Viadukt

Tara je zopet pogledala ravnatelja in pazljivo poslušala njegove besede. Zopet je dobila tisti neprijetni občutek, da vse ve. Njegove besede so jo prešinile kot strela z jasnega. Čeprav je ves čas globoko v sebi čutila in vedela, kaj je pravilno in kaj ne, jo je vseeno osvobodilo, ko je ravnatelj povedal to, kar je poskušala zanikati.
Potopila se je v tišino in zopet začela poslušati ravnatelja, ki se je sedaj zdel tako zamišljen. Nekaj ga je zelo pestilo, toda ni si upala vprašati kaj. Navsezadnje ni imela nobenega dovoljenja vtikati nos v tuje zadeve. Res je, da se na to nikoli ozirala, saj je navsezadnje zelo kmalu nameravala narediti par prekrškov.
Naenkrat jo je spreletelo, da je ravnatelj v preteklosti učil predmet Spreminjanja oblike. Vedela je, da bi ji lahko pomagal in sedaj je bil pravi trenutek, da ga povpraša par stvari. Toda namesto tega je še trdneje stisnila ustnice. Če ga vpraša, bo vedel in ji bo vsekakor prepovedal.
Zato je raje to idejo hitro pregnala iz glave in se spotaknila ob njegov zadnji stavek:"Slišala sem govorice, da nek temni čarovnik zbira privržence in potem mi še izginotje profesorja Trundella nekako ne diši prav preveč, pa tisti auror, ki sem ga opazila... Je to res?" je radovedno vprašala.

Albus se je s kar zamišljenim obrazom znova zazrl k Tari in ji počasi dejal "Bojim se, da je res, čeprav si tega ne bi želel.
Mike je izginil brez sledu in o njem še do danes ni nobenih besed, zato ni druge razlage, kot da ga je novi temni čarovnik ubil, ali pa ga je pridobil na svojo stran, toda močno dvomim o tem, kajti Mike je bil izredno sposoben in pošten čarovnik, ki se ne bi nikdar spustil na temno stran.
Pobeg iz Azkabana pa se je zgodil in bojim se, da se bo prav kmalu spet zgodil, toda dokler ste na Bradavičarki in dokler bom jaz vaš ravnatelj, se bom potrudil, da boste popolnoma zavarovani."

Albus je znova obrnil pogled proti jezeru. "Zaradi tega so z ministrstva poslali aurorje, da bodo varovali našo šolo, kajti očitno jim je jasno, da se vendarle nekaj dogaja zunaj šolskih zidov.
Prav kmalu bomo tudi na šoli uvedli kar nekaj krožkov kot je brambovija in naučili vas tudi bomo, kako se udejaniti in izdejaniti."
Ravnatelj je tedaj umolknil in se znova zatopil v svoje misli, misli ki so ga nosile daleč proč. Razmišljal je o vsem kar se je pripetilo zadnji čas in o vsem, kar se še lahko pripeti.
Tedaj se je počasi zravnal, ter se zasukal proti Tari in jo s svojimi modrimi očmi pogledal "Imam eno nalogo zate in če je ne želiš sprejeti, te bom razumel. Toda še preden ti jo zaupam, mi povej prosim, kakšen se ti zdi Mark Neelstin kot profesor? Kako vas poučuje in kako se obnaša do učencev."

Tara je zamišljeno poslušala profesorja, ki je govoril z rensim glasom. Torej je res...je pomislila. In gotovo ni daleč, ko se bo vse začelo. Kar predstavljala si je izraz svojega očeta. Verjetno je bil vesel, ko je izvedel kaj se je zgodilo in se dogaja. Kaj pa ona? Je bila ona vesela? Vsekakor tega ni občutila. Zvito se je nasmehnila. Sigurno bi bil razočaran nad njo. Vsa tista leta vzgoje on pa ni vesela. Pa saj mu še mar ni kako jaz mislim...je znova pomislila. Vseeno jo je neprijetno stisnilo v prsih, ko je spoznala, da se je že odločila kateri strani bo pripadla. Vseeno se je počutila nelagodno, toda odločila se je, da zaradi tega ni treba spreminjati sebe. Črna magija jo bo vedno zanimala prav tako kot tudi strast do kač. In verjetno se tudi ne bo spremenila v neko pomehkuženo stvar. Ali pa se je že? Ne, obdržala bo svoj ponos.
Zmajala je z glavo in naprej poslušala ravnatelja in se razveselila o novici, da se bo učila brambovije. Toda tega ni utegnila niti analizirati, ko so jo zadeli ravnateljevi naslednji stavki. Najprej je bila presenečena, ker je profesor za nalogo izbral ravno jo, nato pa jo je začudilo, ko se je zanimal o profesor Neelstinu.
Svoj obraz je obrnila proč od profesorjevega in se zamislila. To je verjetno to. Odločila se je, da mu pove svoje resnično mnenje o profesorju:" Vsekakor moram reči, da me je presenetil v pozitivnem smislu," je začela in se spomnila prve ure:" Prva ura se mi je zdela skrajno zanimiva. Ideja dvoboja je bila idealna. Vsekakor se je pokazal za takšen tip osebe, ki ne pozna šale. Poleg tega pa se mi je zdel zelo samovšečen, saj je takoj začel z žalitvami. Zazdelo se mi je, da je na vse, kar se mu je morda zdelo manj inteligentno, gledal z prikritim zaničevanjem. Tudi do nas se je sprva obnašal kot do popolnih nesposobnežev in šele nato, ko smo se izkazali pri dvoboju, je bil videti navdušen. Če se nisi izkazal, te je seveda zanemaril. Glede njegovega učnega načrta me je zelo začudil, ker so v snovi večinoma stvari mračnih sil. Ne bom rekla, da me to ni navdušilo. Bila sem vesela, ko sem na spisku zagledala žrlele kletve toda vseeno. Vsekakor je v njem pravi Spolzgadov duh." je končala in se vrnila iz spominov prve ure."Toda morda se motim. Vsaj jaz sem dobila tak vtis." je še dodala in radovedno pogledala ravnatelja poleg sebe.

"Me veseli, da ti je profesor Mark dober predavatelj, kajti obramba pred mračnimi silami je izredno pomemben predmet, še posebej v teh mračnih dneh, ko se moramo naučiti soočiti z temo, ki narašča. Tudi sam sem ga vedno imel za človeka, kateri je pravi Splozgadovec in verjamem v njegovo dobro predavanje."
Ravnatelj je utihnil ter se znova zamišljeno ozrl proti bližnjim hribom in proti prekrasnemu jezeru. Nekaj časa je bil tiho in je premišljeval o zadevah, ki se tičejo Marka in njegovega predmeta.
Naposled se je vendarle znova zasukal k Tari in ji mirno dejal "Torej, naloga ni nič kaj velika. Prosil bi te le, če bi opazovala Marka in njegove ure, ter mi občasno sporočila, kako se ti zdijo in kaj jemljete, kajti osebno ne morem biti prisoten pri vseh njegovih urah, imam namreč kar precej opravkov."

Ravnatelj je nekaj časa še stal na viaduktu, nato pa s prijaznim glasom spregovoril "Veselil me je prijeten pogovor, a zdaj bom šel, kajti kot sem že dejal, me kličejo opravki, ti pa nikar ne pozabi današnjega pogovora ter si zapomni, da je najpomembnejša notranjost človeka in ne zunanjost. Če imaš moč, oblast in pogum, si veliko manj srečen, kot če imaš ljubezen, srečo in zdravje. Nasvidenje torej."
Albus se je na petah obrnil ter počasi odkorakal nazaj proti gradu, kajti imel je še opraviti razne opravke v svojem kabinetu.

Opazovala je profesorja in se vse bolj zavedala, da tole ni samo neki amater, pač pa je zelo resna zadeva. Spraševala se je, če ji bo še kaj povedal in tedaj ji je naložil nalogo. Zdela se ji ni nič posebnega. Najprej je bila rahlo razočarana, saj je že mislila, da bo na koga lahko stresla svojo jezo, toda očitno je pričakovala preveč. Ravnatelju je prikimala:" Bom opazovala," njene oči pa so zopet poiskale temno jezero pred njo.
Ravnatelj je nekaj časa še stal nato pa se je poslovil in pri tem ponovil svoje prejšnje besede in Tara se je zopet s spomini vrnila nazaj tja v Meryascovenno. Ravnatelj pa je že korakal proč.
Sama se je odločila, da še nekaj časa ostane tukaj, zato je splezala na ograjo in se usedla, noge pa so ji visele globoko v črnino pod njo.
Sedaj je končno dovolila spominom, da so jo prosto preplavili. Še enkrat je zavrtela film v svoji glavi in se počasi znebila občutka, da je še vedno ujeta tam pred Besnečo brunarico. Zraven pa so ji ravnateljeve besede odzvanjale v glavi najpomembnejša je notranjost človeka in ne nezunanjost...Odločila se je, da najprej potrebuje pogovor z Remusom, preden bo sklepala prehitro. Zagovarjala ga je, da je verjetno stal tam samo iz začudenja ter se prepričevala, da tisti pogovor ni mogel biti prevara.
Ko se je že stemnilo, je končno skočila z ograje in si pomela roke. Šele sedaj je opazila, da jo zebe. Tesneje se je zavila v plašč in v nostranjosti jo je grel nov zagon. Čas je, da vsa tista leta vaj ponovno izbeza na dan in se zopet, toda tokrat za vselej, nauči spremeniti v žival.
Še en pogumen pogled je namenila luni na nebu, nato pa je zakorakala v grad.

Remus je počasi in zamišljeno hodil proti viaduktu. Sprehodil se je na sredino in se naslonil na zid ter opazoval jezero. Po glavi mu je rojilo miljonn vprašanj Bo prišla? Bo sploh hotela govoriti z njim? Ga bo prezirala zaradi tega kar je? in še tisoč podobnih misli mu je rojilo po glavi. Tiho skrit v temi je čakal na njen prihod. Zvezde in luna so dajale malo svetlobe a v mirni gladini jezera so se jasno iskrile. Jezero je malo vzvalovilo in Remus je pravilno uganil da se je sipa velikanka malo premaknila. Opazil je luno, ki je spokojno sijala preko grajskega parka. Še dva dni je z teškim srcem pomislil. Z vsakim trenutkom čakanja je imel težje noge in srce mu je razburjeno ropotalo. Upanje se je spreminjalo v žalost ta pa nazaj v upanje. Morali ji je pojasniti. Vse. Če bo le prišla...

Sloka postava zavita v črn plašč je kapuco potegnila čez glavo ter z nemirnimi koraki hitela proti viaduktu, pri tem pa ves čas pogledovala nazaj. Palico je trdno stiskala v dlani a je ni upala uporabiti, da bi ji osvetlila pot. Toda to je ni skrbelo, saj je pot poznala že skoraj na pamet. Skrbelo jo je le, da ne bo koga srečala in zato je imela palico v pripravljenosti.
Končno je le stopila na viadukt in upočasnila korak, njeno srce pa je razbijalo v njenih prsih tako močno, da se ga je verjetno slišalo kilometer daleč. Ali pa se ji je samo zdelo. Njeni koraki so bili tihi, ko je na sredini opazila postavo. Globoko si je oddahnila, saj jo je vse do tega trenuka razjedal dvom, da je zamudila ali huje, da je bila speljanja v past.
Ustavila se je in za trenutek opazovala navidez mirno postavo, ki je slonela na ograji.
Nazadnje je Tara le odstranila kapuco in stopila naprej. Približala se je Remusu in se postavila zraven njega ter prav tako naslonila na zid. Ni bila prepričana kaj naj stori ali reče. Popolnoma obnemela ni bila sposobna izustiti kakršnekoli besede, zato je le pogled preusmerila proč od Remusa in se tudi sama zazrla v temno jezero ter čakala...

Remus se je zdramil iz svojih misli šele tedaj, ko je bila Tara le nekaj metrov stran od njega. Naslonila se je na zdi in ni ga niti pogledala. A Remusu je srce bilo vse močneje in velik nasmešek se mu je narisal na obrazu "Prišla si!" je rekel. Tudi sam se je ponovno zazrl proti jezeru "Tara ... rad bi ti povedal da mi je zelo žal" je previdno začel "Hotel sem ti povedati vse a me je tisti auror ustavil. Moraš mi verjeti da te nebi nikoli hotel prizadeti ali prevarati."
Počakal je nekaj trenutkov na njen odziv, nato pa je nadljeval "Torej da dokončam tisto kar sem nazadnje začel. Prepričan sem da si sama že ugotovila da sem..." za trenutek je predahnil "Volkodlak. Povsem te bom razumel če me ne boš hotela več videti, saj vem kako se ves čarovniški svet obnaša do volkodlakov. A vedi da si prva oseba kateri sem zaupal to skrivnost." Poiskušal je poiskati njene oči "Tara..." je nežno rekel ko jih je končno našel "Všeč si mi in moram vedeti kaj si misliš o meni, saj bom le tako lahko živel naprej." Do tega spoznanja je prišel v prepovedanem gozdu, ko je sedel na podrtem drevesu in se smilil sam sebi. A sedaj je prerasel to. Bil je priipravljen boriti se zanjo in jo iskati tudi na koncu sveta.

Tara je ledeno upirala pogled v morje a vedela je, da ne bo zdržala prav dolgo. Srce se ji je dvignilo nad mejo normalnega in je sedaj grozilo, da bo vsak trenutek izskočilo ven. Toda Tara se je kontrolirala. Končno je pogledala Remusov obraz in na njem zagledala iskren nasmeh. Pogled je zopet uprla v jezero in poslušala njegove besede. Ni si ga upala zopet pogledati saj ni vedela kako dolgo bo sploh lahko še stala tam in se pretvarjala, da je nič ne gane.
In Remus je končno priznal. Narahlo je prikimala z glavo saj je to že vedela. Ravno zato se je tudi odločila oditi nazaj v spomine in obnovila svoje znanje maga. Dejstvo, da je edina, ki ji je zaupal skrivnost, ji je laskala.
Zopet je obrnila svoje zelene oči proti njegovim iz katerih je sijala iskrenost. Njegov glas je spremenil odtenek in Tara se je začudila. Ni se mogla spomniti kdaj jo je nazadnje nekdo tako nežno poklical po imenu.
Toda ni mogla več stati tam kot nek kamnit kip. Čutila je, da jo noge ne bodo več dolgo držale pokonci in vse v njej je vrelo. Nazadnje ni več mogla ali hotela kontrolirati svojih dejanj, zato se je premaknila in ga objela, njeno srce pa ji je močno razbijalo. Hotela mu je povedati, da ima njeno podporo, toda besede se niso hotele izviti iz njenega grla. Naposled je le potiho dejala:" Verjamem ti. In dejstvo da si volkodlak, sem že prej vedela. Če se ne bi sprijaznila s tem, me verjetno sedaj ne bi bilo tukaj. Poleg tega pa... preveč čutim do tebe, da bi si to lahko zanikala in ostala v varni razdalji."
Njene oči so sedaj nalahno žarele in končno je odtrgala pogled. Zavedla se je, da se ga še vedno oklepa, zato ga je spustila in z pridihom rdečice na licih dejala:" Toda povedati mi moraš več o tem."

Remus je bil nad njenim objemom presenečen in vesel hkrati. Cela notranjost mu je plesala a sam se je potrudil in na zunaj ostal povsem miren. Ko se je njun objem končal, pa so mu svetile oči kot še nikoli. Nato pa se je malo umeril "Vem da veš da sem ko se spremenim nevaren in zaradi tega ti ne morem dovoliti, da bi bila v času polne lune skupaj. Saj mi ne boš sledila kajne? Saj veš da vsak mesec ob polni luni izginem. Zaradi tvoje varnosti ti ne morem povedati kam." nagajivo se je nasmehnil nato pa začel pripovedovati
"Torej da ti povem več o tem se moram vrniti v čas ko sem bil star nekje pet let. Bil sem navihan otrok in sem se sam igral v gozdu blizu naše hiše. Bila je polna luna in name se je spustil volkodlak. Tega dogodka se ne spomnim preveć dobro, saj sem se nekaj dni po tem zbudil v svoji sobi. In seveda bil sem volkodlak" grenki spomini so mu malo pomračili obraz a je kljub temu nadaljeval "Nikoli v življenju mi še ni bilo tako težko kot tisto prvo leto. Oče od tega dogodka ni hotel govoriti z mano saj to da sem ppostal volkodlak... mi pa čistokrvna družina.... saj razumeš. Vsak mesec so me zaprli v klet, ki so jo pred tem začarali tako, da iz nje nisem mogel pobegniti. In bolečina pri preobrazbi je nekaj tako velikega da ne moreš razumeti" Zavedal se je da se je njegov obraz spremenil v izraz bolečine. Nasmehnil se je in nadaljeval "A preživel sem. Sprijaznil sem se z očetovim obnašanjem, in tako preživel še nekaj let. Nato pa sem dobil pismo iz Bradavičarke. Bil sem presenečen in navdušen. mislil sem da zaradi moje težave ne bom mogel obiskovati Bradavičarke. A obiskal me je profesor Dumbledore in naredil je krasen načrt za moje bivanje tukaj. No to bi bila na kratko moja zgodovina. Kako se ti zdi? Zanimivo kajne". Ni vedel od kje je dobil moč da se je šalil na lasten račun ampak čutil je da mu je z ramen padlo velik breme. Končno je še nekdo vedel za njegovo skrivnost. Nekdo pooleg njegovih treh prijateljev. Moral ji bo povedati tudi za ravbarje a za to je še čas. Danes je hotel biti samo z njo, jo poslušati, gledati in se smejati z njo.

Tara je začela poslušati. Vedela je da izgine in vedela je glede nevarnosti, toda te besede je nekako medlo preslišala. Zavila je z očmi, ko je začel govoriti o tem kaj ji je dovoljeno in kaj ji ni. Takšne besede je niso preveč ganile že pri očetu ne. Sicer je potem na lastni koži lahko čutila posledice in očetov bes, toda to le nikoli ni zlomilo. Toda vseeno je le prikimala, kot da se strinja. O tem se bo že še odločala pozneje.
Nato pa je pozorneje poslušala njegovo zgodbo in v mislih si je poskušala to tudi predstavljati. Nekatere dele si je čisto jasno, druge pa malo težje. Ko je končal je Tara rekla z grenkim glasom:" Vsekakor se nisi dolgočasil," nato pa je vprašala:"Kaj pa...ali ni ničesar, kar bi ublažilo bolečino ali pomagalo na drugačen način?" Njeni možgani pa so že mleli in iskali način...

"Do sedaj še niso odkrili napoja ki bi pomaggal pri tem. So govorice da obstaja tak napoj in da ga je odkrilo neko dekle ki je obiskovalo Bradavičarko. Mislim da ji je bilo ime Elein Princ ampak to so samo govorice. Drugače pa zelo pomaga ko so zraven mene...." nehal je govoriti. Prišlo je prej kot je mislil da bo a očitno je bil čas da ji predstavi svoje prijatelje "Mislil da še nisi spoznala moje prijatelje Siriusa Blacka, Jamesa Potterja in Mariusa Mallya. Ob prvi priložnosti ti jih bom ppredstavil." Zazrl se je proti luni "oni mi pomagaja lajšati bolečine pri spreminjanju. Za sedaj ti še ne morem povedati kako ampak če se bodo strinjali ti bodo pomagali da boš lahko postala to kar so oni. Do tedaj pa ti dam namig. Mislim da ga boš razvozlala a danes ti nanj ne bom dal odgovora" skrivnostno se je nasmehnil in ji pomežiknil "če sem v družbi živali mi je preobrazba lažja, saj mi odvrnejo misli." Zazrl se je v njene oči. Moral je biti skrivnosten saj ni vedel ali se bodo njegovi prijatelji strinjali s tem da ji pokažejop svoje skrivnosti.

Pozorno je poslušala Remusa in njen obraz se je iz razočaranega ob prvih besedah spremenil v poln upanja, ko je slišala nadaljevanje stavka. Govorice...če so govrice, mora že biti nekaj na tem. In ta Elein Princ...kdo je ta oseba? se je spraševala in mrzlično razmišljala, da morajo biti kakši vpisi v knjižnici ali kje drugje.
Zamislila pa se je ob omembi njegovih prijateljev. Ne, res jih še ni spoznala...je pomislila in se vprašala, kakšni so.
In ko je ravno začela razpredati svoje misli, je bila zopet prisiljena našpičiti ušesa. Stavki so ji za trenutek zmedli glavo in zazrla se je v njegov skrivnosten obraz, besede pa so ji odzvanjale v glavi...postala to kar so oni...v družbi živali...
Naslednji trenutek pa se ji je obraz razpotegnil v nasmeh, saj je ugotovila kam meri. Ni bila prepričana, če je uganila in je zato pomolčala in bila v dilemi, če mu pove, kaj je imela oziroma še kar ima za bregom. Toda glede na to, da ji je sam povedal skrivnost, se je prepričala, da mu lahko pove.
Stišala je glas in svoje žareče oči uprla vanj:" Ko praviš, da ti je v družbi živali preobrazba lažja, ti moram tudi jaz nekaj zaupati." Za trenutek je pomolčala nato pa izdavila zadnje besede:" Jaz sem mag." Njene oči so se zalesketale in sprraševala se je, kako se bo odzval.

Remus je nejeverno poglledal proti Tari. Vedel je da je izjemno nadarjena in pametna punca. Zamislil se je nad njenimi besedami. Torej je že mag. Pa to je krasno in opazoval je njene poteze, njen pogled ki ga je prečesaval in nasmehnil se je "Tara prav to so moji prijatelji. Magi. Vsak mesec ob polni luni se zebremo in pomagajo mi da preobrazba ni tako boleča." Bil je navdušen nad njo. A hkrati se je zavedal kaj bo sledilo. Hotela bo iti zraven. In ne da se je je branil samo bal se je zanjo. Kaj če nas ujamejo. Samo zaradi mene bo v težavah. a odločil se je da bo to temo pustil zaprto. Vsaj za danes ko je bila tako lepa noč. "Sam še nikoli nisem poiskušla postati mag. james in Sirius sta mi že večkrat predlagala a preprosto ne vem kaj se bo zgodilo, glede na to da sem volkodlak." Za nekaj trenutkov je predahnil "V kaj pa se spremeniš če smem vprašati?" začutil je da sta se še bolj zbližala saj mu je tudi ona zaupala svojo skrivnost.

Nasmehnila se je, ko je tako nejeverno pogledal, nato pa jo je presenetilo, da so tudi njegovi prijatelji magi. Toda, ko je bolje pomislila, se ji sploh ni zazdelo tako čudno, saj je že iz namigov razbrala, da se lahko spremenijo v žival.
Toda nato je opazila, kako je na obraz navdušenosti padla senca. Že je pripravila svoje argumente, saj se ji je zazdelo na kaj je pomislil. Seveda bo hotela zraven, toda očitno se je odločil, da ne bo odprl te teme, zato je tudi sama molčala.
Poslušala ga je a tudi sama ni vedela, kaj bi bilo če bi bil mag. Predvidevala je, da nič, toda kdo ve kakšno reakcijo bi povzročila tista volčjost v njem.
Oprla se je na zid poleg sebe in se usedla ter odgovorila na vprašanje:" V risa." Nasmehnila se je nato pa nadaljevala, ko je opazila zmedenost v njegovih očeh:" Ko sem se tega učila, sem vedno mislila, da se bom spremenila v kačo. Saj veš, moja družina poveličuje kače," grenko se je nasmehnila ob tej misli.
"Učil me je oče in tistega dne, ko mi je uspelo in je videl, da moja oblika nikakor ni podobna kačji...hja, rekla bi, da je bil zelo razočaran in je nato stresel nadme svoj bes." Spomnila se je tistega prizora in nadaljevala:" Od tistega nisem se nikoli več nisem poskusila preobraziti, nato pa sem se odločila znova poskusiti pred kakšnim dnem. Sicer mi sedaj vzame kar nekaj časa in energije ampak to je samo stvar vaje. Edino moje oči ne spremenijo barve ampak ostanejo zelene." Zopet se je nasmehnila:" Saj, če bolje pomislim, res ris ustreza moji radovednosti ter svobodnemu duhu." Pomislila je, kako se je počutila prejšnji dan ko je izvedla preobrazbo, nato pa se je zopet z nasmehom obrnila proti Remusu:" V kaj pa se spremenijo tvoji prijatelji?" ga je vprašala in se počutila malo čudno ko je s tako lahkoto govorila o svojih lastnostih.

"Moji prijatelji?" je rekel ko se je zavedel njenega vprašanja. Tako zavzeto jo je poslušal, vsako njeno besedo. Nato pa seje osredotočil na njene gibe in skoraj bi preslišal njeno vprašanje "James se spremeni v jelena,Sirius v velikega psa Marius pa v podgano." Nasmehnil se je "Mislim da ris res ustreza tvoji osebnosti." Rahel veter je zapihal a Remusa to ni zmotilo. Približal se je Tari in jo prijel za roko "Pozno je in morava se spočiti jutri imava pouk."Pogledal jo je vnjene zelene oči ki so se svetile v mraku "Z veseljem ti povem kar te bo zanimalo jutri. In če bova srečala moje prijatelje ti jih bom ppredstavil. Si mogoče za sprehod ob jezeru? Ali imaš kakšno bolj zanimivo idejo?." Počakal je na njen odgovor nato pa se ji je še bolj približžal in rekel "Se vidiva jutri. Lepo spi." Približal se je njenim usnicam in jo poljubil. Poljub je trajal le nekaj trenutkov a Remusu se je zdelo kot da bi trajal leta. Počasi je spustil njeno roko se odmaknil nekaj korakov. Dvignil je roko v pozdrav in zakorakal vstran od nje saj če bi bil z njo še nekaj trenutkov bi ostal zunaj celo noč. Plašč je vihral za njim v rahlem vetru sam pa je z lahkootnim korakom in neznasko srečo korakal proti gradu.

Kar predstavljala si je lahko njegove prijatelje spremenjene v živali in si v glavi že sestavila grobo sliko, kako naj bi izgledali, ko se spremenijo. Zazrla se je v vezero in upala, da se bo razumela z njimi, kajti zaskrbelo jo je nasprotno, saj je navsezadnje le bila Spolzgad. Toda te misli so ji v trenutku izpuhtele iz glave in je na svoji roki začutila toplino Remusove dlani. Nasmehnila se je in rekla:"Ja, lahko greva na sprehod in upam, da srečava koga od tvojih prijateljev."
Nato pa ji je zaželel lahko noč in Tari je bilo žal, da je že toliko ura. Na svojih ustnicah je presenečeno začutila njegov poljub a še preden je sploh doumela, kaj se dogaja, ga je bilo že konec. Predvidevala je, da ji je vsa kri šinila v glavo in zato je bila vesela, da se v temi ni dalo dobro opaziti. Poleg tega se ji je zdelo, da je tisti plašč, k jo je prej grel, čisto odveč visi na njej kljub malo mrzlemu zraku.
Pomahala mu je ko je odhajal in še nekaj časa opazovala njegovo postavo, ki je postajala vse manjša.
Sama je še nekaj časa ostala na viaduktu in poskušala urediti misli, zraven pa je še vedno čutila vročino na ustnicah. Toda ugotovila je, da danes z njenimi mislimi ne bo nič, zato je zopet čez glavo potegnila kapuco nato pa tudi sama z nasmehom na obrazu odkorakala v grad.

Juan Raul, ki je bil željan svežega zraka in oddiha je stopil na dolg, lesen viadukt, ki je povezoval Bradavičarko. Odprl je ogromna vrata, ki so vodila noter in se nato naslonil ob rob. Palico je imel ob sebi, roke pa na robu. Ni vedel kaj, dolgčas je bil, želel je malo akcije. Začel si je žvižgati melodije neke metal pesmi. Čakal je na nekoga, a ta je bil lahko kdorkoli.

Profesor Neelstin je ravno zdolgočasen hodil po hodniku in v glavi premišljeval kaj vse bi lahko ta šola dosegla če bi le bila pripravljena sprejeti malo drugačna pravila. Kmalu je dosegel viadukt. Ni maral hoditi po tej stari konstrukciji. Čeprav je bila še vedno zaščitena z mnogimi uroki je še vedno obstajal strah da se bo vsako minuto zrušil. Ko je prišel do nekega študenta ki je živžgal in nosil uniformo Pihpuffa je našel odlično priložnost da na nekoga spavi svojo jezo:" Pozdravljen učenec, je po novem dovoljeno žvižgati na ves glas neke svinjske bunkeljske pesmi ki nespoštljivo govorijo o čarovnikih in klicateljev demonov. "

Ob mirnem žvižganju je Juan-ovo žvižganje zmotil glas. Že na prvi glas je slišal Marka Neelstina, učitelja Obrambe. Videlo se je, da je bil na nekoga jezen, saj je na njega stresel vso jezo.
" Poslušaj me prišlek! Nobeden te ni klical in niti spravljat se ne smeš name! Če imaš kaj za povedat, povej! Nimam časa, da se kregam s takšnim prišlekom, ki krega učence, ker nima drugega za delati. Nisem kot vsi, drugačen sem. Ne bojim se vas!" je dejal in se jezno nasmejal.
" Torej, kaj je!?" je jezno vprašal.

"ZAHTEVAM SPOŠTOVANJE IN RED" je dejal profesor Neelstin:"KI GA BOM TUDI DOBIL, NE GLEDENA TO ALI BOM MORAL VSE BRADAVIČARSKE KRETENSKE UČENCE VRŽTI H BAZILISKU" se je razhudil profesor Neelstin ko je začutil prvi znak nepokorščine. Mrzil je Pihpuffovce ki so se delali da so najbolj pametni in pridni itd. " In ti meni en boš govoril prišlek ti mlado dete rumeno! Na tej šoli sem mnogo mnogo dalj časa kot ti. Opazoval sem obnavljanje tega viadukta ko so tebi še previjali plenice. In ti mi ne boš stal na moji poti ampak boš ponižen kot malo ščene prosil mene za odpuščanje." Ni izgledal vznemirjen. Le njegova usta so povzdignila glas. In lasje so skrivali majhno črto potu. Bila je neopazna. Zajel je zrak in grdo pogledal učenca. To je bil njegov nastop. Sedaj je čakal na učenčevo ponižnost.

Juan, ki je poslušal blebetanje Marka se je kar smejal, smejal iz dna srca.
" Ja, torej sam sebe opisuješ kot starega! Hahahahaha! Name ne bo nobeden dvigoval glasa. Če želiš red in mir si ga pač naredi, seveda če zmoreš in če ni preveč zate. Poznam tvojo preteklost, oče mi je povedal, da je bil tvoj oče... ah nisi vreden te besede, ti si še hujši od njega." je povedal in se nato krepko nasmejal.
" Misliš, da zato ker si profesor in vsi mislijo, da si nekaj posebnega, lahko se dereš na nas. Utihni ti! Odgovarjaj koliko hočeš, dokazal boš samo tvojo bedo in strah. Najdi si koga drugega za kreganje in govorjenje bednih stvari. Zato..." je dejal in se tako postavil v bran. Čakal je na sogovrčevo ponižnost, na njegovo upanje.

Tam na dolgem, starem, visokem viadukti je stala ena sama oseba: Sirius Black, zrl je v daljavo, gledal pokrajino okoli njega, minilo je samo nekaj mesecev odkar je pobegnil od doma in od takrat je živel srečneje kot kdaj koli prej, še srečneje bi živel, če mu ne bi bilo treba na hodnikih srečevati brata in dveh sestričen, bah saj jih je tako ali tako ignoriral.Prisljen je bil do njih biti prijazen šestnajst let, šestanjst dolgoh let, se je moral z njimi igrati, a nič več. V spomin na svojo družino je plunil in opazoval kako je pljunek hitro padal navzdol, vzignil je palico in ga z enim samim lenobnim zamahom upočasnil. "Kje so Lunco, Glistorepy in Kopitljay? Tacimstere sam je kot nihče," nasmehnil se je, obrnil se je in opazoval drugo stran, zahod. Sonce je lepo oranžno zahajlo za hribovja okoli Bradavičarke, študentje so se nastavljali še zadnjim sončnim žarkom, ali pa so piasli domačo nalogo ob jezeru. Nasmeh mu je še zmeraj igral na obrazu, palico je vrtel med mrsti in razmišljal kateremu spolzgadovcu bi najprej vrnil:"Pa saj sploh nimam ratloga, mogoče pa bi jih napadel ker so tako debele riti," ob tej misli se je glasno zasmejal:"Ne, raje bom počakal na prvo šolsko tekmo in tam koga potolkel z štamfom," spet se je nasmehnil.

(Krako )

S hitrimi in tihimi koraki je korakala po dolgem viaduktu. Njen črn plašč je plapolal v vetru. Bila je razjarjena, v tem trenutku si je želela nekaj raztreščiti. Malfoy jo je spravil v nepopisno slabo voljo. Kako ga sovražim! Ustavila se je in se naslonila na ograjo ter se nagnila čez ter pustila, da ji je veter mršil lase.
Pod viaduktom se je lesketalo bleščajoče se jezero. Vse je bilo tiho, tišina pa je bila vse, kar je ta trenutek potrebovala. Ozrla se je. Opazila je, da ni sama. Na drugem koncu viadukta je bil nejasen obris moške postave. Le kdo... Ga poznam?
Kljub pomislekom, da bi se obrnila in odšla proti gradu, se je napotila proti osebi na drugemu koncu viadukta. Že po nekaj korakih se je ustavila in se namrščila. Pa ne da je to moj ljubi bratranec...
Najverjetneje jo je že opazil, zato je pristopila do njega in mu namenila zaničevalen nasmeh. "Slišala sem, da si se preselil k Potterju," je namrgodeno dejala brez pozdrava. "Slaba izbira, bi rekla. Čeprav priznam, da bi bilo lahko še huje... Dobro, da nisi šel h kakšnemu brezkrvnežu. Tebi bi lahko pripisala kaj tako neokusnega."

Ob omembi njegovega očeta se mu je obraz spačil. Ostale besede so izgubile pomen.
….Neumnež…mar ve s kom se pogovarja…kako si drzne omeniti mojega očeta, človeka, ki se mi gabi bolj kot…
Malo nadlogo je zgrabil za ovratnik in povlekel k sebi.
Začutil je učenčevo sapo na svojem obrazu. S strupenimi očmi se je zazrl v njegove in tiho zasikal. »Ne počni neumnosti, da te ne bodo stala življenja, ne veš s kom imaš opravka…«.
Nerodno se je ozrl okoli sebe in odrinil učenca stran. Upal je, da ga ni nihče opazoval.
Zadnje čase res ni bil pri sebi, takšnih spodrsljajev si ne sme več privoščiti, vsaj za zdaj še ne.
Še zadnjič je z gnusom premeril Juana.
Njegove besede ga niso zanimale, zanj ni bil pomemben.
Naglo se je obrnil in se napotil proti jezeru.