Učilnica obrambe pred mračnimi silami

Profesor McGreyson se je ob zvoku zvonca, ki je oznanjal začetek prve ure obrambe pred mračnimi silami v tem šolskem letu, pojavil na vrhu stopnic, ki so na levi strani katedra vodile iz njegovega kabineta eno nadstropje više v samo učilnico predmeta, pri katerem se mladi čarovniki priučijo nekaterih osnovnih, a nujnih obrambnih urokov, ki jim utegnejo priti še kako prav, če so se kdaj prisiljeni spoprijeti s temno magijo ali kakršnokoli drugo nevarnostjo, ki v čarovniškem svetu nikdar niso bile redke in so vedno in povsod prežale na nepozorne posameznike.

Učilnica, v kateri profesor ni bil še nikdar, vse odkar je zaključil svoje šolanje tu pred desetletjem, je bila polna do zadnjega kotička. Za v ravne vrste urejenimi mizami so paroma sedeli študenti v črnih plaščih, ki so se razlikovali le po prišitih grbih domov ter imen posameznikov.

Po stopnicah je z urnimi koraki, ob rahlo srhljivi tišini polne učilnice, ki je takoj, ko se je pojavil, obmolknila, sprehodil do dna in na kateder odložil knjigo, ki jo je prinesel s seboj. Nato se je, z rokami, naslonjenimi na kateder, s svojimi rjavimi očmi ozrl po obrazih mladeničev in mladenk, ki so vedoželjno sedeli v postrojenih vrstah. Izraz na obrazu mu je bil resen, a ko je opazoval študente, ki so nepremično zrli vanj, se mu je čez obraz narisal rahel nasmešek.

"Lepo pozdravljeni! Moje ime je profesor Maxwell McGreyson, kakor ste verjetno že ugotovili," z glavo je rahlo pomignil na napis z njegovim imenom na katedru: "...in v letošnjem šolskem letu vas bom jaz poučeval precej zahteven a za vašo varnost in varnost vseh okoli vas izjemno pomemben predmet obrambe pred mračnimi silami. Mračne sile in nevarnosti prežijo na čarovniški svet in na vas kot del tega sveta iz vseh strani. Lahko gre za coprnike, kakor radi pravimo čarovnikom in čarovnicam, ki uporabljajo temno magijo, lahko gre za bitja, ki nimajo dobrih namenov, lahko gre preprosto samo za prepoznavanje nevarnosti... Pa vendar to ni nič, v primerjavi z največjo nevarnostjo, ki nas ogroža - nami samimi. Nihče vam ne bo mogel prizadejati tolikšne škode, kot si jo boste prizadejali sami, v kolikor vas bo zaneslo na stranpota in v kolikor boste posegli po prepovedani magiji. Ta predmet vas ne bo skušal naučiti zgolj kako se ubraniti pred temno magijo, temveč tudi, kako preprečiti, da zapadete v njeno uporabo. Res je, temna magija nosi v sebi moč. Privid moči, če sem natančen. Ima moč uničevati, kvariti in omadeževati. Ne more vam pomagati do dobrih stvari. Ne prinaša vam sreče, zgolj trpljenje in žalost. Tega se morate zavedati."

Počasi se je sprehodil pred kateder, ter se naslonil nanj, študentom v klopeh pa je tako pustil nekaj malega časa, da so premislili njegove besede.

"V letošnjem šolskem letu bomo tako kombinirali teorijo s prakso. Preden bomo obravnavali praktične prijeme, se bomo pogovorili o teoretičnem vidiku obravnavanega aspekta temne magije. Preden se lahko z njo borimo, moramo črno magijo prepoznati in ko jo prepoznamo, se moramo ubraniti njene rabe. Šele nato vas bomo praktično preizkusili in naučili obrambe. Morda se sprašujete, ali bomo zaradi tega predelali kaj manj snovi, kot bi morali. Nikakor." Za hip je umolknil ter nadaljeval, z nasmehom nagajivega mladostnika: "Veliko teorije boste namreč predelali med pisanjem projektnih nalog. Da pa ne bomo predolgo časa zapravljali, bi vas prosil, da se kar za začetek predstavite še vi sami, da bom vsaj vedel, koga imamo tukaj v razredu! V kolikor imate kakšna vprašanja, je sedaj pravi čas, da jih zastavite. Ko boste navrsti po končani predstavitvi vprašajte in, v kolikor bo v moji moči, vam bom odgovoril."

Izpred katedra je odkorakal nazaj k stolu za katedrom, se vsedel nanj ter pomignil z roko na prvo klop v levem kotu spredaj: "Pa bi začeli kar pri tebi..."

[Evo, write, v poljubnem vrstnem redu kakopak ]

Lacuna, ki je že od začetka sedela v čisto prvi vrsti pred katedrom, je ob učiteljevem govoru pozorno poslušala. Ni je tako zelo pritegnilo dejstvo, da je bil predstojnik njihovega doma kot to, da je bil po načinu govorjenja sodeč rojen za službo profesorja.

Ko se je obrnil k njej, se je za trenutek ozrla k sošolki, ki je sedela ob njej, toda očitno je bil, komu je bil profesorjev pogled namenjen. Odkašljala se je, da bi našla svoj glas, a zelo potiho, da jo je bilo komaj slišati.

"Lacuna Coil sem, Gryfondomovka," se je predstavila. Potem se je profesorju za trenutek celo nasmehnila, saj je bilo letošnje leto videti obetavno, čeprav v prvih štirih letnikih ni preveč zlahka zdelovala tega predmeta. "Zanima me, kaj sploh določuje temno magijo. Veliko urokov, ki se jih da uporabiti za dobro, se da uporabiti tudi za slabo, pa zato še niso temni..." Ni bila prepričana, če je svoje vprašanje zastavila dovolj jasno. Toda profesor je očitno bolje kot ona vedel, kaj točno se je štelo pod temno magijo in to je je od nekdaj zanimalo.

Ko je Maxwell sprejel delo profesorja obrambe pred mračnimi silami, je prvih nekaj dni, v začetnem zanosu na začetku poletja, v domači knjižnici prebral oziroma vsaj prelistal stare učbenike, ki so mu še ostali iz časov njegovega šolanja. V njih si je označil in napravil nekaj zaznamkov, kje bi se lahko pojavila kakršnakoli vprašanja. Seveda ga je prvotni zagon hitro nekoliko popustil, tako da ni prišel dlje kot do tretjega letnika.

Ko ga je tako prva študentka, ki se je predstavila, povprašala o samem bistvu temne magije, so se mu oči kar zasvetile. Ni šlo namreč za vprašanje, odgovor na katerega je zapisan v knjigah. Veliko je bilo namreč razlag, kaj temna magija je. Zatorej je za začetek le pokimal a takoj nato začel:

"Gospodična Coil, vsekakor nisem pričakoval tovrstnega vprašanja že takoj na začetku prve ure tega predmeta, a sedaj ko pomislim, si ne bi mogel zamisliti boljšega uvodnega vprašanja, odgovor na katero vam bo v veliko pomoč pri nadaljnjem razumevanju naše snovi. Opredelitev, kaj je temna magija, je verjetno prav toliko, kolikor je čarovnikov. Nikar ne mislite, da tisti, ki se je poslužujejo trdijo, da uporabljajo temno magijo! Seveda ne! Črna magija je ultimativno negativna stvar in nihče ne prizna njene rabe oziroma... Recimo, prikraja meje kaj temna magija je. Pa vendar obstaja neka okvirna definicija. Kot najbrž že veste iz drugih predmetov: urok NI zgolj zamah s palico in izgovor besede. V vsak urok, še posebej obrambne, moramo vložiti veliko zavesti in svojih misli. Res je, s povsem navadnimi uroki lahko naredimo škodo ali komu storimo kaj žalega - a za njihovo izvedbo, za USPEŠNO izvedbo, naše misli niso OBVEZNO napolnjene z zlimi nameni oz. željo po (po)škodovanju. Temna magija je tista magija, ki izvira v najslabšem, kar naše misli lahko sproducirajo. Za izvedbo temne magije moramo pri vsakem uroku NUJNO imeti v mislih negativne stvari, gnev, sovraštvo. In prav ta, miselni aspekt urokov dela temno magijo tako strašno in nevarno. To loči temno magijo, prepovedano magijo od tega, kar vas bomo učili na tej šoli."

Zazrl se je v študentko, ki je zastavila to vprašanje in dodal: "Upam, da je odgovor zadovoljil tvoja pričakovanja. Če pa te bo zanimalo še kaj več, se oglasi v mojem kabinetu. Mislim, da imam knjigo, ki bi te utegnila precej zanimati..."

Ura obrambe pred mračnimi silami je vsekakor izgledala precej zanimivo. Julia je v učilnico planila dve minuti pred zvonjenjem in popolnoma prepričana, da bo zamudila, ampak očitno ji je nekako le uspelo. Usedla se je na prvo prosto mesto, ki se je po pričakovanjih nahajalo tik pred katetrom. V trenutku, ko je odložila svoje stvari, je vstopil profesor in uprla je svoj pogled vanj in mu prisluhnila.

Tudi definicija črne magije, ki jo je ponudil, se ji je zdela precej zanimiva. O tem je pravzaprav že veliko prebrala in ni si mogla pomagati, da ne bi spregovorila v trenutku, ko je profesor obmolknil. "Priznavate obstoj sive magije, profesor McGreyson?" se je pozanimala, medtem ko je pogled uprla vanj. "Med poletjem sem naletela na knjigo, ki je imela nekaj poglavij posvečenih tej temi in vmes je bilo tudi veliko pomembnih čarovnikov, ki obstoja sive magije sploh niso priznavali, medtem ko so nekateri drugi bili popolnoma prepričani v to, da bi se morali veliko bolje poučiti o obstoju sive magije, hkrati pa se je marsikdo osredotočil na njeno pomembnost in pomembnost poudarjanja mej med vsemi vrstami magije, ki obstajajo," je nadaljevala, medtem ko je v mislih jasno videla nekaj strani iz tiste knjige. Magija in njene meje je bil naslov knjige, če se ni motila - in glede tega se nikoli ni motila. "Oh, Julia Waldor, Gryfondom," je še dodala in se resno zazrla v profesorja.

Lacuna je z vsem srcem in mislimi vpijala razlago, ki jo je ponudil profesor. V srcu je čutila, da je imel prav in da je bila magija pravzaprav resnično le odraz človeka, kakršenkoli je že bil. Veselo je prikimala, ko je končal z razlago, oči pa so se ji kar nekoliko zasvetile, ko jo je povabil v kabinet.

"Z veseljem se bom oglasila," je odvrnila, kaj več pa ni uspela reči, saj jo je prekinila sošolka, ki je sedela nedaleč stran. Lacuna je nekaj časa tiho gledala v njeno smer, ko je spraševala. Njeno vprašanje se ji je zdelo čudno, saj je profesor pravkar razložil, kako se da opredeliti črno magijo - zakaj se torej ne bi dalo po istem principu razdeliti tudi sive in bele in vseh odtenkov vmes? Namen je pogojeval sredstva. Vseeno je bila tiho in čakala, da na vprašanje odgovori profesor.

Z nasmehom je sprejel nadaljnji interes gospodične Coil, a še preden bi uspel dodati še kako misel oziroma vsaj vzpodbuditi naslednjega študenta, da spregovori o sebi, se je že oglasila naslednja članica Gryfondoma, kakor je lahko ugotovil po emblemu, ki se je lesketal na njeni uniformi. Njeno ime je izvedel šele na koncu njenega vprašanja, že medtem ko ga je zastavljala pa je profesor McGreyson počasi, z resnim in zbranim izrazom rahlo prikimaval.

Ko se je na koncu še predstavila je za hip pustil učilnico v tišini. Vsi so, tako je bilo vsaj videti, nestrpno in zbrano pričakovali njegov odgovor. Pričel ga je z globokim vdihom, kmalu pa so besede že poletele prek njegovih ust.

"Tvoje prvo vprašanje, češ ali priznavam sivo magijo je... Prezapleteno, da bi nanj odgovoril na kratko. Uradno stališče našega ministrstva je, da siva magija ne obstaja. Po ustaljenem redu, ki nam trenutno vlada, sta priznana magija kot taka, od katere pa je ločena le podkategorija temne magije. Nimamo namreč svetle magije in tudi termin "bela" magija je lahko in pravzaprav je rahlo sporna. Kot tak v uveljavljeni in uradni terminologiji ne obstaja."

Za hip se je ustavil, pogledal skozi okno na sončno šolsko posestvo ter nadaljeval: "Rekel sem v uradni terminologiji. Kot si rekla, obstaja veliko zapisov, ki pa o sivi magiji na dolgo in široko razpredajo. V akademskih krogih je ideja sive magije prisotna že tisočletja, pravzaprav že iz egipčanske dobe, ko so se prvič začeli strokovno spraševati o vrstah magije. Odtlej je bila siva magija stalno na dnevnih redih različnih sestankovanj. Zanimivo, ravno med mojim zadnjim strokovnim potovanjem v Egipt sem se udeležil razprave z naslovom: "Temna magija - krivice storjene podkategoriji magije ali kaj je tako slabega na tem?". Ne bom govoril o detajlih, recimo samo, da se je na koncu razvnel velik prepir med nekaterimi največjimi čarovniškimi umi o obstoju sive magije. Sama si rekla, da si prebrala o tem čez poletje. Najprej bi rekel, da si imela veliko sreče, da si se sploh prebila do tovrstne literature, saj je pogosto cenzurirana. Glavni razlog, ki ga navajajo je nevaren vpliv, ki ga tovrstno čtivo lahko ima. S tem, ko uvedemo v pojmovanje sivo magijo lahko precej urokov, trenutno uvrščenih na temno listo premaknemo v sivo kategorijo, kar bi jih vsaj v mislih večine lahko naredilo družbeno sprejemljive. Zato se siva magija v uradnih krogih ne uporablja in tudi tu na Bradavičarki je ne bomo obravnavali kot take."

S pogledom je preletel celoten razred ter se na koncu spet zastrmel v gospodično Waldor: "Da pa odgovorim, kaj si sam mislim. Sam sem mnenja, da magija nima barv. Preprosto je. Črna pa tako ali tako ni barva, temveč je en velik, grozni nič. Kot sem dejal že gospodični Coil, važno je, kar imamo v mislih. Če je za uporabo uroka, začara ipd. potrebno vanj miselno vložiti zlo, potem gre za "temno magijo", ki je podkategorija magije in ne svoja zvrst. Drugače gre preprosto za magijo. Lahko jo uporabimo za slabe, lahko za dobre stvari. Lahko, tako kot nekateri, temu rečemo sivo. A potem se lahko vprašamo, zakaj ne bi uporabili kar celotnega barvnega spektra?"

Pogled je umaknil z gryfondomovke ter spregovoril celotnemu razredu: "Kakršen čarovnik, taka magija. Ne obremenjujmo se z barvami, temveč se ravnajmo tako, da sprejemamo kar je dobro in zavračamo kar je zlo. Tudi po celotnem končanem izobraževanju ne bi mogli priti do konca razpravam kaj je kaj. Največji vedci se ne morejo sporazumeti, kako bi se vendar potem mi? Sledite srcu in v kolikor ste ljudje na mestu, se vam ne bo izneverilo."

Rahlo filozofsko je zaključil ta nagovor in se vprašal, kakor se je pogosto, ko ga je zaneslo v razpredanje, ali je sploh odgovoril na vprašanje in ali je sploh kdo razumel, kaj je mislil povedati. Pogosto je namreč bilo v njegovi glavi jasno prav vse, medtem ko povedano ni bilo tako nedvoumno.

Pozorno je spremljala profesorja in njegove besede. Pravzaprav je imel prav - knjige po vsem sodeč sploh ne bi smela brati, ampak njena mama je bila novinarka, zato so se pri njih doma vedno nekako znašle takšne in podobne knjige, Julia pa si pri zanimivih naslovih preprosto ni mogla pomagati. Čez njen obraz je za trenutek šinil nasmešek, potem pa je že z vso resnostjo zrla v profesorja McGreysona. Njegovo mnenje je vsekakor bilo izredno zanimivo.

Ko je končal, mu je namenila hvaležen nasmešek. Vsekakor je bilo vse to še potrebno razmisleka. Naslonila se je nazaj na svojem stolu in šele ko je opazila pogled sošolke, ki jo je prej prekinila, je še njej namenila mehki nasmešek, ki naj bi izražal njeno opravičevanje. Presneto, včasih preprosto ni mogla biti tiho in proti temu ni mogla popolnoma nič. Naslonila se je nazaj na svojem stolu in se odločila, da bo do konca ure morda tiho. Če ji bo uspelo, seveda.

Nenadoma je v učilnico planila Grusha. Njeni lasje so bili razmršeni in v obraz je bila čisto rdeča, še bolj pa je zardela ko je na sebi čutila poglede sošolcev. Resno, Grusha, že prvi dan si morala zamuditi? se je vprašala in ugriznila v ustnico. Počutila se je rahlo osramočeno, ne toliko zaradi zamude, temveč zaradi pozornosti, ki jo je usmerila vase nenamenoma. Vedno je bila popolnoma srečna, če je nihče ni opazil in se je lahko brigala zase, da pa je tako zmotila pouk, se ji je zdelo naravnost grozno. Na poti v učilnico je že razmišljala, da sploh ne bi vstopila, toda predmet jo je res zanimal in ni hotela preslišati te ure.
"Oprostite za zamu-mudo," je zajecljala in pogled iz tal usmerila učitelja. "Ne bo se ponovilo." Sedla je za prosto klop v tretji vrsti in, še vedno umerjena proti učitelju, dala iz torbe prazen list papirja in pero. Roke so se ji rahlo tresle in da si je šla s prsti skozi lase in si jih počesala za uho, je potrebovala kar nekaj časa.

Rose je bila vsa preplašena, saj je zamujala k svoji prvi uri omrambe pred mračnimi silami. To je bil njen najljubši predmet, saj je želela postati aurorka. Vstopila je v učilnico, ne ravno najboljše, saj je na vrat na nos vletela. ''Oprostite, za zamudo profesor. Ne bo se več ponovilo'' je kar se da umirjeno spregovorila, ampak ji ni ravno uspelo saj je bila zadihana od vsega tega teka. Vsedla se je na prosto klop v predzadnji vrsti in upala na vse najboljše. Ta predmet ji je bil najbolj zanimiv od vseh. Želela je prejemati le najboljše ocene, saj je vedela da bo znanje v tem predmetu še kako potrebovala v življenju.

Profesor McGreyson je hotel ravno pobarati naslednjega študenta, da se predstavi in zastavi kako vprašanje, ko sta v učilnico z nekaj razlike planili dve zamudnici. Po svoji profesorski dolžnosti in tudi zato, ker je nadvse cenil točnost, je na obrazu, sicer s težavo, obdržal resen obraz, ko ju je obe, drugo za drugo premeril, nato pa usmerjen proti celotnemu razredu dejal: "Zamujanja k svojim uram ne bom trpel. Ne le, da je zamujanje po šolskih pravilih potrebno kaznovati - tudi v življenju boste kaznovani, če boste s svojo reakcijo v boju za življenje "zamudili". Natančnost in točnost za izredni vrlini - skušajte se ju držati."

Nato se je obrnil k obema študentkama, drznvraanovki in gryfondomki ter nadaljeval: "Prvič vaju le opozarjam. Drugače pa, lepo pozdravljeni pri obrambi pred mračnimi silami. Vaju lahko prosim za vajini imeni in priimka? Vesel bom tudi vaših vprašanj."

To rekoč je obrnil hrbet učilnici in odkorakal nazaj za kateder: "Ko bomo slišali s strani gospodičen, katerih ura se je zaskočila, bomo nadaljevali po v začetku vzpostavljenem vrstnem redu."

Začetek novega šolskega leta je bil za ravnatelja vselej naporen, a letos je bilo še težje, saj so mu v misli vselej vdirali prizori poletnega potovanja, misel na Marka pa mu ni dala miru. Že prvi dan si je obljubil, da bo čim prej obiskal profesorja obrambe, saj sta se z Maxwellom že dolgo poznala in si v preteklosti zaupala marsikatere skivnosti, ki so bile le za redka ušesa, a do zdaj prave priložnosti za obisk še ni našel.
Naposled je vendarle napočilo jutro, ko se je sklenil odpraviti proti učilnici obrambe in počasi je po precej praznem hodniku prikorakal do lesenih vrat učilnice, ki so bila zaprta, a skoznje so prihajali glasovi. "Torej profesor že poučuje" si je dejal Albus sam pri sebi in za trenutek omahoval, ali naj potrka ali ne. Maxwella ni želel motiti, a hkrati si je želel z njim izmenjati nekaj uvodnih besed, saj jima zaenkrat tega še ni uspelo. Naposled je vendarle razločno potrkal po lesu in počasi odprl vrata. Pred njim se je razkrila svetel prostor napolnjen z učenci, na vrhu pa je stal profesor, ki je že pričel s predavanjem. "Oprosti da motim Maxwell, a prihajam z eno prošnjo." Albus se je posprehodil mimo učencev do katedra in jih pozdravil s prijaznim nasmeškom, nato pa obstal blizu profesorja in stišal glas. "Prosil bi te, če se po končani učni uri lahko pogovoriva, saj si letos še nisva izmenjala nobenih besed. Bi me počakal v tvojem kabinetu, če ti je to ljubo?" Ravnateljev glas je bil umirjen kakor zmeraj, njegove modre oči pa so preiskujoče zrle v profesorjeve.

Še preden je lahko katerikoli študent nadaljeval s predstavitvami, se je od vrat zaslišalo jasno trkanje. Preko obraza je profesor McGreysonu šinil poblisk jeze, saj je pričakoval, da bo skoznja stopil nov zamudnik, a temu ni bilo tako. Kljub presenečenju ob tem, ko je zagledal med vrati profesor Dumbledorja, je uspel to svoje začudenje prikriti, na ravnateljevo prošnjo pa je samo jasno, resno prikimal:

"Seveda gospod, po uri ste več kot dobrodošli v mojem kabinetu. Že sam sem vas nameraval obiskati, a kot ste opazili mi ni uspelo priti niti na svečano večerjo ob pričetku šolskega leta, potem pa še vse vselitvene malenkosti, za povrh pa še določene zaskrbljujoče vesti od doma... Kakorkoli, zagotovo, bom v kabinetu po tejle uri, tako da kar po domače." Nasmehnil se je in dodal: "Nenazadnje ste bili še ne tako dolgo nazaj sami nameščeni v dandanašnji mojih prostorih."

Ravnatelju je nato še pomignil v slovo in šele ko so se za njim zaprla vrata, se je ponovno obrnil proti svojim študentom: "No, naj vas ta obisk ravnatelje ne vrže preveč iz tira. Nadaljujmo!"

[Kar prosto po Prešernu, zglasite se vsi učenci tule notri, napišite kak uvoden post, se predstavite, če vam vprašanje dela težave ga lahko preskočite... Samo da se piše ]

Ravno, ko je Grusha odprla usta, da bi odgovorila profesorju, je v učilnico vstopil ravnatelj. Njegov obisk jo je očaral, saj ga je vedno zelo spoštovala. Ko je odšel, je ugotovila, da bo sedaj morala spregovoriti. Sovražila je govoriti pred večjo skupino ljudi in zato se ji je rdečica, ki je ravno izginila, nazaj vrnila.
"M-moje ime je Agrafena Ninilina - Grusha," je začela. "Hm.." Ni vedela, če bi še kaj rekla, toda zdelo se ji je, da pričakujejo, da pove še kaj o sebi, zato je nadaljevala.
"Prihajam iz Rusije, toda moja mama je Angležinja. Imam precej veliko družino. Predvsem me zanimajo razni uroki..." Spet je postala tiho in se zamislila. To je dovolj, kajne? Joj, kako sovražim govoriti pred ljudmi! Prosim, prosim, prosim, naj se profesor osredotoči na druge! si je mislila in pogledala po razredu.

Mladi Gryfondomec je korakal po nadstropju proti učilnic Obrambe pred mračnimi silami, katero je vodil predstojnik Gryfondoma Maxwell McGreyson. Že je stal pred vrati, ko je opazil ravnatelja, ki je korakal iz učilnice in to da že zamuja. Ni pospešil koraka ampak je lahkotno vstopil, pogledal po učilnici in se mirno usedel v klop. Pripravil je učbenik in se osredotočil na dogajanje v razredu. Predstavljala se je neka Drznvraanka. Za trenutek je pogledal profesorja in nadaljeval s poslušanjem. Videlo se je, da je Drznvraanki neprijetno govoriti pred ljudmi. "Oprostite, ker zamujam. " je rekel po koncu predstavitve." Nimam izgovora, zgleda, da sem prelen bil. Če me želite kaznovat, me kaznujte." je dejal in pogledal v tla.

Z hitrimi, doglimi koraki, je Nathaniel hitel proti učilnici obrambe pred mračnimi silami. Kot tudi na napoje, je Nathaniel zamujal tudi na obrambo pred mračnimi silami. Po navodilu nekega drugega učenca, naj bi se učilnica nahajala v prvem nadstropju. Že skoraj lete, je Nathaniel prekakoval po dve in dve stopnici proti prvemu nadstropju, ko je končno prispel do učilnice. Ker je vedel da že zelo zamuja, je z razbijajočim srcem odrinil vrata. V učilnici je bilo že zelo veliko učencev in po potezah profesorja, je videl da mu ni pogodu da kdo zamuja. "Se opravičujem za zamudo," je hitro rekel, na to pa se odpravil za najbližjo klop ki jo je videl. "Se opravičujem. Moje ime je Nathaniel, Nathaniel Tonkins," je rekel in na mizo zmetal stvari, ki je mislil da jih bodo potrebovali. Prvi dan, pa že zamujaš, si je rekel potem pa tiho počakal da bo profesor začel z uro.