Besneča brunarica

Remus je korakal po Meryascoveni. Že je hotel zaviti k Trem metlam a si je premislil. Malo svežega zraka mu ne bo škodilo. Odpravil se je mimo, naprej po hribu proti stari hiši na vrhu, ki se je imenovala Besneča brunarica. Bila je lesena in okna so bila zabita z lesom.Po vasi je krožila vest, da se vsak mesec tu zbirajo duhovi in razgrajajo. Remus se je kislo nasmehnil, saj je sam vedel kaj se resnično dogaja vsak mesec v njej. Stara hiša je stala popolnoma mirna in rahel veter je Remusu razmršil lasi. Še nekaj dni in spet bo prišla polna luna. Kar stresel se je ob teh mislih. Še zadnjič je s pogledom objel hišo. Tu je preževel toliko časa. Vsak mesec in na srečo ni nihče posumil. Počasi je obrnil hrbet stari razvalini in se odpravil proti Trem metlam. Resnično se mu bo prelegel MAslenušk.

Počasi sta prišla do Besneče brunarice in Tara se je pred njo ustavila, njene oči pa so v polmraku žarele. Za brunarico je sonce počasi zahajalo in metalo sence na lesene stene, tako da je bilo resnično videti, da se notri skriva neko bitje. Poleg tega je rahlo pihljal veter in vsake toliko časa se je zaslišal rezek zvok. Toda Tara je vedela, da je to le les a vseeno je čutila, da je nekaj skrivnostnega v tej hiši saj je vedno, ko je bila ob njej čutila rahlo vznemirjenje. Tudi tokrat so jo močno zasrbeli prsti, da bi si stvar ogledala pobliže, od znotraj, toda namesto tega se je obrnila proti Lupinu:"Pravijo da notri vsak mesec strašijo duhovi. Verjameš v to?" ga je vprašala in se zazrla v njegov obraz.

Na obraz se mu je narisal nasmešek in moral se je potruditi da ga je nekako prekril "Mislim da notri straši še kaj več kot samo duhovi" je skrivnostno rekel ter se zasmejal. Videl je Tarin zmeden pogled. "Ne norčujem se samo reciva temu da sem prišel do odkritja." Zazrl se je v zahajajoče sonce. Mogoče je prišel čas da ji končno pove resnico o sebi. Bila je edina oseba s katero je bil pripravljen deliti svojo skrivnost. Moral ji je povedati preden se stvar razvije dalje in se še bolj zaljubi vanjo. "Ali resnično hočeš izvedeti kaj straši v tej brunarici? Si prepričana da si pripravljena da izveš kaj se v njej dogaja." skrivnostno se je nasmehnil in dodal "Moraš se zavedati da ko boš enkrat izvedela ti ne bo všeč.". Vede je da na kocko postavlja prijateljstvo in vse stike ki jih je imel z Taro a čutil je da ji je pripravljen razodet vse....

Tara ga je zavzeto poslušala in v njej je vse vrelo od razburjenja. Torej je imela prav. Niso samo duhovi. Gre za nekaj več. Veliko več. Mrzlično je začela premišljevati kaj bi to bilo a je bila samo še bolj zmedena.
Toda do nje so zopet priplavale Remusove besede. Zopet ga je pogledala z žarečimi očmi in nestrpno čakala kaj bo rekel. Prišel je do odkritja...se je usedlo v njene možgane in sedaj je le še nestrpno čakala kaj bo povedal, vsaka mišica v njenem telesu je bila osredotočena samo na njegove besede.
Toda začudil jo je njegov pogled. Bil je nekako otožen, ko se je zazrl v sonce. Tara je čakala. Vedela je, da nima smisla riniti vanj. Predvidevala je, da ima nekakšno povezavo z njim. Kot da nad njim leži breme. Ta skrivnost.
Zopet se je obrnil proti njej. Očitno se je odločil da ji pove, toda samo če bo hotela. Poslušala je še njegov zadnji stavek preden je obmolknil. Morda ji ne bo všeč...
Obrnila se je proč od njega in se zazrla v žarečo kroglo na nebu. Z vsakim vlaknom svojega telesa je hotela izvedeti. Vedela je, da jo bo radovednost preganjala do večnosti, če ji ne pove. Toda...zopet se je zazrla v tiste njegove temne, skrivnostne oči, ki so ji bile tako všeč.
Globoko je zavzdihnila in se odločila. Želja in radovednost sta premagali tisti toda.
Razločno je rekla:"Preizkusi me." in se naslonila na ograjo poleg sebe.

Remus se je kislo nasmehnil "Prav sama si tako hotela." Objel jo je s pogledom. Slonela je na ograji on pa je iskal prave besede.
"Mislim da je govorice da v besneči brunarici straši začel profesor Dumbledore" je tiho rekel "ampak to seveda ni res. V tej koči ne straši noben duh. Tukaj vsak mesec pride človek in se spremeni v bitje, ki je tako divje..." za trenutek je predahnil "in tako nasilno da se ga boji cel čarovniški svet." Pogledal je v nebo in rekel "Gotovo veš v katero žival se vsak mesec ob polni luni spremeni človek, ki ga je napadel volkodlak... In ta človek ki vsak mesec razbija ..... " Stavka ni mogel dokončati bilo je pregrozno. A v tistem je nov glas presekal tišino ob Besneči brunarici....

Alstor se je razgledoval okoli besneče brunarice ko je slišal da se bližajo koraki. Še naprej se je gibal in poizkušal pokukati v notranjost. Spolmnil se je da je ta koča stala tu že v času njegovih let a tedaj v njej ni strašil. Nato pa je presluhnil pogovoru ki se je odvijal med fantom in dekletom. Takoj je vedel v čem je stvar in fantu ni mogel dovoliti da ji pove vse. Razumel je Dumbledorjev načrt in moral je zavarovati učence
"Dober večer" je rekel in stopil iz brunarice proti dvema postavama. Prekinil je fanta in se zazrl v dekle "Mislim da je že pozno tako da je čas da se odpraviš nazaj proti Bradavičarki. ti fante pa še malo ostani. Nekaj se morava pogovoriti." Čakal je na dekeltov odgovor saj se mu je zdelo da bo hotela ugovarjati a to je bilo preveč pomembno da bi ji pustil "Takoj se odpravi čene boš prišla v resne težave. Upam da veš da sem auror in nobenega smisal ni da se mi upiraš.".
Počakal je nekaj trenutkov in se zazrl v mladega fanta, ki je nosil Drznvraanovski plašč. "Mislim da je najbolje če ji svetuješ da se odpravi proti gradu."

Tara je radovedno poslušala Remusa, kateremu so besede izjemno težko šle z jezika. Toda ni se hotela premakniti ali karkoli reči. Hotela je vedeti. Kar mislila si je, da jo bo to pripeljalo v težave, toda ni ji bilo mar.
Zato je le slonela tam, s prekrižanimi rokami in svoj pogled upirala v Remusa. In končno je začel govoriti. Sicer po ovinkih, toda Tari je bilo vseeno. Bo že prišel do bistva. Do takrat pa je vedno bolj zadrževala dih.
Vpijala je njegove besede kot goba in sedaj so se vrtinčile v njenih možganih. Dumbledore, človek, volkodlak....vse to se je pomešalo in na koncu je le prišel do bistva. Željno je hotela slišati zadnje besede, pa čeprav je vedela. Že vseskozi je pričakovala. Otožen in skrivnosten pogled. Vedela je, kdo je volkodlak a vseeno je hotela potrditev.
In nato je prišel on. Prepoznala ga je v momentu in sedaj je vedela tudi ime. Alstor Nerga. V njihovi hiši je bil kar redno na obisku, saj oče ni bil ravno zgleden čarovnik. Tara se je vedno skrila v svojo sobo v omaro, saj se ga je bala. Toda sedaj ni občutila nobenega strahu. Besno je pogledala vsiljivca in že izza pasu potegnila palico. Kaj si misli da je, ko takole zahteva od nje da izgine proč. Palico je namerila s tresočo roko, saj ni vedela kaj naj si misli. V njej je mešanica čustev grozila, da bo eksplodirala vsak trenutek. Jeza nad vsiljivcem, pretresenost nad novico, žalost a vseeno je bilo še nekaj. Ni je bilo strah. Vedela je, da bi pomagala Remusu, če bi ji samo rekel. Ga podpirala. Če bi sedaj izustil samo besedo. Toda on je samo nemo stal. Očmi so zavrtale v Remusove oči in takrat jo je prešinilo. Mogoče pa hoče, da grem? Da naj naredim nič. Mogoče je bil vse trik?
Sklonila je glavo in ga še enkrat žalostno pogledala. Nato pa se je obrnila in čim hitreje stekla stran preden bi popolnoma dojela prevaro, preden bi popustila pod težo solza in bolečino v njenem srcu.

Remus je zakričal nazaj "Taraaaaaaaaaa.... Vrni seeee" besno je pogledal aurorja "Poglej kaj si naredil. Pa saj ni neumna povedal sem ji skoraj vse gotovo ve kdo je volkodlak." Že je hotel steči za njo ko ga je nekaj zadelo v hrbet. Ni se mogel premakniti po licu pa mu je stekla ena sam solza. Nikoli ni pričakoval da se bo tako izteklo. Moral je priti do Tare, ji pojasniti, ji razložiti. A sonce je izginilo na obzorju on pa je samo stal in se ni mogel premakniti. Pred njegove oči je stopil Nerga in soovražno ga je gleda. Ni mogel govoriti a v mislih ga je preklinja si zamišljal uroke in se oodločil da ob prvi priložnosti prime za palico. Tara je že izginila on pa je moral stati tam z zlomljenim srcem in razumevanjem da se z Taro verjetno ne bosta nikoli več pogovarjala. Želel si je da bi ga čakala ob poti ali da bi se vrnila a bilo je prepozno in auror je spregovoril....

Alstor je počakal nekaj trenutkov da je dekle steklo proti gradu. Fant je skušal steči za njo a tega mu ni mogel dopostiti. Njegove besede so se mu zasadile kot nož a moral je pojasniti. Zamahnil je z palico in fanta prikoval na mesto. Ni se mogel premakniti. Počasi je stopil okoli njega in opazil njegov sovražen pogled. "Sedaj boš poslušal mene fante. Kar si danes naredil je bil največja bedarija ki bi jo lahko izvedel." počasi je korakal levo in desno in mladega Drznvraanovca sploh ni pogledal "Seveda vem da je dekel dovolj pametno da ve vse a ne moreta se več videvati. Ne razumeš v kakšno nevarnost si jo spravil. Zagotovo ti bi sledila in kaj bi se zgodilo če bi jo ugriznil. Res hočeš da bi bila tudi ona volkodlak" končno je nehal korakati in se zazzrl v Remusa in njegove oči "Za vse je bolje tako. A moraš zagotoviti da za tvojo skrivnost ne izve nihče. Pa če tudi ji boš izbrisal spomin. Profesor Dumbledore je naredil vse da bi zaščitil svoje učence in ti si sedaj to ogorzil." Malce je sprostil svoj pogled "Vem da ti je težko a žal je tako. Življenje ni rožnato. Zaupam vate in vem da se boš pravilno odločil mladi Lupin saj sem te videl v tvoji domači hiši in vem da znaš sprejemati pravilne odločitve." Zamahnil je z palico in ga spustil ter rekel "Oprosti" in z glasnim pokom izginil. Verjel je v tega mladega fanta saj se je spomnil kako je ob njegovem zadnjem obisku ugovarjal očetu in se zavzemal za pravo stvar.

Remus je stal sam ob Besneči brunarici. Še vedno ni dojel vsega kar se mu je zgodilo. A v njem je vrelo in moral je narediti nekaj pa če tudi je bilo nespametno. Ko se je spomnil na Taro so se mu oči napolnile s solzami in le s težavo je nehal razmišljati o njej. Začel je teči. Moral je iti vstran od tu. Tekel je po glavni ulici Meryascovene, mimo Treh metel kjer je še pred dobro uro srkal maslenušk in užival v Tarini družbi in končno prišel na posestev Bradavičarke. Tam se je ostavil.

Mally, ki je mimo Vrbe Mesarice prišel v Besnečo Brunarico. Sedel je na razmajani zofi, ki je nekako prišla gor, skozi ozko, pravtako razmajano stopnišče.
" Kje pa so tej! Sirius, James in Remus!" je jezno dejal. Odločil se je, da bo na vazi, ki je bila notri že najmanj trideset let če ne več, povadil uroke.
" Wingardium Leviosa!" je dejal in jo dvignil. Premaknil jo je na mizico in pripravil palico.
" Reducto!" je zavpil in iz palice je švignil temno oranžen urok. Bližal se je vazi, ko je Mally začutil njegovo moč. Trenutek in... Vaza se je razstreščila na milijon koščkov.
" Reparo Maxima!" je nato dejal in kmalu je bila vaza zopet čista in popravljena.
" Dobro je bilo! Grem!" je dejal in se odpravil. Zaklenil je vrata in se odpravil po stopnicah dol. Kmalu je prišel do Vrbe Mesarice.
" Immobilas!" je zavpil in vrbo je umiril. Šel je naprej.

Remus je sedel na svojem stolu in zrl skozi razpoko, nato pa je slišal šum v predoru. Na plano je potegnil svojo palico in vstal ter jo naperil proti vhodu. Vrata so se odprla in v sobo je stopila Tarra. Začudeno jo je pogledal nato pospravil palico in čeprav je je bil vesel hitro rekel "Tara beži.. vsak čas se bo zgodilo. Ne moreš ostati tu. Pojdi nazaj v Grad". Opazoval je njeno postavo in njen obraz in takrat se je začelo.
Oblak se je pretrgal in svetloba lune je posijala skozi razpoko na Remusa. Padel je na kolena in z zadnjimi močmi zakričal "Taraaaaaaaaaaaaa izgini od tuuuuuuuuuuu". Celo telo mu je stresla neizmerna bolečina in začel je kričati. Čutil je kako mu je pognala dlaka po telesu in bolečina mu je še vedno pretresala telo. Zamahnil je z roko, ki to ni več bila, ampak je bila kosamta šapa na kateri so se nahajali ostri kremplji. Stol je vrglo ob steno in tam se je razletel. Izgubil je vso kontrolo in še vedno kričal. začel se je premetavati po tleh in razbijati vse kar je bilo v bližini. Nato pa je začutil kako se mu je začel spreminjati še obraz. Oči je držal zaprte in nejgovo kričanje je zamenjalo tuljjenje. Bolečina se je še povečala in začel se je grizti in praskati. Nato se je nekajkrat zaletel v steno. Ko niti to ni pomagalo je začel praskati po njej da so sledovi krempljev ostali v lesu. Še vedno je tulil ko se mu je v mislih naslikala postava znane osebe. Odprl je svoje nič več lepe oči, ampak nevarne in stisnjene in bolečina je začela popuščati.To se je do sedaj zgodilo le takrat ko so bili ob njem nejgovi prijatelji. Spet je dobil nekaj kontrole nad svojim volčjim telesom in bolečina je počasi zapuščala njegovo telo. Edina misel pa je bila Kje je Tara? Je z njo vse v redu? Se je ospela spremeniti v risa? groza ga je napolnila ko je opazil senco v kotu brunarice. Priprl je oči in postava se je izrisala v....

Videla ga je, kako je sključeno sedel na stolu in zadnje besede, ki jih je iztisnila so bile:" K vragu pa bežanje!" Njene oči pa so se jezno zalesketale.
Toda takrat se je začelo. Svetloba lune je padla na Remusa in Tara je z grozo v očeh opazovala kako se je njegovo telo spreminjalo. Sunkovito je dihala in dregetala po celem telesu, ko je gledala in poslušala kričanje in butanje pred sabo. Odsotno je majala z glavo in njen strah je zamenjal obup. Takšnega trpinčenja in bolečine ni več prenesla. Ni mogla. Kotela je pomagati in olajšati bolečino, toda jezila se je zaradi svoje nemoči in solza je nemo zdrknila po licu, ko se je Remus še enkrat vrgel v steno. In vedela je, kaj bo potem, če bo ona še vedno stala tam, on pa bo spremenjen.
Postavila se je v kot ter gledala proč od njega, proč od njegove bolečine. In močno se je poskušala osredotočiti, njeno telo pa je trepetalo v mraku. Žival, ki zalezuje svoj plen, njene močne mišice in neverjetno izostrena čutila...in potem zvok tuljenja. Obrnila je pogled in zdrsnila po steni ter se popolnoma zgrbila v kotu. Z rokami se je prijela za glavo. Prekleto! Remus malo proč pa je še vedno tulil.
Ne more, ne prenese takšne agonije...je bilo vse, kar je lahko imela v svojih možganih. Lahko je slišala očeta, kako tuli na njo:" Ne moreš? Popolnoma nesposobna si, saj ne vem za kaj sploh še živiš! Sramota za družino! Ne moreš mi praviš! Vstani! Vstani če ti rečem! Boš že lahko, če ti rečem!" in nato je začutila močan udarec.
Seveda lahko...je stisnila zobe in in se bojevala z svojo notranjostjo, v mislih pa je imela svojega očeta. Prezrla je Remusove tegobe in sedaj jezno bolščala v svoje misli. Ne sme dopustiti, da očetove besede postanejo zopet resnične. Zopet se je potopila v svoj svet. Gibko telo se je napelo in močne mišice so prenesle napor, ki jim ga je namenila gospodarica ob skoku na podrto deblo. Zamahnila je z repom in razprla gobec ter zazehala. V okolici ni zaznavala nič nevarnega, zato je bil čas za počitek po obilnem obroku. Pogled ji je padel na mesec, ki se je svetil na nebu, nato pa je svoje zelene oči obrnila naprej in se lahkotno odpravila med smreke in počasi poniknila v temi.
Tara je zopet odprla oči in se zdrznila ob groznejšem zvoku tuljenja. Zamahnila je z repom in opazovala iz teme. Dejstvo da ji je uspelo, jo je potolažilo, toda vseeno jo je stiskalo, ko je pomislila, kako se lahko Remus odzove. In nato je začutila njegov prežeč v njeni smeri. Odstranila je človeški strah in v njej se je naselila zgolj živalska radovednost.
Dvignila se je na vse štiri tace in izstopila iz teme. Z zelenimi očmi je strmela v volčjo podobo pred sabo in niti za trenutek ni odmaknila pogleda od njegovih temnih oči. Močno se mu je približala ter zastrigla z ušesi in se usedla pred njim. Pomirjajoče ga je gledala nekaj trenutkov in začutila njegovo sunkovito dihanje. iz njegovih oči je lahko razbrala, da je ne pozna. Zopet se je dvignila nato pa tesno obkrožila njegovo telo. Podobno kot se mačka podrgne ob človeških nogah, ko išče nežnost. Toda Tara je to storila predvsem iz razloga da jo spozna. Mehka dlaka je bila malenkost nasršena, ko se je zopet postavila pred njegove oči. Postrani ga je pogledala in zadržala dih. Kolikor je vedela, se lahko tudi vse izjalovi in ga je samo frustrirala, ne pa pomirjala...

.... risa. Ni vedel kdo je saj še vedno ni mogel jasno razmišljati. Njegov nagon mu je veleval naj napade sam pa se je boril da je obstal na mestu. Nato pa je zagledal zelene oči, ki so strmele vanj. Malo se je sprostil in lažje zadihal nato pa je ris začel hoditi okoli njega. v trenutku ko sta se njuna kožuha dotaknila jo je prepoznal. Vedel je kdo je ona in da ji ne sme narediti nič. Bolečina je dokončno zapustila njegovo telo in sedaj je lahko začel razmišljati. Nežno je zarenčal in se ji malo prebližal in ko se je odmaknila je obstal na mestu. "Nič ti ne bom naredil" je rekel a iz gobca se je izvilo nežno renčanje. Ni vedel ali ga razume. Čutil je v sebi še vedno tisti volčji nagon, ki pa je ostal daleč v njegovi notranjosti.
Previdno je opazoval njeno mišičasto telo in njene zelene oči, ki so ga pomirjale. Samo stal je in zrl v njo ter čakal kako se bo odzvala. Nekje globoko v podzavesti se je oglasil majhen glasek da jo spravlja v nevarnost, a se ga je otresel saj so v njeni bližini bile misli veliko manj volčje in to ga je prepričalo da ne bo nil narobe. Vedel je, da če je nebi bilo tukaj, bi se verjetno še sedaj zaganjal v stene in razbijal po besneči brunarici.
V sebi je začutil neko novo moč in zato je stekel nekaj krogov okoli nje. Želel si je da bi bil v divjini. Čutil je da nagon hoče da bi šel loviti. A tu so bile njene zelene oči ki so ga znova prikovale na mesto. Prav tako kot se je v človeški podobi večkrat izgubil v njih se mu je to dogajalo tudi v volčji obliki. Ustavil se je naravnost pred njo in sedaj so njegove temne oči gledale prijazno. Končno je imel popolno oblast nad sabo on. A kaj se bo zgodilo če jo spet izgubi?

Njeno telo je napeto čakalo na potezo in že je bila pripravljena, da napade in se brani, če bi bilo to potrebno. Njeni kremplji so še vedno počivali v objemu tačk a v trenutku bi zarezali če bi bilo potrebno. Toda upala je, da do tega ne bo prišlo.
Strmela je v volčjo podobo, ko je zaslišala renčanje in opazila njegov korak. Dlaka se ji je naježila in telo se je nagonsko umaknilo za korak nazaj. Ni hotela, da je tako. Vse zaupanje je iz nje izpuhtelo s prvo sapico. Toda volk se je ustavil. Malenkost je nagnila glavo in ga postrani pogledala. Zopet je zarenčal a Tara da je tokrat celo razumela. Očitno je dobil svojo samokontrolo. Še vedno je tiho čakala in hladno opazovala z nezaupljivostjo v njeni glavi. A ko je naredil nekaj krogov okoli nje in jo nato prijazno pogledal, se je končno umirila.
Začutila je, da ga je mučil divji nagon a ni vedela kaj naj naredi glede tega. Stopila je do njega in svojo glavo nežno zakopala v njegov kožuh ter si memorizirala vonj. Njene misli pa so neustavljivo delale. Nikoli ga ni vprašala kaj so potem počeli celo noč dokler ni minilo. Zamahnila je z repom in se malo oddaljila ter pogledala skozi špranjo. Smrček pa so ji zdražile vse tiste mamljive vonjave plena. Zajela jo je želja, da bi šla ven in se zdivjala in še preden se je ustavila je nežno popraskala po lesu. Toda kaj kmalu je zopet dobila kontrolo nad sabo, ko je skozi misli šinilo opozorilo. Prenevarno je in če ju opazijo ali če izgubi kontrolo...Obrnila se je proti Remusu nato pa si je raje začela ogledovati napol podrto kočo.

Z zanimanjem je opazoval kako si je počasi pridobival njeno zaupanje. Bila je previdna in to mu je bilo zelo všeč. Očitno ve kaj počne je pomislil. Ko je ppoložila svojo glavo v njegov kožuh se mu je celo telo napelo in nekakššna energija je stekla skozi njega. Nato pa se je sprehodila do špranje in pogledala skozi njo. Popraskala je po lesu in Remus je razumel kaj si želi. Vedel je da bi bilo izjemno nevarno a saj je to že marsikdaj storil. Ampak takrat so bili ob tebi še trije in Sirius in James sta te z lahkoto obvladalase je opomnil. Tudi sam se je zazrl po podrti koči in razmišljal kaj bi počela. Ponavadi se je ta čas še vedno zvijal od bolečin in norel ter razbijal po brunarici. zopet je volčji temperament šini skozi njegove misli in rekel je "Ali greva raziskovati". Zopet se je slišalo renčanje a sedaj je bil prepričan da ga razume. Vedel je da je bill nespameten a če ga je lahko kaj pomerilo so bile to njene oči. In tudi sam se je moral zdivjati saj mu je njegovo močno živalsko telo kar kričalo od odvečne energije. Zakorakal je po mali sobi in čakal na njen odgovor. Šumenje vetra in zunanji vonji so začeli vplivati na Remusa in želel si je priti an prosto. In preden bi ga njegova volčja narava popolnoma prevzela se je spomnil, da bi v nevarnost spravil vse ki obiskujejo Bradavičarko. Če bi bili z njima še James, Sirius in Marisu bi že zdavnaj lahko raziskovali park in mogoče celo prepovedan gozd. Tako pa je močno dvomil da bi ga Tara sama lahko ostavila. še James in Sirius sta se večkrat namiučila pa sta bila oba močna. Jelen in velik pes, sta ga komaj obdržala in vedel je da če bi bila z njimi še Tara bi bilo varno, kolikor je pač lahko sprehajati se z volkodlakom, iti na raziskovanje. Tako pa si ni upal in zopet je prevzel oblast. Njegovi notranji dvoboji so ga prežemali in za trenutek je mislil samo nase. A zmagal je razum in zato se je ozrl nazaj proti Tari "Raje raziskujma Brunarico." je nežno zarenčal se ji prebližžal in se šapo nežžno dootaknil njene.

Pogled je uprla navzgor na mizo in se ravno pripravljala, da bo skočila, ko je za seboj zopet zaslišala renčanje. Ušesa so se obrnila v smeri zvoka in prav tako njena glava. V njenih očeh se je zalesketalo in nekaj v njej se je premaknilo, ko je takole stala in gledala v Remusa, ki je prav očitno prekipeval od energije. Opazovala je njegove korake in živalski nagon jo je tako prevzel, da se je komaj še zadrževala da ne bi kar takoj oddivjala ven.
Toda tisti kanček človeške pameti jo je zaustavil in prepričal, da je še vedno strmela namesto, da bi bila že kilometer daleč. Mehko je zapredla in obliznila gobček, ko se je spomnila vonja plena in ko ji je v spomin ušla podoba svobode. Pogled je sedaj uprla v tisti rov a volčja podoba pred njo je zopet zarenčala.
Namesto da bi stekla, se je le usedla in pozorno pogledala temne oči, ki so se ji približale. Očitno je Remus imel ogromne pomisleke in po eni strani je bila za to celo vesela, saj bi v nasprotnem primeru pomenilo, da nima kontrole nad sabo. Zaprla je tisto razočaranje in na šapi začutila dodatno obremenitev, ko se je je dotaknil. Toda ni se odmaknila.
Svojo drugo šapo je položila na njegovo in ga prijazno pogledala ter svojo živalskost potisnila nekam v notranjost. Nežno je zamijavkala:"Prav. Da vidim kakšno je tvoje domovanje" in ga iskrivo pogledala ob tem pa še kar ni iz misli pregnala nevarne ideje.

Remus je zamahnil z repom, odmaknil svojo šapo iz njene in se z poskočnim korakom odpravil po stopnicah. Prišel je v novo sob v kateri je bila stara postelja in še nekaj nepomembnih stvari. Skočil je na posteljo in tam zvil svoje mogočne šape ter zrl proti vratom n opazoval Taro, ki se je počasi priplazila skozi vrata. "To je moje skromno domovanje" je zarenčal in če bi bil človek bi se zasmejal tako pa se je spet slišalo renčanje. Še vedno ni povsem izginila njegova želja po prostosti a zakopal jo je nekam v svojo globino. Strmel je v njene zelene oči in se prepuščal brezdelju zvit na postelji. Upal je da se mu bo pridružila in naslonila svojo glavo na njegov kožušček. In res je začčutil da je skočila na posteljo. Tako sta skupaj počivala in minilo je nekaj ur popolnega brezdelja. Remus je zaprl oči in za nekaj časa mu je celo uspelo zaspati. še nikoli ni spal v svoji volčji obliki. Bil je pomirjen saj je čutil na svojem kožuhu njeno glavo. Nato pa je odprl oči saj je zavohal nekaj....
Od spodaj se je zaslišal hrup. Remus se je dvignil na vse štiri in pri tem odrinil Taro. Skočil je z postelje in se pognal po stopnišču navzdol. Napel je svoje mišice in jezno zatulil in se zapodil proti postavi, ki je hodila po spodnjih prostorih besneče brunarice.

Opazovala je njegove močne mišice in podobo, ki se je z lahkoto pognala po stopnicah. Sledila mu je v drugo nadstropje brez da bi si dejansko ogledovala prostor.
Ko pa je stopila skozi vrata, ga je videla kako se zleknil na postelji. Zaslišala je besede in se nasmehnila, toda ni vedela če je opazil. Verjento se ji je samo narahlo premaknil gobček. "Zelo je...khem...lepo," je dejala in ga zvito pogledala nato pa je tudi sama skočila na posteljo in se namestila ob njem. Začutila je njegovo bitje srca in v bližino mirno položila glavo. Zadovoljno je zamahnila z repom in narahlo zapredla. Toda sama ni zatisnila oči. Ni vedela koliko časa leži toda bila je vesela, da je Remus pomirjeno zaspal. Prav tako ni vedela kaj naj misli. Enostavno je izključila vse misli ter zaprla oči.
Nenadoma pa so se njena ušesa obrnila in narahlo je dvignila glavo, koža pa se ji je naježila. Takrat se je zbudil tudi Remus, ki je skočil iz postelje ter se pognal navzdol.
Hitro mu je sledila in nemirno je poslušala hrup ter nek novi vonj. Oči so se ji jezno zabliskale a nato jo je prežel strah. K vragu...je pomislila in stekla navzdol ter opazila Remusa, ki je napadel postavo. Toda sama še vedno ni vedela njenega obraza. Kaj če hoče Remusu škoditi ali pa tudi ne...jo je prešinilo in jezno je zaprhala ter se na sredini stopnic odločila in z enim skokom pristala ob vznožju.
"Remus ne!" je zapihala in opazila postavo, ki je stekla v levo, da bi se izognila besnemu volku. Kaj če je nedolžen...je pomislila. Toda kdo bi vedel za ta kraj. Vseeno ne sme pustiti, da ga Remus kar scefra na koščke. Najprej morata izvedeti kdo je in kaj hoče.
Zapodila se je proti osebi in Remusu trdo zaprla pot. Čutila je udarec na boku, toda ostala je neomajna. Z kremplji se je zasadila v tla, da je ne bi odneslo, nato pa je dvignila glavo in Remusa pogledala v ponorele oči. "Kontroliraj se!" je vse v njej kričalo. Z besnimi očmi je zapihala proti njemu, in pokazala svoje ostre zobe. Postavila se je v prežo. Če bo hotel do človeka, jo bo moral napasti.

Remus je drvel proti neznani postavi in renčal ter že pripravil svoje zobe ko se je pred njim pojavila Tara. Ni se mogel pravočasno ustaviti in zato jo je zadel. A Tara se ni premaknila in videl je njene kremplje ki so se zasadili v tla. očitno je bila močnejša kot je bilo videti. Nato pa se je zazrl v njene oči in ostre zobe. Počasi se je pomiril in se premaknil nazaj. končno je dobil samokontrolo. A neznana postava je že izginila po podzemnem hodniku. Remus je tiho zarenčal in rekel "Oprosti ampak nisem se mogel...." prvi sončni žarek se je prebil iza gora in ponovno osvetlil Remusa. Preobrazba se je spet začela in glasno je zatulil. A tokrat ni zaprl oči ampak je zrl v Tarine zelene. Bolečina je zopet začela pretresati njegovo telo a nekako je našel mir v njenih očih. Ječal je od bolečine se zvijal a ni kričal. Čutil je kako se mu je obraz preoblikoval nazaj v človeškega. Nato mu je začela izginjati še dlaka po celem telesu in nazadnje so izginili še mogočni kremplji in nato je bilo vsega konec.
Sončni žarki so prodrli skozi vse razpoke besneče brunarice in delno osvetlili prostor. Remus je ležal na tleh in nato po nekaj trenutkih izmučen vstal. Opazil je da se še Tara ni spremenila nazaj. Imel je velike podočnjake in bil je izmučen a šibak nasmeh se mu je narisal na obrazu. "A si vredu?" jo je šibko vprašal "Oprosti za vse vendar sem te opozoril. Zakaj si se spravila v težave?" Za nekaj časa je utihnil nato pa se je usedel ob stenoo in spet spregovoril "Kdo je bila tista postava? Morava jo najti saj se ne sme zvedeti kaj se tu dogaja." Zamišljen je utihnil in čakal kaj mu bo odgovorila Tara.

Sunkovito je dihala in grozeče upirala pogled v volkodlaka pred seboj. Strah pred Remusom je potisnila nekam globoko. Zavedala se je, da če jo napade, je ne bo odnesla tako poceni, toda tokrat je njena trmoglavost zmagala pred njenim razumom. Stala bo tukaj, pa če jo pobere. Vseeno je upala, da se bo volčja podoba umirila. In nazadnje se je le umaknil korak nazaj, Tarine mišice pa so se za malenkost sprostile. Toda postave za njo ni bilo več. Hotela se je pognati za njo, toda vedela je, da se Remusove razburjenosti kasneje ne bo dalo tako zlahka pomiriti.
Zaslišala je njegov glas a takrat se je tudi nanjo spustil snop svetlobe. Vedela je, kaj to pomeni in bila trenutek kasneje temu tudi priča. Preobrazba se je začela.
Zamežikala je in se hotela obrniti, toda mišice je nikakor niso ubogale. Zrla je v Remusa in se poskušala čim bolj umirjeno obnašati ter brzdati svoje telo.
Končno je pred sabo zagledala podobo, ki jo je bila bolj vajena. Sicer je bil Remus v nezavidljivem stanju, toda bilo je končano za ta mesec.
Tara se je usedla na zadnje tačke in se čudila, da je človeka lahko razumela. Že je spregovorila, ko je na Remusovem obrazu zaznala, da je ne razume popolnoma nič. Nasmehnila se je. Kako pa naj bi razumel mačje mijavkanje.
Postavila se je na vse štiri in odtegnila pogled od Remusa ter raje pogledala skozi špranjo. Morala se je osredotočiti zato je poskušala vse misli preteklih nekaj ur odgnati vsaj za trenutek. Če se je hotela spremeniti v človeka, je potrebovala vso svojo koncentracijo. Zato si je začela zamišljati samo sebe. Roke, noge, glava, lasje...Želja po zapletenih človeških čustvih jo je kmalu popolnoma prevzela in tudi sama se je začela spreminjati. Rep je izginil in ušesa so se pomanjšala in spremenila. Štiri okončine je obdržala toda v malo drugačni obliki. In kmalu je stala kot človeška oseba.
Utrujeno je pogledala Remusa in se počutila skrajno čudno, ko so bili njeni čuti manj ostri. Zdrsnila je ob steni in se usedla poleg Remusa.
Začudilo jo je, da je veliko bolj zadihana ter utrujena, kot je bila prej. Tiho je rekla:" Seveda sem v redu. Ne skrbi zame. Saj veš. Moja trmoglavost in pomanjkanje razumnosti. Če silim v težave, me redko kdo uspe zaustaviti." Pogledala ga je v obraz in pomežiknila nato pa nadaljevala:" Glede postave pa...jaz je nisem videla v obraz, nato pa je prehitro izginila. Toda strinjam se. Izvedeti morava kdo je bila. Toda mislim, da ne sedaj." Obmolknila je:" Sedaj je že nekje v gradu in se nima smisla poditi za njo. Poleg tega pa, brez zamere toda izgledaš grozno," Še enkrat ga je pogledala in se široko nasmehnila.

Remus se je zarežal ob njeni zadnji opazki. Prikimal ji je "Vem. Pridi greva počasi nazaj proti gradu. Morava se spočiti. Tudi ti si gotovo izmučena." za nekaj trenutkov je utihnil nato pa rekel "Hvala." Upal je da je razumela kako ji je hvaležen da je ostala z njim. Počasi se je postavil na noge in mislil samo na posteljo. "Mislim da še nisem sposoben oditi nazaj v grad. Kar zgoraj bom spal." Prijel jo je za roke in ji pomagal vstati. "Kar pojdi v grad in se dobro spočij." Gledal je v njene oči ki so ga napolnile z neko nevidno energijo. Ni vedel kako mu lahko ena oseba da toliko energije. Še nikoli ne bil zaljubljen in zdelo se mu je da se zaljublja vedno bolj. Zopet se je šibko nasmehnil "Te pospremim do sredine rova?"
Bil je tako zaspan da je komaj držžal oči odprte. A njena bližina ga je držala budnega a spraševal se je kako dolgo bo še lahko zdržal.

Šele ob njegovih besedah se je Tara zavedla, da pravzaprav komaj drži oči odprte. Vso noč tega ni niti občutila, sedaj, ko pa se je sprostila, jo je utrujenost zasledovala kot raketa in grozila, da jo bo vsak čas pogubila.
Toda Tara se je prisilila, da je trezno razmišljala. Pokimala je Remusu, ki se ji je zahvalil. Hotela je reči, da ni problema ali kaj podobnega, toda namesto tega se je popolnoma zavila v molčečnost.
Z njegovo pomočjo se je spravila na noge nato pa je odkimala:" Ne ni potrebe. Ti se kar spočij. Jaz bom že..." Obmolknila je in se zazrla v izmučen obraz. Hotela mu je povedati, kako je vesela ker ji zaupa in mu razkriti svoja čustva, toda nekako ni našla pravih besed. Tako je nekaj trenutkov stala in brez kakršnihkoli misli v glavi je stopila proti njemu in ga nežno poljubila. Skozi njo je šinila nevidna energija in jo napolnila z močjo ter zapolnila vsako vlakno njenega telesa. Tega v tisoč letih ne bi mogla opisati z besedami.
Nato se je hitro odmaknila, kot bi se bala, da se bo občutek razblinil kot milni mehurček, če stoji tam samo sekundo dlje in bo ugotovila, da samo sanja. Tari je nasmeh ležal na obrazu a naslednji trenutek je že brez besed izginila skozi rov, kmalu zatem pa se je sloka postava zavita v plašč pojavila na travniku in hitro smuknila v grad.

Remus se je prpustil njenemu poljubu. Nekaj sekund se je zdelo kot večnost in počutil se je bolj živega kot kadarkoli do sedaj. In potem se je Tara odmaknila in brez besed izginila v rovu. Ujel je tudi njen nasmeh na obrazu in tudi sam se je nasmehnil. še nekaj časa je zrl proti rovu nato pa se je počasi odpravil po stopnišču. bil je izmučen in vse ga je bolelo a bil je srečen. Prišel je do postelej se zavalil nanjo in v trenutku zaspal z mislimi pri Tari.
Ko se je čez nekaj ur zbudil ga je utrujenost že skoraj popolnoma minila. še vedno je imel težke noge a se je kljub temu počasi odpravil po stopnišču navzdol. Odpravil se je naravnost proti rovu in nato vse do vrbe. Odprvil se je proti gradu in kmalu izginil skozi velika vhodna vrata.