Zavito stopnišče

Julia je s polnim naročjem knjig počasi stopila na stopnice, medtem ko je lovila ravnotežje. Bil je prvi dan in vsekakor je bilo nenavadno, da se je že odpravila v knjižnico, ampak ni si mogla pomagati. Sredi poti na Bradavičarko se je spomnila, da je doma pustila svoj izvod Zgodovine Bradavičarke, ki je kljub temu spadala med njene najljubše knjige. Na sebi je imela precej preprosto obleko, saj je njen plašč še vedno počival nekje na dnu kovčka. Čeprav je nameravala vzeti samo Zgodovino Bradavičarke, ji to nekako ni uspelo, saj je ujela še nekaj zanimivih naslovov in si jih je preprosto morala sposoditi. "Neumno," je sama pri sebi zamrmrala, saj v bližini tako ali tako ni bilo nikogar. Lahko bi se držala načel svojega doma, tako pa je z vsemi tistimi knjigami najverjetneje izgledala kot kakšna Drznvraanka, ampak v resnici ji je bilo za vse to precej vseeno. Bila je ponosna na svoj dom, ampak dokler je ni kdo zamenjal za pripadnico Spolzgada, je bila popolnoma zadovoljna sama s sabo in preostankom sveta.
Nenadoma je dvignila pogled in opazila stopnišče, na katerem je v svoji zatopljenosti v misli zašla. V trenutku ga je prepoznala - s tem stopniščem so bile vedno težave. In še preden bi lahko pohitela nazaj po stopnicah, je opazila, da se je ograja premaknila. Nenavadno, ampak samo Julia je vedno imela to srečo, da so se stopnišča premikala. Hipen premik je porušil ravnotežje knjig, ki jih je imela tako pazljivo zložene, da so se usule po stopnicah. "Čudovito," je sama pri sebi jezno zamrmrala, medtem ko se je sklonila in začela pobirati knjige, ki so se razsule po celotnem stopnišču.

Ray?
začetki pa jz. xD

Od daleč je opazoval dekle, ki se je mučilo s kupom knjig v njenem naročju. Bila je tako zelo podobna njemu v njegovih šolskih letih. Tudi sam se je večkrat natovoril s knjigami že prvi šolski dan in zaradi tega ga je marsikdo zafrkaval toda tisti, ki so ga resnično poznali so vedeli za njegovo strast in željo po znanju in so ga sprejeli takega kot je. In ker je takrat, ko ni tečal za knjigami bil resnično sproščena, spontana in zabavna oseba ga prav nihče ni mogel označiti za piflarja in tudi če bi ga ... mnenja drugih ga nikoli niso preveč zanimala.
Ropot ga je zbudil iz njegovih misli in opazil je knjige, ki so padle po tleh in jih je dekle sedaj hitelo pobirati. Nasmehnil se je in počasi stopil bližje ter lahkotno trznil z palico. Knjige so se dvignile in zložile ena na drugo ter zalebdele pred presenečenim dekletom.
"Pa ne, da ti stopnišče dela težave?" je prijazno in nasmejano spregovoril. Ker dekle ni imelo oblečenega plašča ni vedel kateremu domu pripada in bilo mu je tudi vseeno, saj nikoli ni delal razlik med njimi, a kljub temu je bil Drznvraan tisti, ki mu je ostal najljubši še iz njegovih študentskih dni.
Za trenutek se je ustavil s pogledom na knjigah, ki so še zmeraj lebdele v zraku
"Zanimiva izbira knjig. Gotovo boš uživala v njih"
Pogledal jo je v oči in dodal "Potrebuješ pomoč pri nošenju knjig do tvoje dnevne sobe ali boš zmogla sama?"
Sedaj, ko je stal nekoliko bližje se je zavedal, da je dekle v 6. letniku in da jo je že videl na predavanjih. Zdelo se mu je, da pripada Gryfondomu toda ni bil popolnoma prepričan, saj si je le redko zapomnil učence po njihovih domovih, v spominu so mu zmeraj ostali obrazi. Z imeni pa je tako ali tako imel težave, še posebej po dvomesečnih počitnicah...


Julia čisto dober začetek, moj odgovor pa ne preveč posrečen ampak se bo že odprlo

Ko so se knjige pojavile v zraku pred njo, je s pogledom nemudoma poiskala krivca za to. Jasno, tudi sama bi lahko pomislila na to, ampak načeloma se je izogibala uporabi magije, če to ni bilo potrebno. Odraščala je v čarovniški družini in ravno zaradi tega je večkrat rada posegala po ne-magičnih načinih početja stvari, ampak po drugi strani je bila rešitev, ki ji jo je tokrat nekdo ponudil, precej lažja. Njen pogled je obstal na temnolascu, ki je v roki držal palico. V trenutku je prepoznala profesorja urokov in se nasmehnila. "Profesor Shadow," ga je prepoznala in ga hkrati tudi pozdravila, saj ponavadi ni ravno uporabljala klasičnih pozdravov. Kakorkoli že, prikimala je in se namuznila. "Stopnišča so moja šibka točka," je priznala, medtem ko je nasmešek obstal na njenem obrazu. "Ne glede na vse se vedno premikajo ravno takrat, ko sem nekje na sredini," je nadaljevala in skomignila z rameni, potem pa je vzela eno izmed knjig, ki so lebdele v zraku, in precej navdušeno pokimala. "Zagotovo. V bistvu sem hotela samo Zgodovino Bradavičarke, potem pa sem opazila še ostale knjige. Skoraj prisegla bi lahko, da jih lansko leto še ni bilo. Najverjetneje je tale novi knjižničar priskrbel nekaj novih, kar je precej super," je popolnoma sproščeno govorila naprej, potem pa se je nenadoma zavedla, da najverjetneje znova preveč govori. Nikoli ni bila zadržano dekle. "Ste že prebrali kakšno izmed njih?" Njeno vprašanje je bilo precej logično - navsezadnje je bila večina knjig povezanih z uroki, on pa je bil profesor urokov. Pogled svojih jasnih modrih oči je usmerila vanj, potem pa je ob njegovih naslednjih besedah zmajala z glavo. "Hvala za ponudbo, profesor Shadow, ampak mislim, da bom zmogla sama." Hvaležno se mu je nasmehnila. "Vsaj teoretično," je bolj sama zase zamrmrala, medtem ko je še nekaj knjig končalo na kupu, ki je znova nastajal v njenem naročju.

"Gospod Trevor se je gotovo potrudil in obogatil našo knjižnico z nekaj novimi knjigami" je spregovoril in pri tem seveda namignil, da je nov knjižničar zelo zagnan pri svojem delu, čeprav na prvi pogled niti ne deluje tako. Na njeno vprašanje, če je že prebral kakšno od njih se je nasmehnil in odvrnil
"Kakšna izmed njih je že pomotoma zašla pod moje roke."
Pravzaprav je prebral že vse knjige, ki jih je imela Julia pred sabo ... ja sedaj se je spomnil tudi njenega imena - Julia in prav je domneval, da pripada Gryfondomu... nenazdanje je moral snov, ki jo je predaval poznati do potankosti in ker je bila njegova strast do knjig tako velika jih je v življenju prebral že izjemno veliko. Zgodovino Bradavičarke seveda že v svojih šolskih letih in en izvod je počival tudi na polici v njegovem kabinetu ,ostale pa je prebiral v času po končanem študiju, ko ga je gnala želja po znanju in tem, da bi skozi prebrana knjige izvedel čim več o poučevanju urokov. Takrat je bil še prepričan v to, da bo lahko prebral vse knjige, ki so bile iz tega področja, a z leti je postal modrejši in se je zavedal, da lahko zajame le majhno žličko znanja v morju knjig. Toda še zmeraj je prebral mnogo več, kot povprečen čarovnik.
Šele njen odgovor, pravzaprav zavrnitev ga je spet zbudila iz njegovega razmišljanja. Pogosto je takole odplaval v lastnih mislih ....
Vrnil ji je nasmeh in sproščeno odvrnil "Razumem... Sploh ne dvomim v to, da boste uspešno prišli do vaše dnevne sobe gospodična Waldore." Počasi je stopil naprej po hodniku, pred tem pa položil zbrane knjige nazaj v Juline roke. "Pospremil vas bom do konca hodnika, upam, da vam ne bo preveč nelagodno v moji družbi, potem pa se bodo najine poti ločile" je še naprej dobrovoljno odvrnil.
"Kaj menite o letošnjem šolskem letu? Se vam zdi, da bo še posebej naporno ali pač povsem običajno šolsko leto?" je kar mimogrede vprašal, saj ga je zanimala dekletova reakcija. Vprašanje je bilo ravno dovolj zavito v meglo, da se ni zdelo preveč očitno, da ga zanima njeno mnenje o dogajanju v čarovniškem svetu in vzdušju na šoli, ki je bilo letos nekoliko bolj napeto. Zdelo se mu je, da je Julia dovolj bistra, da bo razumela vprašanje, toda zanimalo ga je ali mu bo podala svoje mnenje ali pa bo tudi ona svoj odgovor zavila v meglo...

Julia je prikimala in se nasmehnila. "Ja, Trevor je opravil precej dobro delo," se je morala strinjati z besedami svojega profesorja. Količina novih knjig je bila - vsaj po tem, kar je videla danes - precej obsežna, hkrati pa je knjižničarju uspelo najti tudi bolj zanimive knjige iz starih zbirk na šoli in jih spraviti na vidnejša mesta v knjižnici, kar je bilo iz njenega vidika naravnost krasno. "Oh, Trevor je moj bratranec," je dodala, ko je nenadoma ugotovila, da bi se lahko profesorju zdela popolnoma neotesana, ker ljudi, ki bi jih morala po vseh pravilih spoštovati, preprosto kliče po imenih. Le da se ni mogla pripraviti do tega, da bi človeka, ki ga je doslej srečevala na vseh ogromnih družinskih srečanjih, nenadoma začela klicati gospod Trevor, ker ob tem ne bi mogla ostati resna - njene igralske sposobnosti preprosto niso bile dovolj dobre za kaj takšnega.
"Res? So tako zanimive kot izgledajo?" se je pozanimala, medtem ko je potisnila pramen svojih rjavih lasi nazaj in se z novim zanimanjem v očeh zazrla v profesorja, potem pa se je morala namuzniti. Preveč je spraševala - tega se je zavedala presneto dobro, ampak ni si mogla pomagati. Po drugi strani pa si niti ni želela pomagati - včasih je tako izvedela neverjetno uporabne stvari in čeprav je večina ljudi njeno zgovornost štela pod neprijetne lastnosti, jo je sama smatrala kot nekaj izjemno dobrega. Ob njegovih naslednjih besedah je dvignila pogled. Ponavadi ni imela preveč težav s hojo do svojega doma - razen seveda takrat, če se je kje pojavil kakšen nadležen pripadnik Spolzgada. "Seveda mi ne bo nelagodno, profesor Shadow. V vaši družbi se počutim precej sproščeno," je dejala in to z besedami tudi pokazala, čeprav se je njeno čelo samo za hipec sekunde namrščilo, ko je dojela svoje besede. Vsekakor se bo morala odvaditi te svoje sproščenosti. Namuznila se je, potem pa se je počasi zresnila ob vprašanju, ki ga ji je postavil profesor.
"Letošnje leto zna biti precej naporno," je odgovorila in ga premerila z nezaupljivim pogledom. "Morda celo najbolj naporno od vseh do zdaj," je nadaljevala, medtem ko se je odločila, da mu lahko vsaj nekoliko zaupa. "Ni samo šola, pouk in vse ostalo - Bradavičarka je podvržena tudi zunanjim vplivom in to vsekakor ni dobro. Prav nasprotno." Svoj pogled je znova uperila vanj, medtem ko so se po njeni glavi podile misli, povezane s to temo. "Ampak če preprosto odgovorim na vaše vprašanje - ne, tole leto vsekakor ne bo povsem običajno," se je bledo nasmehnila, medtem ko je končno spravila vse knjige v svoje naročje.

Všeč mu je bila sproščenost in zgovornost, ki je izžarevala iz Gryfondomovke. Verjetno večini profesorjev ne bi bil všeč odnos Julie, saj bi menili, da jim mora izkazovati več spoštovanja, toda Ray je bil drugačnega mnenja. V predavalnici je moral vladati nek red, kjer se je vedelo kdo je profesor in kdo učenec, toda izven predavalnice smo bili vsi samo ljudje. Všeč mu je bilo, da se je lahko tako sproščeno pogovarjal z eno izmed svojih učenk. "Mislim da vam bodo izjemno všeč, vsaj meni so bile..." je odgovoril na njeno vprašanje glede knjig "Toda takšnemu čudaku kot sem jaz so všeč tudi knjige, ki večini niso" Zasmejal se je in ji pomežiknil. Res je bil na trenutke čudak, tega se je zavedal toda dolgočasno je biti povprečen.
Iz njenega odgovora je z lahkoto razbral, da se zaveda groženj, ki grozijo čarovniškemu svetu in Bradavičarki. Niti za trenutek ni izpustil prešernega nasmeška, ko je spregovoril "Res je, letošnje leto bo naporno za vse nas, toda ni razloga, da nebi uživali tudi v težkih časih" njegov glas je bil povsem sproščen in miren, ko je dodal bistvo tistega kar je hotel povedati Juliji. "Prihajajo časi, ko se bo treba še posebej truditi, toda do takrat se moramo zabavati in skupaj s priajtelji uživati majhne radosti življenja. Če nam grožnje v prihodnosti odvzamejo srečo sedanjosti, potem je nasprotnik že zmagal. Kar hočem povedati je, da se je treba pripravljati na izzive, ki nas čakajo, toda kljub temu ne smemo v tem času pozabiti živeti" Pomežiknil ji je in se spet prešerno nasmehnil. Opazil je prestrašenost, ki se je naselila v mnogih mladih čarovnikih in čarovnicah. Zdelo se je, da vsi čakajo, kaj se bo zgodilo sedaj in hkrati pozabijo živeti. Toda Ray se je zavedal, da je življenje mnogo več kot samo čakanje. Treba se je pripraviti na izzive pri tem pa živeti in z veseljem pričakovati kaj prinese vsakdanje življenje. Na nek način je bil v tem pogledu zelo podoben ravnatelju in njegovi filozofiji o ljubezni, ki bo rešila vse. Ni vedel ali bo Julia dojela njegovo filozofsko sporočilo, ki ga je prenašal na njo. Želel je, da se mladeniči in mladenke kot je Julia pripravljajo na grožnje toda hkrati se morajo zabavati. Sam je imel mnogo načrtov za mlado generacijo, saj jim je neizmerno zaupal, toda moral bo delovati iz odzadja in jih voditi od daleč. Ko bo prišel čas za borbo bodo pripravljeni v to ni dvomil.
"Preden se najine poti ločijo me zanima samo še nekaj" je spet spregovoril in se ustavil na koncu hodnika. Prvič se je zresnil in malce stišal glas "Če bom kdaj potreboval vašo pomoč lahko računam na vas gospodična Waldor? In seveda, če ste mi pripravljeni priskočiti kdaj na pomoč bi tale najin dogovor moral ostati med nama." Široko se je nasmehnil in čakal na njen odgovor...

»Vedno sem bila prepričana, da je dobro početi stvari, ki jih drugi ne. Ker so to samo dobre stvari,« je spregovorila ob njegovem komentarju, pravzaprav popolnoma samodejno in nikakor ne načrtovano, ampak tako kot preostalih stvari tega ni ravno obžalovala. Saj nikoli ni obžalovala svojih besed – bila je preveč prepričana vase za kaj takšnega, čeprav je po drugi strani vedno vsaj bolj površno pazila na to, kaj je govorila, saj se je več kot dobro zavedala, da nekatere stvari preprosto niso bila za vsa ušesa. In prav dobro se je zavedala tudi dejstva, da so na Bradavičarki včasih še stene imela ušesa in zaradi tega ponavadi ni razglašala svojih misli vsakomur, ampak zaradi nečesa, kar je opazila v očeh temnolasega profesorja, je bila prepričana, da ne bi uporabil njenih besed proti njej. Zaupanje – ga je imela preveč ali premalo? Navsezadnje niti ni mogla vedeti.
Dvignila je svoj pogled in ga zamišljeno uprla v profesorja, ki je govoril s tako mirnim tonom glasu, da je Julio v trenutku popolnoma sprostil – kolikor je bilo pač to možno, saj je bila že tako ali tako precej sproščena. »Najverjetneje imate prav, profesor Shadow,« je končno spregovorila, saj se ji je zdelo, da ne bi smela ostati tiho ob nauku, ki ga ji je dal. Imel je popolnoma prav, čeprav je bilo včasih veliko lažje govoriti kot pa kaj dejansko storiti. Nenavadno, ampak Julia sama je bila vedno prepričana, da ne bo postala ena izmed ljudi, ki so prikimavali ob takšnih besedah, temveč je hotela postati nekdo, ki bi te stvari tudi upošteval. Svet je drvel v propad in samo od ljudi je bilo odvisno, ali ga bodo rešili. Nekateri so z veselimi pogledi spremljali temo, ki se je zgrinjala nad njih, ampak ostale je strah popolnoma zamrznil, da niso bili sposobni misliti na nič drugega kot na čisto paniko. Zabava se je včasih zdela kot najbolj nesmiselna stvar, ampak lahko je videla točko, v katero je ciljal profesor in mehki nasmešek je ostal na njenem obrazu.
Profesor se je nenadoma ustavil in tudi Julia je sledila njegovemu zgledu, le da je morala zaradi kupa knjig v rokah biti veliko bolj previdna pri ustavljanju. Ob njegovih besedah je svoje jasne oči uprla vanj in nekaj trenutkov tiho premišljevala o njegovih besedah, potem pa brez oklevanja odgovorila. »Bilo bi mi v čast, profesor Shadow.« In k tem besedam ni mogla kaj dodati, ker so povedale popolnoma vse, ampak kljub temu se je tudi sama zresnila, saj je v trenutku dojela resnost njegovega vprašanja.

Za trenutek sta vzdržala očesni stik, nato pa je Ray navdušeno plosknil in nasmejan rekel "Izvrstno. Bilo mi je v čast, da sem vas smel pospremiti po hodniku gospodična Waldor. Sedaj pa mi oprostite imam še nekaj drugih opravkov tako, da bom zapustil vašo prijetno družbo za danes. Želim vam veliko zabave ob branju knjig in lep dan še naprej."
Še zadnjič se je široko nasmehnil ter se obrnil in zakorakal v enega izmed hodnikov. Tik preden je izginil je še namenil zadnje besede mladi Gryfondomovki "Pozdravljeni do naslednjič, ko se najine poti spet križajo, gospodična Waldor"
Vedel je, da bo to po vsej verjetnosti kmalu, nenazadnje se bosta kmalu srečala v učilnici urokov, če ne kje drugje. Kar se mu je zdelo bolj pomembneje je bilo to, da je bila Julija takšna oseba, ki se je bila pripravljena boriti zase in svoje najbližje tudi v teh temnih časih in Ray je bil prepričan, da bo lahko njej skupaj z ostalimi bistrimi mladimi umi pomagal, da bodo pripravljeni do takrat, ko bo prišel čas za boj.
Do takrat pa nas čaka še obilo zabave je navdušen pomislil, ko je izginil proti svojemu kabinetu...

"Vsa čast je bila moja," je podzavestno odgovorila, medtem ko je v mislih še vedno premlevala njegove besede. Vsekakor ji je dal veliko dobrega materiala za razmišljanje in po eni strani je Julia komaj čakala, da bo končno prišla v dnevno sobo svojega doma, se zleknila v tisti udobni naslonjač pred kaminom in začela z razmišljanjem. Kar je bilo po eni strani čudno, saj je razmišljala ves čas, ampak popolnoma se je lahko zbrala samo v pomirjujočem okolju ob kaminu, saj so jo plameni ognja delali nenavadno zbrano.

"Oh, nasvidenje, profesor Shadow," se je nasmehnila temnolasemu moškemu, ki je zakorakal v enega izmed mnogih hodnikov, potem pa se je obrnila, da bi še sama odšla v svoj dom. Le da ji je nekako uspelo znova raztresti vse knjige po tleh in tokrat je z vzdihom iz žepa potegnila svojo palico, mehko zamrmrala nekaj besed in poskrbela, da so knjige pred njo odleblede do dnevne sobe.