Zapuščena učilnica

Julia je usmerila svojo palico v ključavnico velikih lesenih vrat pred seboj. "Alohomora," je šepnila in ključavnica se je v sekundi odprla, vrata pa so se z rahlo škripajočim zvokom, ki je naznanjal da že dolgo ni nihče vstopil v notranjost prostora, odprla. Hitro je vstopila in za seboj zaprla vrata, potem pa se z nasmeškom ozrla po napol praznem prostoru, kjer se je znašla. V tej učilnici je bilo vedno mogoče najti cel kup zanimivih knjig o takšnih in drugačnih temah. Na mizi je bila sveča in z vajeno potezo palice jo je prižgala, nato pa si je iz kuhinje priklicala skodelico čaja. Morala se je močno zbrati za to in z zadovoljstvom je prijela skodelico, ki je zalebdela skozi okno in se ob tem v mislih zahvalila ustanoviteljem šole, da so kuhinjo postavili pod to učilnico. Naredila je nekaj požirkov, potem pa se zamotila tako, da je listala po knjigi in očarano brala različne stvari. Pravzaprav po vseh pravilih ne bi smela biti tam - ura je bila krepko čez enajst zvečer in od študentov se je pričakovalo, da bodo v sobah. Na sebi je imela široko majico in kratke hlače, saj je bil dan vroč. Zdaj pa ni bilo več sledi o tej vročini. Namrščil se je in potisnila knjigo stran, potem pa vstala, pogasila svečo in se odpravila proti vratom, ki so se v tistem trenutku znova začele odpirati, ampak tega ni opazila, ker je bila vsa njena pozornost namenjena skodelici s čajem, ki jo je nesla s seboj.

Zato tudi ni bilo popolnoma nepričakovano, da se je zaletela v osebo, ki je vstopila v učilnico. Skodelica čaja se je polila po neznancu, sunek pa je potisnil Julio nazaj. Ker je držala palico v drugi roki, je hkrati s treskom zaprla vrata učilnice in ko je končno dvignila pogled, so se njene oči v poltemi jezno lesketale. Potem pa je prepoznala osebo, ki je vstopila. "Presneto, Amon," je rekla in vsa sproščenost je bila v trenutku nadomeščena z jezo. Spolzgadca bi prepoznala kjerkoli in če je obstajal kdo, ki ga zares ni marala, je bil to on. "Res ne moreš nikoli paziti, kje hodiš?" se je hladno pozanimala, medtem ko je njena palica začela oddajati bledo svetlobo. "Oh, glej. Kot kaže, si nekoliko moker," je rekla in s pogledom obstala na madežu, ki ga je na njegovemu oblačilu pustil njen čaj. Pa ne, da bi ji bilo zaradi tega žal.

Amooon.^^

Yes, cutiepie?^^

Z dolgimi a povsem tihimi koraki je premeril še zadnjih nekaj metrov kamnitih tal, ki so ga ločila od vhoda v učilnico, nato pa je previdno pritisnil na kljuko. Ko je ugotovil, da so vrata odklenjena, je zvedavo privzdignil obrvi, nagnil glavo vstran in z eno gladko potezo izvlekel palico, ki jo je nosil pod plaščem. Počasi, brez zvoka je odrinil vrata v zapuščeno učilnico, ki jo je ponavadi obiskoval približno enkrat na teden, ker je bil tam prekleti mir, ne pa kot v glavni sobi Spolzgadovcev, kjer je kar mrgolelo vase zagledanih puhoglavcev, ki so bolj spadali v Pihpuff kot pa v Spolzgad. A tako je bilo pač življenje. Tok njegovih misli je kruto pretrgala vroča tekočina, ki se je iz neznanega razloga nenadoma znašla na njegovi srajci in plašču. Vroča tekočina je nosila še drugo ime - čaj - a za to je bilo Amonu v tistem trenutku povsem malo mar. Njegov hladni pogled je bil osredotočen izključno na predrzno osebo, ki je dotično tekočine neprijetno visoke temperature razlila naravnost po njem. »Julia.«ton njegovega glasu bi bolj ustrezal poimenovanju vreče gnusnih odpadkov. Svoj ledeni pogled je še naprej uperjal v svetlolaso Gryfondomovko, ki je kar sijala od silnega obžalovanja nad svojim dejanjem. »Jaz dejansko pazim, kje hodim. Ampak nekatere stvari so vredne mojega izogibanja, druge pa ne.«je brezizrazno odvrnil in do konca odprl vrata. »In resnično, čestitam za to naravnost genialno ugotovitev. Zaslužiš si najmanj Merlinovo nagrado drugega reda.«namenil ji je povsem neiskren nasmeh, ob katerem bi še kamnita skulptura pobegnila s svojega podstavka. Počasi je stopil mimo nje, z mehkimi, mačjimi koraki in obstal ob stari leseni mizi. Obrnil se je nazaj k njej in sklenil konice svojih dolgih prstov. »Imam zanimiv predlog, ki bi obema polepšal obstoj. Kaj če bi se jaz preprosto obnašal, da tebe ni in bi se ti obnašala da ni mene? In to ne v takem smislu da bi eno tono težke torbe odlagala na navidez prazne stole.«je dodal, da bi razčistil in izničil idejo še preden bi se morda izrisala v njenih mislih. »Najini življeni bi postali mnogo lepši in nastala bi čudovita odsotnost nezaželenih osebkov.«je še navrgel in se naslonil na stari les za seboj.

"Potem pa nisem popolnoma ničesar kriva, če korakaš naokrog popolnoma prepričan, da je cel svet tvoj in da se ti bomo vsi umikali," je rekla in skomignila z rameni. Presneti Spolzgadci. Če bi potrebovala opomin, zakaj jih je tako močno prezirala, bi ji moral nekdo samo pokazati njega. Amon Amarth. Najbolj tipičen predstavnik vsega, česar ni marala - ampak hkrati mu je nekako vedno uspelo, da jo je našel na najbolj nenavadnih mestih, kjer sta se vedno zapletla v prepir. Že od prvega letnika. Ob njegovem nasmešku je samo potisnila pramen svojih las nazaj, saj je s takšnimi ali podobnimi triki že zdavnaj ni več strašil. Včasih jo je - jasno, ampak potem je spoznala da je samo napihjen mamin sinček, ki je potreboval dokaz, da je še vedno pomemben, čeprav že zdavnaj ni bil več. Zakaj se je sploh še obremenjevala z njim?

"Oh, zdaj pa si uničil moj načrt," je zavzdihnila ob njegovi razgaliti misli, ki se je zarisala v njeni glavi. "Jasno, tale ideja je tako genialna, da bi ti sama osebno podarila Merlinovo nagrado prvega reda," je rekla in mu namenila popolnoma sproščen nasmešek. "Ampak v bistvu dvomim, da bi se bilo mogoče izogniti komu tako... Pomembnemu in privlačnemu in neverjetno zlobnemu, kot si ti." Sarkazem se je jasno slišal v njenem glasu, medtem ko se je tam pojavilo tudi nekaj, podobnega izzivu. V bistvu je bilo kar zabavno metati takšne besede v njegov obraz, saj ga je vedno nekako spravila iz hladnokrvnosti, ki se je zarisovala na njegovem obrazu. "In če sva že pri predlogih - moj je boljši. Vrži se iz pečin," je predlagala in mu namenila očarljiv nasmešek.

don't you cutiepie me. -_-

Yeah, sorry, cutiepit

On in Julia sta bila hujsa od se najbolj skregane macke in psa. Bila sta popolnoma razlicni vesolji in razumela sta se tako dobro kot ogenj in voda. Brezizrazno jo je osinil s pogledom. Pravzaprav sploh ni vedel, zakaj se se vedno ukvarja z njo. "Hvala za tvoje naravnost ocarljive komplimente, Julia, ne mores si predstavljati, koliko mi pomenijo."je mirno odvrnil in se odrinil od mize, na katero se je poprej naslanjal. "Poslusaj, Julia, resno."je se enkrat rekel. "Zaradi mene se lahko kregava do konca sedmega letnika, ampak veliko bolje nama bo obema, ce si preprosto dava mir. Kaj ste res vsi Gryfondomovci tako ozkogledo in trmasto zaverovani v svoja prepricanja?! Daj razmisljaj malo izven svojega sovrastva do mene."zavil je z ocmi. Prav vsi so bili tako prekleto omejeni; nikoli niso vedeli, kaj je dobro zanje, temvec so preprosto morali slediti svojim prekletim nacelom, pa ceprav so zaradi tega kvarili svoja zivljenja in se zivljenja desetih drugih ljudi. Roke je prekrizal na prsih in se mrzlo zastrmel v sitno Gryfondomovko. Julia Waldor. Solsi primerek trmaste bojevnice za pravico, veselje in dobroto. Kaksno sranje.

Zadržala je svoj komentar in se lahkotno premaknila po prostoru in z vajeno potezo znova prižgala svečo. Rada se je igrala z ognjem - pa ne samo metaforično. In čeprav je vedela, da se bo nekega dne najverjetneje močno opekla, je to za zdaj še ni skrbelo. Ampak ob njegovih naslednjih besedah se je obrnila proti njemu in svoj pogled prvič po zares dolgem času z zanimanjem uprla vanj. "Torej mi ponujaš nekaj, kar je sumljivo podobno premirju?" se je pozanimala in se ob tem nasmehnila. Ne, preprosto si mogla iz svoje kože in že samo dejstvo, da si je drznil omeniti njen dom, je v njej znova prebudilo jezo. Morda ga je narobe precenila. Morda je bil v resnici popolnoma prijeten mladenič. Znova je zadržala smeh. Bolj verjetno pa to ni bil.

V njenih očeh se je pojavilo začudenje, medtem ko se je znova lahkotno premaknila in obstala pred njim. "Ampak Amon," je rekla, se rahlo namrščila in ulovila njegov pogled. "Jaz te ne sovražim," je nadaljevala in se mehko nasmehnila in ga z dlanjo prisilila, da se je znova ozrl v njene oči. "Tega nisi vreden," je končala in se mu nasmehnila z enim izmed svojih najbolj očarljivih nasmeškov, potem pa se je obrnila in zavila z očmi, dokler se ni usedla na eno izmed miz in se ozrla proti njemu. Kaj za vraga je bilo danes narobe z njim? Lahko bi se začela smejati zaradi vsega povedanega, ampak njen obraz je bil popolnoma ravnodušna maska.

enkrat se zatipkam, ampak tega ne moreš prebolet, ane.^^

Zakaj pa bi?

"Ah, kaksna iskra pamet."je zamrmral in se ji posmehljivo nasmehnil. "Ja, ponujam ti nekaj kar je sumljivo podobno premirju."zavil je z ocmi in se naslonil na vrata, da je kljucavnica tiho skrtnila, ko so se ta zaprla. Roke je imel se vedno prekrizane na prsih, svoje sivo modre oci pa je zvedavo upiral v Julio. "Joj, kako si sladka."je se sam zavil z ocmi ob njenem nesramnem govoru, ki bi marsikoga drugega globoko uzalil. Amonu pa je bilo preprosto vseeno - bil je ze preko tega da bi se vznemirjal zaradi njenih besed. "Vprasanje je sedaj...ali bi lahko ostala v premirju."je dejal, sklenil roke na hrbtu in se nagnil naprej, tako da sta se gledala iz oci v oci. Dan je bil dolg in Amon je imel vrh glave ze drugih osebkov, ki so mu poprej najedali zivce in ce je Julia nameravala se malo okolisiti, bo preprosto odkorakal stran in imela bosta svoje slavne prepircke vse do konca njunega solanja. V tistem trenutku, to je vedel, bi mu bilo prav malo mar.

Artemis se je tiho napotila po hodniku. Kazalca na njeni ročni uri sta kazala pol polnoči. To je ni skrbelo. Po šoli je veliko raje hodila po noči kot podnevi. Raje je imela mir kot hrup. In podnevi je bilo veliikko hrupa. S pogledom je na hitro ošinila hodnik. Ravno se je hotela vrniti nazaj v šesto nadstropje, ko je nekaj zaslišala. Bilo je tako tiho, da je mislila, da ima prisluhe. Za trenutek je postala in napeto prislluhnila. Zdaj ni bilo dvoma. Na tem koncu šole je bil še nekdo. Nekdo izjemno nepreviden, je z zadovoljstvom pomislila. Če bi mimo prišel kakšen učitelj... Artemis se je napotila v smeri zvoka. Prihajal je iz zapuščene učilnice na drugi strani hodnika. V njej je bila kar nekajkrat. Največkrat je tja prišla brat. Učitelji so tisto učilnico čisto spregledali. V njej je bilo namreč tudi nekaj knjig o črni magiji. Artemis je previdno pritisnila na kljuko. Vrata so se domala neslišno odprla. Artemis je pripravilo svojo palico in vstopila. V sobi sta bila dva učenca. Fant in dekle. In povsem očitno je bilo, da sta se kregala. Bila sta tako zaposlena drug z drugim, da Artemis sploh nista opazila. To ji je bilo popolnoma prav. Tiho je zaprla je vrata in se lagodno naslonila na steno. Zdelo se ji je najbolje, da počaka, da jo bosta opazila.

Julia se ga je očitno odločila ignorirati do nadaljnjega, a to ga ni posebno motilo. Sitnoba Gryfonodomovska, je nejevoljno pomislil in svoj pogled za trenutek odmaknil od nje. Bila je ena tistih, ki so točno izdelali tehniko najedanja njegovih živcev. Na vsesplošno veselje njegovih živcev je bilo teh ljudi razmeroma malo, a Julia se je na žalost uvrščala v tisto peščico ljudi, ki so to resnično obvladali. Amon je vedel, da mora preseči svoje meje in se obvladati, se ji ne pustiti sprovocirati, a kaj, ko je bila tako prekleto tečna. Tok njegovih namrščenih in poglobljenih misli je pretrgalo tiho škripanje vrat in nejevoljno je dvignil pogled, njegova roka pa je že šinila pod rob plašča, kjer se je tesno oklenil palice, če bi slučajno šlo za Filcha ali pa kakega učitelja, ki bi slučajno patruljiral po hodnikih. Na njegovo tiho olajšanje je bila le še ena Gryfondomovka, ki jo je sicer poznal po videzu in dozdevalo se mu je, da ve tudi, kako ji je ime, saj je bilo nekaj nenavadnega, zaradi česar si ga je lažje zapomnil, a ni bil popolnoma prepričan. Bilo je nekaj na A… Arte… Oh, ja, saj res. Artemis. Njegov pogled se je zožil in nato se je ozrl k nemi Julii. »Si slučajno poklicala okrepitve v boju proti meni?«jo je hladno zbodel, nato pa se je zopet zazrl v prišlekinjo. »Kaj bi rada?«je mirno privzdignil obrvi, a njegov prijem na palici ni popustil niti za ped.

Artemis je opazila njegovo sovražno nastrojenost proti njej. To je niti malo presenetilo. Vedela je, da je večina spolgadovcev takih. Vsaj do gryfondomcev. "Dvomim, da je tale učilnica tvoja zasebna lastnina", je rekla. "Torej ti ni treba vedeti kaj počnem tu". Zadovoljno se je nasmehnila izrazu na njegovemu obrazu. Palico, je prestavila v drugo roko in sedla na eno izmed miz. K sebi je potegnila eno izmed knjig in jo odprla. Vsekakor se ni nameravala še naprej prepirati z zoprnim spolgadovcem.

Glavo je povsem umirjeno nagnil vstran in spremljal njene gibe. »Nisem te vprašal, kaj počneš tukaj.«je hladno odvrnil, a je dopustil, da se je v njegovem glasu poznalo zadrževanje jeze. »Temveč, kaj bi rada.«je mrzlo odrezal in svoje sivo modre oči uperil vanjo. Skoraj nejeverno je ostrmel, ko se je lotila branja neke tretje knjige, ki je pač ležala tam. Meni nič tebi nič je vkorakala v njun prepir in se vzvišeno kot kaka aristokratska damica – kar je verjetno tudi bila – počila na mizo in se lotila branja. »Še nisi slišala za oliko?«jo je hladno pobaral in privzdignil obrv. »Saj veš; ko se drugi ljudje pogovarjajo ne prekinjaš pogovora in se, če je le možno, umakneš kam drugam. In, verjeli ali ne, Bradavičarka je velik grad, in v njem je veliko praznih učilnic. Neverjetno, kaj?«prvi obrvi se je pridružila še druga, ko je glavo nagnil vstran in vrgel en pogled v Juliini smeri.

Artemis je povsem mirno dvignila pogled iz nad knjige in se zazrla vanj. "Torej... rada bi samo prebrala tole knjigo do konca. In preden sem jo začela brat, sem samo preverila, kdo je tako nepreviden, da se sredi noči krega na ves glas. No in zdaj sem to ugotovila. In ubistvu me sploh ne čudi, da sta se kregala." Z glavo je pomignila proti Juliji, ampak spolzgadovca kljub temu ni niti za trenutek spustila izpred oči. "Ker ubistvu samo iščeš prepir. In glede olike, bi ti rada povedala samo to, da si ti prav toliko olikan kot jaz. In jaz si resnično prizadevam, da bi v kratkih letih tega šolanja prekršila čimveč pravil družbe", je rekla nekoliko sarkastično. Nato se je, ne, da bi težaku pred njo namenila še kakšen pogled, spet zatopila v knjigo.

Zavil je z očmi. Ali je to dekletce imelo izredno oster sluh ali pa preprosto prisluhe, kajti on in Julia nista v nobenem izmed svojih prepirov povzdigovala glasu – ne, vedno se je kar cedilo od sarkazma in vsakih ostalih nesramnosti, a glasna nista bila nikdar. Njegove obrvi so se dvignile kolikor visoko so bile zmožne, čeprav so hotele še višje, saj se je Gryfondomovka obnašala stokrat huje od Julie, na primer. »Poslušaj, nisem te povabil sem in moja sokregačica tule zraven prav tako ne, zato lahko vzameš to svojo knjigo in se pobereš zdaj, ali pa ti bom pomagal. In verjemi, da nočeš, da ti jaz ponudim pomoč.«namenil ji je leden nasmeh, zaradi katerega bi še kamen planil v jok. Ustnice je nekoliko stisnil in se naslonil na hladno steno za svojim hrbtom. »Torej ti predlagam, da se odstraniš zdaj.«tokrat se ni trudil niti z nasmihanjem.

Ravno ko je zelo zavzeto premišljevala o premirju, ki ga ji je tako neverjetno proti vsem pričakovanjem ponudil Amon, je v učilnico vkorakala rjavolaska, ki se je je Julia bežno spomnila iz dnevne sobe, kar je pomenilo, da je bila v njenem domu. Samo stresla je z glavo ob njegovih besedah - ne, vsekakor ni poklicala okrepitev ampak navsezadnje je Julia vedela, da je njen popolnoma nepričakovan prihod popolnoma ogrozil premirje, ki bi morda lahko zavladalo med njima. "Oprosti, Artemis," je elegantno vskočila v prepir, ki se je razvnel med njima in stopila nekaj korakov naprej. "Ne vem kdo se sredi noči krega na ves glas, ampak bila bi ti zelo hvaležna, če bi mi povedala," je spregovorila in svoj pogled uprla vanjo, medtem ko se je ponudba premirja še vedno sukala v njenih mislih in je bila Artemis v tistem trenutku popolnoma nepotreben dejavnik.

Artemis je bila popolnoma mirna. Nikogar od njiju se ni prav posebej ustrašila. In obadva sta imela svoj pristop k temu, da bi se je čimprej znebila. Artemis jima ni mogla zameriti, saj je vedela, da je precej nadležna. Po eni strani jo je prijelo, da bi odšla, ampak po drugi strani (in ta je bila močnejša) se jima ni nameravala zastrašiti. Povsem mirno je pogledala Julio. "Oprosti", je rekla počasi. Ampak z takim glasom, ki je jasno sporočal, da ji ni prav nič žal. "Očitno sem imela samo prisluhe. Navsezadnje na gradu ni nikogar, ki bi bil tako neumen in bi se ponoči drl." Amona je preprosto ignorirala.

Glavo je skoraj jezno nagnil nazaj, a se ni prenaglil. Dovolil si je le majcen nasmeh, ko je Julia gladko pometla z Artemis. Ni bil direkten, hladen, spolzgadovski sarkazem, temveč umirjen, prijazen sarkazem, ki ga ponavadi namenjajo bolj počasnim ljudem. Majceni nasmeh se je spremenil v povsem škodoželjnega, a le za kratek trenutek, potem pa je bil njegov obraz zopet brezizrazna maska. »Ja, morda pa bi taka vzorna Gryfondomovka, kot si ti, želela poiskati te kršitelje nočnega miru in jim pošteno podkuriti. Drznem si trditi da bi ti bila Julia tukaj celo zelo pripravljena pomagati, a kaj ko imava trenutno pomembnejše delo. Saj veš kako gre to.«se je nasmehnil in z dlanjo pomignil proti vratom.

Artemis se je sklonila nazaj nad knjigo, ki jo je držala v rokah. Neverjetno, je pomislila, kako sovražnika, lahko v trenutku postaneta zaveznika. Če sta sovražnika sploh kdaj bila. S tem se ni mislila pretirano obremenjevati. Bolj jo je zanimalo to, kako govorita z njo. Kot bi bila duševno prizadeta... Ampak, če je bila iskrena s sabo je ni to niti malo potrlo. Ni bila ravno najbolj družaben tip človeka. In prav malo ji je bilo mar, kaj si o njej mislijo drugi. V tistem trenutku je imela drugačno težavo. Odločiti se je morala, kaj naj stori. Naj se naredi, da je neumna in nato oddide, ali pa jima pove še nekaj krepkih in odide. Prepričana je bila samo o eni stvari. Z njima je opravila. V šoli je veliko prostorov in vsekakor si lahko najde takega v katerem bo imela mir. Nobenega prepiranja s tečnim spolzgadovcem in vase zaverovano gryfondomko. Nekaj trenutkov je še potrebovala, da se je odločila. Nato se je obrnila k Amonu: "Vsekakor sem zelo vzorna... prvi znak tega je polnočna hoja po gradu." To je rekla z umirjenim, a vseeno nekoliko sarkastičnim glasom. Nato se je brnila k Julii: "No ja, če vaju že ravno zanima zakaj sem prišla..." Pomignila je k vratom. "Debela so samo nekaj centimetrov. Skoznja se slišijo glasovi. Samo podnevi je preveč hrupa, da bi jih kdo slišal. Ali pa imam samo jaz tako oster sluh. No kakorkoli.. jaz nikoli ne zamudim priložnosti, da bi komu težila. Hja.." Dovolila si je majhen nasmeh. "In vidva sta zares prava kandidata za to." Hotela je že oditi, ampak se je odločila, da bo počakala na njune komentarje.

Bilo je očitno, da se bo Artemis vdala združeni moči dveh ljudi, ki sta bila odlična v pojdi-stran sarkazmu. Ali pa, bolje rečeno, bil je odstrani-se-to-sekundo sarkazem. Svoj tavajoči pogled je osredotočil na sitno vsiljivko in privzdignil eno obrv. »Oh ja, prav neverjetno. Gotovo so od zadnjič ko sem prebral pravila spremenili kako vrstico in je to sedaj dovoljeno.«namenil ji je še enega izmed tistih krutih nasmehov, nato pa je z očmi povsem očitno pomignil proti vratom, češ, spokaj se že enkrat. A očitno je imela gospodična še nekaj svojega slabega sarkazma, ki ga je morala deliti z drugimi, da je ne bi okužil odznotraj. Prvi obrvi se je že drugič v petih minutah pridružila še druga in skupaj sta nejeverno opazovali Gryfondomovko, kako se je končno le odstranila iz zapuščene učilnice. »Si končala?«je veselo dejal in stisnil dlani skupaj. »Odlično. Potem pa,«zamahnil je v smeri vrat, »pot do tja boš pa mislim da že našla, ne? Deklica kot ti je gotovo že vajena iskati izhode.«

Artemis je vstala in pograbila knjigo, ki jo je brala. Ni bilo videti, da bi bila kaj užaljena. Najbrž zato, ker sploh ni bila. Ubistvu je komaj zadrževala nasmeh. Že res, da sta bila čarovnika v učilnici, vse prej kot prijazna in sta izjemno rada podajala sarkastične pripombe. Ampak nečesa vseeno nista vedela. Artemis ni odpuščala prav zlahka. In na koncu se je vedno zgodilo tako, da je bilo tistim, ki so bili zlobni do nje žal. Torej se bo maščevala tudi tema dvema. Ali pa ne. To bo videla, ko bo imela priložnost. Napotila se je k vratom, nato pa jo zmotilo nekaj kar je rekel Amon. Obrnila se je k njemu. "Seveda znam poiskati izhod. Zato jaz ponavadi preživim drugi pa umrejo." Zakorakala je iz učilnice in za sabo zaloputnila vrata.

Ni si mogla pomagati. Pravzaprav se je zdelo, da njene obrvi samodejno silijo višje in višje, medtem ko je opazovala Artemis. Kakorkoli je že bilo, raje je bila tiho. Še prevečkrat se je zapletla v kakšne prepire, zaradi katerih so jo ljudje še dolgo postrani gledali. Pa ne da bi ji bilo za to kakorkoli mar. Ne, prav zares ji je bilo vseeno, ampak to še vedno ni pomenilo, da je to karkoli spremenilo. In letos si je obljubila, da bo ostala izven težav, v kolikor je bilo pač to pri njej mogoče.

Njen pogled je še vedno počival na rjavolaski. Bila je čudna - Julia preprosto ni našla drugega izraza za to. Ko je odšla, je še nekaj časa zrla za njo s popolno osuplostjo na obrazu, potem pa se je zbrala in se obrnila proti Amonu. "Je pravkar rekla, da bova umrla?" Vsekakor je bil to skriti pomen njenih besed in sama pri sebi je zmajala z glavo, medtem ko je pogled upirala v Amona.

"Vseeno mi je. In poleg tega bomo vsi enkrat umrli."posmehljivo je prhnil in vratom obrnil hrbet. Punca mu preprosto ni ugajala in na svojem seznamu jo je dodal na crno listo - ljudje, s katerimi se res ni zelel druziti. Pomel si je sence, da se je zbral od nenavadnega vdora v njuno zasebnost, za trenutek zatisnil oci in nagnil glavo vstran. Potem se je mrzlo nasmehnil in zopet odprl oci ter se zagledal v Julio. "Torej nazaj k prejsnji temi,"je povzel in se naslonil na rob lesene mize. "Ja ali ne? Vprasanje je povsem preprosto." Amon se ni vec smehljal, Merlin ne daj. Pravzaprav tudi ni bil velik pristas smehljanja - pa ne, da bi mu slo na zivce ali kaj podobnega, samo najveckrat so se ljudje prisiljeno smehljali. Ali pa so se smehljali zato ker jim je to v tistem trenutku najbolj koristilo. Seveda, tudi on sam je to pocel, in to pogosto, a to ni bilo pravo smejanje. Ze dolgo se ni zgodilo, da bi ga kdo ali kaj zares nasmejalo. Ne, Amon se res ni veliko smejal - vsaj ne iskreno.