Učilnica urokov [1.,2.,3.,5. letniki]

Remus je presenečeno zrl v Joeya. Seveda si je Spolzgadovec to zaslužil a Remus si ni mislil da ga bo Joey napadel kar pred celim razredom. Ker v njem ni našel ničesar kar bi ga zanimalo se je odpravil iz razreda. Mogoče bo poiskal Taro ali pa preprosto šel malo letati. Kaj pa če bi sledil Joeyu? A zdelo se mu je da bi Joey bil trenutno raje sam zato se je odpravil proti Quiddtich igrišču.

Jane je drvela po stopnicah navzgor in se jezila sama nase. Vedela je, da že spet zamuja. Končno je prispela do učilnice. Odprla je vrata in vstopila. V učilnici je bilo že veliko učencev in vsi so vadili, nekateri pa so stali pred tablo in svoje uroke kazali profesorju. Obrnila se je k njemu in se mu začela opravičevati. "Prosim gospod profesor opravičite mi zamudo. Ne bo se ponovilo (upam )." Ugotovila je, da mora pokazati svoje znanje urokov in za to je potrebovala palico. Segla je v žep plašča in o ti šment, tam ni bilo ničesar. 'O ne, pozabila sem palico in brez nje ne morem ničesar' je zgroženo pomislila, 'Edino če...bi mi uspelo izvesti osnovni priklic palice, brez palice, da bi potem lahko nadaljevala,'Mogoče lahko to uporabim kot prvi urok?'
Pokimala je profesorju in rekla "Accio Palica". Koncentrilrala se je na svojo palico, ki je verjetno ležala nekje v njenem razmetanem zaboju. Nekaj sekund se ni dogajalo nič, nato pa je njena palica z veliko hitrostjo priletela v razred in jo zadela v glavo ter ji razbila očala. Padla so na tla in stekelca so se razletela. 'No', je pomislila Jane, 'mi vsaj ne bo treba razmišljati kaj uporabiti za naslednji urok'. Vzela je palico, jo namerila v očala in rekla "Reparo". Po pričakovanjih, so se stekelca popravila in očala so bila kot nova. Jane si jih je nadela in pogledala profesorja, ter čakala na njegov odziv.

Jack je pritekel takoj za Jane. Skoraj je zaprla vrata pred njim a jo je do časa ustavil. Ko je videl da je Jane že nastopila se je odločil da bo tudi on kaj pokazal. Stopil je pred vse. Odločil se je da bo najprej v zrak dvignil mizo. Skoncentriral se je ter elegantno zamahnil ter dejal: "Wingardium Leviosa". Upal je da bo učitelju všeč. Nato se je odločil za pričaranje kače. Spet se je skoncentriral ter elegantno, vendar grobo zamahnil z palico, vmes pa vzkliknil:"Serpensortia". Upal je da mu bo urok uspel. Nato pa se je odločil še za premik predmeta. Tokrat ni zamahnil elegantno, vendar nežno. Dejal je:"Mobiliarbus". Gledal je učitelja da bi povedal kaj meni.

[Danes se mi res ne da pisat dooolgega posta, tako da bom samo na kratko pokomentiral vse skupaj... ]

Seznam učencev, ki so še morali opraviti preizkus se je vedno bolj krajšal. Hannah je svoje delo odpravila dobro, ne popolno, a povsem dovolj zanesljivo za svoj letnik. Hotel ji je že podeliti nekaj točk, a se je raje odločil, da bo točke podelil na koncu, vsem naenkrat. Zato si je samo zapisal na pergament nekaj besed kot komentar ter zraven pripisal število točk, da ne bi potem česa zamešal.

Keishi, ki ji je sledila se je malo zatikalo, a na koncu so bili vsi uroki izvedeni precej prepričljivo. Enako je bilo tudi z Leio, ob katere čaranju je Dior na koncu rekel: "No, očitno vsi obožujete tega varuha... A kot sem danes že povedal, to je urok za OPMS in ne uroke. Ampak, nihče vam ne bo štel v slabo, če boste znali kakšen urok preveč."
Za Keisho in Leio je sledil Rendver, katerega izvedba je bila brezhibna in nanjo Dior ni imel večjih pripomb. Zadovoljen nad nadarjenostjo večine je opazoval pihpuffovca, Jacka Abotta. Tako kot dekletoma malo prej se je tudi pri njemu pojavila manjša negotovost, a brez posledic. Ko se ej ozrl po razredu in ni bilo nikogar več, ki bi želel zastopati svoje znanje, je vstal in razred je obmolknil.

"No, na mojem seznamu je še nekaj dijakov, ki se danes, bodisi zaradi zamude, bodisi iz uporništva niso udeležili te ure; naj ne mislijo, da jim bo prizanešeno s preizkusom. Prosim, če vsem, ki tega preizkusa niso prišli opravljati sem naročite, ko jih srečate, naj se oglasijo v mojem kabinetu. Za 5 minut, tako da opravimo to formalnost... Poleg tega bi sedaj podelil še nekaj točk za tole zadnjo serijo: Hannah - 8, Keisha, Leia in Abott po 5 in Rendver 10 točk."
Odložil je pergamentni list ter nadaljeval: "Nekatere izmed vas letos čaka tudi mala matura. Zatorej... Remus Lupin, Arya Malfoy, Karon Oliver, Rachel Whitwell in Joey BoneCrusher, predlagam da se bi v letošnjem letu dobivali pri dodatnih urah, enkrat ali dvakrat na mesec, ter vas tako čimbolje pripravili na malo maturo in seveda posledično tudi na maturo, ki vas čaka v 7. letniku. V kolikor ste za to, se bomo dobili enkrat prihodnji teden po izletu v Meryascoveeno na sestanku v mojem kabinetu. Do časa vas bom opozoril na to, brze skrbi."

Odkorakal je za svoj kabinet, se zastrmel po razredu ter rekel: "Tako, to bi bilo za prvo, uvodno uro urokov vse. Lahko greste. Uživajte dan, jutri v Meryascoveeni pa brez neumnosti!"
To rekoč je pobral vse iz svoje mize z zamahom palice, ter se odpravil skozi vrata, skozi katera je tudi vstopil - v svoj kabinet.

Lenobno se je naslanjal na sedalo stola in opazoval dogajanje v učilnici, kako je vsak učenec pristopil in učitelju, ter mu pokazal uroke, ki jih je vešč. Prav vsi so se hoteli predstaviti v svoji najboljši luči in večini je to tudi uspelo.. Vesel je bil, ker je tudi njegov dom, Gryfondom dobil nekaj točk, v upanju, da bo letos pokal njihov.
"Se pravi.. jutri gremo v Meryascoveeno.. lepo", si je še potiho rekel, nato pa se spomnil učiteljevih besed izpred nekaj minut. "Po uri te prosim, da se oglasiš v kabinetu. To ti rečem kar sedaj, ker se utegne zgoditi, da bi pozneje pozabil", so mu besede odmevale po glavi.. Kaj bi mi rad povedal? Kaj pomembnega.. mogoč ga lahko nato vprašam..
Mirno, brez kančka napetosti je opazoval profesorja, kako je vstal, ter se napotil v svoj kabinet. A čim so se vrata za njim zaprla, je Sindarotha nekaj globoko v duši začelo težiti.. "To ti rečem sedaj, ker se lahko zgoditi, da bi pozneje pozabil".. Zdelo se mu je, da mu profesor nekaj prikriva, a vseeno se mu je dozdevalo, da vseeno gre samo za navaden obisk.. ali pač ne?.. Tudi sam je vstal, ter se napotil proti kabinetu.

Rachel je močno zazehala in se pretegnila na stolu, Cjo a so lahko te učenci s svojimi uroki še bolj dolgočasni…dvomim. Z roko si je podprla glavo in zasanjano zrla v kateder, ko se je pred njo znašel šopek rož. Uaau, kako lepe rože, pa čeprav nisem nevem kakšen ljubitelj rož, so te prekrasne, toliko oblik in barv, radovedno se je ozrla po razredu in skušala ugotoviti, kdo ji jih je poslal.
»Z odprtimi usti se je zastrmela v spolzgadca, ki se ji je smehljal. Kaj…zakaj pa to…me hoče kako pretentati, ali so iz čiste prijaznosti. Čeprav mi ne deluje ravno prijazen tip, mah kaj pa govoriš Rachel, si že kdaj videla prijaznega čarovnika iz spolzgada…ne…ampak vse je enkrta prvič, ojoj kakšne čekane ima.
Kotički ustnic so se ji počasi zavihali navzgor, nesigurno se mu je nasmehnila in rože podržala v roki.
Nekajkrat je zmedeno pogledala v rože, nato spet v fanta, ki je bil zanjo še vedno uganka.
Kdo si, se ji je podilo po glavi, In zakaj rože.
Profesorja je zaslišala izreči njeno ime, hitro si je v glavi ponovila njegove besede, Ah, saj res mala matura, cjo, , ko mu je sledila s pogledom, ta pa je izginil v kabinet.
Fant, ki je pripadal spozgadu, je ostal na svojem mestu in jo še vedno gledal.
Rachel je počasi vstala in se napotila k njem, ni vedela zakaj, samo nekaj jo je vleko, zato je nekaj sekund tiho obstala pri njegovi mizi.
Daj Rachel, kaj pa ti je, saj si vendar gryfondomka, upala je, da se ji glas ne bo zatresel, ko je končno spregovorila,
»em…hvala za rože, čudovite so, ponavadi spolzgadci niste tako..khem…prijazni…ampak če je to kakšna past, ali potegavščine te svarim, čeprav izgleda, da sem mlajša kot ti, še ne pomeni, da te ne morem napasti.«… Čeprav bi me verjetno zmlel, ker fant še vedno ni nič rekel, mu je podala roko in s tem pogumno dejala, »Sem Rachel, Rachel Whitwell, nekako me čudi,da te še nisem opazila, med vsemi temi obrazi na Bradavičarki, ko pa si očitno eden višjih letnikov«

Bolj kot sama ura, ga je zanimala Gryfondomka, ki je sedela nekaj klopi naprej. Še vedno jo je z zanimanjem opazoval in razmišljal, da bi pristopil do nje, jo mogoče povabil kam, morda v Meryascoveeno. Toda še preden bi se odločil, je ona vstala in prišla do njega.
Nekaj sekund je stala pred njim, kakor da bi iskala prave besede ali pa le zbirala pogum, da ga ogovori. Spregovorila je in mu namenila nekaj negotovih besed.
Da smo spolzgadci neprijazni? To pa ni res, hehe...
Ko ga je opozarjala, da naj se ne igra z njo, je izgledala bojevito in še lepša.
"Ne skrbi, ne pripravljam nikakršne pasti, niti potegavščine, saj ne bi mogel škoditi tako lepemu bitju," je rekel in ji podal roko. "Nisi me opazila že prej? Nisem vedel, da sem tako nevpadljiv, hehe. Praviš da si Rachel...lepo ime...jaz pa sem Alucard Hellsing."
Za trenutek je ostal brez besed in jo je le opazoval.
"Verjetno že veš, da se pripravlja izlet v Meryascoveeno, jaz pa nimam nikogar, s komer bi raziskoval vasico, zato me zanima, če bi hotela iti z mano?"

Negotovo ga je pogledala….še vedno ti ne zaupam, kljub zagotovilu, da ni past…
Malce se je nasmehnila , ko je pohvalil njeno ime in z zanimanjem prisluhnila njegovemu povabilu.
Nadaljevala je z nežnejšim glasom, a se je dalo še vedno jasno razločiti, njeno negotovost.
»Zanimivo ime imaš Alucard in hvala za povabilo, v bistvu sem se spraševala če bi sploh šla…«, postala je in si ga ogledovala…res ne deluje kot prijazen pjob in sploh ne kot nekdo, ki tako trosi s komplimenti..., »A, sem si pred kratkim premislila, zaradi takšnih in drugačnih razlogov«….naj si misli, kar si hoče… »Prijetno bo zapustiti stene Bradavičarke, čeprav jo imam zelo rada, kaj praviš se dobiva na dvorišču? Uživaj do takrat«.
Še enkrat mu je namenila nasmešek, nato pa izginila iz razreda. Čeprav si je nerada priznala, se je že prav veselila izleta.

Hannah je bila presrečna, da je lahko svojemu domu dodala nekaj točk. Nasmeh ji sploh ni zbledel z obraza, čeprav so tudi drugi domovi dobili po nekaj točk.
Nato se je usedla in počakala, da bo učitelj rekel, da so z današnjo uro zaključili. Samo še to je manjkalo in tako bi bila po Hannahinem mnenju ura urokov perfektna. In res. Rekel je, da lahko zapustimo učilnico. Ob besedah, da ne bodo delali neumnosti jutri v Meryascoveeni, pa se je potihem začela smejati in si mislila, brez neumnosti pa včasih ne gre...Ustala je, pograbila torbo in zapustila učilnico ter odšla po hodniku...

Hannah je prišla pred učilnico. Odprla je vrata in vstopila. V učilnici je že zagledala profesorja in naslov, ki je bil napisan na tabli. Teorija in praksa urokov, si je potiho prebrala. Ta ura bo mogoče še zanimiva, si je mislila in se odpravila do svojega običajnega mesta in se usedla. Iz torbe je zložila pergament, pero, črnilo ter učbenik in jih postavila na rob mize. Na koncu je iz plašča potegnila še palico, saj pri urokih brez nje. Nato je v tiišini počakala na začetek ure...

[ Hannah ker si sama boš verjetno morla počakati na začetek ure. Če bodo uro obiskovali vsaj 3 ali 4 bom tu nadaljeval. če vas v enem tednu ne bo dovolj bomo pouk združili in boš pisala zraven ostalih. žal je večina prisotnih iz 6. letnika tako da...
Se bom pa potrudil pa pripravil kaj tudi zate dokler čakaš ]

Jane je vstopila v razred, kjer je potekal pouk urokov. V njem ni bila sama, noter je že sedela Gryfoondomovka, ki jo je navidez poznala. Sprehodila se je do klopi ob oknu zložila iz torbe stvari in se zazrla skozi okno. Nebo zunaj je bilo sivo, kot se za november spodobi. Nato se je obrnila k sošolki. " Živjo, kako si kaj?" Zagledala je palico v njenih rokah, ter segla v žep po svojo. Še predobro se je spomnila ene od ur, ko je pozabila palico.

Hannah je mirno sedela na stolu. Kmalu so vrata zaškripala in se odprla. Pojava, ki je vstopila v učilnico se ji je zdela zelo poznana.
Gotovo sem jo videla pri kakšnem drugem predmetu. Se mi zdi da pri napojih, ko je stala zraven Jacka...nisem pa čisto prepričana... je razmišljala in opazovala kaj bo dekle storilo. Bila je presenečena, ko jo je dekle pozdravilo. ''Živjo,'' ji je odzdravila. ''Zelo dobro se počutim, hvala. Sicer pa čakam na začetek ure, kot ti. Kako si pa ti?'' jo je še vprašala in s pogledom sledila njenim dejanjim. ''Ura se bo vsak čas začela...pa ja ne bova sami?'' je še dodala, ko se je ozrla po učilnici, ki je bila skoraj prazna.
Mogoče bi bilo pa še bolj zanimivo, kot ponavadi... je pomislila ...ali pač...

" Ja jaz sem tudi v redu", je sošolki odgovorila Jane. "Ti si tista, ki jo profesorica napojev zmeraj hvali, kajne?" Občudovala je tiste, ki so znali profesorico Pallot pripraviti, do tega, da jih je pohvalila. " Upam, da bo še kdo prišel...Kaj pa profesor?" jo je še vprašala "Se je že kaj pokazal?" Jane se je počasi začela dolgočasiti. Jezilo jo je, da je skoraj zmeraj med prvimi v razredu in pogosto čaka. Zatopila se je nazaj v svoje misli. Spet in spet je razmišljala o pogrebu in o vsem, kar je bilo s tem povezano. Ni vedela zakaj, toda naenkrat jo je postalo strah. "Se ti na šoli počutiš varno?",je vprašala sošolko. "Mislim... te kaj skrbi?"

Hannah se je zazrla v Jane. Ob njeni izjavi se je nasmehnila. ''Pa saj ni res da me pohvali. Pri uspavalnem napoju, ko sem zamudila uro mi že ni uspel. Za napoj kvasačev je pa rekla da je dobro narejen...sicer pa napoji niti niso tako zahtevni...no...vsaj zame ne...'' je dodala Hannah in se zazrla v uro. Vsi so zamujali že vsaj za nekaj minut. Hannah se je temu čudila, saj so vsi ponavadi točni, razen nekaterih izjem. Tokrat sta pa z Jane izjemi, ki nista zamudili.
Ob Janeinem vprašanju se je zamislila. Se tukaj res počutim varno? Mogoče da, mogoče ne... si je mislila, nato pa naglas povedala: ''Zaenkrat mogoče še. Ampak to gotovo ne bo dolgo, saj se mi zdi smrt tistega učenca zelo zelo čudna. Pa ti? Se počutiš varno?'' jo je vprašala, ''sicer pa mislim, da se po tem dogodku učenci res ne počutijo preveč dobro. Sicer bo pa ravnatelj gotovo poskrbel, da se morilca razkrinka. Seveda, če mu bo to tudi uspelo in upam da mu bo, saj me res zanima, kdo povzroča tak strah...'' je še dodala in zavila z očmi, ker se ji ni ljubilo več čakati na začetek ure...

((amm...na tist al se je učitel že prkazou ti nism odgovorila zato , ker je Remus napisov da se je usedu za katedr... ))

No lepo, končno bomo začeli, si je mislila Hannah, ko je profesor začel. Odšla je pred tablo, kot je rekel profesor Dior. Pogledala je še, kje je Jane. Nato je pogledala profesorja, ki je razlagal in nato pogledala predmete.
Mogoče pa niti ne bo tako težko, je pomislila, pa še zabavno, ker sva samo midve. A se je kmalu premislila ...ali pač...bomo videli, kako bo šlo. Če pa sploh ne bo šlo, imam pa tukaj še profesorja Diorja, ki bo gotovo kaj namignil.
Ko je profesor končal z navodili, se je Hannah postavila k predmetom in razmislila s katerim urokom bi najlaže rešila zadane naloge. Začela je s skrinjo. ''Alohamora!'' je izrekla in zamahnila s palico. Skrinja se je brez upiranja odkleniila. ''Ni slabo,'' si je zamrmrala Hannah in se premaknila k goreči knjigi.
Le kaj naj uporabim za tebe, je pri sebi razmišljala Hannah ...že vem... Pomignila je s palico in glasno izgovorila: ''Aqua eructo!'' Iz njene palice se je ulil curek vode. Ni bil sicer zelo velik, a je zadostoval za pogasitev goreče knjige.
Sedaj je bilo na vrsti pero. Med tem ko je lahkotno in elegantno zamahnila s palico, je rekla: ''Wingardium Leviosa.'' Nato je lebdeče pero počasi, a natančno vodila skozi ognjen obroč. Na drugi strani, pa ga je spustila nazaj na mizo. Hannah se je nasmehnila. Bila je vesela, da ji je uspelo.
Na vrsto je prišla zadnja najtežja naloga. Le kaj naj naredim s tem gradom v krogli? je premišljevala, mogoče bi pa z...ne...to mi ne bi uspelo, ampak nič me ne stane poskusiti, mogoče pa le uspe. Palico je usmerila proti krogli. ''Accio!'' je izgovorila čarobne besede in zamižala, saj je vedela, če ji na tak način ne uspe, ji ne bo na noben. Nato je nedadoma odprla oči. Grad je bil še vedno v krogli. Skrivaj je pošpegala proti Jane, ampak je pogled hitro odvrnila, saj je bila prepričana, da jo ravno sedaj gleda profesor Dior. ''Nič, šeenkrat bom poskusila,'' je zamrmrala in pomignila s palico ter glasno izgovorila: ''Accio!'' In na njeno začudenje gradu ni bilo več v krogli. Še malo se je čudila zakaj, prej grad ni ubogal čarobnih besed, nato pa se je spomnila. Seveda, če naezamahneš s palico, se ne zgodi ničesar, se je sama sebi nasmehnila in počakala, da bo profesor prišel pogledat, kako je opravila nalogo.

' O lepo ura se pričenja', se je razveselila Jane in prisluhnila profesorju. Približala se je tabli in pogled uprla v profesorja Diorja. ' Torej ponavljali bomo', je pomislila. 'No bom vsaj videla, če še kaj znam.' Profesor jima je namignil naj začneta, zato se je Jane približala predmetom in se lotila nalog. ' Torej, skrinja...' Zamahnila je s palico in rekla "Alohomora" Škrtnilo je in Jane je to vzela kot znak, da je skrinja odprta. Pogledala je knjigo in pomislila. Voda je Aqua torej..."Aqua Eructo" je rekla in zamahnila s palico. Nekoliko premočno. Iz njene palice se je ulil slap vode, ki ni le pogasil knjige, ampak tudi temeljito premočil Jane. Stresla se je, ter se posvetila naslednjemu predmetu. "Wingardium Leviosa", pero se je dvignilo in Jane ga je počasi usmerila skozi goreč obroč. Na drugi strani obroča, je pero pristalo na mizi. Obrnila se je še proti zadnjemu predmetu - stekleni krogli. Malo je pomislila, nato pa si rekla 'Tole bom poskusila. Me prav zanima, če bo delovalo.' Pomignila je s palico in rekla "Reducio" Krogla se je skupaj z gradom pomanjšala na velikost malo večje frnikole. 'Tole bom pa kar tako pustila, zdi se čisto v redu.' Zadovoljna sama s sabo, se je zazrla v profesorja in čakala na njegovo mnenje.

Hannah je bila vesela profesorjeve pohvale. Še bolj jo je razveselilo, da je domu prislužila pet točk.
Vse kar je, je dobro, pet toč, pa pet točk... si je mislila Hannah, počasi se daleč pride...
Glede tistega, da je pozabila zamahniti s palico, pa je vedela, da bo profesor to opazil. ''Bo že bolje,'' si je zamrmrala, ''se zgodi...''
Pogledala je profesorja, ki je ravnokar 'oznanil', da se bodo naučili nov urok. Učenje urokov jo je zmeraj razveselilo. Vedno so uporabni, pa še ni se jih težko naučiti, je razmišljala in skoraj preslišala to, kar je povedal profesor.
''Aguamenti?'' si je potiho rekla, ''zdi se mi znano...ali pa tudi ne...bomo videli...''
Pozorno je gledala učitelja, ki je ravnokar kazal gib s palico. ''To si je vredno zapomniti,'' si je zamrmrala in se nasmehnila in ponovila gib za profesorjem.
Nato se je sprehodila do mize, ki je gorela. ''A-a-a...'' je začela, ''kako se že imenuje?'' se je spraševala in se takoj spomnila. ''Aguamenti!'' je potiho in nekako zmrmrano rekla. ''Aguamenti!'' je šeenkrat bolj naglas in razločno izgovorila čarobne besede, a ji še vedno ni uspelo. Najbrš mora vse potekati bolj tekoče, si je mislila in še nekajkrat poiskusila. V tretjem poskusu ji je uspelo pričarati manjši, v šestem poskusu pa velik curek, ki je pogasil mizo. Para se je dvignila, zato se je Hannah obrnila stran od mize. ''No lepo, da mi je uspelo. Le malo vaje je potrebno in veliko potrpežljivosti je treba, pa uspe,'' si je zamrmrala Hannah in pogledala proti Jane, nato pa počakala, da profesor pokomentira njen urok....

((če mislš Aqua eroto al ka že je sm ga dobla v navodilih za igrco Ogneni kelih... ))

((sorry čist sm pozabla ))

Jane je rahlo zardela ob profesorjevi opazki. 'Tisti curek bi je bil res velik. Prevelik. '
Ob omembi novega uroka, je Jane pazljivo prisluhnila. 'Zdaj moram pa dobro gledati, da ne bom spet kaj narobe naredila.' Sama pri sebi je ponovila urok. "Aquamenti". Spet je pogledala profesorja in ponovila še gib. Ob njegovih besedah, naj poskusita, je Jane v roko prijela palico in se osredotočila na gib ter besede. "Aquamenti", je malce negotovo rekla in zamahnila s palico. Iz palice je priteklo nekaj kaplic vode. 'Daj no', si je rekla. 'Bolj živahno.' "Aquamenti" je dejala, tokrat bolj odločno. Pričarala je malo večji curek, ki pa še vedno ni bil dovolj velik, da bi pogasil mizo. 'V tretje gre rado' se je bodrila 'samo skoncentriraj se'. Spet je zamahnila s palico in tokrat je curek vode zadostoval. Miza je bila pogašena.

Torej, z ravnateljevim dovoljenjem prekinjam prejšnjo uro in bom začenjal z kar novo, saj profesorja Diorja že kar nekaj časa ni, zato mislim tudi sam, da je to potrebno.

Arnold je vstopil v učilnico iz kabineta, ter se je ozrl naokoli in rahlo prikimal, kar je nakazovalo, da mu je učilnica všeč in da je prejšnji profesor učil v dobrih razmerah.
Vzel je palico, ter zamahnil z njo po razredu, da so se klopi uredile v ravne vrste in tedaj je zamahnil še proti tabli, kjer se je izpisalo:

NOVA UČNA URA UROKOV ZA VSE LETNIKE!!!

Profesor se je tedaj vsedel za kateder in pomahal z palico še proti vratom, da so se tudi ta odprla in tako je mirno čakal na učence, zraven pa je prebiral knjigo, katero je vzel iz svojega čarovniškega plašča.

Neslišno je vstopila skozi odprta vrata in s sokoljim pogledom preletela učilnico. Upala je, da bo v eni izmed klopi opazila Remusa, toda morala je razočarano povesiti pogled. Tu ni bilo niti sledu njegove prisotnosti in spraševala se je kje tiči. Zdelo se ji je namreč, kot da ga ni videla že celo večnost. Dejstvo, da poleg Remusa pravzaprav ni nikogar drugega, je ni zanimalo tako zelo, toda nato je presenečeno pogled uprla na neznano osebo za katedrom. Kaj? Še en nov profesor?
Trenutek ga je opazovala pri branju in premišljevala o različnih možnih vzrokih za obsežno menjavo profesorjev, nato pa je le vljudno pozdravila in si tiho poiskala pot do praznega sedeža v zadnji klopi, profesorja pa pustila v miru nadaljevati z branjem.

Hannah je po hodniku priša do učilnice urokov. Začudila se je, saj so bila vrata že odprta. Skomignila je z rameni in vstopila. V učilnici je že sedel profesor ter neka učenka iz višjega letnika, kot je ona. ''Dober dan, profesor Blister,'' je pozdravila profesorja, nato pa se je obrnila proti učenki in pozdravila še njo: ''Živjo!'' Nato se je sprehodila do njenega običajnega mesta in se usedla. Na mizo je položila pergament, pero in črnilo, nato pa še knjiho za uroke. Iz notranjega žepa svojega plašča je potegnila še nepogrešljiv predmet, ki ga pri urokih nujno potrebujejo - svojo čarobno palico. Položila jo je na kupček pergamenta v levem kotu mize. Nato se je zazrla v tablo in počakala še na to, da pridejo še ostali učenci in da se ura prične...