Nizka ploščad

Niccolette je bila bolj ali manj besna. Orion, njen čudovit črn krokar, se je zopet nekam izgubil. In to ravno, ko je morala domov kar najhitreje poslati pismo za mamo, saj je, kot ponavadi, doma pozabila pol svojih stvari. Škripala je z zobmi, ko se je po večurnem, a, seveda, neuspešnem iskanju tistega prekletega ptiča, le odpravila v zahodni stolp, kjer si bo pač morala izposoditi šolsko sovo. Pergament, na katerem je bilo pismo, je med hojo po tistih neskončnih stopnicah nestrpno mečkala v roki, medtem je še vedno polglasno izgovarjala vse mogoče kletvice, ki se jih je tisti trenutek domislila.
Nikoli ni imela težav s kondicijo, zato je kar hitro prišla do ploščadi sredi stopnišča. Ni se še niti pošteno zadihala, zato je brez postanka nadaljevala pot navzgor. Tu in tam se je ozrla skozi visoka okna na čudovito okolico, ki je prav nikjer drugje nisi mogel videti tako dobro, kot iz tega stolpiča. Bila je že blizu vrha in začela je preskakovati po dve stopnici naenkrat. Prej ko bo poslala to neumno pismo, prej ji bo mama lahko poslala njene najljubše čevlje ter ostale reči, ki jih je pustila doma. Ustavila se je pri vhodu v sobano na vrhu stolpa in ne, da bi stopila na tla, popolnoma umazana od iztrebkov in vremena, je uspela k sebi privabiti veliko uharico rjave barve, eno od šolskih sov. Košček pergamenta, ki ga je dotlej stiskala v roki, ji je privezala na nogo, nato pa zamrmrala še naslov in sova je odletela. Nicc pa se je, kolikor hitro je bilo mogoče, zapustila prostor. Kakor hitro je bila nekaj metrov nižje je upočasnila hojo in zopet začela uživati v razgledu. Ne da bi se prav zavedala je prispela nazaj na ploščad, kjer pa tokrat ni bila sama. Pri oknu je zagledala črnolasko, ki jo je še predobro poznala in nekoliko boljše volje se ji je približala. Njen obraz je bil še vedno leden, a v očeh so ji zasvetile nagajive iskrice. ''Uživaš v razgledu?'' je brez pozdrava vprašala in se tudi sama zazrla skozi okno.


[Katherine?
in ja, moj začetek. lejm! ]