Učilnica urokov [1.,2.,3.,5. letniki]

((Torej, za vas imam pripravljeno prvo uro urokov, za vse letnike skupaj, seveda pa bom delal z vsakim letnikom ločen program. Diorja še ni v razredu, vi pa se že lahko začnete zbirati tu notri. Ko vas bo kakšnih 5 zbranih v razredu, bomo začel z uro.

LP, Dior Davidson))

Hitro je stekla okoli ovinka do učilnice, kjer se je vsa ta leta učila urokov. Ni hotela zopet zamuditi, zato je hitro vstopila in upala da s poukom niso že pričeli.
Presenečeno je ugotovila, da je edina v razredu, »Ah ja, bolje to, kot pa biti zadnji«, razgledala se je po razredu in stopila do svoje klopi.
Všeč ji je bila ta učilnica, oddajala je neko toplino, verjetno zaradi edinstvene svetlobe.
Vrata kabineta so bila zaprta, a Rachel si je živo predstavljala, kako bo čez nekaj minut skoznje prihitel profesor in začel s svojo uro.
Za razliko od profesorja za obrambo pred mračnimi silami, je tega profesorja spoštovala in ji je bil všeč način, s katerim je učil in komuniciral z učenci.
Med razmišljanjem jo je zmotil prihod ostalih učencev. Tiho je obsedela v klopi in nekaj čečkala po listu papirja, ki se je znašel pred njo.

Candy je pohitela do učilnice urokov. Bila je kar malo vesela, ker ni zamujala. Prišla je do velikih hrastovih vrat. Odprla jih je in pohitela noter. »Aha! Učitelja še ni« si je potihem rekla. Šele tedaj je opazila neko punco, ki je sedela v svoji klopi in nekaj pisala na list papirja, ki je bil pred njo. Candy je odšla do klopi poleg nje in se tam usedla. Iz svoje torbe je vzela pripomočke, ki jih bo rabila za uroke. Bila je kar malo živčna saj je bila to njena prva ura in še niti ni vedela kako pouk poteka. Ko je imela že vse pripravljeno se je obrnila k punci poleg nje.»Živjo!« ji je rekla.»Moje ime je Candy Purple in prihajam iz Gryfondoma. Kdo si pa ti?« je še vprašala punco in mirno počakala na odgovor.

Komajda se je zavedla šumov, ki so prihajali od klopi poleg nje.
Ni je zanimalo, kdo se je usedel poleg nje in dokler je oseba ni ogovorila, se je čim bolj skušala skoncentrirat na list pred sabo.
Risala je rdečega zmaja, a še preden je lahko dokončala jo je zmotil glasek poleg nje.
Grdo je pogledala v smer od koder je prišel glas, a ob pogledu na mlajše dekletce, ki je bilo vidno nervozno, so se ji poteze na obrazu malce omehčale.
Ob omembi gryfondoma se ji je čez obraz razvlekel nasmeh, z prijaznim glasom je odgovorila, »Jaz sem Rachell Whitwell, me veseli«, malce je postala nato pa še nežno nadaljevala, »Naj uganem…prvi letnik, prva ura pri urokih?..hehe…vem kako je to…naj te ne skrbi, učitelj je zelo vredu…torej gryfondom kaj, no potem se bova pa še večkrat srečali, jaz sem namreč tudi gryfondomka in smo vedno veseli novih obrazov«, končno je utihnila in ji pomežiknila.

Candy je bila kar vesela ko je spoznala končno eno osebo in bila je še iz njenega doma.Malce je bila kar presenečena, da je uganila, da je to njena prva ura. »Ja res je. To je moja prva ura.« ji je odgovorila. Kar malo je bila pomirjena, ko ji je Rachel povedala, da je učitelj vredu. Ravno tega se je bala, da bo strog in oster. »No, lepo, da sva se spoznali! Res upam, da se bova še kdaj videli.« je še rekla Candy in pustel Rachel pri miru saj je videla, da nekaj riše in vedela je kako je to če te kdo moti med risanjem. Med čakanjem na učitelja je Candy malo listala po učbeniku za uroke. Vsake toliko časa si je nekaj zapisala na list papirja, ki ga je prinesla s seboj.

Počasnih korakov je zavila v učilnico urokov, saj je vedela, da je zgodnja. Vseeno pa je v razredu opazila že kar nekaj učencev. Zavila je z očmi, ko je opazila dve Gryfondomovki, zato je le zakorakala na drugo stran in se usedla v klop zraven okna. Če ji bo dolgčas bo vsaj skozi okno lahko gledala. Noge je stegnila predse in se boljše namestila v stolu nato pa se je že kar sedaj zazrla skozi okno in čakala na začetek ure.

Hannah je prišla po hodniku. Vrata so bila že odprta. ''Gotovo je nekaj učencev že notri,'' je zamrmrala in pogledala na uro. Še nekaj minut je še manjkalo do začetka ure. Hannah je vstopila v učilnico in opazila, da učitelja še ni. Sprehodila se je med mizami in izbrala eno izmed njih, ki še ni bila zasedena. Usedla se je in iz torbe zložila učbenik, pergamente, pero in črnilo, nato pa je v tišini počakala, da pride še učitelj in ostali učenci...

V učilnici se je pridružil tudi Joey, čeprav kolikor se je njemu zdelo nedobrodošel. Šel je mimo vseh in se vsedel v drugo vrsto. Ta je bila zanj aznačilna pri urokih in tako je lahko vse dobro videl. Čakal je na predavatelja, medtem pa iz torbe vzel, majhen list, pero, črnilo in palico. Maloprej je čaral s to palico in bil je ponosen nanjo. Končno se je ozrl po zbranih. oho... si je mislil. Nekje spredaj je namreč sedej nekdo, ki ga je prvič videl. Morda je to prvi letnik, morda pa ne.

Mirno je korakal po hodniku in si kar naprej ponavljal, da se mora z predstojnikom pogovoriti glede treningov.. "Točno, saj imamo uroke pri njemu.. Izvrstno..", si je potiho rekel ko je hodil po zavitih stopnicah, ki so se vile po celi šoli..
Končno je prispel pred velika hrastova vrata, obokana z jeklom.. "Naš učitelj se je pa potrudil", si je veselo rekel, ko je vstopil v tist magični svet, proti kateremu vrata niso bila še nič. Ko je stopil naprej je pričakoval da bo zopet stopil na tista kamnitaa tla, a na njegovo presenečenje, se je njegov korak izgubil v mehkoti preproge. Njegov korak ni bil več trd, temveč mehek in ni več zamolklo odmeval po njegovi glavi, le še mehko podrsavanje, ko se njegovo stopalo dotakne preproge..
Nato je zopet pogled umseril proti katedru. Svetloba v učilnici ni bila navadna, oddajala je tisto mističnost, ki je spominjala na mističnost kentavrovih napovedi iz zvezd.
Kar nekako ni hotel zpustiti mehke preproge, zato je bolj počasi stopal čez preprogo, šele nato se je zavedel, da je že čisto pri katedru.. Skomignil je z rameni, ter se mirno vsedel nekje na sredino tiste prve vrste, ter ven potegnil pero in zvitek pergamenta, ter čakal na prihod učitelja, njihovega predstojnika.

Počasi je korakal po hodniku. Saj ne zamujam, si je mislil. Ko je prišel do vrat je potrkal in vstopil. Dosti učencev je že bilo prisotnih a večinoma Gryfonodmovci. Ko je vstopil so ga vsi čudno pogledali. Kaj pa tako gledajo? Mah naj gledajo je tiho zamrmral. Odkorakal je do svojega najljubšega sedeža kot, da tega ne bi opazil, se usedel in pripravil na uro.

Remsu je odrinil vrata učilnice. Bila je kar polna a ker ni poznal nikogar se je odpravil proti zadnji klopi. Tam je na tla postavil torbo ter se vrgel na stol. V roke je vzel palico, ter jo začel počasi vrteti. Resnično se je veselil te ure in upal je da bo zelo zanimiva. Pospravil je palico, ter se zazrl nekam v daljavo in razmišljal o Quiddtichu.

Joey je še vedno sedel na svojem sedežu in vedno bolj se je grel. V učilnico je bilo zelo lepo in prijetno. Študentje so korakali v njo in se naokrog posedali. Pihpuffovec jih je gledal z zanimanjem. Med drugim je v učilnico prišel študent. Videti je bil prijeten in tudi starost se je nekje merila z njegovo. Joey ga je pogledal s kotičkom očesa ter ga pozornoma gledal. "Hej, ti!" je nato izdavil. Pomahal mu je, da bi ga videl. " Pridi, vsedi s zraven mene, da neboš kar sam" je dodal, ter čakal na odgovor

Remus je z zanimanjem opazoval šeste letnike, ki so se zvrstili pred profesorjem. Nato pa ga je dosegel glas Pihhpuffovca, ki ga je tokrat videl prvič. Ni bil prepričan, če je povabilo letelo ravno nanj, a je kljub temu vstal in se odpravil proti njemu. "Živjo jaz sem Remus." je rekel ter se vsedel na prosti stol. "Le kaj bomo morali narediti mi?"

"Ali greva vadit?" je vprašal Remus, saj se mu je zdelo da ju je profesor opazoval in da ni bil preveč zadovoljen z njunim posedanjem. Vzel je palico ter si jo ogledoval, ter čakal na Pihpuffovcev odgovor. S kotičkom oči je opazil da nekateri že vadijo uroke.

" Nevem ravno, meni se zdi učilnica premajhna" je odgovoril Joey, ki je preslišal prvo vprašanje. " No, jaz sem Joey Bonechruser." je izdavil in se nasmehnil. Ker ni vedel, kako gredo uroki Remusu, je nakoncu vendarle pritrdil in šla sta v kot učilnice. " No, pokaži, kaj vse znaš in pol bom jaz tebi" je rekel Pihpuffovec in gledal. Kot delo v parih je vedno ostal sam zaradi doma v katerem je bil, a mislil je, da si je sedaj morda našel kakšnega dobrega prijatelja.

Joey BoneCrusher je napisal/a:

" " No, pokaži, kaj vse znaš in pol bom jaz tebi" je rekel Pihpuffovec in gledal.

Remus se je živčno nasmehnil "Kaj pa ko bi raje poizkusila vsak en urok? Bom jaz prvi!". Remus je zamahnil s palico, se skoncentriral na vso moč, ter rekel "Accio torba". Torba se je počasi vzdignila in poletela proti njemu. Ujel jo je in na obrazu se mu je narisal nasmeh. Upal je, da se mu urok nebi ponesrečil, saj ni hotel da bi Joey mislil da je nesposoben.Ozrl se je proti njemu in čakal kaj mu bo pokazal sošolec.

Joey je pomežiknil z eno oko v pohvalo. " to je bilo res dobro, izvrsten Accio". Ampak Pihpuffovec ni veliko razločil med uroki temnih sil in navadnimi, ampak je malo pogledal naokoli in izrekel. " Incendio". Iz palice je švignil moder curek naravnost kamor ga je Joey usmeril, v njegov list. Papir je bil ves v plamenih in na koncu popolnoma zgorel. Fant je ljubil ogenj, bil je njegov prijatelj. Toplina, ki jo je oddjal mu je velikokrat spremenila razpoloženje.

Remus je navdušeno pogledal podravnatelja. "Hvala profesor, bom upošteval vaš nasvet." Nato je obrnil palico proti mizi katero je pred nekaj trenutki profesor Trundell sesul in potem popravil ter prepričljivo rekel "Reducto!" in miza se je razkosala prav tako kot prej. Nasmeh mu je razsvetlil obraz : "To je kar prelahko."si je rekel in ponovno dvignil palico "Reparo" a zgodilo se ni nič. Zmedeno je pogledal profesorja in nato še hitro enkrat dvignil palico ter ponovno rekel "Reparo!". Nekaj koščkov mize se je popravilo. Sedaj je Remus zardel in še tretjič dvignil palico in upal na najboljše "Reparo!" in miza se je popravila v celoti a Remus je bil osramočen in še vedno rdeč.

Ob prihodu profesorja in njegovimi uvodnimi besedami, se je Rachel čez obraz razvlekel nasmeh. »Vedno isti«, si je mislila.
Ob omembi Candy se ji je spodbudno nasmehnila in ji naskrivaj zaželela vso srečo, nato pa se premaknila proti zadnjemu delu učilnice.
»Vaditi kaj? No pa poglejmo…em…pojma nimam s katerim urokom začeti«, med razmišljanjem sta jo zmotila dva učenca, ki sta se začela nekaj pogovarjati in vaditi z nekaj uroki.
Malce se jima je približala, mogoče bi ji lahko dala idejo za kakšen dober urok. K njima je pristopil profesor in jima demonstriral nekaj urokov.
Navdušeno je strmela v trojico, da je skoraj pozabila, da mora začeti tudi sama vaditi.
»Ah daj Rachel zberi se«, si je govorila in izza pasu privlekla palico, »torej, pametneje bi bilo začeti z nekaj preprostimi uroki…aha že vem«.
Čeprav je bilo v učilnici več kot dovolj svetlobe, je malce glasneje izrekla urok »Lumos« in zadovoljno strmela v svetlečo palico.
Čez nekaj sekund se ji je začelo že bleščati pred očmi zato je hitro izrekla »Nox«, s tem je konica palice ugasnila.
»Ok…mala malica…a kateri urok bi vadila sedaj«, med tuhtanjem se ji je pogled ustavil na stol poleg sebe.
Palico je usmerila proti stolu in izrekla »Mobiliarbus«. Stol se je prehitro premaknil in zletel v mizo, pri tem pa povzročil nekaj hrupa.
Rachel se je hitro ozrla okoli sebe in upala, da ni noben opazil, »Ups…no se vidi, da sem bila na počitnicah«. Urok je še enkrat ponovila in tokrat ji je uspelo premakniti stol brez hrupa.

" Zelo dobro" je izrekel Joey naglas, ko se je zavedal, da so vsi zaslišali. Potuhnil se je, ter šel do dekleta v Gryfondomskem plašču. "Pozdravljena, jaz sem Joey" je irekel, ter se nasmehnil. Nato se je obrnil in šel nazaj k profesorju in njegovemu prijatelju. Zdaj je bil on na vrsti. " Reducto" je izjavil močneje in glasneje, da je pritegnil še kar nekaj pozornosti. Tokrat je vijoličen curek prepričljivo zadel mizu in v hipu se je razkosala na 6 enakovelikih delov. " To je natačnost" je v veselju izrekel Pihpuffovec. Stopil je dva koraka nazaj. Roko je itegnil in jo obrnil nazaj. Z sunkom jo je potisnil naprej in zavpil " Reparo!" in rumen curek je švigal do mize, ko se je nenadoma odbil od nje. " Nemogoče!" je izdavil osuplo, ter čakal na profesorjevo obrazložitev.

Hannah je opazila, da je učitelj prišel v razred. Zavladala je tišina. Hannah mu je pozorno prisluhnila. Ko je zaslišala, da ne bodo jemali nove snovi, se je razveselila. Pospravila je svoje stvari v torbo in poslušala naprej. Ko je učitelj dokončal, je vzela le palico ter odšla do praznega prostora s pripomočki.
Najbolje bo, da začnem z najlažjim urokom nato pa sprobavam z vse težjimi, je pomislila. Za prvi urok ne bom potrebovala nobenega pripomočka, lahko pa si vzamem ključavnico za kasneje, če bom izvajala Alohomoro... in že je pograbila prvo ključavnico, ki ji je prišla pod roko. Ko jo je pogledala od blizu je ugotovila, da je pokvarjena. Zamenjala jo je z drugo, ki je bila na prvi pogled vredu.
Skoncentrirala se je in glasno izrekla 'Lumos'. Ta urok se ji je zdel najlažji in že v prvem poskusu ji je konica palice zasvetila. ''Ni slabo,'' si je rekla, ''toda mora mi zasvetiti bolj močno.'' Konico palice je ugasnila z urokom Nox, nato pa spet izrekla Lumos. Sedaj je konica palice oddajala že več svetlobe. Ponovila je še tolikokrat, dokler ni bila zadovoljna.
Nato pa je nadaljevala z Alohomoro. Sprva ji ni uspelo. Tudi v drugem poskusu ni bilo nič bolje. Še nekajkrat je poskusila, a ključavnica je ostala zaklenjena. Hannah se je čudila, kmalu pa je ugotovila, da v napačno smer naredi gib. Poskusila je še enkrat. Tokrat ji je končno uspelo. Z nasmeškom na obrazu je poiskusila še nekajkrat odkleniti ključavnico...

Tara je opazila, da je v učilnico vstopil profesor in takoj je svojo pozornost namenila njemu. Kaj kmalu je profesor njeno pozornost začel izgubljati, saj ji uvodni govori nikoli niso predstavljali kakšnega posebnega veselja. Bili so le dolgočasna rutina, ki so jo profesorji uporabili, da bi poskušali prebiti led z učenci ali da bi se znebili treme pred nastopom.
Zopet je začela pozorneje poslušati in ugotovila, da je profesor prenehal s svojim monologom ter v mislih že imel zanimivo uro. Zanj seveda. Opazila je namreč, da so nekateri ob njegovi zamisli postali kar živčni. Zvito se je nasmehnila in zavila z očmi. Preizkus znanja. Nekateri bodo seveda odlično prestali ta test namenjen v profesorjevo zabavo, drugim pa je nesposobnost prinašala velike težave. Sama je bila dovolj samozavestna, da ni trznila z niti eno samo mišico. Bila je le vesela, da se je profesor odločil za vsaj zanimivo uro. Mogoče se pa še česa nauči.
Vstala je in se postavila v kot a vendar je kaj kmalu mogla pristopiti k tabli, saj so prvo možnost izkazovanja ali osramotitve imeli šesti letniki. Prhnila je...kaj pa drugega. Če bi pred tablo poklical prvošolčka res ne bi lepo izpadlo. Lenobno se je odpravila proti profesorju in nenadoma opazila, da je ena izmed redkih šestošolcev v tem razredu. Zanimivo. Naš rod očitno izumira ali kaj podobnega. Toda vseeno se je tam naslonila na steno in poslušala nadaljna profesorjeva navodila. Pogledala je po obrazih okoli sebe in ko se nihče še ni javil, je nestrpno stopila korak naprej in z pogledom uprtim v profesorja rekla:" Bom jaz začela."
Stopila je še korak naprej in premišljevala z katerim urokom naj začne. Na obrazu se ji je pojavil smehljaj, ko je pomislila kakšno lepo kačo bi lahko naščuvala na katerega izmed učencev. Toda to verjetno ni bila lepa ideja jo je prešinilo, ko se je obrnila nazaj in opazila profesorjev motreč pogled. Ne bi bil prav sijajen začetek. Verjetno bolje če začnem z čim lažjim in dolgočasnejšim. Rahlo je povesila že pripravljeno palico, nato pa še enkrat pomislila in se ozrla po učilnici če bi slučajno opazila kakšen poseben predmet, ki bi ji lahko pomagal. Z ničimer ni bila zadovoljna. Roko je potisnila globoko v žep in se še vedno zirala naokoli, ko je v žepu zatipala nekaj okroglega in ploščatega. Trdno je predmet stisnila v pest in ga povlekla na prostost. Odprla je dlan in v njej se ji je svetlikal srebrn kovanec. Hmm...lahko poskusim s temle.
Zasukala se je napetah in pogled zapičila v profesorja. Frcnila je kovanec visoko v zrak in ga zopet ujela. Zapomnila si je, da je letel kaka dva metra visoko. Vedela je, da nima veliko časa. Pripravila je palico in zopet frcnila kovanec. Pozorno ga je opazovala in dvignila palico ter jo namerila proti kovancu, ki se je bližal svoji najvišji točki. Osredotočeno je zrla v bleščeči se predmet nad njo nato pa je obrnila zapestje in rahlo zamahnila palico pri tem pa so bile njene misli osredotočene na kovanec in nič drugega. Medtem je glasno in razločno izgovorila:" Engorgio!", curek svetlobe pa je že letel proti letečemu kovancu in ga zadel. Kovanec se je v trenutku, ko je pričel pod oblastjo curka, začel povečevati. In ko se je povečal na petkratno velikost, je Tara odmaknila palico. Curek se je prekinil in kovanec je z glasnim žvenketom padel na tla, saj ni nastavila roke, da bi ga ujela.
Tara se je v tem trenutku odločila, da se z njim malo poigra. Pogled je zopet zapičila v kovanec na tleh in palico zopet dobro namerila in pri lahnem trzljaju roke izgovorila naslednji urok:"Locomotor!" Iz palice je tokrat švignila svetlo modra svetloba in zaobjela kovanec. Tara je z istegnjeno roko in palico merila v kovanec in roko počasi dvignila brez da bi za kanček trenutka pogledala stran. Vedela je, da če to naredi, z urokom ne bo nič. Tako je mirno stala in pri tem še vedno dvigala roko, kovanec pa je ubogljivo sledil njenemu zamahu. In ko ga je pripeljala na višino pasu, je z roko zamahnila v desno ter počasi naredila cel krog. Ko se je obrnila za 360° se je odločila, da bo poizkusila še kaj več. Še bolj se je osredotočila na kovanec in z roko napravila rahel luping. Čez lica se ji je razpotegnil smehljaj, ko je kovanec šel po navidezni sledi njene palice.
Nato pa se je odločila, da ima dovolj te igre, saj jo je počasi začela dolgočasniti. Sunkovito je odmaknila palico in kovanec je zopet padel na tla. Nato je le še s palico nekoliko trdneje zamahnila proti kovancu in izrekla še poslednjo besedo:" Evanesco!" In kovanec se je izbrisal z gibom njene roke.
Profesorju je namenila še en radoveden pogled nato pa je stopila mimo njega in se naslonila na zid. Svoje je opravila.

Remus je opazoval Joeya, ki je izvedel popolno kamnolomno kletev. Ko je poizkusil mizo še popraviti je odbit urok le za las zgrešil Remusa, ki se je hitro vrgel v stran. Opazil je, kako se je Joey začuden obrnil proti profesorju za obrazložitev, a Remus je opazil novo zanimivost, ki ga je popolnoma prevzela. Spolzgadovka je stala pred profesorjem Davidsonom v svojem vzvišanem položaju. Bila je lepa, to je Remus moral priznati, in elegantno je mahala z palico, ter se poigravala s kovancem. Profesor bo gotovo navdušen si je mislil Remus in občudojoče zrl v Spolzgadovko. Všeč mu je bilo kako samozavestna in ponosna je, in moral se je opomniti, da je Spolzgadovka in da je verjetno obsedena s čistokrvnostjo in črno magijo. A globoko v sebi je začutil, da bi to pri njej zlahka spregledal, čeprav je oboje od srca sovražil. Ko je končala s svojo predstavo se je naslonila na zid in očitno je menila da je svoje opravila popolno. Remus se je moral kar strinjati z njo. Spomnil se je, da bo počasi prišel na vrsto tudi on in moral se je spomniti nekaj veličastnega. Mu bo končno uspel tisti urok?