Kip grbaste čarovnice

Ary je korakala proti kupu grbaste čarovnice. Dobila je sovo od Lane, da naj bi se tukaj dobile. Ni vedela za kaj, ampak bilo ji je popolnoma vseeno, saj je komaj čakala, da jo vidi. Res, da se poznata mogoče dve leti, ampak njuno prijateljstvo še vedno raste. Nekako ima občutek, da je ta rjavolaska njena prava prijateljica.
Torej ura je bila ravno po koncu pouka in je imela ravno dovolj časa, da je skočila v spalnico in se preoblekla iz tiste dolgočasne šolske uniforme. Danes je bila presneto dobre volje, zato je nase navlekla flurestenčno zeleno kratko oblekco in rumene čevlje s peto.
Ko je korakala so odmevali njeni koraki. Kmalu se je znašla pred kipom in videla, da Lane še zmeraj ni tu. Kako je sovražila čakati ljudi, saj je bila zelo nepotrpežljiva. Naslonila se je na steno zraven kipa in pogledovala v obe smeri ter čakala, da se primaje Spolzgadovka.

((Lana ^^ ))

Ista Bradavičarka, isti obrazi, a vendarle novo leto. Veselila se je ponovnih srečanj in novega začetka. Čeprav je bila na akademiji dolgo, vseeno ni bila navajena na skrivnosti, ki ji jih ponuja ta čarovniški svet. Malo maturo je opravila z uspehom, a kaj je šele sledilo. Navdušeno je razmišljala in z elegantno pisavo pisala pismo. To pismo je nameravala poslati svoji prijateljici Arishi. Z svetolasko sta se poznali dva cela leta in nobena ni bila v družbi druge zlagana. Kot pravijo stari modreci 'Vsa prijateljstva so zlagana, a le eno je tisto pravo.' Nasmehnila se je sama sebi in previdno zapečatila pismo. Svojo glavo je počasi zrinila skozi okno in zažvižgala. Nasmehnila se je in v sobo je priletela sovica. Ni bila njena, a se je zdelo kot, da je. Tisti, ki Lane ne poznajo si zdaj sigurno menijo, da je to hladno dekle, ki nasploh sovraži živali vseh vrst. A se motijo. Lana obožuje živali. Le kateri bedak bi mislil, da to dekle sovraži živali. Nežno je pobožala sovo pod belim perjem in se nasmehnila. Sova ji je skočila na ramo in iz ust izvabila čuden zvok. Lany je z tal vzela pismo in ga nežno položila v kremplje sove. Sova je odletela, Lyn pa je zaprla okno in stopila k omari. V njej je našla veliko oblekic, a ni ti ena ni bila prava za njo. Previdno je pogledala okoli nje in zagledala speča dekleta, ki so zaspala le da ne bi uživala v krasnem popoldnevu. Stopila je k drugim omaricam in jih prebrskala. V eni je našla prelepo vijolično obleko, ki ji je lepo pristajala. Nagajivo se je nasmehnila in jo vzela. Saj noben ne bo izvedel. Zakaj bi sploh obstajala omare, če ne bi bile zato, da se v njih krade. Previdno je zaprla omarice in stopila k vratom. Zdaj bi jo morala sošolka že čakati. Ker je vedela, da Arisha ne mara čakanja je pohitela. Ko se je končno primajala do kipa je tam zagledala Arisho. Stopila je k njej in se ji nasmehnila. "Živjo. Vidim, da si točna. No jaz nisem. Oprosti po poti sem naletela na določene osebke. In pod tem mislim Gryfondomce, ki se vedno važijo z njihovim junaštvom. Kako si?" je nasmejano rekla. Danes je bila kljub vsemu odlične volje in se kot običajno smehljala.

Po hodniku se je zaslišal glasen vzdih. Kdo drug, kot Ary, ki je potrpežljivo čakala na Lano. Njeni koraki so odmevali ko se je sprehajala gor in dol po hodniku. V dlaneh je stiskala Lanino pisemce in ga vsake toliko prebrala, da bi videla, če se ni zmotila za uro. Postavila se je pred kip čarovnice in si ga podrobno ogledala. Saj je res, da gre tu vsak dan najmanj petkrat mimo, ampak nikoli ni posvečala veliko pozornosti temu kipu, ali kateremkoli. Kip seveda ni bil med večjimi kipi na šoli, čarovnica je bila zgrbljena, nos ji je visel daleč naprej, oči so bile močno vdrte. Dlani so bile nagubane, kot bi bile pod vodo 30 let in nohti so dosegali višino 10 cm.
Arisha se je namrdnila, saj kip ni bil kaj preveč lep na pogled. Z nogo je tapkala po tleh in se obračala na vse strani in pogledovala za Lano. Lahko bi rekli, da je bila Lana ena izmed redkih oseb, ki jim je Ary zaupala in se sprostila ob njih. Zaslišala je tihe stopinje in naglo se je obrnila. Čeprav stopinje niso zvenele človeške je upala, da se je Lana le prikazala, a na njeno razočaranje ni bilo nikogar, ko je zaslišala znan cvilež. Pogled je spustila k nogam in ob sebi zagledala svojo črno podganco Fergusa. "Kje si lepi," ga je pozdravila in ga prijela v dlan. Bil je umazan, dlako je imel zlepljeno in krvavo. Zopet se je pretepal s kakšno drugo podgano. "Upam, da si zmagal," mu je rekla in iz majhnega žepa povlekla robček in mu obrisala kri z dlake.
Naslonila se je na steno in se pogovarjala s Fergusom, samo zato, da bi ji čas hitreje minil. "Ja, Lano čakam. Veš kako sem vesela, da si pritacal. Res, da jo čakam mogoče pet minut, ampak če ne bo prišla v naslednjih sekundah ti povem, da bom šla. O, a všeč ti je obleka? Meni tudi in čevlji se naravnost podajo zraven," je potekal pogovor in vsak ko je šel mimo si je verjetno mislil, da ji manjka kolešček ali dva.
Kmalu je zaslišala korake in dvignila je glavo. Zagledala je znano rjavolasko. Spustila je Fergusa na tla in mu zabičala, da naj gre takoj v sobo in naj se neha pretepati, ker bo še izkrvavel.
Obrnila se je in si nadela nasmešek. Pismo in robček je spravila v žep in pozdravila sošolko. "Živjo, živjo. Sem že mislila, da te ne bo. Saj veš, jaz in moja potrpežljivost," se je namuznjeno nasmehnila. "Počutim se super. Kaj pa ti?" ji je vrnila vprašanje in se nasmehnila.
Tisti določeni osebki so tudi njej parali živce. "Upam, da si jim pokazala, kdo je šef," ji je delno rekla in delno vprašala.
Nato si jo je ogledala. Oblečeno je imela naravnost čudovito vijolično obleko. "Všeč mi je obleka," ji je rekla in se nasmehnila.

* Arisha jo je nekaj časa gledala. Pogledala je na uro. "Oprosti Lana, ampak mudi se mi. Bova drugič nadaljevali." V slovo je je objela in odhitela ven iz gradu.*