Bolnišnično krilo

Sebastien se je prav privlekel v ambulanto. Bil je še vedno malce šokiran od srečanja z Ello, katero ni videl že dobrih 6 let. Ali je bilo več? Pričakoval je, da je ne bo nikoli več videl, ker je bil prepričan da se po sramoti ki jo je naredila družini in njemu, ne bo več upala prikazati njemu pred oči. V nogah je čutil neznosno bolečino, in ko je prišel v ambulanto, se je takoj ulegel na eno izmed postelj. Kaj sploh počne tukaj, prekleto? se je spraševal v mislih. Sovražil jo je. Bolj kot vse drugo. Izdala ga je, zapustila, osramotila. Komaj je čakal trenutek ko se bo lahko soočil z njo. In čeprav je le-ta trenutek prišel, je bil zelo razočaran. Pričakoval je namreč da si bosta skočila v lase, se začela prepirati, pomožnosti bi se tudi preklela. Nikakor si ga ni predstavljal tako, da on ves krvav in polomljen leži na tleh, osramočen, ona pa ponosno stopa mimo njega. Psica, bo že videla kaj pomeni če se norčuješ iz Sebastiena Lefèvra, je pomislil, ter si začel domišljati, kako se bo maščeval. Žal ji bo, da se je rodila. Čeprav je nekje globoko v sebi, še vedno čutil nekaj do nje. Nekaj, kar je bilo zelo podobno ljubezni, vendar tega ne bi nikoli priznal.
"Sestra, sestra" je zaklical z francoskim naglasom, saj je bila bolečina nevzdržna. Vedel je, da bo pozdravljen v minuti ali dveh, torej prej ko pride sestra, bolje bo. S sebe je slekel plašč, ter si z težavo zavihal svilene hlače. Nato je iz žepa plašča potegnil RoseBlush, ter vzel cigareto. Prižgal jo je, ter potegnil dim.
"Sestra" je zakričal.

Elle si je dala opravka z napoji, ki so bili skriti za steno. Ravno zjutraj je dobila težko pričakovano pošiljko iz Bolgarije in zaradi tega je bila več kot srečna - cel dan je z nasmeškom zdravila ljudi, dokler se ni prikazal tisti prekleti tepec in ji prekrižal vse načrte. Sovražila ga je - že od dne, ko ga je prvič videla in ravno zaradi njega spoznala lastno utesnjenost v okvirje družbe, v kateri je odraščala. Pa kaj, ga je pač pustila pred oltarjem in se istočasno sprla s svojimi starši - če je dobro pomislila, so bili v prepir vključeni tudi njegovi starši in polovica tako imenovanih svatov, ampak njej je bilo za to vseeno. Dosegla je svoje in iz tiste cerkve je odkorakala s ponosno vzravnano glavo, ampak zdaj se je prikazal tukaj.

Vsekakor ne bo vsega uničil - v to je bila odločena. In navsezadnje s poškodbo, ki mu jo je zadala, ne bo mogel kamorkoli drugam kot pa v prostor, kjer se je nahajala. Preoblekla se je v belo, kratko obleko, ki jo je nosila kot šolska zdravnica. Tudi ta ni bila ravno po standardih - ampak navsezadnje nikomur ni bilo mar, če je imela odpetih nekaj gumbov preveč. Sama pri sebi se je nasmehnila, ko je nenadoma glas s francoskim naglasom prekinil tišino v ambulanti. V tistem trenutku so se v bolnišničnem krilu nahajali štirje bolniki - in eden izmed njih je bil njen bivši ženin. Elegantno se je odpravila do njega - spet je bila za njim in z lahno potezo svoje palice je njegova cigareta ugasnila v zraku, že v naslednjem hipu pa je končala v smeteh. "Nobenega kajenja tukaj," je spregovorila in se ustavila ob postelji, kjer je ležal. Sebastien Lefèvre osebno. Še vedno je bil enako privlačen, ampak nekaj na njem jo je neizmerno odbijalo. "Kaj je narobe s tvojo nogo?" se je pozanimala s popolnoma mirnim glasom, ki ga je uporabljala vedno - navsezadnje so bili v prostoru tudi ostali ljudje in ostala čustva je navidez pustila ob strani. Naklonila mu je svoj očarljiv nasmešek, že v naslednjem hipu pa so njeni prsti počasi zdrseli po njegovi poškodbi, čeprav je točno vedela, kaj mora narediti, da bo njegova bolečina še večja - in niti za sekundo se ni obotavljala.

Jezno si je začel grizljati ustnico, ter se spraševati, kaj za vraga, Elle počne na Bradavičarki. Nazadnje jo je videl, je bilo, ko je odvihrala z njune poroke. Svojima staršema nikoli ni odpustil, da sta se dogovorila za poroko. In če smo iskreni, staršema ni bilo nikoli mar, kaj si je njun sin mislil on njima, poleg tega pa sta mu dala zelo slab izgled. Claire, je bila vedno preveč zaposlena z svojim vzpenjanjem po družabni lestvici, ter se ni niti malo zmenila, za svoja dva sina, Jean pa je bil preveč popustljiv, ter je vedno dal zgled šibkega in neodločenega očeta. Takšna, sta bila, vedno ko so bili doma. Ko pa je prišel trenutek, da sta se lahko pokazala kot odlična starša, pa sta svojima sinovoma namenila vso pozornost, ki sta jo premogla.

Nenadoma je zagledal Elle. Ne samo, da je bila na šoli. Bila naj bi tudi oseba, na katero se bo moral obrniti ko se bo poškodoval. Njegov ponos, je bil iskreno rečeno ranjen. Ponižan je bil pred celotno Veliko dvorano, pred svojimi študenti, kolegi in osebjem, poleg tega pa bo za njegove rane poskrbela ona. Ženska, katero sovraži. Ženska, ki ga je zapustila. Ko mu je cigareta ušla iz rok, se je razjezil. "Prepričan sem, da so za profesorje drugačna pravila" ji je nasmejano dejal, nato pa si prižgal še eno cigareto. Kdo pa je bila ona, da bi mu ukazovala, se je spraševal v mislih. Samo neka francoska cipa, ki je povsem po naključju, imela bogate starše. Pokašljal je, nato pa se prijel za nogo. "Kot, vidite, sem si jo..." je dejal, naredil krajši premor, nato pa nadeljeval:"nekako poškodoval". Sovražno jo je pogledal, nato pa vzdihnil dim. Ulegel se je nazaj, nato pa začutil še močnejšo bolečino v nogi. Stisnil je zobe, ter se odločil da bo potrpel. Nato pa je bolečina postala še silnejša. Že večkrat si je zlomil noge, in še nikoli ni tako bolelo, ko ga je družinski zdravnik pozdravil. "Kaj za vraga, počneš?" je zakričal na njo, nato pa se odločil da bo iz svojega kabineta priklical steklenico vina. Tiho je zamrmral accio, nato pa počakal da bo steklenica poletela proti njemu. Še enkrat je vdihnil dim, nato pa opazil, da je cigareto dokaj hitro zmanjkalo. Odvrgel jo je na tla šolske ambulante, ter počakal na Ellin odziv.

[Sry, ker je tak dolgo trajal ]

Njene ustnice so bile samo za drobec sekunde stisnjene v ravno črto, potem pa so se ukrivile v prijeten nasmešek, ki ga je imela na obrazu vedno, kadar je imela pred seboj pacienta. No, vsaj večino časa. Navsezadnje ni imela energije za to, da bi bila z vsemi prijazna in tepec pred njo je bil glavni razlog, ki jo je pognal na potovanje okrog sveta. Po eni strani mu je bila za to hvaležna - navsezadnje je tam pridobila veliko koristnih stvari - ampak po drugi strani ga je zaradi tega sovražila in prezirala. Ena izmed njenih sestričen ga je označila za moško cipo in v tem trenutku se ne bi mogla bolj strinjati z njo.

Prezrla je željo, da bi mu zatlačila cigareto nekam v notranjost telesa, ter raje nekoliko bolj grobo potisnila eno izmed kosti njegove noge, ki je štrlela pod nadvse čudnim kotom, ki je Elle navdajal z zadovoljstvom. "Moral bi biti bolj previden," je lahkotno spregovorila s hinavskim nasmeškom na obrazu. Navsezadnje so bili v prostoru tudi drugi ljudje, ki niso imeli zanimivejšega početja od opazovanja šolske zdravnice in pacienta, ki sta bila v tistem trenutku najbolj aktivna človeka v sobi. Ob njegovem kričanju se ni niti zdrznila. "Umiri se, da ne bom prisiljena uporabiti kakšnega pomirjevalnega uroka," ga je opozorila in v mislih spreletela široko izbiro le-teh. Navsezadnje je kot šolska zdravnica vse to potrebovala in če bi Sebastien še nekoliko dlje sitnaril, bi ga obdelala z urokom, zaradi katerega se niti premakniti ne bi mogel. Ob predstavi tega se je zadovoljno nasmehnila, potem pa še zadnjič grobo stisnila neko manjšo kost v njegovi nogi. "Samo opravljam svojo dolžnost," je odgovorila na njegovo vprašanje in se končno odločila, da ima dovolj bolečin. Za danes. Mehko je zamrmrala nekaj besed in urok je v trenutku potegnil njegove kosti skupaj - kar je bilo boleče, saj jih je šele za tem zravnal. S ponovnim premikom palice je odstranila cigaret iz tal in ob pogledu na steklenico vina zavzdihnila, že v naslednjem trenutku pa se je začela steklenica manjšati, dokler je ni v velikosti manjše igle razneslo. Obrnila se je nazaj proti njemu in se očarljivo nasmehnila, medtem ko je z dlanjo prvič nežno zdrsela po nogi, ki se je počasi celila. Nagnila se je do njega. "Pravila so enaka za vse in tukaj jih določam jaz," je zašepetala in se nasmehnila, potem pa se je zravnala in vso svojo pozornost posvetila nogi, ki je počasi znova dobival svojo obliko. Zelo počasi - Elle se ni nikamor mudilo.

Na vratih ambulante se je zaslišalo trkanje in v naslednjem hipu se je na pragu pojavil starec z dolgo snežnobelo brado, ki se mu je lesketala v soju dnevne svetlobe, skozi polmesečna očala pa so njegove modre oči umirjeno zrle proti šolski zdravnici in mlajšemu človeku, ki ga je očitno zdravila.
"Dober dan" je prijazno dejal ravnatelj in se posprehodil v prostor, kamor ga je pot na srečo zanesla le redkokdaj, a tokrat je bil v to prisiljen. Pri eksperimentiranju z njegovim teleskopom se je ranil v dlan in rana je bila pregloboka, da bi jo pozdravil zgolj z zamahom palice. Vsaj tako se je odločil, da bo pravil, čeravno se je želel tudi srečati z novo šolsko zdravnico. "Upam, da vas ne motim gospodična Depau, a sem nikakor ne bi prišel, če ne bi bila nuja. Na desnici imam precejšnjo rano in bi vas prosil, če mi jo pogledate, ko utegnete. Hkrati pa bi rad z vami izmenjal tudi nekaj besed." Albus je prijazno pokimal ležečemu profesorju, katerega osebno sicer ni poznal, a ga je sprejel na šolo in je tako vedel, da je eden od osebja. "Pozdravljeni tudi vi, gospodič. Vidim, da vam sreča ni naklonjena, ko že tako zgodaj ležite tukaj. A ne skrbite, če kaj od tega drži, kar sem slišal o naši novi zdravnici, boste jutri kot prerojeni. Mimogrede pa vas prosil, če me čim prej obiščete v mojem kabinetu, saj zaenkrat še nisva izmenjala mnogo besed."
Mladi profesor ni bil videti pretirano zadovoljen, a ravnatelj se za to ni zmenil, pač pa je lahkotno zakorakal preko prostora in sedel na udoben stol blizu okna, sklenil dlani in se zamišljeno zazrl predse. Njegov dolgi plašč temno modrih barv bi marsikoga pri hoji oviral, saj je bil kompakten, a Albusa očitno ni. Čez čas je izpod plašča potegnil knjigo, ter jo pričel prebirati, medtem ko je čakal na zdravnico. V njegovi pojavi je kljub starosti še vedno ždela velika moč in čeravno je deloval skrajno umirjeno in spokojno, je le redkokdo vedel, kaj se skriva za to tančico.

Ob trkanju se je ozrla čez svojo ramo in starejšemu moškemu, ki je vstopil, podarila enega izmed svojih nasmeškov dobrodošlice, čeprav je bil večji del njene pozornosti še vedno namenjen nogi, ki se je celila. Palice ni več upirala v poškodovano mesto, je pa zato premišljevala, kateri napoj proti bolečinam bi mu dala. Zaslišala je precej neprijeten zvok, ampak celjenje kosti ni nikoli bilo prijetno opravilo. "Dober dan," je odzdravila ravnatelju in se znova nasmehnila ob besedah ravnatelja. Saj je imel prav - res je bila dobra, ampak njena čustva do Sebastiena so bila preprosto pregloboka, da bi lahko on to izkusil. "Ste slišali? Jutri boste kot prerojeni," je popolnoma vljudno potrdila ravnateljeve besede in prek prostora odkorakala do omare z napoji, nekaj trenutkov zrla v raznobarvne stekleničke in potegnila ven manjšo stekleničko, na kateri je z njeno elegantno pisavo pisalo ime napoja. Zdela se je kot popolna za Sebastiena - ampak potem se je njena roka oklenila druge stekleničke, ki je vso bolečino le potisnila v ozadje, saj je bil prvi napoj navsezadnje premočan za nekaj zlomljenih kosti. V eno izmed čaš je nalila točno odmerjeno količino in jo odnesla do Sebastiena. "Izvolite. Morda ima nekoliko neprijeten okus, ampak pomagalo bo pri odpravljanju bolečin," je pojasnila in mu obrnila hrbet ter se odpravila do sivolasega možakarja.

Kako naj bi ga pravzaprav ogovorila? "Monsieur Dumbledore," je spregovorila po nekaj kratkih trenutkih premisleka in se ustavila pri njem. "Bi lahko videla vašo rano?" Svoje oči je uprla vanj, čeprav je bilo na njem nekaj, kar ji je dajalo vedeti, da ni samo nemočen starec.

"Seveda" je vljudno odvrnil Albus in privzdignil dolgi rokav, da si je zdravnica lahko natančno pogledala dolgo ureznino, ki mu je segala preko leve dlani. "Nerodnost pa taka" se je nasmehnil in odkimal z glavo. "Nekoč se mi to ni dogajalo, dandanes pa že vse pogosteje in upam, da mi ne boste zamerili, če bom zaradi takšnih malenkosti večkrat prišel v vašo ambulanto."
Ravnateljev pogled je od rane potoval preko prostora in se ustavil na velikih oknih, skozi katere je sevala dnevna svetloba. Dan je bil jasen, saj se je jesen šele pričenjala in slabo vreme še ni kazilo dnevov, tako da je bil tudi v prostoru prijetno svetlo in toplo.
"Z vami še nisem imel možnosti kaj veliko spregovoriti, saj vas niti na slavnostni pojedini ob začetku leta nisem uzrl, a nekaj stvari bi vam rad povedal. Ste seznanjeni z delom vaše predhodnice? Ta je dolga leta delala na Bradavičarki, a so jo leta žal dohitela in je tako po dolgem prepričevanju ostala doma, čeprav je še trmasta kot mula." Ravnateljev glas je bil veder, njegove oči pa razigrane, ko je pripovedoval. Kljub vsemu, kar se je dogajalo v zunanjem svetu, se sam ni počutil nič zamorjeno, ker je vedel, da coprnik še ne bo udaril. O ne, če je to res bil Mark Neelstin, bo najprej počakal, da bo svet propadel od strahu in ko se bo vsem zmešalo, bo najlažje vzel tisto, kar mu želi. Marka je predobro poznal in natančno je vedel, kakšno pot bi ubral, a popolnoma brezskrben vseeno ni bil in to predvsem zato, ker je obžaloval, da je mladeniču sploh dovolil iti tako daleč.
Iz razmišljanja ga je prebudila ostra bolečina in ko se je zazrl proti rani je videl, da je zdravnica preko nje povijala gazo. "Ste pa res spredni gospodična Depau. Od kod pa prihajate, če smem vedeti? Res je, da hranim vašo kartoteko, a čas mi ni dopuščal, da bi si jo pogledal."