Skladišče

Amonovi dolgi koraki so odzvanjali na strmih stopnicah in kaj kmalu je obstal pred zaklenjenimi vrati skladisca. Tocno je vedel, kako jih odpreti, saj je to ze velikokrat. In res ni hotel puscati alohomore na njih, o ne. Vsekakor ni zelel Lacuni pokazati, da je on ze notri. Hitro je pobrkljal okoli kljucavnice in kaj kmalu je razveseljivo skrtnilo. Smuknil je v temno, praha polno sobo, ki jo je razsvetljevalo le eno okno, nato pa vrata zopet zaklenil za seboj. Potem ko se je skril v sence in se zlil z nastlano okolico, se je nekoliko sprostil in si dovolil majcen nasmeh.

Pred kakimi desetimi minutami je Gryfondomovki poslal pergamentno sporocilce, na katerem je bil zopet citat iz njenega dnevnika:

...in ljubila bi se v temi, kjer naju nihce ne bi videl, stran od vseh zlobnih pogledov in jezikov...

Seveda pa ni pozabil dodati svojega delcka:

Deset minut, skladisce Astronomskega stolpa.

Ni se mu zdelo vredno ponavljati groznje, saj je bil preprican, da si jo je dobro zapomnila od zadnjega srecanja pred ucilnico napojev. Z zadovoljstvom se je spomnil njenega odlicnega poljuba in napol zgrozenega obraza, ko ji je povedal, da jo je imel za norca. In zopet jo bo imel. Namuznil se je ob misli na neskoncne ure zabave, ki ga je cakala s to punco. Iz njegovih misli ga je iztrgalo sele skrtanje kljucavnice...

S stisnjenimi pestmi je štela stopnice na poti do vrha astronomskega stolpa. Najbrž je bila povsem neumna, da se je dejansko odzvala na njegov poziv, ampak če se mu je zazdelo, da lahko takole prosto razmetava z njenimi najbolj intimnimi mislimi, se je hudo zmotil.

Vrata, ki so vodila v skladišče, so bila zaklenjena in iz žepa je potegnila palico, da jih je odklenila. Kako zabavno. Naroči ji, da naj se prikaže na vrhu astronomskega stolpa, vlomi v skladišče.... in še zamudi. Zavila je z očmi in se razgledala. Še nikoli ni bila v tej stari sobi in hitro je opazila, da tudi koga drugega že dolgo ni bilo - vse je bilo zaprašeno in zapuščeno.

Tiho je sklonila glavo in priprla oči, da bi lažje videla, če so bile tisto tam v prahu stopinje. Skozi eno samo samcato okno je sijalo ravno dovolj svetlobe, da je lahko na tleh, če se je nekoliko sklonila, videla nekaj stopinj, ki jih je naredila noga, precej večja od njene. Vzravnala se je in prekrižala roke na prsih.

"Si me poklical sem, zato, da bi se šla skrivalnice?" je vprašala pikro, pripravljena, da se prikaže s katerekoli strani.

Pozorno je spremljal sloko postavo, ki je bila sicer prav nemarno skrita pod solsko uniformo, kako je odrinila vrata in za trenutek postala na vhodu v skladisce. S tihim skripanjem je stopila nekaj korakov naprej po starem lesenem podu, ki je ob vsakem premiku izdajal lokacijo hodca. Iz svojega skritega koticka je imel odlicen razgled na Lacuno, medtem ko ona prakticno ni imela moznosti, da bi ga opazila, varno stojec v zavetju polteme in dveh velikih teleskopov.

Umirjeno je ignoriral njen ostri glas in se nagnil nekoliko vstran, da je imel boljsi pogled na njen obraz. Tiho je izvlekel palico in nezno krcnil z njo, da so se vrata trdno zaprla. V trenutku, ko se je sunkovito obrnila proti sedaj zaprtim vratom, je stopil iz skrivalisca in postal pred njo.

"Tako torej, gospodicna Coil, vlamljamo? Od vas sem pricakoval bolj zrelo obnasanje..."je zopet oponasal Shadowa in komajda zadrzeval nesramni nasmeh, ki se je mocno trudil, da bi raztegnil njegove ustnice. "In ne, v tvojo vednost,"je pocasi odvrnil na prej zastavljeno vprasanje, "sem sem tem poklical, da bi se sla neko drugo igrico. Skrivalnice tudi niso slabe, a so, ce ne zameris, za nekoliko mlajse. Midva pa sva dovolj stara da se greva kaj bolj...zrelega."namenil ji je ocarljiv nasmeh in privzdignil obrv.

"Povej mi,"je dodal cez trenutek in jo z zanimanjem pogledal, "koliko ves o posteljni umetnosti?"

Vrata, ki so se zaloputnila za njo so jo tako presenetila, da se je morala obrniti proti njim in že v naslednjem trenutku ji je bilo jasno, da se je skriti izsiljevalec končno prikazal. Prekrižala je roke na prsih in tokrat je bilo njegovo oponašanje Raya slišati že nekoliko manj impresivno, tako nesramno so se iskrile njegove oči. Potem pa se je rahlo potegnila vase in ga pogledala s prestrašenim pogledom.

Koliko ve o posteljni umetnosti? Se je šalil? Ugriznila se je v ustnico in se nemirno prestopila. Zdaj bi bil odličen čas za hitri pobeg, toda vrata so bila zaprta in če je kaj vedela o svojem izsiljevalcu, tudi zaklenjena. Torej se bo mogla znajti kako drugače.

"Spati znam tudi po 12 ur skupaj," je zamrmrala, upajoč, da se bo s humorjem izognila neprijetni situaciji.

Ob njeni rdecici in nelagodju se je zasmejal in se lahkotno sprehodil okoli nje, tako kot macka krozi okoli svojega plena. A sele ko mu je odgovorila, se je ustavil v svoji hoji in jo zvedavo pogledal, v njegovih oceh pa se je zopet svetila iskrica zanimanja. Mlada Gryfondomovka je imela v sebi vec skrite nravi kot je pricakoval in kot je -zelo verjetno - vedela sama. Koticki stnic so se mu privihali v nedolocljiv nasmeh, ko je nagnil glavo vstran in jo se naprej opazoval.

"Zanimivo,"je zamrmral in privzdignil obrvi, " a naj se popravim."je dodal v uradnem tonu in stopil pred njo. Tokrat jo je vprasal povsem direktno, ker ni hotel, da se mu zopet izmuzne skozi prste, kar je vsekakor nenavadno dobro obvladala. Imela je talent, pa ce je vedela ali ne, in Amon ga je nameraval izvleci na plano. Ni vedel se povsem natancno, kako bo to storil, a bil je preprican, da mu bo.

"Kaj ves o seksu, Lacuna?"njegov obraz ni niti trznil, ko je izgovoril to besedo, a videl je njeno nelagodje, ob cemer so se mu ustnice zopet raztegnile v krut nasmeh. Verjetno je bila ena izmed tistih deklet, ki so jih vzgajale konzervativne matere in jim niso povedale niti picice o tem.

Lacuna je zardela, ko so se njegove ustnice kruto ukrivile. Očitno ni imel nič proti humorju, a da bi ga zdaj lepo brcnila v mednožje in mu povedala, da ve, da po takem udarcu najbrž ne bo več mogel imeti otrok, se mu najbrž ne bi zdelo smešno. Namesto tega se je sprehodila do okna in pogledala skozenj. Če ji misli groziti, se mogoče še lahko vrže skozenj in mogoče se bo odbila od tal, kot je to nekoč naredil njen bratranec Perttu.

"Oh ne, sem vedela, da si povsem neizkušen," je zajamrala z dramatičnim glasom. "Ampak če si hotel izvedeti, kako stvari delujejo, bi me lahko vprašal tudi naravnost, ni me treba zaradi tega izsiljevati. Poleg tega je bilo o tem napisanih dosti knjig. In prepričana sem, da bi ti profesor bunkeologije z veseljem razložil vse podrobnosti in posledice ter nevarnosti spolnih odnosov."

Nekoliko vzvišeno se je nasmehnila svojemu zaprepadenemu izsiljevalcu in se opomnila, da potrebuje nov dnevnik. Take krasne dogodke bi bilo treba zapisati, da jih človek ne bi pozabil.

Na, pa se bi mu čeljust skorajda povesila. Tega vsekakor ni pričakoval, a hitro se je zbral in si na obraz zopet nadel svoj večni cinični nasmeh. Njegove oči so ji sledile, ko je stopila do okna in na videz je bil povsem miren, a njegove misli so divjale kot za stavo. Glavo je počasi nagnil vstran, ko se je mrzlični tok misli končno ustavil in nasmeh se je raztegnil v prav strašljivo spako, ki bi ob pravi osvetlitvi prestrašila še duha. Njegove misli niso bile svetle, o ne. Bile so nasprotje svetlobe. Kar pa ni tema, o ne. Nasprotje svetlobe je luč fantastike.

»Ah, se mi je zdelo da me boš prebrala. No, ko si že tako naštudirana, kaj ko bi še mene kaj podučila?«j je vrnil milo za drago in stopil korak bližje. »Saj veš, mene, nevednega Spolzgadovca.« Sedaj je stal točno za njenim hrbtom, njegov glas pa je bil nekoliko hripav in že dobro preizkušen v namenu da pošilja mravljince po hrbtenici še tako utrjenemu dekletu. In Lacuna to gotovo ni bila, pa čeprav se je sedaj igrala pogumno Gryfondomovko.

Amona ni motilo. Če je hotela prostovoljno v svet, iz katerega ni bilo izhoda, potem si je sama začrtala svojo usodo. On ji je bil samo pripravljen pomagati.

Tako voljno je sprejel njeno igro, da ji je začelo srce hitreje biti. Pričakovala je šok, upiranje, po možnosti tudi grožnje in žaljivke. Toda namesto tega je stopil k njej, da jo je spreletel srh in njegov glas je bil presenetljivo očarljiv, kljub temu, da je bilo na njem nekaj raskavega. Obrnila se je okoli in se skoraj zaletela vanj, tako blizu je stal.

"Ne, pravzaprav," je izjecljala, ter si nenadoma zaželela, da bi bila kje daleč, daleč stran. Njegove oči so se svetile s krutostjo, ki je ni videla še nikoli. Očitno je tokrat stopila na pot nečemu, čemur ni bila kos. "Pravzaprav bi morala iti nazaj v dom, ker postaja pozno in tukaj je temno." Ugriznila se je v jezik in stopila pol koraka nazaj, ker za cel korak ni imela prostora. Za njo je bilo okno in čeprav je prej fantazirala o skoku, ji do padca resnično ni bilo.

"Poslala ti bom knjigo, ki ti bo gotovo zelo v pomoč," je dodala in se skušala prijateljsko nasmehniti. Najbrž mu 100 stvari, ki bi jih morala vedeti vsaka najstniška čarovnica ne bo tako uporabno branje, kot je bila njej, toda vse bi dala, da bi lahko pobegnila njegovemu srhljivemu nasmešku. Boleče očitno je postalo, da se je želel igrati precej bolj resne igre kot ona. In v trenutku je prevzel instinkt in Lacuna se je z vso močjo odrinila od njega in stekla proti vratom, sredi poti pa začela vleči iz žepa palico, da bi se z njo lotila ključavnice.

Ob izrazu na njenem obrazu mu je srce zaigralo v marsu krutosti in njegove oci so zlobno zazarele. Tiho je odvrnil "Se gremo igrice katerim nismo dorasli, kaj?"njegov glas je bil nesramen in posmehljiv, njegove oci pa so jo opazovale s trdo nepopustljivostjo. O ja, da danes ji je nameraval pojasniti, v kaj se je spustila, ko se je pricela igrati po njegovih pravilih. In potem bo ocarano opazoval s kaksno grozo se bo upirala golim dejstvom. Ob obetu takega naslajanja so se mu koticki ustnic zopet kruto ukrivili navzgor in prezirljivo je prhnil.

"Gospodicna Coil,"je pricel, a preden bi lahko se kaj dodal ga je odrinila in se s palico v roki pognala proti vratom. Amon je povsem hladnokrvno izvlekel svojo in jo enkrat krcnil, da se je nekaj starih teleskopov postavilo v obrambo vrat. Tiho a razlocno je izrekel se nekaj zarekov in kovina ter lece so se priceli strasljivo dvigovati nad Lacuno, ki je ohromela v strahu obstala pred zaprtim izhodom.

"Prvic,"je zacel s tonom, ki je bolj naganjal strah v kosti, kot ce bi krical, "nikdar, nikdar vec si ne drzni storiti cesa takega."

"In drugic, Lacuna Coil, to je moj svet."zdaj je bil njegov glas zopet tisti hripavi sepet, ki je povzrocal srh po hrbtu. "In v mojem svetu,"je zapredel, "se igra po mojih pravilih." Nenadoma je tlesknil s prsti in se zasukal na peti. "To pomeni, da ubijes ali si ubit. Naj ti pojasnim, da ti do te tocke se nisi prisla. Delas se pogumno, a vsaka banda nakljucnih Spolzgadovcev bi te lahko raztrgala kot trop volkov raztrga mladega jelencka. Imas zametke rogov, a vse kar z njimi lahko pocnes je, da teatralno mahas in upas, da se bo kdo ustrasil ze ko jih bo videl. Ce pa gre kdo tako dalec, da jih preizkusi, se kmalu pokaze, da ti manjka izkusenj." Seveda jo je lahko ponizal. In to je v tistem trenutku lahko storil in hotel storiti.

Kopica teleskopov, ki ji je prekrižala pot jo je za trenutek tako prestrašila, da bi skoraj odvrgla palico. Toda kljub krutemu glasu, ki se je razlegel za njo in grozečim steklenim napravam, ki so se ji vse bolj približevale, kot da jo bodo pravkar udarile, je uspela obdržati toliko poguma, da je palico usmerila v svojega izsiljevalca.

"Jelenček? Vsaj košuta sem, če me že moraš primerjati z srnjadjo," je rekla, ker ji je to pač prvo padlo na pamet. Toda njen glas se je izrazito tresel in palica v njeni roki prav tako. "In mogoče mi manjka izkušenj, tebi pa manjka-" Top udarec, ki jo je zadel v hrbtno stran glave jo je zrušil na tla. Kdo bi si mislil, da so teleskopi tako učinkoviti?

Glasno je zajavkala in se z rokami prijela za bolečo točko, legla na bok, noge pa potegnila k sebi, da je bila za trenutek videti kot polh, ki ga prehito doseže dnevna svetloba. Toda namesto, da bi bolečina popustila, se je spremenila. Ni bila ostra in pekoča ampak topa in utripajoča, da sploh ni mogla več razmišljati. Še enkrat je tiho zastokala in ker je bilo na tleh presneto neudobno, mučno počasi dvignila prvo koleno in nato še drugo, ter ju sklenila, ko je končno obležala na hrbtu. V ušesih ji je glasno zvonilo in nad sabo je videla le nekaj odbleskov leč teleskopov, ki so še vedno grozeče lebdeli nad njo.

Planil je v nesramen smeh in ni niti trznil, ko je proti njemu dvignila palico. Za razliko od nje je namrec videl dvigujoci se teleskop za njenim hrbtom, ki se je ravnokar pripravljal, da prvic uporabi svoje kukalo za kaj drugega kot gledanje skozenj. S topim in mesenim zvokom se je Lacuna zlozila po tleh in Amonov smeh je zamrl v tiho hahljanje. Palica ji je spolzela iz prstov in ni izgubljal casa s priklicem - ni hotel tvegati se ene srecne resitve s strani ozivelega teleskopa.

S pocasnimi koraki se je priblizal njeni zviti postavi na tleh in napol pokleknil, napol pocepnil na prasne lesene deske.

"Lacuna Coil, deklica, ki je bila nedorasla svoji situaciji,"je dejal z Rayevim glasom. "Razocaran sem, gospodicna Coil, mislil sem, da bo iz vas kaj vec kot..."tukaj je za trenutek postal in se zahahljal, nato pa dokoncal s svojim normalnim glasom, " Spolzgadovska igracka." S svojimi dolgimi, bledimi prsti je zdrsel po njenem telesu, ki se je zdelo tako sladko, tako krhko, da bi ga lahko zdrobil v soncni prah.

"Ti ni mamica nikdar povedala, da ni spodobno da imas takole noge kadar nosis krilo?"se ji je posmehnil in z zadovoljstvom ujel nekaj prav ocarljivih pogledov. S privzdignjeno obrvjo in ukrivljenimi ustnicami je svoje oci osredotocil na njen obraz. "In ti ni povedala tudi, da ce to storis, bos naravnost prosila, da si te nekdo vzame?"sedaj se ni vec posmehoval, ne, sedaj je predel na njeno uho s pozeljivim, hripavim glasom. Z eno roko je segel navzdol in zdrsnil po njenem telesu, z drugo pa se je uprl ob tla in svoje ustnice pritisnil ob njene. Z jezikom je brez pomisleka vdrl v njena vroca usta in ga prepletel z njenim, medtem ko je njegova roka privzdignila rob njene jopice in zdrsnila po goli kozi na ploskem trebuhu.

Lacuna je zatrepetala, ko je začutila, da se ji je približal. Še bolj, ko je začutila njegov dih na svoji koži. In čeprav ji je bobnelo v glavi kakor, da bi okoli nje vihrala nevihta, je slišala vsako besedo, ki jo je izgovoril. Tiho je razprla ustnice a odgovoriti mu ni mogla. Pustila je, da so njena kolena prevesila njeno telo na drugo stran. Ni je več bolela le glava, ampak vse, kar je še lahko čutila od svojega telesa. In čutila je presenetljivo veliko.

Tiho je zastokala, ko so se njegove ustnice dotaknile njenih. Ni bil nežen in ni bil prijeten. Toda bil je... boljši kot bolečina. Ubogljivo mu je dovolila, da jo je poljubil in vročina v njeni glavi je končno nekoliko popustila, kakor da bi njegov razgreti dotik v njej vzbudil nekaj, kar jo je kljub očitni nevarnosti navduševalo. Usločila je hrbet in ponovno je iz njenih ustnic ušel neprostovoljen vzdih, toda tokrat ni bil slišati obupan ampak hrepeneč.

Končno je bolečina toliko popustila, da je lahko začutila njegovo dlan na svoji goli koži in skozi njene misli je kakor bela strela šinila svareča misel. Samo igra se, je kričalo nekaj v njej. In ni vedela, ali je s tem sama sebe svarila pred užitkom ali pa si prestrašeno zagotavljala, da ji gotovo ne bi storil česa...

"Nehaj," je zamomljala v poljub in divje obrnila glavo, da je prekinila stik njunih ust in zajela zrak. Njene roke so bile končno pripravljene spustiti bolečino, ki je še vedno utripala v njeni glavi in se uprle ob roko, ki je segla pod njeno jopico.

Ce ne bi bile njegove ustnice drugotno okupirane, bi se v tistem trenutku zmagoslavno smejal kolikor mu bi dovoljevala pljuca, a zato si je svojo malo osebno zabavo privoscil v ozadju svojega uma, vso preostalo pozornost pa je preusmeril na Lacunino sloko telo, ki ga je vse bolj odkrival z vsakim dotikom. In kar je nasel mu je bilo stransko vsec.

Z roko je zdrsnil visje pod majico, dokler ni zatipal rob njenega modrcka, kar je od nje izzvalo neprostovoljen trzljaj. Zacutil je njen upor in trenutek kasneje se mu je izvila iz poljuba. Zdaj pa je bil zares jezen in ni se omejil samo na nevarno cvekanje in krute prispodobe.

"Kdo mislis da si, da bos meni rekla kaj naj storim?"je zagrcal in zozil pogled. Njegove oci so bile temne kot nevihtno nebo, le da s tega neba niso nikdar padale kaplje, ki bi za seboj puscale rodovitno zemljo - ce so ze kaj storile, so jo izsusile, poteptale in zbile v neuporabno prst. Dlan, s katero se je prej naslanjal na leseni pod, je premaknil k njenemu obrazu in jo prisilil, da se je obrnila proti njemu. "Upam da ti se ni uslo iz spomina, kar sem prej povedal. Tega. Si. Nikdar. Vec. Ne. Drzni. Ponoviti."

Amon se ni vec smehljal in njegov pogled je bil resnicno strasljiv. Grobo je segel za njen hrbet in ji z eno sunkovito potezo strgal sivo jopico s telesa. Bila je samo nemocna rdecelaska, ki si je nekaj sekund poprej zapecatila lastno usodo. In njeno telo je kar moledovalo po njegovem dotiku. Njene ustnice je tokrat povsem brez neznosti zdrobil pod svojimi in nekoliko nasilno ugriznil v spodnjo ustnico, a vendarle ne dovolj, da bi pritekla kri. Zdaj ni bilo nobene jopice vec, ki bi si ga drznila ovirati, in s prsti je lakomno segel po poprej skritih zakladih njenega razgaljenega telesa.

Njemu ni nihce, nikdar, nikoli rekel ne. In za to je obstajal dober razlog, ki pa ga je Lacuna ocitno spregledala. In sedaj ji ga je bil vec kot pripravljen pokazati - dotik za dotikom.

Lacunina bolečina je v trenutku izginila, tako hitro, kot njegov nasmešek. Priprla je oči in z grozo opazovala zlobo, ki je izkrivila njegove čedne poteze. Tiho je zakričala, ko ji je začel trgati jopico in srce ji je začelo biti kot ponorelo. Kaj naj stori? Kaj naj stori?!

Njegovi dotiki so bili grobi in posesivni in bila je skoraj prepričana, da so za seboj puščali plave sledi. Upiranje ni imelo smisla - bil je premočan in bil je jezen. Bolj, kot bi se upirala, hujše bi bile zanjo posledice, to je zdaj dobro vedela. Toda ni mu mogla pustiti, da nadaljuje. Tega ne bi prenesla.

Naval obupanega navdiha je prevzel njene misli in iz ust se ji je izvil visok, absurden kvak. Začutila je, da ga je to presenetilo, čeravno je njegova roka le za trenutek postala. Zdaj je začela z vsem zanosom, kar ga je premogla, spuščati čudne zvoke, od mukanja do hihitanja, pa do žvižganja, zraven pa je začela vse okončine premikati, kakor da bi plesala nekakšen klovnovski ples.

Bila je še edina rešitev. Če se mu zagabi tako zelo, da ne bo mogel biti ob njej, bo morda odšel in jo osramotil pred celo šolo.... toda dotikal se je več ne bo.

Cutil je grozo, ki je stisnila njeno telo v zelezni primez. Bil preprican, da sedaj, sedaj pa se mu res ne bo upala in tudi ne bo mogla upreti. Medtem ko so njegove ustnice se vedno nasilno pritiskale ob njene in so njegove roke pohlepno drsele po poprej neokrnjeni kozi, se je v umu naslajal nad njenim strahom. Ji bo ze pokazal, kaj se pravi upirati se njemu, Amonu Amarthu.

Njegovo naslado je prekinil nenavaden zvok in za trenutek je postal, premisljujoc, od kje je izviral. In potem se je nenadoma Lacuna pricela zvirati, kot da bi imela napad bozjasti. Njegove oci so se razsirile ob sprva nenavadnem pogledu, a ze nekaj sekund kasneje je bil pokonci in kake tri korake stran od nje. Sprva je bil osupel in da, nekoliko ogorcen. A potem se mu je posvetilo kaj pocne in tokrat se ni nasmehnil, pa tudi interesirane iskrice v njegovih oceh ni bilo. Noasnice so mu plale v jezi in nekoliko je razgalil zobe, a blizje ni stopil.

"Izgini,"je tiho rekel in se zasukal na peti, njegov hrbet obrnjen proti njej, potem pa si je premislil in se zopet ozrl k njej. Zopet je izvlekel palico in pomignil teleskopom, da so se umaknili z vhoda. Se en trzljaj kasneje so vrata zanihala navzven in v prasno sobico se je vlila vecerna svetloba. Zalucal ji je njeno palico, nato pa odkorakal mimo njene lezece postave, naravnost po stopnicah navzdol, ne da bi jo se enkrat pogledal.

Obležala je na tleh, kjer jo je pustil, njena palica, ki je trenutek poprej padla na tla, da je vodlo odmevalo po skladišču, pa je počivala na tleh le nekaj centimetrov od njene roke. Ni želela vstati, saj ni več zaupala nogam, da bi jo nosile. V glavi se ji je trlo toliko različnih misli, kot da bi se končno podrl jez, ki je za seboj držal občutke dveh različnih deklet, ne le ene.

Čisto počasi so začele na njena lica padati solze, toda iz njenih ust se ni izvil noben zvok več. Ko je končno sedla, je bila zunaj že trda noč. Nase je navlekla strgano jopico in se zavila vanjo. V stolpu je namreč postalo hudo mraz, čeprav se ni tresla le zaradi tega. Kolena je potegnila k sebi in jih objela z rokami. Čeprav je bil Amon nasilen in krut, je bil vsaj topel in toplina je bila trenutno vse, kar si je Lacuna želela.

Ko bi bil vsaj Ray tu, je pomislila in zamišljeno naslonila glavo na kolena. Nazadnje, ko ga je videla, je bil tako prijazen in pozoren. Ponudil ji je pomoč. In samo zaradi tega, ker jo je bilo preveč sram, se ni obrnila nanj. In zdaj še ta godlja z Amonom... je sploh ravnala prav? Saj je bil grozno hudoben do nje, ampak vsak človek je v sebi skrival nekaj dobrega. Če bi bila do njega prijazna, bi mogoče...

Vstala je in pobrala palico. Sicer ni cvetela pri urokih, a njen Reparo je bil dovolj učinkovit, da se je jopica vsaj za silo popravila. Zmajala je z glavo. Morda je tokrat, ampak res samo tokrat, naletela na nekoga, ki je bil preveč globoko v temi, da bi mu lahko pomagala. Pred očmi ji je za trenutek poblisknil njegov kruti obraz, ko je nasmešek zbledel. Zaprla je oči in se čez nekaj minut v tišini odpravila iz stolpa proti Gryfondomski dnevni sobi.