Viadukt

"Pf, ta oseba mi ne bo govorila tako. Kar pejdi, bojiš se študenta. Le zakaj te je pustil Albus, da postaneš profesor, ko se še učenca četrtega letnika bojiš." je jezno zakričal proti Marku, ki je odhajal. Stresel se je zaradi srda do njega, od vseh profesorjev je njega najmanj maral, kar sovražil ga je, čeprav ni bil na nobeni njegovi uri.
" Grem, pojdem stran!" je dejal in šel.

James se je, kolikor je to nenavadno zanj, čisto sam, brez kakršnekoli družbe sprehajal ob jezeru, globoko zatopljen v svoje misli.
Bil je tako zamišljen, da ni gledal, kod hodi, zaradi česar se je spotaknil ob korenino enega od dreves in padel po tleh. Tiho je zaklel in se pobral ter s plašča stresel prašno prst.
Toda na tej napaki se očitno ni ničesar naučil in že čez nekaj minut se je zaletel v študentko, za katero bi lahko trdil, da je še trenutek prej ni bilo pred njim.
Odskočil je in pripravil palico, saj se je že večerilo in je bila možnost, da tukaj, v samoti ob jezeru naleti na kakšnega sovražno nastrojenega Spolzgadovca.
Palico je nameril proti vratu osebe, v katero se je zaletel, toda namesto kletve, je zamrmral le: "Lumos."
Ob izbruhu svetlobe, ki je sijala iz konice njegove palice, je lahko dobro videl grb na desni strani plašča.
"Drznvraan."je dejal in sproščeno spustil palico. "Dober večer,"je prijazno pozdravil in si dekle dodobra ogledal.
"Hm... Mi je dovoljeno vprašati, kdo si?"se je pozanimal in rahlo nagnil glavo v desno.
"Kaj delaš tukaj tako pozno?"je še dodal in nato utihnil v pričakovanju odgovora.[/i]

[Andromeda?]

Iz zatohle dnevne sobe, ki je bila polna študentov, se je odpravila ven na svež zrak. Čeprav je bilo že pozno in bi bila lahko kaznovana, se je pretihotapila na hodnik. Pazljivo je stopala prek marmornatih tal in poskušala biti tiho, da je nebi ujel kateri izmed profesorjev ali hišnik.
Kmalu je stopila ven, na svež nočni zrak. Stekla je prek dvorišča in se ustavila ob drevesu, ki je raslo ob obali jezera. Sprehodila se je mimo vode in na gladini opazila mesečino, ki pa je izginila zaradi oblaka, ki jo je ravnokar zakril. Nastala je popolna tema in Andromeda ni videla niti meter pred seboj. Nenadoma je zaslišala top udarec, nato pa ploho pridušenih kletvic. Andromeda se je tiho pomaknila naprej in z roko segla k pasu, kjer je čepela palica. S prsti se je oklenila njenega ročaja in čakala.
Nenadoma je na svojih prsih začutila trk in izvlekla je palico. Usmerila jo je v vrat tistega, ki je se je zaletel vanjo, a ta nekdo jo je prehitel in ji osvetlil obraz.Pečena sem, če je kateri od profesorjev, si je mislila in stopila korak nazaj.
Kmalu je opazila obraz, saj je bila svetloba dovolj močna. Bil je eden od študentov. Zamrmral je ime njenega doma in nato le povesil roko ter jo pozdravil. Tudi sama je umaknila palico z njegovega vratu.
''Dober večer tudi tebi in em...oprosti mi za tole.'' zazrla se je v fanta, ki jo je tedaj vprašal po imenu.
''Em...Andromeda...Black sem.'' dekle se je nekoliko obotavljalo pri priimku. A Gryfondomovec je že zastavil naslednje vprašanje.
''V bistvu tudi sama ne vem.'' se je nasmehnila in nadaljevala.''Zaželela sem si malo zraka. Sovražim večere v nabiti dnevni sobi. Nisem si pa mislila, da bom tu srečala še koga drugega. Najprej sem mislila, da si eden izmed profesorjev. Pa ti? Te je prignala želja po samoti?''

"Začuda me je res sem priprljala želja po samoti... V polni dnevni sobi res ne gre razmišljati."je odgovoril.
Toda komaj zdaj je ugotovil, s kom se pogovarja in, da se še sploh ni perdstavil. "Ti si torej Siriusova najljubša sestrična?"se je pozanimal in se spotoma še predstavil: "James. James Potter."
Ko nekaj časa ni spregovoril noben izmed njiju, se je odločil malo razbiti mučno tišino.
"Kaj so porekli tvoji starši na to, da te je Izbruh vtaknil v Drznvraan? Sirius mi je pravil, da je bila pri njih doma zaradi njegovega sortiranja v Gryfondom prava norišnica."se je zarežal in se obrnil proti Andromedi.
"Ste v Drznvraanu res tako učenjaški, kot pravijo? Da se hočete vedno učiti novih stvari?"je z zanimanjem vprašal.

''James Potter torej.'' se je nasmehnila. ''Sirius je velikokrat pripovedoval o tebi. In tudi po šoli si znan po svojih vragolijah, ki sta jih ušpičila s Siriusom. Dobro se spominjam, ko sta se spravila na Rawsa. Kmalu bi umrla od smeha, ko mi je Sirius pripovedoval zgodbo.'' nasmejala se je je spominu in nato odgovorila na Jamesovo vprašanje.
''Ni mi bilo tako hudo kot njemu. Ne da je bila samo norišnica pri njih. Nekega dne me je obiskal in bil poln modric, ki so bile delo njegove mame. Ko pa sta moja starša zvedela za to, sem bila najprej zaprta za cele počitnice in seveda drla sta se name, češ da sem izdajalka svoje rodbine. '' je pojasnila in se zazrla vanj.
''Vsi pravijo tako.'' je odgovorila na njegovo vprašanje o njenem domu.''Res je, da ima večina same Izjemne ocene. Sicer pa sama ne tičim samo za knjigami, razen za tistimi katere me zanimajo.''je še dodala nato pa še rekla.''Dobro bi bilo, da ugasneš luč, ker se svetloba vidi do gradu in ne bo ravno uredu, če naju dobijo zunaj ob tej uri. Lahko pa se sprehodiva do gozda. Meni bi prav prijal en kratek sprehod.''

James je zaprepadeno gledal, medtem, ko mu je pripovedovala o tem, kakšen odziv je sprožila odločitev klobuka Izbruha pri Blackovih.
Vedel je, da je bilo tudi pri Siriusu precej hudo, vendar mu prijatelj do sedaj še ni povedal, da je bilo tako hudo.
To ga je tako zmedlo, da je čisto pozabil, da je čisto mogoče videti tako močno svetlobo z gradu. "Oprosti..."je zamrmral ter brez besed ugasnil palico.
"Nisem vedel, da ste Drznvraanovci tako pustolovski,"se je presenečeno nasmehnil ob njenem predlogu o sprehodu.
"Seveda, jaz sem takoj za to."se je na široko nasmejal in se čisto počasi že namenil v smeri proti gozdu.
Užival je v temi, saj je vedel, da ga nihče ne more videti in bil je ves čas rahlo nasmehnjen, čeprav Siriusova sestrična ni mogla videti. Bil je vesel, da se bo končno spet nekaj dogajalo.
"Aja, to me še zanima... Bi rada šla samo do gozda, ali še malo vanj?"se je pozanimal, nato pa utihnil in užival v soju zvezd te jasne noči.

''Ni potrebe, da tako začudeno gledaš.'' ni se mogla zadržati, ko je videla izraz na Jamesovem izrazu, ko mu je povedala za njeno družino. Nekoliko je pomolčala, a je tišino kmalu prekinil Jamesov glas.
''No nevem. Mogoče sem ena izmed redkih, ki rada pohajkuje naokoli. Res, da nisem imela še koga, ki bi hodil naokoli z mano, ampak vseeno mi je. Mogoče sva si ravno v tem s Siriusom podobna. Same norčije nama hodijo po glavi. Ampak jaz nisem ravno za preveliko napihovanje svojega ega in osvajanja vsepovprek. Kar je pa pri njem ravno obratno. No, pa saj ga sam dovolj dobro poznaš.'' se je zasmejala.
Počasi se je tudi sama odpravila proti gozdu in sledila Jamesu. Nenadoma se je ustavil in se zasukal. Andromeda se je skoraj zaletela vanj, saj je bil v temnem plašču ponoči skorajda neviden. V temi se je svetil samo bel ovratnik šolske srajce.
''V globino gozda?'' je previdno vprašala. ''Še nikoli v vseh šestih letih nisem bila tam. Samo ob robu, saj si sama nisem ravno upala noter.'' je priznala in nekoliko postala. Ampak bodrilo jo je to, da ima ob sebi bratrančevega najboljšega prijatelja. In njima se vedno vse posreči, pa četudi imata samega zmaja za petami.

(sedaj naprej lahko pišeš v gozd)

Rodolphus je prečkal hodnik in se po drugem napotil proti viaduktu. Tokrat ni potreboval sove, prav tako tudi svojega krokarja. Hotel je le nekaj miru, da bi prebavil Siriusov izbruh, ki ga je doživel na poti proti stolpu. Potreboval je samoto in dokaj nevaren kraj, kjer se je lahko popolnoma sprostil in in sebe spravil vso to ...jezo. Oči so mu, kot vedno po takšnih prepirih, žarele v vsej svoji črnini. V njihovih globinah je bilo opaziti nekaj, kar je spominjalo na bliskanje strele.
Naslonil se je na napol porušeno ograjo za seboj in se prepustil vetru, ki mu je mršil lase. Sprostil se je, kot se v družbi nikdar ni mogel. Dušo je 'odcepil' od telesa in jo spustil, ob čem se je počutil, kot da jadra na krilih vetra. Čutil je, kot da ga veter nosi okrog stolpov, in iz njega so odplavale vse misli. Potem pa je v daljavi zaslišal korake in zopet ga je zbodlo Siriusovo obnašanje. Še sam ni vedel, zakaj si s tem povzroča tolio težav, ampak zadnje čase ga je brat vse bolj nadljegoval.


[Cissy?]

[here I am =)]

Mrzel spomladanski veter je Narcissi mršil svetle lase, ko se je sprehajala po šolskem dvorišču. Pravzaprav ni imela pojma, kaj sploh počne tukaj. Bil je zaspan in precej otožen dan, ki se ga je odločila izkoristiti za sprehod.
In seveda Narcissa ne bi bila Narcissa, če se ne bi zgražala nad kipci, ki so stali na oddaljenem koncu posestva. Po njenem bi pač take grdobije morali takoj odstraniti. Bila je popolnoma zatopljena v razmišljanje o najrazličnejših kombinacijah, da sploh ni opazila, da je zašla na viadukt. Lasje pred očmi so ji omejevali pogled in s hitro kretnjo si jih je odstranila z obraza. Veter ji je sedaj pihal naravnost v obraz, kar je sovražila, saj je tako imela rdeč nos in razkuštrane lase. Resno je razmišljala, da bi se takoj vrnila v grad in popravila neprijetno situacijo, ko je na drugem koncu viadukta opazila znano osebo. "Regulus!" je veselo zaklicala in s hitrimi koraki pohitela k njemu. "Nekam zamišljen si videti." mu je nasmejano rekla in ga prijateljsko objela. Dve leti starejšega bratranca je imela zelo rada, bolj kot Andromedo ali Siriusa, in z njim se je bilo vedno zamimivo pogovarjati. "Kaj delaš tukaj? Ne mi reči, da občuduješ razgled, ker bom vedela, da lažeš," se je nasmehnila in se podrgnila po premrzlem nosu.

Četudi sprva ni nameraval odpreti oči jih je sedaj, ko je zaslišal dobro poznan glas, hitro odprl. Narcisso je prepoznal že po glasu, če pa se mu že to nebi posrečilo, pa je bilo nemogoče spregledati njene lase. Le-ti so, prav tako kot njegovi, plapolali v vetru, ki je rezal v obraz. Na obrazu se mu je pojavil čisto naraven nasmešek, ki ga je hranil le za sorodnike. Seveda, to ni veljalo za Siriusa in Andromedo, črni ovci družine Black, ki sta svojo pomehkuženost in uporniškost kar naprej dokazovali vsem sorodnikom, ki sta jih, kadarkoli je bilo mogoče, provocirala s svojimi pripombami. ''Cissa.'' Njegov glas je za spremembo tokrat iz ledeno hladega prešel na nevtralnega. ''Lepo te je videti.'' tokrat je rečeno tudi mislil in ni posebaj prikrajal besed, kot je to delal ponavadi. S sestričnama so se namreč dobro poznali, zato je bilo vsako pretvarjanje nesmiselno.
''Tega niti ne mislim.'' Z očmi se je zazrl v Cissine, prav tako sive oči. Njegova sestrična je bila precej nižja od njega, kar ga je ponavadi zabavalo, saj je bil le leto starejši od nje.
Obraz se mu je nato zopet pomračil. ''S Siriusom sva spregovorila nekaj besed. Po tem je ponacadi prijetno pustit možganom prosto pot, sicer lahko kdo..... slučajno nastrada.'' Ta stavek je povedal dovolj. Njegov starejši brat se je moral vedno dokazovati pred sorodniki, zato ni minil teden, da nebi govoril s kom izmed njih. ''Kar pa niti ni preveč dobro, saj me profesorji sumijo že od napada na tisto Gryfondomovko.'' Pogled je zopet usmeril k svetlolaski. ''In ti? Kaj te je prineslo sem gor.

Podatek, da je govoril s Siriusom, je ni pretirano šokiral, je pa v njej zbudil radovednost. V obeh družinah so imeli dva, ki sta pretirano izstopala od drugih in ki sta se pustila ponižati ter prijateljevati z brezkrvneži. Zanimalo jo je, o čem je tekel pogovor, čeprav je domnevala, da odgovor že pozna.
"O čem pa sta govorila?" je radovedno vprašala in se namuznjeno nasmehnila.
"Kakšno Gryfondomovko? Tega pa še nisem slišala, povej mi, kaj je bilo," je zmedeno zahtevala. Do sporov med domovoma je pogosto prihajalo, zato se ni čudila, da za vsa pač ni vedela, vendar če so bili vpleteni njeni tesni prijatelji... Je bilo koristno kaj vedeti.
"Hum... če razmislim, sploh ne vem kaj delam tukaj. Preden sem te videla, sem razmišljala, kako brez stila je Bradavičarka. In ne morem se odločiti, kateri plašč bi oblekla za konec tedna," se je sproščeno zasmejala.
Da ne bo pomote: sproščeni nasmehi so bili pri Narcissi prisotni samo v okolju, ko ni bilo zraven nobene osebe, ki ji ne bi bile všeč, kar se je zgodilo zelo zelo redko.

Zavzdihnil je in za trenutek pomolčal, nato pa navsezadnje le odgovoril. ''Zahteval je, naj vsem, ki ga pozajo in so vsaj iz Spolzgada, če že ne njegovi sorodniki, povem, da naj ga pustijo na miru. In, da ne prenaša, če venomer govorim njem.'' še malo je pomolčal, nato pa je izbruhnil. ''Izmeček zabiti! Ali res misli, da je moje življenjsko poslanstvo ukvarjati se z njim?! Da nimam pametnejšeg dela, kot da govorim kakšna gnida je in kaj je storil lastni družini?! Kot da ni tega že sam razbobnal! Vsa šola ve, kaj je storil. In on seveda uživa, če v njem vsi vidijo junaka in če ga pomilujejo. Tako mora le malo pojokcati in reči, da je tak zaradi družine, pa ga že vsi trepljajo in mu ponujajo čajček!'' Takšna količina besed nikakor ni bila značilna zanj. Ponavadi je odgovarjal v kratkih, odrezanih stavkih, ki jih je povezoval v največ 4 naenkrat. To pa je bil pravi izbruh. In Regulus ni kričal. Ne, besede je izrekel z grozljivo tihim in hladnim glasom, ki je ozračje napolnil s sovraštvom.
Sestričnine besede so ga nato malo ohladile, ko pa je zaslišal njen smeh se je moral tudi sam nasmehniti. Ob Narcissi, sploh če je bila dobre volje, nisi dolgo ostal slabe volje. S svojimi najstniškimi problemi je znala vsakomur povzročiti vsaj lahen nasmešek.

Sama pri sebi se je nasmehnila. Regulus in Sirius sta si bila po zunanjosti bolj ali ne zelo podobna, po značaju pa ne bi mogla biti bolj različna. "Jaz se na tvojem mestu ne bi preveč ubadala z njim, če pa bi rad izvedel kakšen atentat nad njim pa se prej posvetuj z Bello, saj veš da ga tudi ona ne prenaša najbolje," se je namuznila. Še nekaj let nazaj sta se s Siriusom 'razumela', kar je pomenilo, da sta bila v skoraj prijateljskih odnosih, preden sta prišla na Bradavičarko. Od takrat naprej sta si dobila svojo družbo in po vsem tem, kar je Cissa slišala o njem, ga je gledala zviška in ga skoraj ni pozdravila. Mogoče, če je bila res dobre volje.
"Jaz ga na tvojem mestu ne bi pogledala, saj ni vreden niti tega, da mu vilinec zlošči čevlje," se je namrdnila.
"Nisi mi še odgovoril, kaj je bilo s tisto Gryfondomovko," ga je radovedno vprašala in mu namenila tisti njen značilen pogled, ki je govoril tohočemslišatitakoj. "Saj veš, da rada poslušam take prijetne zgodbice o ljubih rdečkotih, ki so popolnoma brez stila. Mislim, halo? Rdeča in zlata je prehuda kombinacija." Zgroženo se je namrdnila in si nezavedno popravila plašč s skoraj prestrašeno kretnjo, kot bi se bala, da bi se na njem kar na lepem pokazale 'grde' barve.