tonkins in obiskujem Gryfondom," je rekel, se nasmehnil, potem pa se usedel za klop v prvi vrsti. Na mizo je dal stvari, potrebne za pouk, in počakal da se ura začne.

Melody je ob profesoričinim odgovorom rahlo dvignila kotička svojih ustnici, a ravno toliko, da se ni poznalo, da je zadovoljna. Medtem ko sta skupaj z učiteljico delili sezname, je v učilnico vstopil fant in jo pozdravil. Melody je dvignila eno obrv, kot jo samo ona zna, potem pa kar se da namrgodeno rekla: "Se mogoče poznava?" Ni hotela biti preveč nesramna, a tudi preveč prijazna ne, zato je njen obraz ostal resen, kot je bil vse do zdaj. Fant jo je zanalašč ignoreral zato je roko postavila na bok in globoko zavzdihnila potem pa se obrnila in še ona ignorirala njega. Bila je malo užaljena, saj ni marala, da jo kdo ignorera. Kmalu je v učilnico vstopil še en fant in vse skupaj pozdravil, ona pa je v pozdrav samo dvignila glavo.

e kakšno minuto pred začetkom se je učilnica začela polniti in Stasia si je sama pri sebi oddahnila. Umrla bi od živčnosti in panike, če bi morala imeti že na prvem predavanju uro z kakšnimi desetimi študenti, ki se jim dejansko zdi vredno izdelati letnik. Kakorkoli, izgledalo je, da bo lahko z uro kmalu začela. Ker še ni poznala obrazov in s tem tudi ni mogla popisati prisotnosti je iz predala vzela pergament ter nanj na hitro načečkala naslov PRISOTNOST PRI URI, pod tem pa še razpredelnico, v katero bi naj študentje vpisali ime in dom, kateremu pripadajo. Ostalo je imela tako na svojih seznamih in ni se ji zdelo potrebno, da bi tratila čas še z dodatnimi podatki.
Kmalu je njena ročna ura pokazala, da je čas za začetek ure. Vstala je ter se sprehodila do mesta pred katedrom, na katerega se je potem naslonila. Nekaj sekund je počakala, da so glasovi v učilnici potihnili, nato pa se še odkašljala, da je prekinila tiste najbolj vztrajne govorce. Nato se je veselo nasmehnila in si ogledala razred. V tistem trenutku, ko je že hotela spregovoriti, pa so se odprla vrata in notri sta smuknila še dva študenta. Zasmejala se je in s pogledom še enkrat ošinila uro na zapestju. ''No, pa smo dočakali uraden začetek leta še pri spreminjanju oblike.'' je začela z nasmeškom. ''Torej, moje ime je Anastasia Yasmin, od vas pa pričakujem, da me boste klicali profesorica Yaxley.'' Ob tem je zamahnila s palico in na tabli se je prikazal napis z njenim imenom. ''Danes še ne bom kaznovala zamujanja, lahko vam zagotovim, da bom to storila vsakič, ko bo kdo zašel v mojo učilnico kakšnih pet minut prepozno, sploh, če za to ne boste imeli nobenega opravičila. Če pa me hočete prepričati, da ste imeli razlog za zamujanje, se potrudite in mi ne trosite kakšnih poceni izgovorov. Navsezadnje še ni minilo toliko let, od kar sem sama sedela na vašem mestu, da se tega ne bi spomnila.'' Končala je z prvim delom in naredila kratek premor, saj je iz izkušenj vedela, da je težko slediti, če profesor govori kot radio. ''Kakšno vprašanje glede tega?'' je vprašala in pogledala po razredu, če bi morda kje v zrak šinila kakšna roka. ''No, potem pa kar naprej. Šolske pravilnike o ocenjevanju najbrž že tako poznate, tako da vam s tem ne bom nakladala. Naj vam pa povem, da pri ocenjevanju ne bom popuščala. Če boste imeli pač točko do pozitivne je to zame še vedno negativna, ne glede na vse. In prav tako me ne briga, kako vplivni so vaši starši ter koliko denarja imajo. Tudi sama ga imam dovolj, da lahko preživim ne glede na to, s čem se bodo spravili name, ker je njihov ljubljeni sinček ali hčerka padla pri spreminjanju oblike. Jasno?'' zopet je pogledala po učilnici. ''Če se boste pri tem predmetu vsaj malo potrudili vam lahko zagotovim, da se bomo imeli super in če boste delali sproti ter boste sodelovali pri urah, bom tudi jaz do vas prijazna ter upoštevala vaše želje ko bo šlo za ocene. Torej, vzajemni sistem. Vi ste pošteni do mene ter poslušate, pa bom jaz takšna do vas. sicer se zna zgoditi, da se ne bomo lepo gledali.'' je zaključila s svojim govorom ter se nasmehnila. ''Je v tem razredu kdo, ki se mu to ne zdi prav ali ima kakšne pripombe?'' je še vprašala in zopet pogledala za kakšnimi rokami, dvignjenimi v k višku. ''No, pa smo bolj ali manj končali. Vas mogoče še kaj zanima? Glede mene ali pa česarkoli povezanega z spreminjanjem oblike? Sicer se lahko namreč premaknemo kar k predmetu samemu.'' Napol je sedela na mizi in zato je sedaj z obema nogama trdno stopila na tla. ''In oh, mimogrede. Moje ure bodo bolj praktične kot teoretične, zato se kar pripravite. Seveda bo pa tudi nekaj teorije, brez tega namreč ne gre, kajne?''