Pri Merjaščevi glavi

Jack je brezvoljno slonel za šankom in ignoriral divjo zabavo, ki se je nekaj po polnoči razživela za njegovim hrbtom. Vedel je, kakšna kazen ga čaka, če ga kdo ponoči zaloti izven varnega zavetja Bradavičarke, a zaradi vsega drugega sranja, o katerem je razmišljal, mu je bilo za možne posledice svojega nočnega izleta vseeno. Meseca počitnic je preživel v zraku in komaj kdaj stopil na trdna tla, zdaj pa so od njega spet vsi zahtevali, naj po dolge ure sedi v zatohlih prostorih in si ureja zapiske. Po njegovih izkušnjah iz prejšnjih let je bilo taka obdobja privajanja na študentsko življenje najbolje zapiti- če je bil zmačkan, vsaj ni divjal po učilnici. Svoj tokratnji pivski solo pohod je začel v parku, a ko sta ga skoraj zalotila profesorja na nočnem obhodu se je odločil nadaljevati v Merjaščevi glavi. Ambient mogoče res ni bil prijeten, je pa ponujal anonimnost. V tej zanikrni beznici ni nikogar brigalo kdo si, od kod si in na srečo tudi ne, koliko si star.
S praznim kozarcem ruma je pomignil gostilničarju, ki mu je s pomenljivim nasmeškom priskrbel novo dozo. Vedel je, kje bi se Jack uradno po vseh zakonih moral nahajati, a dokler mu je fant plačeval in ni povzročal večje materialne škode, ga je pustil pri miru.

Dan je bil naravnost obupen. Že ponoči sploh ni mogla spati, ko pa je okoli štirih zjutraj le zadremala jo je ob petih zbudila Lee, ki se je spravila učit v dnevno sobo. In seveda je imela temu primerno tudi ogromne podočnjake, ki so jo popolnoma zamorili. Dan pa se je naprej razvijal kot pravo zaporedje nesreč. Pri napojih ji je uspelo prevrniti kotel, da se je nedokončan napoj razlil po tleh in mimogrede uničil nekaj klopi. In nato je šlo z njenim razpoloženjem le še navzdol, kot že od samega začetka septembra dalje. Vsa prejšnja leta je imela čas na Bradavičarki najraje, letos pa ni vedela, kaj jo je zadelo. Zato se je tudi odločila, da bo vse skupaj poskusila rešiti na bolj ali manj tipično Spolzgadovski način. Oblekla se je v normalna oblačila, preko katerih si je oblekla še navaden črn plašč in čez nekaj trenutkov je že zapustila Spolzgadovsko dnevno sobo.
Korakala je po ulicah Meryascoveene in kmalu se je pred njo pojavila njen dobro znana krčma. Merjaščeva glava je bila idealen prostor za študente, ki so si ga kdaj hoteli malo privoščiti in se odklopiti od vsega. Seveda naj nebi stregli alkohola mladoletnim osebam, a Nicc je, sploh če se je uredila temu primerno, že tako ali tako izgledala vsaj kot kakšna dvajsetletnica, pa tudi v resnici jo je do polnoletnosti ločilo le še nekaj mesecev. Tako je res ni bilo strah, da bi imel kdorkoli kaj proti temu, kar je nameravala storiti.
Sedla je za šank , en stol stran od rjavolasca, ki je bil če si ga dobro pogledal, videti nekaj let premlad, da bi smel biti tam. Prav tako kot jaz. je pomislila in se kisli nasmehnila. Natakarju je naročila vodko, nato pa se je ozrla po prostoru, dokler ni njen pogled zopet oplazil rjavolasca, ki je strmel vanjo.

Ko se je Jack končno zavedal, da z odsotnim pogledom že prav neugledno strmi v punco zraven sebe, so se njegove misli hitro vrnile v realno sedanjost. Ker se ni mogel spomniti zabavnega stavka, s katerim bi opravičil svoje zijanje, je zgolj dvignil kozarec v pozdrav in se celo poskusil prisrčno nasmehniti, a je bil njegov nasmešek bolj kisel. Spet se je turobno zazrl predse ter vsake toliko ošinil dekle poleg sebe. Ni potreboval dolgo časa, da je ugotovil, da tudi ona ravno ne prekipeva od sreče in radosti. Čeprav ni izgledala komunikativno, jo je nazadnje sklenil ogovoriti.
“Te nič ne mika, da bi se pridružila žurki za nama?” ji je malomarno navrgel med čakanjem na novo rundo in z glavo pomignil proti divjemu rajanju za njunima hrbtoma. “Koga čakaš ali boš celo noč sama utapljala žalost v alkoholu?”
Zavedal se je, da je zadnji stavek mogoče že na meji predrznega, a uglajenost je bila ena izmed mnogih stvari, ki se jih Jack ni posluževal.

A le skoraj, saj se je dečko zgleda le zavedel, da je rahlo nevljudno zreti v nekoga več kot nekaj sekund in umaknil svoj pogled. Medtem ji je natakar že prinesel naročeno pijačo v zanikrnem in popolnoma neprimernem kozarcu, ob katerem se je najprej namrdnila, nato pa ga vseeno prijela in dvignila. Skoraj ga je že nagnila, ko je opazila rjavolasca, ki ji je s kretnjo ter nekakšnim poskusom nasmeška izrazil nek čuden pozdrav. Za trenutek je otrpnila, saj ni točno vedela, kako naj reagira. Ponavadi ni sedela v kakšni krčmi, ampak se je s svojo steklenico prvovrstne pijače spravila na kak samoten kotiček v šoli, zato izkušenj s tem resnično ni mogla imeti. Končno se je zbrala in nekoliko okorno poskušala posnemati rjavolaščevo kretnjo, kar ji je tudi dokaj dobro uspelo. In nato je na dušek izpila vsebino kozarca, natakarju pa pomignila, naj ji dolije. Depresivno se je zazrla v šank in začela razmišljati, kaj za vraga se dogaja z njenim življenjem. Lani, ko je kot novinka prišla na šolo se je počutila odlično in vedno je bila v centru pozornosti ter zvezda vsake zabave. Pa letos? Že prvi teden ni vedela, kaj bo počela na tej šoli celo leto, da ne bo umrla od dolgčasa. Zmajala je z glavo ter se ozrla za truščem, ki ga je nekdo povzročil za njenim hrbtom. Nekdo je razbil steklenico, zato se s tem ni več obremenjevala, medtem, ko se je zopet obračala proti šanku pa je s pogledom potovala po krčmi. In zopet ujela rjavolaščev pogled. Skoraj bi mu že zabrusila kaj neprijaznega, a jo je prehitel ter spregovoril, preden je ona uspela odpreti usta. Ob vprašanju, ki ji ga je zastavil, se je zopet ozrla, nato pa mu namenila pogled z privzdignjeno levo obrvjo, ki je govoril nekaj v smislu a-ti-zgledam-dovolj-neumnno-za-to? ''Niti najmanj.'' je odvrnila ter se za nekaj sekund zazrla nekam predse. Šele nato se je namreč spomnila, da bi bilo vprašanje vljudno vrniti. ''Pa ti? Raje samevaš?'' Tako njen obraz kot tudi glas nista kazala posebnega zanimanja ob zastavljenem vprašanju. Izpraznila je še en kozarec vode in natakar ji je že natakal novega. ''Druga možnost.'' je bila spet kratka in zgledalo je, da bo tako tudi ostalo. Vendar si je premislila in nadaljevala ''Nocoj mi ni ravno do družbe ljudi, ki mi jo delajo sicer.'' Ni se ozirala na to, da je dečko manire očitno pustila doma, pravzaprav ji je bilo vseeno za vse. Le še nekaj vodk je bilo potrebnih in prišla bo tista otopelosti, ki si je je želela.

Po kakšne pol ure se je Nicc naveličala posedanja v hrupni krčmi ter natakarja pregovorila, da ji je prodal celo steklenico vodke, nato pa se oidpravila v noč.