Gozdna pot

Melody je počasi hodila po potki in opazovala mogočna drevesa, ki so rasla ob njej. Ob tem pogledu si je zaželela, da bi sedela nekje na na vrhnji veji in opazovala prelep razgled, ki bi se od tam videl. Čeprav naj bi bilo, ob tem letnem času na potki veliko dijakov, je Melody tokrat samevala sama. To ji je ugajalo, saj se ji res ni dalo ukvarjati še z nekim nepomembnežem. Iz daljave je slišala glasove, ki so prihajali iz jase. Slišala je smeh in se ob tem namrdnila. Le kdo se smeji? se je spraševala Melody. Iz radovednosti je hodila dalje, a se sredi poti dločila, da ne bo nadaljevala. Ni se hotela zaleteti v kakšen srečen prizor, saj je takšne prizore sovražila. Vsedla se je na tla in zaprla oči. Takrat pa je zaslišala korake. Za njih se ni zmenila in še naprej sanjarila. Nažalost pa je njeno sanjarnjenje prekinil glas. Melody je zavzdihnila. Le kdo me moti zdaj? Odprla je oči.

[Anybody? ]

Šolsko leto je bilo v polnem teku in Rose je bila vesela, da je zopet na šoli. To šolsko leto pa se ji je zdelo nekoliko drugačno, saj Bradavičarka ni bila več to kar je bila. Nekaj mračnega se je podilo okoli hodnikov in Rose nagnalo strah v kosti. Ni vedela kaj naj bi to bilo ampak občutek zares ni bil prijeten. Otopela od vseh mračnih občutkov se je podala na gozdno pot kjer si je hotela zbistriti vse misli, ki so se ji podile po glavi. Želela je ujeti še zadnje septemberske sončne žarke, saj bo prekmalu nastopila zima, ki jo je Rose sovražila. Sovražila je vse mrzle in temačne stvari. Ko je tako hodila po gozdni potki je v daljavi zaslišala smeh in veselo klepetanje. Danes Rose zares ni bila pri volji saj se ji je že preveč zgodilo. Takrat pa je zagledala dekle, ki je sedelo na tleh. Bila ji je zelo znana, skoraj že preveč znana. Pobrskala je po spominih in globoko izdihnila zrak saj se je spomnila kdo je. ''Melody? Cele počitnice te nisem videla. Kako si kaj?'' je Rose z nasmehom na obrazu ogovorila ''staro'' prijateljico. Stopila je še bližje k njej in se vsedla zraven nje. ''Saj te ne moti, da prisedem, kajne?'' je vprašajoče privzdignila obrvi. Nato se je nasmehnila in nadaljevala: ''In kako si preživela počitnice?''

Melody je na široko odprla oči in na obrazu se ji je razlezel velikanski nasmeh. "Rose?" Veselo se je zasmejala in pri tem pokazala vse svoje zobe. Ko jo je Rose vprašala če lahko prisede, je Melody veselo pokimala in pokazala na prazen prostor poleg sebe. Opazila je rdeč Gryfondonski plašč in povzdignila obrvi. Čeprav je bila Rose ena od redkih, ki je bila Melodyjina dobra prijateljica, jo je na njej motilo veliko stvari. Sveda pa je bilo najbolj moteče, da je Rose hodila v Gryfondom. Melody Gryfondomcev sploh ni marala, a Rose je bila nekaj posebnega. Poznali sta se že od malega in skupaj sta tičali skoraj povsod. Čez nekaj časa jo je Rose vprašala kako je preživela počitnice in Melody je na kratko odgovorila: "Nič posebnega, saj veš. Vedno eno in isto. S teto se malo bolje razumeva, to pa je tudi vse." To je povedala brez izraza na obrazu, potem pa se obrnila proti Rose in se veselo nasmehnila. "Pa ti?"

Rose se ni motila, to je bila Melody, prijateljica iz otroštva. Skupaj sta veliko preživele in zelo rade sta se skupaj družile. Rose se je še vedno spominjala nekega poletja ko sta družini skupaj odšli na počitnice. Bili so v prelepi hiši iz lesa ob morju. Imeli so zasebno plažo in Rose je tam neizmerno uživala. Na dvorišču hiše sta stali stari gugalnici. Tam sta se Rose in Melody vsak dan gugali in se presmejali. Izmenjali sta si vsako govorico in Rose si je morala priznati, da sta kar precej opravljali.
Tedaj je Rose začutila pogled na sebi, natančneje na svojem rdečem Gryfondomskem plašču. Videla je, da se je Melody nekoliko namrščila. Rose je točno dobro vedela, da Melody Gryfondomcev sploh ne mara. Sama pa je bila ponosna da je prišla v ta dom. Nato je na Melodyjinem plašču opazila moder Drznvraanski znak in se namrščila. ''Drznvraan kaj? Ni ti uspelo priti v Spolzgad, tako kot si si želela? Milsila sem da klobuk izbiruh upošteva želje študentov.'' je nekoliko razočarano spregovorila Rose. Že res, da sta se Melody in Rose v preteklosti veliko pogovarjali, ampak o tem še vedno nista odkrito spregovorile. Rose je vedela, kako Melody sovraži čarovnike iz bunkeljskega porekla in to je Rose motilo. Nikakor ni mogla razumeti kaj Melody toliko moti na teh čarovnikih.
''Ah, nič posebnega praviš. No lepo da se bolje razumeta.'' je dejala. ''Jaz? No ja, te počitnice sem preživela doma. Mama me je spet mučila naj pospravljam brez uporabe palice. Sploh jo ne razumem kaj sploh vztraja pospravljati ročno, če pa ima vendar palico.'' je Rose zavila z očmi. Njena mama se je Rose vedno zdela čudna, ampak ne glede na vse jo je imela srčno rada. Še bolj sta se zbližali, ko ju je oče zapustil.

Melody je bila vesela, da sta se z Rose po tolikem času spet srečali. Toliko ji je imela za povedati a ni vedela kje bi začela. "Očitno jih ne." je bil Melodyjin odgovor na Roseino vprašanje o klobuku izbruhu. "Jaz sem celo poletje pospravljala s palico, čeprav se je tudi moja teta drla name kot zmešana. Saj veš, da je nikoli ne poslušam." Nasmehnila se je, saj se je spomnila prizora kako se njena teta dere nanjo iz stopnišča. "Tvoja mama je čisto vredu." Ob tem se je Melody malo zamislila in pomislila, koko bi bilo, če bi imela normalno mamo, ne pa takšne kot je njena. Velikokrat je pomislila na to. Najbrž ne bi bila tako hudobna in predrzna. Pa tudi v Spolzgad si ne bi želela. Hitro se je predramila iz svojih sanj in stresla z glavo, da bi pregnala te misli iz glave."Veš včasih si želim, da bi bilo življenje manj zakomplicerano." Zagledala se je v tla in s prsti tapkala po njih.

Rose je imela Melody zelo rada, saj se je vedno obetal zanimiv pogovor. Na Melody jo je motilo več reči, ena naprimer ta, da Melody ni prenesla čarovnike z bunkeljskim poreklom. Rose je imela veliko takih prijateljev in vedela je da so enako dobri čarovniki, kot tisti iz čistokrvnih družin. Včasih celo boljši. ''No, škoda zate. Čeprav ravno preveč ne maram Spolzgadovcev...Me zanima, kako bi bilo če bi ti prišla prav v ta dom.'' se je zamislila Rose. Melodyjino teto se je Rose še predobro spomnijala in na nek način je bila Rose teta prav simpatična. ''Večkrat bi morala poslušati teto. Dobra oseba je. Glede te palice, pa sem vesela da je nisi poslušala.'' se je Rose zasmejala. ''Hm.. no ja moja mama je res vredu, ampak včasih jo sploh ne prenesem.'' je dejala Rose. Spomni se, da si je bila z mamo velikokrat v laseh in to prav zaradi očeta. Po očetovem odhodu je Rose velikokrat krivila mamo, zakaj ni še ona preizkusila mračnih sil. Le tako bi lahko bila oče in mama spet skupaj. Kmalu pa je vse skupaj premislila in bila mami neznansko hvaležna da se je obranila mračnih sil. ''Hm.. Kako to misliš, manj zakomplicirano..Imaš kakšne težave?'' se je prestrašila Rose. Za Melody jo je vedno skrbelo. ''Čeprav si tudi jaz želim, da bi bilo vse manj zakomplicirano. Nevem, ne počutim se več dobro na Bradavičarki...Nekaj ni vredu.'' se je Rose namrdnila. ''No, pa pojdiva raje na živahnejše teme...Kako pa kaj fantje? Imaš kakšnega?'' je Rose pomežiknila. Teme o fantih so bile vedno najbolj razburljive...

((Oprosti mi za takšen pozen odgovor... ))

"Mislim, da bi se čisto vredu razumeli," se je zasmejala Melody. "Niso vsi Spolzgadovci zlobni." Vlegla se je na tla in se zazrla v zelene krošnje dreves. Kako lepo je bilo vse. " Ne, ne. Tete nikoli ne bi smela poslušati. In sploh ni dobra oseba. Vedno misli, da je lahko glavna in da je nadomestek moje mame. In ne zaveda se, da ni! Raje sem samo z Alexom. Ne rabim skrbnice, ki upravlja z mojim življenjem." Melody se je zresnila in pogledala Rose. Nikoli ni marala, da so ljudlje govorili o njeni teti, kot dobri oseba, kar pa prav gotovo ni bila. " Mame so nadležne," se je malo nasmehnila Melody. " Če ti včasih ne preneseš svoje, ki je tako prijazna, si lahko predstavljaš, kakšna nadloga je moja." Zavila je z očmi in si roke podstavila pod glavo, da je bolj udobno ležala na tleh. "Težave? Ne, zaenkrat ne. Ampak saj me poznaš. Vedno zabredem v kakšne." Zasmejala se je, a ugotovila, da se Rose to ni zdelo niti malo smešno zato se je raje zresnila in se prenehala smejati. "Nažalost nimam še nobenega, a sem prepričana, da bom kakšnega še imela. Videla sem že nekaj prav lepih ulovov. Pa ti? Si ti že našla ljubezen svojega življenja?" Ob zadnjem stavku je zavila z očmi in pokazala jezik.

Rose se je udobno namestila na travi, čeprav jo je nekoliko pikalo. ''Hm, nisem preveč prepričana o Spolzgadovcih.'' ji je iskreno rekla. ''Preveč samovšečni so. Ne maram jih.'' je nadaljevala. Rose nikoli ni razumela Melody, ki je branila Spolzadovce. V tem sta se Rose in Melody na veliko razlikovali..Mnenja so se razlikovala tudi o Melodyjini teti. ''Tvoja teta ni slaba oseba. Le želi poskrbeti zate.. Vem, da bi bila raje sama z Alexom, ampak vseeno. Bolje je zate, da teta skrbi zate.'' je nato dejala Rose in se ji nasmehnila. ''Ah, no ja. Mama je nadležna ampak vseeno jo imam rada.'' se je nasmehnila Rose ob Melodyjini opazki. Rose se je rada pogovarjala z Melody, saj je bila zanimiva oseba. ''No vidiš, v tem sva si pa enaki. Tudi jaz velikokrat zabredem v težave. Trenutno pa nisem v nobeni...in kako je svet v tem lep.'' je Rose zavila z očmi in se nasmehnila. Čeprav Rose ni marala da Melody zabrede v težave si tokrat ni mogla kaj da se ne bi zasmejala, ko se je Melody takoj zresnila, saj je opazila da Rose zares skrbi. ''Par lepih ulovov? O čem pa govoriš? Saj ne misliš kakšnih Spolzgadovcev?'' je Rose zavila z očmi. Rose res ni marala da bi se Melody družila s Spolzgadovci. ''Ljubezen svojega življenja? Heh, mislim da sem nekoliko premlada za to. Kje pa tam se najde kakšna neresna zveza, malo zabave, pa saj veš kako je to.'' se je zasmejala Rose. Melody je Rose pokazala jezik, zato se je še enkrat zasmejala. ''Mogoče pa se bom ''na tvojo srečo'' zapletla s kakšnim Spolzgadovcem.'' je Rose na koncu zavila z očmmi, saj je bilo to malo verjetno.

» No, mogoče so prav zaradi tega meni tako všeč. Precej podobni so mi,« je rekla Melody zatopljena v misli. »Drugače, pa tudi jaz ne maram Gryfondomcev, pa sva midve vseeno dobri prijateljicei, mar ne?« Pgledala je Rose in se nasmehnila. » Dvomim, da bi bili tako dobri prijateljici, če bi se spoznali tukaj na Bradavičarki.« Še enkrat je ukrivila kotičke ustnic, potem pa pogled spet usmerila v krošnje dreves. » Ah. Mogoče je dobra oseba, a vrjemi mi, da zame moja teta ne skrbi najbolje.« Zavila je z očmi in si mislila svoje. Čeprav je bila njena teta uradno njena skrbnica, se je Melody vedno požvižgala nanjo. Tako je tudi teta odnehala in nehala skrbeti zanjo. To je melody ugajalo, po eni strani pa je bila žalostna. Taka oseba pač je. Čeprav vsi mislijo, da ji je vseeno za njeno teto, ji ni. »Ni, čudno, da jo imaš rada.« Nasmehnila se je ob misli na ljubečo mati potem pa spet postala resna. »saj je vendar čisto nasprotje moje,« je rekla še tako zelo tiho, da je dvomila, da jo je Rose sploh slišala. »Veš meni je že malo dolgčas od vseh teh netežav. Kaj praviš, če skupaj zabredeva v kakšne.« Narahlo se je zasmejala in pomislila na kakšno potegavščino, ki bi jo lahko izvedle. »Mogoče pa mislim prav Spolzgadovce,« se je zlobno zahihitala Melody in skrivnostno pogledala Rose. »Dvomim, da se boš zapletla s kakšnim. Spolzgadovci so moji, ti lahko vzameš vse Gryfondomce,« je igrivo rekla Melody in se zasmejala.

''Verjemi mi, nisi toliko podobna Spolzgadovcem. Če bi jim bila se verjetno zdaj ne bi pogovarjala s tabo.'' se je zasmejala Rose. ''No ja, nevem zakaj ne maraš Gryfondomcev, čisto vredu so. Pravzaprav pa sploh ni pomembno iz katerega doma sva.'' je skomignila z rameni. Danes je bilo za Rose to malo mar, saj ni želela delati razlik med domovi. Vsaj danes ne. ''No, ti teto bolje poznaš, zato ti ne bom pridigala.'' je Rose pogledala v tla. Zares ni tako dobro poznala Melodyjine tete, zato se je bala da je naredila napako. Mogoče pa vendarle ne skrbi dobro zanjo. Rose se je kmalu začela zavedati, da pogovor o starših z Melody ni bila ravno dobra odločitev. ''Joj, oprosti mi Melody. Ne bi smela začeti pogovor o starših in vsem tem. Zares te nisem hotela narediti žalostno.'' je panično dejala Rose in se ugriznila za ustnico.
Kljub temu pa se je Rose že čez nekaj časa razvedrila, saj sta z Melody prišle do najbolj razburljive teme - težave. ''Ja, letos je tako dolgočasno za umret. Že res da je komaj začetek šolskega leta, ampak useeno. Hm.. kakšne težave imaš v mislih? Vem da nočeš Spolzgadovcem nič narediti, zato iz tega ne bo nič. Imaš ti morda kakšno zamisel?'' je Rose Melody pomežiknila in se zasmejala. Vedela je, da ima Melody za take teme vedno dobre ideje in tako je Rose pričakovala, da si bo Melody vendarle izmislila nekaj razburljivega. Rose se je še enkrat zasmejala in nadaljevala: ''A tako? Ti boš imela Spolzgadovce, jaz pa Gryfondomce? Torej to pomeni, da si se že zapletla z Spolzgadovcem? Melody...kaj mi prikrivaš?'' je igrivo na koncu dejala Rose.

»Mogoče, mogoče ne. Nikoli ne veš,« je potiho rekla Melody in dvignila le en kotiček ustnic. »Ja, čisto prav imaš. Komu mar iz katerega doma sva.« Pogledala je Rose v oči in jo objela. To kar je povedala ni bila čista resnica. Melody bi raje videla, da bi bila Rose iz katerega drugega domova. Naprimer Drznvraana. » Ja. Teto poznam jaz najbolje,« je rekla zelo potiho in iz tal izpulila nekaj trave. » Nažalost,« je še bolj potiho dodala in izpuljeno travo vrgla v zrak, da je izgledalo, kot da iz neba padajo snežinke. »Ah, pomeri se Rose. Saj veš, da mene te starševske zadeve ne ganejo.« Zasmejala se je in z roko potrepljala prijateljico po rami.

»Rose, res misliš, da sama Melody Adams ne bi imela idej za kakšno potegavščino?« Ponosno je vstala in naredila takšno pozo, da bi si lahko vsak človek, ki bi prikorakal mimo nje v mislih zališal tisto glasbo, ki jo igrajo ob kakšnih posebnih dogodkih. Naprimer ko kralj vstopi v palačo. Spet se je hitro vsedla in se skrivnostno nasmehnila. »Nič ti ne prekrivam, le pravim, da je nekaj lepih ulovov tam zunaj. V to temo štejem tudi nekaj učiteljev.« Naslonila se je na najbljižje deblo in na obrazu se ji je prikazal velikanski nasmešek.