Učilnica bunkljeologije

Nathaniel je stopal po velikem stopnišču, proti prvemu nadstropju. Danes naj bi bila na sporedu prva ura bunkljeologije. Z novo uro, pa je prišel tudi novi profesor, ki ga še ni spoznal. Stopal je po hodniku, na katerem ni bilo precej vedro. Prišel je do vrat, jih tiho odrinil in v njej zagledal nekaj učencev, ter pred tablo profesorja. "Pozdravljeni," mu je zaželel dobrodošlico ob prvi uri. "Sem Nathaniel, Nathaniel Tonkins," se mu je vljudno predstavil, potem pa se sprehodil do klopi v prvi vrsti in na mizo zložil pero, črnilnik in pergament. Počakal je da so se mu pridružili drugi učenci, med čakanjem pa je tiho z prsti bobnal po mizi.

White je preletavala hodnike, kot je bilo v njeni navadi. Ravno se je z vso močjo pognala skozi zidove in si sproti ogledovala učence, ko je naletela na bolj prazno učilnico. Ustavila se je med starimi klopmi na katerih se je počasi nabiral prah. Začudeno je pogledala proti profesorju. "Vaša učilnica pa ni v preveč ... dobrem stanju." Nasmehnila se je in naredila priklon. "Persephone Pale, vam na uslugo."
V učilnici je bilo prav prijetno vendar jo je pogled na stare klopi vseeno zelo zabaval. V šoli so bili sami čarovniki, pa ni nihče pomislil, da bi malce sledil modernemu življenju. Dolga leta so že minila odkar je Persephone prvič stopila v Bradavičarko, ampak skoraj vsake klopi se spominja, kot, da bi jo videla včeraj, stare pa so bile zagotovo že kakšnih 1000 let. Profesor je tudi moral biti nov, saj ga ni prepoznala, zato je tudi rabila nekaj časa, da se je spomnila kateremu predmetu je služila učilnica. Njen pogled je spet obletel učilnico, a ni opazila nič nenavadnega. Namuznila se je in odlebdela do enega izmed učencov. "Ti je všeč Bunkljeologija?" se je končno spomnila in njen nasmeh je še bolj zažarel.

Nathaniel se je počasi začel dolgočasiti, zato je iz torbe potegnil učbenik ki ga je prej pozabil postaviti na mizo in počasi začel z eno roko listati strani, z drugo roko pa je še naprej bobnal z prsti po mizi. Včasih se je zazrl skozi okno in pogledal razgled, ki se je videl iz prvega nadstropja. V učilnici je bilo še kar prijetno toplo, saj so skozi velika okna, učilnico segrevali sončni žarki. Listal je knjigo, ko se je na enkrat zraven njega oglasil nenavaden zvok. Obrnil se je in skoraj zletel stola. Pred njim je stal pravi duh. Na Bradavičarki je že slišal da na njej prebiva duh, polek veliko hišnih duhov, a tega je srečal prvič. Bila je ženska, prosojna, lepa. Ko ga je nekaj vprašala, se je neopazno zdrznil, potem pa ji odgovoril. "Še kar," je rekel in se ji nasmehnil, kar se da veselo.

"Danes bomo pa točni. To mi ni podobno," si je zamrmrala, ko je zaprla vrata spalnice in odšla po stopnicah iz doma in se počasi odpravila proti prvemu nadstropju, bolj natančno proti učilnici bunkljeologije, saj ji je urnik rekel, da je sedaj to na razporedu. S počasnimi, zasanjanimi koraki je blodila po hodniku in iz žepa plašča ji je pogledala podganja glava. "Fergus. Kolikokrat sem ti že rekla, da mi ne spi v žepu," je zajamrala in ga vzela iz žepa ter si ga posadila na ramo.
Dala mu je lešnik, ki ga je čisto slučajno imela v žepu, da ga malo gloda in se z nečim zabava. Na poti do učilnice je še zavila na zajtrk, ter pokramljala s sošolkami, ki so govorile o temu in onemu fantu, kako je hud kako je oh-in-sploh. Katerega bi si vzela, kdo ima največ mozoljev, katera punca je najlepša in katero bi najraje preklele. Zavijala je z očmi in se kakor hitro se je dalo pobrala iz dvorane. In vsi se sprašujejo zakaj se raje druži s ljudmi nasprotnega spola.
Bila je že v prvem nadstropju in stala je pred učilnico. "No, Fergus tu se najina pot konča. Pojdi nekam in ne zaidi v težave in se vidiva, ko končam s poukum. Počakaj me v spalnici ti grda podgana" mu je prijazno rekla in ga spustila na tla.

Odrinila je lesena vrata in pogledala notri. Nekaj dijakov je že bilo zbranih. Stopila je notri in se odpravila proti prazni klopi ob oknu, kjer je bil njen prostor pri vseh predmetih. Tako si je lahko krajšala čas pouka s gledanjem skozi okno in opazovanjem kaj se zunaj dogaja. Sedla je za mizo in odvrgla torbo pod mizo in se naslonila ter pogledala po razredu in pogled se ji je za minuto ali dve zaustavil na profesorju, nato pa je svoje sivo - modre oči vprla skozi okno in čakala na začetek pouka.

White se je zahihitala ob pogledu na presenečenega Gryfondomca. Reakcije učencov na njen nenaden pristop so jo vedno zabavale. Spet se je spomnila svojih živih dni na Bradavičarki, ko so jo duhovi velikokrat presenetili, saj so se nenadoma prikradli skozi stene. Nikoli si ni zamišljala, da bo nekega dne tudi sama tavala naokoli kot duh in presenečala druge. Toda biti duh je bilo skoraj vedno zelo zabavno, razen, ko se je ponovno spomnila, da se ne more ničesar dotakniti. Ta malenkost jo je vedno razburila, saj je včasih zelo rada brala, zdaj pa je bilo to, brez pomoči drugih, zanjo nemogoče.
Čudovit nasmeh, ki ji ga je poklonil Gryfondomec, jo je še bolj presenetil in zabaval. Že je odprla usta, da bi še nekaj dodala na temo Bunkljeologije, pa so se vrata nenadoma odprla. Učilnico je zajel nežen veter, ki je očitno prihajal s hodnika. Njeni beli lasje so bili tako lahki, da jih je zmotila že najmanjša sapica, zdaj pa so kar podivjali. S težavo si jih je umaknila s čela in jih zataknila nazaj za ušesa ter spet pogledala Gryfondomca, le, da se je tokrat zazrla naravnost v njegove oči, ki so odsevale neverjetno modrino, ki je še ni videla. "Ah, oprosti." se je z nasmehom opravičila, saj je bilo to že v njeni navadi. Če si bil duh in so ljudje neprestano hodili skozi tebe, si se moral na koncu vedno ti opravičevati. "Torej ..." je spet poizkusila s pogovorom, a se ni in ni mogla spomniti kaj ga je prej želela vprašati. Njegove modre oči so jo popolnoma zmedle. Nujno je morala umakniti pogled, drugače bi nedvomno stala na istem mestu še dolgo časa. "Kakšno lepo vreme imamo danes." je hitro nekaj rekla in se obrnila proti oknu. Zasmejala se je, saj je ugotovila, kako neumno je ravnokar izpadla.

Z neenakomernimi koraki je vstopila v učilnico Grusha. Ni gledala pod sabo, saj je občudovala spremembo učilnice in se spotaknila ob nekaj, a se je ujela ob neko klop, predfen bi lahko padla. Za tisto klop je tudi sedla in pripravila svoje stvari. Bunkljeologije se je veselila, saj je imela zelo malo, oziroma skoraj nič stikov z bunkeljni in o njih ni veliko vedela. Prebrala je nekaj knjig o njih, a je bila prepričana, da bo v predavanjih izvedela še več. Kljub knjigam si še vedno ni mogla predstavljati življenja brez čarovnije. Malce jih je že razumela, saj tudi sama še ni mogla uporabljati magije izven šole, a je vseeno celo bistvo njenega življenja slonelo na urokih. Pogledala je okoli sebe in zagledala Persephone Pale, ter rekla, "Živjo, White," in se nasmehnila.

Arisha je zaslišala besede profesorja. Svoj pogled je vprla k profesorju. Pogledala je proti največjemu kupu deklet, ki je sedel skupaj in klepetale in se prav neumno hihitale. Zavila je z očmi.
Pogled je nato usmerila k profesorju Ryanu. Ni vedela, da je profesorico Cirintiel, zato je malo začudeno pogledala. Mislila je, da se je upokojila, oziroma si našla kje druge službo. Oh well,...
Naslonila se je na roke in pogledala skozi okno. Vse te uvodne ure so bile dolgočasne, tisto spoznavanje drug drugega in globoki pogovori o tem kako bo potekal pouk predmeta to leto.
Tiho je zavzdihnila, nato pa začutila poglede na sebi, zato je pogledala po razredu in videla kako so sošolci gledali vanjo in je njihov pogled skakal iz nje na Drznvraanko. Zmedeno je pogledala po obrazih, saj ni vedela kaj prav je profesor zahteval, da odgovorita. Iz ustnic sošolke iz Spolzgada je prebrala, da se mora predstaviti.
Vstala je in glasno spregovorila:"Arisha Dunggray," nato pa hitro zopet vrgla na stol in prekrižala noge.

Grusha je opazila, da je profesor začel z uro. Odvrnila je pogled od White in se zazrla vanj. Prosil je, naj se ona in neka Spolozgadovka predstavita in prva je vstala Arisha, ter se predstavila. Nato je vstala je Grusha in izrekla: "Grusha Ninilina," ter nekoliko nerodno sedla na stol. Pogledala je čez učilnico, kjer so neka dekleta govorila in se hihitala, ter je pomislila, kako sama nikoli ne bi delala kaj takega. Verjetno je imelo tudi dejstvo, da dejansko ni imela na Bradavičarki zelo dobrih prijateljev, kaj pri temu. Zavzdihnila je in se nazaj zagledala proti učitelju.
Pomislila je, če se bodo tisto uro sploh kaj učili. Verjetno ne, je pomislila, Prva ura je vedno namenjena predstavitvam in uvodu. Bolj se je veselila naslednje ure tega predmeta, ko bo dejansko lahko kaj novega izvedela. Čeprav se je veliko čarovnikom ta predmet zdel neuporaben, je Grusho zelo zanimal, kar pa tudi ni zelo težko, saj je bila radovedna o skoraj vseh stvareh.

Nathaniel je opazoval duha pred sabo in se ji nasmihal. Ko ga je pogledala naravnost v oči, ji je bilo nekoliko nerodno in če bi bila človek, iz mesa ter krvi, bi ji najverjetneje obraz preplavila vroča rdečica. Ker ni vedela kaj bi rekla, je nekaj zamomljala, potem pa samo izdavila nekaj o vremenu. "Da, lepo vreme imamo," ji je rekel nazaj, ko je profesor začel z uvodno uro. Predstavil se je in nekaj momljal o učilnici, potem pa zahteval imena še ostalih punc, ki so sedela v učilnic. Nazaj je pogledal proti duhu in se ji znova nasmehnil. "Sem Nathanil, Nathaniel Tonkins," ji je rekel in ji mislil podati roko, potem pa se je spomnil da bi njegova roka potovala čez njo, zato se je vzdržal. Nekje za njim se je oglasil ženski glas in se predstavil. Ni se mu dalo obračati, zato je samo strmel v ospredje učilnice.

White se je približala profesorju in vzdignila roko pred njegov obraz, tako da so se razločno videli njeni elegantni ozki prsti. "Gospodična, še zmeraj." se je nasmehnila Persephone. Ko ji je rekel 'če ste mi res na uslugo' se je zasmejala in odgovorila: "Oh, kako ste pametni, gospod profesor. Da takole obračate vljudnostne fraze." Odlebdela je malce stran od table in mimoide veselo pomahala Grushi, ki jo je prej pozdravila. Ko je bila blizu Nathanielove mize se je spet obrnila proti tabli. "Ne skrbite, nisem prišla motit vašega predavanja ali strašit vaših učencev." Nasmehnila se je. "Bunkeologija je bila eden izmed mojih najljubših predmetov, zato sem prišla pogledati predavanje novega profesorja. Saj nimate nič proti, če spremljam pouk iz zadnje klopi, kajne?" White je spet nadaljevala svojo pot proti zadnjemu delu učilnice, a se je še prej ustavila pri Gryfondomcu, ki se ji je nato prijazno predstavil. "Lahko me kličeš White." je zašepetala in mu pomežiknila.