Ambulanta

Jack je odšel v anbulanto, saj je hotel vedeti, kako je z dekletom v katerega je ponesreči zadel urok, ki ga je izvedel on. Ko je zagledal dranzavranko ki je hodila v prvi letnik, se mu je nekako zasmilila, saj je zaradi njega padla v vodnjak ter se poškodovala. Vprašal je Madam Pomfry kdaj bo bila zdrava. Ta mu je dejala da bo z njo že po dveh dneh vse v redu.

Še nekaj časa je ostal pri dranzavranovki in se ji opravičeval. Nato pa se je po uri in pol odločil da odide in jo pusti. Ko je korakal skozi vrata se je skoraj zaletel v madam Pomfry ki je bila zelo vesele volje. Odločil se je da odide nekam drugam kjer ne bo več mislil na nesrečno nezgodo. Ko je stopal je premišljeval kam. Lahko bi odšel v Pihpuffsko sobo. Nesrečno je odšel.

V ambulanto je zarentačila Nisrine. Poleg sebe je na nosilih lebdel nezavestni Jack Abott. Hitro je poklicala šolsko zdravilko. Ta je hitro prihitela in se zaskrbljeno zazrla vanj. "Razneslo je njegov napoj, v katerega je zmetal vsaj polovico mojih dragocenih zelišč," je nejevoljno in mrko pojasnila Nisrine. Zdravilka je pokimala in ga na hitro pregleda. Pokimala je profesorici Nisrine, da lahko odide. Ta ni odlašala, Jacka je pustila v ambulanti, sama pa se zasukala na petah, da so dolgi beli lasje zaplapolali za njo.

Zdravnica je Jacku dala napoj merozir, ki naj bi mu pomagal. Zadovoljno je tekala od postelje pa do omarice z zdravili, saj že dolgo ni imela pacienta. Veselo se je smehljala. Ko mu je že petič na dan v usta vlivala napoj, je ugotovila, da je napoj pustil nekakšne sledi.

Čez dva dni

Jack je končno malo odprl oči. Nasmehnil se je ko je zagledal nasmejano zdravnico. Poskušal se je premakniti, vendar ga je še vedno zelo bolela roka. Poskusil se je spomniti kaj se je zgodilo. Spomnil se je samo na raznesen kotel, ter vijolično tekočino. Še nekaj časa je ležal, nato pa spet zaspal.

Čez teden

Jack se je končno zbudil. Najprej je pogledal vse okoli nato pa je poskušal ustati. Vse ga je bolelo. Ko mu je bolničarka dejala da lahko zdaj odide je z veseljem odšel. Ko je odhajal ga je vse še malo bolelo. Stopil je skozi ambulantna vrata ter začutil nov začetek.

Komaj pri močeh se je Mally privlekel z Pihpuffko na ramenu. Bili so pred vrati Ambulante. Palico je odmaknil in spustil sovo na tla. Ni mogel z roko odpreti vrata, zato jih je s palico. Odmaknil je vrata in jo komaj povlekel notri. Postavil se je prvi postelji nasproti, nato jo položil na mizo.
" Kje je bolničarka!" je jezno dejal in gledal naokoli. Iskal je bolničarko, da bi poskrbelo za dekle in fanta, ki bo prišel kasneje. Nato, nekaj trenutkov kasneje se je končno prikazala bolničarka.
" Gospa! To dekle je napadla Vrba, saj ne vem kaj je ona tam počela! Prihaja še punca s fantom, ki je pravtako poškodovan! Jaz pa!" je dejal in se nato od utrujenosti zgrudil po tleh. Ležal je poleg Tonksove...

Keisha je prišla za Gryfondomovcem in zagledala še njega na tleh. No, pa kaj se dogaja tukaj? se je vprašala in dejala:" Ta fant in dekle sta bila pri Vrbi, a ne vem kaj sta počela tam. Jaaz in tale fant, ki leži tu." je dejala in pomignila na Grfondomovca, " sva ju našla." je nadaljevala prejšnji stavek. " Oba sta jih precej dobila od Vrbe." je še dejala. Odložila je Pihpuffovca na posteljo in pomagala zdravilki dvigniti še gryfondomovca na posteljo.

Vrata ambulante so se odprla in vanju je vstopila oseba v dolgem škrlatnem plašču z dolgo belo brado in dolgimi belimi lasmi.
Ravnatelj je slišal, kaj se je zgodilo pri vrbi, zato se je odločil iti na lastne oči preveriti, kako je z učenci in kaj so sploh pri vrbi počeli.
S svojimi modrimi očmi je ošinil ambulanto ter se nato posprehodil do učenke, ki je bila najbližje vrat in dejal Keishi "Slišal sem za napad pri vrbi mesarici a kaj več o tem dogodku ne vem. Vidim, da so učenci poškodovani, zato bi te prosil, če bi mi kaj o tem povedala, kajti verjetno si bila z njimi ob tem dogodku."
Ravnateljev glas je bil zelo miren in spokojen, čeprav sam ni bil ravno miren, pač pa razburjen ob tem dogodku, še posebej zato, ker tudi aurorja nista bila ob vrbi, da bi pomagala, pa čeprav je to izredno nevaren kraj.
Albus je med čakanjem na učenkin odgovor opazoval učence na posteljah in bil je videti zamišljen.

" Gospod ravnatelj, ne vem, kaj se je zgodilo. Jaz in ta gryfondomovec, ki leži zraven mene sva ju našla, nezavestna ob Vrbi. Toda Gryfondomovec, ki je nesel dekle očitno ni mogel več, kajti v ambulanti se je tudi on onesvestil. " je dejala Keisha in opazovala ravnatelja. V ambulanti je bilo že nekaj ljudi. med njimi profesorica. " Ne vem, kaj se je zgodilo in kaj sta delala tam." je še ekrat dejala, in opravičujoče pogledalal ravnatelja, ki mu ni mogla več pomagati, le toliko, kot mu je povedala. A želela mu je pomagati.

Prebliski zelene svetlobe... Glasovi, ki kriče v prazno...
Andromeda med vrati njihove hiše. Ted, ki zapira vrata njene sobe. Kriki in kričanje. Mala deklica, ki opazuje izza vrat...
"Cygnus, ne! Svoje lastne krvi pa ne! Prosim," med vrati stoji ženska srednjih let in drži besnega moškega za roko. "Ne najine hčere!"
Mož se otrese svoje žene in naperi palico v Teda, pred katerim stoji Andromeda in ga poskuša braniti.
"Druella, poglej stran," ji reče ukazovalno. "Andromeda, še se lahko pokesaš! Še lahko očistimo našo kri."
Ted potisne svojo ženo stran in ta zahlipa. Zasliši se tih pok, ko se Andromeda izdejanji. On dvige še svojo palico.
Druella prime obraz svojega moža in mu ponižno zašepeta: "Pusti vsaj otroka, za božjo voljo, nič ni kriva!"
Cygnus jo grobo odrine, da se opoteče proti zidu in od tam počasi zdrsne na tla. Zdovoljno reče z globokim glasom:
"AVADA KED-..."
Prekine ga Druella, ki s tal komaj slišno zašepeta "Stupefy!" in se Ted počasi zruši. Ona nato s palico naperi v svojega moža in izreče zarek še nadenj. Ko ga vendar onesposobi, stopi Druella do dekletca, Nymphadore, ki stoji za vrati in jo opravičujoče pogleda, preden pospravi palico, dvigne svojega moža in izgine.
Deklica pa ostane pri očetu in materi in strah je ni nikoli popolnoma zapustil...

Sanje o preteklosti pestijo njene misli in v vročici se spomni celo česa, pri čemer ni bila zraven...

Tema in tišina. Nato šepet.
"Moramo mu pomagati. Walburga in Orion ne bosta nikoli pustila ubogega fanta pri miru, Ted, zaboga."
"Nič ne moreva. Nimava ne denarja ne drugega - sploh pa Cygnus misli, da sva mrtva."
"Mogoče mu bo pomagal stric Alphard. Sirius se je z njim vedno razumel."
Koraki čez prostor. "Bodi previdna, prav? Sirius je trenutno edini Black, ne dvomim, da ga bodo poskušali spreobrniti."
"Fant je v Gryfondomu, Ted, to je zanje najhujše, kar se lahko zgodi..."
"Počakajva, Andromeda. Navsezadnje je njun sin, ni mogoče, da bi imela tako kamnito srce, da bi ga razdedinila zaradi doma na Bradavičarki."
Tišina. Nato poči in moški zamrmra: "Bodi previdna...."


Spomini se zvrtinčijo v mavrico in nato se prikaže dolg prostor, ambulanta. Žgoča bolečina v glavi in v prsih. Njeni lasje rjavi, brez življenja. In spremeniti jih ni več mogla.
Obupano je zajamrala, ker govoriti ni mogla in madam Pomfrey je prišla k njej. Po kratkem uroku je lažje zadihala in se je dvignila na blazino.
"Gospod ravnatelj," je osramočeno dejala, "jaz sem kriva. Poskušala sem rešiti to sovo, in malo bolj malo mislila..."

Keisha je gledala ravnatelja, ko je zaslišala glas. Obrnila se je in zagledala Pihpuffovko, ki se je zbudila. Bila je zelo vesela, saj je dekle izgledalo nedolžno. Želela jo je nekaj vprašati a je počakala, da ravnatelj najprej izpraša deklem, kaj se je sploh zgodilo. Ussedla se je zraven njene postelje in čakala na ravnateljeve besede.

"Prav, prav. Naj te nič ne skrbi, prepričan sem, da bo Nymphadora pri madam Pomfrey hitro okrevala in se ji bodo kmalu povrnile njene moči. Imam čas, tako da bom počakal, dokler se dekle ne zbudi in se bom nato pogovoril z njo."
Ravno tedaj pa se je Pihpuffovka prebudila in videti je bila še zelo zmedena, saj je bil njen obraz izmučen, njene oči pa zamišljene in zelo zbegane.
Ko je Albus to opazil, se je stopil do njene postelje, ter se vsedel na rob ležišča in se s svojimi modrimi očmi pozorno zazrl v Nymphadoro, ter naposled dejal z resnim glasom "A ti si kriva? Zaenkrat o tem dogodku pri Vrbi mesarici ne vem še skoraj nič, le od profesorjev sem nekaj zvedel.
Prosil bi te torej, če bi mi povedala bolj natančno, kaj si tam počela in pred čim si želela rešiti sovo. Kajti kolikor jaz vem, so sove zelo pametne živali in se zlaka ne bodo zapletle v vrbo, pač pa jo bodo preletele čim višje se le da.
Dogodek je pomembne navsezadnje za šolo, tako da mi ga probaj čim natančneje opisati, ko boš pripravljena za to."

Nymphadora je globoko vdihnila in se ob svežem zraku takoj počutila še bolje. Njeni lasje so počasi spet dobivali barvo, ko se je opravičujoče in kislo nasmehnila in rekla:
"Saj ni bilo nič akega, le moja neumnost in neznanje. Videla sem sovo in mislila, da je bila moja Gracioza. In nato sem jo nadvse nespametno šla lovit, ko je letela proti drevesu. Vrba je ponorela, začela mlatiti z vejami okoli sebe in očitno me je zadela. Za druga dva pa ne vem, ko se je to zgodilo, sem bila sama.
Ampak," je po premisleku dodala, "verjetno sta me poskušala reševati, ali pa sta tudi onadva lovila sovo. Profesor, to drevo bi bilo najbolje odstraniti, ko je tako nevarno!"

Albus je zamišljeno zrl v učenko in pozorno prisluhnil njeni pripovedi, ko pa je končala, je dvignil pogled stran od nje proti oknom ter z mirnim glasom dejal "Vrba je res nevarno drevo, a ravno zaradi tega jo je najbolje pustiti pri miru in se je izogibati. Starejši letniki to že vedo, vam pa sem to oznanil na sprejemni večerji, pa tudi na videz ni ravno mila, tako da tebe in vse druge prosim, da se ji več ne približujete in boste imeli mir.
Posekal pa je ne bom zaradi določenih razlogov, ki so zame zelo pomembni, vam pa niso, tako da bo najbolje, če drug drugega pustite pri miru in boste živeli v sožitju."
Ravnatelj se je na lahno nasmehnil in potrepljal Nymhadoro po ramah, ter se nato znova ozrl k njej.
"Madam Pomfrey bo poskrbela za vse, ki so staknili kakršnokoli poškodbo od Vrbe Mesarice in njene roke ter zdravila so čudežna, tako da boste še prej kot se zavedate spet čili in zdravi."

Nymphadora je zamišljeno zrla predse in ne v ravnatelja. Nekaj v njegovih besedah jo je žgečkalo. Morda dejstva, morda mirnost, s katerim je vse izgovoril. Kakorkoli, po prejemu zdravil je že povsem živo sedela in pogledala Keisho, rešiteljico.
"In, kdo si ti?" je rahlo sramežljivo s hvaležnostjo vprašala, ko je končno ugotovila, kaj točno se je zgodilo.

"Upam Nymhadora, da boš uspešno okrevala in boš čimprej spet pri polnem zdravju in prepričan sem, da boš saj te zdravi madam Pomfrey. Sam bi bil z veseljem še nekaj časa tukaj in si še izmenjal kakšno besedo, ampak opravki me kličejo in moram iti počasi.
Če se boš še česarkoli spomnila in me želela obvestiti v zvezi z vrbo, melahko obiščeš kar v kabinetu, geslo boš dobila od kakšnega profesorja, kajti pogosto se menjava.
Nasvidenje torej."
Ravnatelj se je učenki nasmehnil skozi svoja drobna očala, tedaj pa se je obrnil in odšel naglo skozi vrata, da je njegov plašč zaplapolal za njim in vrata so se zaprla.

Z lebdečim telesom poleg sebe je glasno vstopila v prazno ambulanto. Pogledla je okoli sebe in ker nikogar ni videla, je glasno zakašljala ter nestrpno zaklicala:" Je kdo tukaj?" Kmalu je opazila bližajočo se postavo, ki jo je vprašujoče pogledala. Toda Tara je le nezainteresirano skomignila z rameni in pokazala na nezavestnega Pihpuffovca.
"Mislim, da je padel v nezavest," je začela in se spraševala kakšen izgovor naj ji natvezi. A raje je utihnila. Za sedaj ne bo povedala nič več. Telo je spustila na eno izmed postelj in dodala:" Poskušala sem ga zbuditi," z roko je pokazala na redečico na njegovem licu, kamor ga je udarila, ter pa vlažno krpo na čelu:" Toda nič ni pomagalo, zato sem ga pripeljala sem."
S temi besedami se je odmaknila ter se usedla na oddaljeni stol in pri tem opazovala madam, kako se je lotila Juana. Njeno srce se je počasi začelo umirjati, saj očitno ni bilo nič resnega. Opazila je, kako mu je v usta zlila neko tekočino, nato pa rekla, da se bo verjetno kmalu zbudil in da mora nato samo nekaj časa počivati. Razen če ni šlo samo za omedlevico, toda to bodo izvedeli kasneje.
Tara je pokimala in se zazrla skozi okno. Sedaj bi lahko odšla, toda ni vedela, koliko bo tepec izblebetal, ko se zbudi. Poleg tega pa tudi ni imela kaj drugega v načrtih. V mislih si je zopet zavrtela film in se potopila v misli...

Juan je nezavesten ležal na postelji, obvit preko čela s ohldakom. Naenkrat se je njegovo telo dvignilo in v mislih so se vrstili dogodki.

" Pablo, Pablo umakni se! Avada Kedavra!" je Juan videl nekega coprnika ovitega v črno obleko. Telo njegovega očeta je obležalo, bil je mrtev.
" Morsmodre!" je zavpil coprnik in iz palice izstrelil zelen curek, ki je poletel direkt v nebo. Nato se je svetloba razširila nastala je lobanja s kačo.

" Vrnil se je, na tej šoli je. Nekdanji študent, sedanji učitelj! Dobiva pripadnike. Že nekaj jih ima, celo enega je ubil, ker je zmotil obred! Sila bo..." je Juan govoril , ni vedel kaj, le to ga je obsedlo.
ko je dokončal se je ulegel nazaj.

Ravno se je spraševala koliko časa naj še ostane tukaj in če ne bi raje počela kaj bolj pametnega, kot poiskala Remusa, ko je nasproti nje zaznala premik. Zbegano je pogledala Juana in vstala ter se sprehodila do njega. Očitno je zdravilo že prijelo...je pomislila. Opazovala je, kako se jed dvignil in že hladno začela:" Torej si se le zbudil..." ko je opazila njegov odsoten pogled. Namrščila se je, saj je le nemo obstal in začel narahlo drhteti.
Tarine oči so se zopet razširile in tih pred nosom je tlesknila z prsti. Nič se ni zgodilo, toda zaslišala je globoke besede, ki so se izvile iz njegovih ust. Nevede je odprla usta in samo butasto gledala."Kaj, o čem govoriš? Kdo se je vrnil in koga je ubil," V njenem telesu se je začela širiti panika, saj res ni vedela od kod je to prišlo. In nato je bilo vsega konec ter Juan je zopet nezavestno ležal, kot da se nič ne bi zgodilo.
Tara se je usedla na posteljo in ga motrila z očmi pri tem pa se ji je po glavi porajalo tisoče vprašanj. Je možno, da je bila to prerokba ali nekaj takega...jo je prešinilo. Sicer k vedeževanju ni hodila, saj ni verjela tem oslarijam, toda vseeno ji je pravkaršnji dogodek dal misliti.
Za sabo je začutila korake in zaslišala vprašanje, če je kdo govoril. Zbegano se je obrnila proti madam in odsotno zmajala z glavo:" Ne nikogar ni bilo. Še vedno se ni premaknil." Za nameček jo je še pogledala v oči in se uspela celo nedolžno nasmehniti. Navsezadnje je lagati znala kar dobro. Nato pa se je zopet obrnila proti Pihpuffovcu...

Po nekaj dnevih neprestalnega ležanja je mladi Pihpuffec vstal in se odpravil stran. Bil je pozdraljen.

Svetloba je šinila v njene oči in Tara je sprva le zmedeno zamežikala, brez kakršnekoli zmožnosti zaznavanja okolice. Ozrla se je okoli sebe in se vprašala kje je, ko se ji je posvetilo.
Ambulanta...očitno je zaspala. Pretegnila se je na stolu in se nato spomnila, da je tukaj zopet zaradi tistega Pihpuffovca. Ni vedela, zakaj ga je vsake toliko časa prišla pogledat, toda zdelo se ji je, kot da je delno kriva tudi sama. Todako je s pogledom zaobjela prostor okoli sebe, je ugotovila, da je bilo sedaj vse prazno.
Očitno je že odšel...je pomislila in se pogreznila nazaj v oblazinjen stol. Pogledala je skozi okno in premišljevala o dogodkih izpred nekaj ur. Še vedno ni mogla priti do dna njegovim besedam in prav tako ga sedaj ni bilo tu, da bi ji odgovoril.
Naslednji trenutek pa je opazila, da je sonce že visoko na nebu in ker se ji je to zazdelo čudno, je pogledala na uro. Presenečeno je skočila pokonci. Pa saj ni mogoče...jo je prešinilo. Stekla je skozi vrata in upala, da naslednje ure ni zamudila...

Kasneje...

S sabotnimi koraki se je privlekla do vrat ambulante in se za trenutek naslonila nanje. Kar ni mogla verjetni kakšen napor je od nje zahtevala kratka pot od učilnice napojev do ambulante. Oblival jo je mrzel pot in čutila je, da se ji je vročina zopet krepko dvignila. Tisti napitek je počasi začel izgubljati učinek.
Nekaj metrov proč od nje je stala postelja in z zadnjimi koraki se je napotila do nje in samo padla nanjo v glavi pa se ji je vrtelo. Zgrbila se je in poskušala odgnati slabost, ko je zaslišala prihajajoče korake. Kmalu je nad sabo zagledala madam, ki je nekaj godrnjala. Očitno je bila v slabem stanju.
" Mislim, da je kakšna viroza," je Tara zamomljala in na čelu začutila toplo dlan. Zaprla je oči in obmirovala. Madam je nato odšla nato pa se kmalu vrnila z črno stekleničko. Tara je njene besede le medlo spremljala a vase je vsrkala podatek, da naj bi ta napoj pomagal. Dvignila se je in spila ponujeni napitek, po grlu pa jo je presekala žgoča bolečina. Zakašljala je in se skremžila nad ogabnim okusom.
Ostro je pogledala sestro, ki pa je le skomignila z rameni in rekla, da naj kljub napitku še nekaj časa počiva. Tara, ki se je že pripravljala, da vstane, je zavila z očmi, nato pa se je vrgla v blazine in pogledala skozi okno. Napoj je že učinkoval in zato je nestrpno pričakovala da izgine skozi vrata. Kmalu ni mogla več poležavati, zato se je dvignila in odprla okno ter s polnimi pljuči zajela svež zrak. Na nebu je zagledala črno piko, ki je postajala vedno večja. Nasmehnila se je, saj je vedela kdo je to. Nežno je zažvižgala in kmalu ji je na rami sedel njen skovir. Pobožala ga je po peresih in se jezila sama nase, ker ga je tako dolgo zanemarjala. Toda sedaj, ko je bil že ravno tukaj, mu lahko da pismo, ki ga je napisala že zjutraj. Iz torbe je potegnila pergamentno ovojnico in še enkrat prebrala vsebino:

Dragi Remus!

Imaš danes zvečer kaj v načrtih? Če nimaš nič se lahko najdeva v hodniku v drugem nadstropju, kjer je tista slika zmešanih jezdecev. Toda pazi se Filcha in tiste njegove mačke. Njegov nos zna biti prav dolg. Za sedaj ti lahko samo rečem, da sem nekaj odkrila.

Tara

Nasmehnila se je in pokimala, po telesu pa jo je obšlo vznemirjenje, ko se je spomnila, kaj je prejšnjo noč našla. Pismo je spravila nazaj v ovojnico in jo privezala skovirju. Nežno mu je zašepetala kam mora to odnesti nato pa ga je odrinila. Še nekaj časa ga je opazovala, nato pa se je odločila, da je nabolje, da gre. S tihimi koraki se je zato odpravila proti vratom in se pretihotapila na hodnik.

hy

((Ne spammat. Preberi si navodila če ne veš, kako pisat. ))