Viadukt

Mike je hodil po poti do Viadukta. Čakal je na mladega Neelstina za dvoboj. Ta Viadukt je povezoval Sovji in še en stolp.
" Kje je ta mladenič!" je dejal in si pripravil palico.

'Trk,trk, trk' je škripal les po katerem je hodil Mark. "Še vedno niso zamenjali tega gnilega lesa za kakšne opeke ali mogoče bunkeljski beton" je rekel sam sebi. V daljavi je zagledal podravnatelja. Do njega ni gojil spoštovanja. Verjetno zato ker je bil Drznvraanovec a poveljeval je Spolzgadu. Pogledal je proti svoji palici ter pogledal na lobanjo ki je bila vrezljana v zadnji konec palice. Kmalu jo bo zamenjal z pravo lobanjo. Sicer verjetno z škratovskim otrokom. Vendar to ni bilo važno.Vse bolj je jasno videl profesorja in njegovo godrnanje:" Pozdravljeni gospod pooooood-ravnatelj!"

" Gospodič pričeli bomo!" mu je zabrusil nazaj in nameril palico proti njemu. " Expelliarmus!" je zavpil, jasno in glasno. Iz palice je izstrelil moder curek, ki je močno. hitro in sunkovito letel proti Marku, učitelju Obrambe. Gledal je svojo palico s katere se je pognal curek, na kateri si je bil dal vklesati znak Spolzgada, torej kačo. " Kaj praviš na to, dragi Mark Neelstin!" je dejal in ga ostro pogledal. On sam pri sebi, ni maral Neelstina zaradi njegovega obnašanja in stila obnašanja nasploh. Palico je pripravljal na obrambni urok zato je le pridno čakal na učinek njegovega uroka.

"Muffliato" je sprožil urok Mark da se je začelo v podravnateljevih ušesih bliskati. Nato ni nehal in proti njemu sprožil še drug urok:"Mobilicorpus". Nato pa je počasi še enkrat proti njemu sprožil še tretju urok."Incendio". Počakal je da je videl kaj bo z njim. Ali bo postal spražena leteča pečenka ali pa se bo iz vsega tega izmazal. A da bi se otresel vseh urokov bi bilo nemogoče. Edino če bi bil potomec Merlina ki je veljal za izumitelja sodobnega čaranja.

" Ass..... Kako me to muči!" se je zadrl in se upiral strašnemu bliskanju v njegovih ušesih. " Konciatem Urokis!" je zavpil in izstrelil preklicno kletev proti Mobilicorpusu. " Finite!" je dejal in drugič zavpil preklicni utok, tokrat proti Incendiu. " Si presenečen. Seveda ta tvol Muffliato je kr dober urok. " se je nasmejal proti Marku in ga jezno pogledal. Vedel, slutil je da se v Marku skriva nekaj zelo skrivnostnega in močnega, ki bi težko premagal en sam čarovnik.
" Ferula!" je rekel, ko se je domislil obvijalne kletve, ki mu je nekoč zelo pomagala. " In še, dragi Mark." je dejal in dvignil palico proti njemu. " Stupefy!" je dejal in izstrelil razorožitveni, hromilni urok proti Marku Neelstinu. " Incaserous!" je dejal in zavpil proti njemu. " No daj. Obrani se vseh!" je dejal in se grenko nasmejal.

Keisha in Alex sta hodili vzporedno. " Ja, igram v ekipi. Iskalka sem. Balet je bunkeljski ples, a dokler mama ni bila prepričana, da sem čarovnica mi je rekla, da naj ga obiskujem. Verjetno bi lahko postala profesionalna plesalka, a sem pri 11 letih dobila vabilo na Bradavičarko, sedaj pa obiskujem tečaj, le med poletnimi počitnicami, vadim pa občasno tudi tukaj." je dejala. " Kaj pa ti rada delaš?" je vprašala. Njena nova prijateljica jo je veliko bolj zanimala.

Alexin pogled je bil fiksiran na fanta na drugi strani viadukta, ki sta se očitno borila; in to odlično borila. Pogledala je proti Keishi. "Torej - tvoja starša. Ali sta bunkeljna ali čarovnika?" Ni bila prepričana, kaj naj bi bilo dekle, ki je hodilo vzporedno z njo, saj jo je močno presenetilo dejstvo, da njena mama ni vedela, ali ni bila prepričana, če je dekle čarovnica ali ne. Njeni starši so vedeli. Bili so čiste krvi, tako kot je tudi ona. Trudila se je, da ne bi delala razlik med čistokrvneži, mešanci ali celo bunkeljni, a zdelo se je tako... Samoumevno. Da so drugačni. Različni... "Rada..." je ponovila za njo in se zavedla ob tem, ko je spet gledala proti fantoma na drugi strani. "Rada, no, rada imam Quiddich. Z bratom sva ga pogosto igrala. Sicer pa... rada se družim. Rada imam dvoboje, čarovniške dvoboje. Take stvari." se je mirno nasmehnila.

" Moja starša sta bila čarovnika. A vseeno sta mi poizkušala najti nadomestne možnosti za delo v bunkeljskem svetu." je dejala. NJej sami ni bilo pomembno ali je njen prijatelj čistokrven ali bunkeljskega porekla, saj je imela tudi v bunkeljskem svetu nekaj prijateljev. " Rada se dvobojuješ? Jaz tudi, če ne gre zares, kot napreimer proti temnim čarovnikom." je dejala in se že ob misli na to zgrozila. " Pa tudi Quiddich mi je bil vedno všeč. Moja mama pa ga ne mara preveč." je še dodala.

"Ah." je zavzdihnila, ko je izvedela, da je dekle vendarle čistokrvno. Zakaj se je tako mučila s tem, kdo je čistokrven in kdo ni? Je bilo to navsezadnje pomembno? "Se ne bi borila proti temnim čarovnikom?" je povzdignila obrvi in pogledala proti Keishi. Sama ni bila ravno opredeljena na temno ali svetlo stran in dvoboj je z veseljem sprejela proti komurkoli, ki je bil na voljo. "Jaz se borim proti komurkoli." je svoje misli povedala na glas. "Boljši kot je nasprotnik, raje sodelujem v dvoboju." se je nasmehnila. Ob njenih besedah se je manjši nasmešek na Alexinem obrazu razpotegnil prav do ušes. "To pa poznam." je dejala. "Mama je vedno govorila, da se bova s Thomasom ubila, če bova preveč letela." Thomas je tako ali tako na koncu pristal mrtev... je pomislila in pogledala stran, stran od Keishe in od dvobojevalcev. Nihče ni smel vedeti, kako jo sam spomin na Thomasa boli. Nihče.

" Ja, moj oče me je spodubjal k letenju. Mama pa Keisha, pazi, da se ne poškoduješ, ker potem ne vem kako bo z baletom." Je dejala in se spomnila domačih. " IMaš brata?" je vprašala Alex. Sama je vedela, da bo kmalu dobila bratca ali sestrico. " Bi se ja, da bi jih premagala, a to ne še sedaj, kajti sedaj ne vem dosti urokov. Mogoče ko opravim maturo. Če pa bi bilo potrbno pa bi se tudi sedaj." je še dejala.

"Tudi mojemu očetu je bilo všeč, da sem znala dobro letati. Ostale reči so bile zanj tako ali tako..." Obmolknila je. Naj ji pove? Delovalo je, kot bi Keisha pričakovala Alexino nadaljevanje, zato je skušala narediti čimbolj trden izraz na obrazu in uspelo ji je. "Očetu tako ali tako ni bilo nič všeč. Zanj smo bili vsi manjvredni." Skomignila je, češ meni je tako vseeno. "Imela sem brata." jo je popravila, a o tem zagotovo ni hotela govoriti z Keisho. Ni je poznala, pa tudi če bi jo, je dvomila, da bi ji zaupala kaj tako pomembnega. Še bližnjim ni povedala ničesar, zakaj bi torej o bratu razlagala tej... sošolki? "Mja, to je res, ampak z malo vadbe in učenjem težjih urokov, si sposoben takega boja. Prepričana sem." se ji je nasmehnila. Vedela je, da se je tudi sama sposobna boriti. Če dovolj vadi, lahko premaga vsakogar. Zagotovo. Spet je njen pogled šinil proti fantoma, ki sta se borila.

Jane je oboževala viadukt. Na njem je bilo prijetno, razgled je bil fenomenalen in vedno se je dalo srečati koga zanimivega. Viadukt je bil glede na to, da se je šolsko leto komaj začelo presenetljivo poln. Zagledala je dve dekleti iz njenega doma, ki sta se pogovarjali in pa dva fanta, ki sta se borila. Čarovniški boji, je niso nikoli zanimali, zato je svojo pozornost usmerila na dekleti. Pristopila je bližje. Obe sta bili starejši od nje, a zdeli sta se prijazni, zato je stopila čisto do njiju in dejala "Živjo. Jaz sem Jane Smart in obiskujem četrti letnik. Ali ni razgled fenimenalen?"

" Živjo Jane." je dejala Keisha. To je bilo dekle, ki ji prej v dnevni sobo ni odgovorilo. " Četrti letnik si? Jaz sem šesti." je dejala. Pogledala je dekle in njeno hojo. " Ali plešeš balet?" jo je vprašala, saj je po njeni hoji sklepala tako. Tudi sama je hodila podobno. " Ja, razgled je res dober." je še dodala.

"Živijo, Jane." je tudi Alex pozdravila dekle, ki se jima je pridružilo. "Jaz sem Alexandra. Kar Alex me kliči, vsi me kličejo tako. Sicer pa 6. letnik, tako kot Keisha." je pomignila na dekle, ki je hodilo po viaduktu zraven nje. Nekoliko začudeno je pogledala Keisho, ko je ta vprašala, če dekle pleše ta bunkeljski ples. Kako je vedela? Kako je lahko to ocenila? Resda se je dekle držalo vzravnano, hodila je elegantno, a tudi Alex je lahko hodila tako - in včasih tudi je. "Da, čudovit razgled je od tukaj." je dejala. Vsaj ta dan je bil lep razgled; ob megli bi se ta najbrž zrušil in dekleta ne bi pred seboj videla niti pet korakov naprej. Nekaj časa je mirno hodila naprej, nato pa obstala kot vkopana. "O... sranje." je dejala in se počila po čelu. "Oprostita," je pogledala dekleti, s katerima je govorila. "Ampak na nekaj sem čisto pozabila..." Odpravila se je mimo njiju, nazaj po mostu, se pri nekaj korakih zasukala in se jima nasmehnila: "Se še vidimo.", nato pa se v hitrem tempu odpravila proti gradu.

" Živjo obema. Ja četrti letnik sem. In ja plešem balet. " Bila je vesela, ker sta bili dekleti tako prijazni z njo, čeprav sta bili starejši. Ravno so se odpravile naprej, ko je se je Alex nenadoma spomnila na nekaj in odšla. Keisha pa je bila še zmeraj tam in se prijazno smehljala. " Kako si kaj? Ali greš jutri v Meryascovenno? "

" Ja, grem. Drugače pa sem dobro. Pa ti?" jo je vprašala. " Koliko časa pa že plešeš balet? Jaz ga od pribljižno četrtega leta." je dejala. Prve ure baleta se ni spominjala, spominjala pa se je začetka leta pred nekaj leti, ko je tam spoznala novo prijateljico, ki je bila azijka. " Mama je želela, da bi bila profesionalna plesalka, čeprav je čarovnica a sem vseeno prišla na Bradavičarko." je dejala. " Prav vesela sem, da me je Izbiruh vtaknil v Drznvraan." je še dejala, čeprav bi ji bil všeč tudi Pihpuff ali Gryfondom. V Spolzgad pa ni marala, saj sta ji starša povedala kakšen sloves se drži tega doma. Z Jane sta stopili še malo naprej. Z viadukta se je videlo reko, ki je mirno in leno tekla naprej. " Mi boš kdaj pokazala kako plešeš?" je še vprašala Jane.

((Keisha..kje si se prjavla?))

" Tudi jaz sem v redu." Se je nasmehnila Jane. " Tudi jaz sem začela nekako takrat." Spominjala se je, kako si je njena mama želela, da bi hči uresničila njene sanje in postala plesalka. Jane se je kmalu zaljubila v balet, tudi dobra je bila. Toda, ko je dobila pismo iz Bradavičarke, je zmagala ljubezan do očeta, ki je bil čarovnik. Kljub temu, pa je balet redno vadila med počitnicami in občasno na Bradavičarki. Ker je imela doma šest bratov in sester, ter zateženega očima, je bila vesela, ker je vsemu temu ušla. Zdaj ji je njen dejanski dom predstavljal je drugi dom. Bradavičarka je bila njen svet, svet njenega očeta, ki ga je, kljub temu da ga je komaj poznala imela od srca rada. " Tudi jaz sem vesela, da sem v Drznvraanu. " Pogledala je na reko in opazila labode. " Poglej! " je rekla Keishi, "Labodi. Kako so lepi." Labodi so jo spomnili na njen najljubši balet, Labodje Jezero. Nenadoma ni bila več Jane, bila je Odette, kraljica labodov. Želela je zaplesati. Ta želja je bila močnejša kot kadarkoli prej na Bradavičarki. " Pridi je rekla Keishi. Greva v dnevno sobo. Saj si rekla, da bi me rada videla plesati?"

" JA, res so lepi. TUdi meni so zelo všeč." je dejala Keisha. Tudi sama si je želela zaplesati. " Mogoče bi raje šli v dvorano KŽTD? Tam bi imeli vse potrebno." je še dejala.

(( dej tm piš))

Tara je pritekla na viadukt in se končno ustavila. Rdeča v obraz, z razmršenimi lasmi a za vse to ji ni bilo mar. Čeprav je bila na svojem najljubšem kraju, se je prvič počutila tako samo. Pogledala je navzdol v glubino in za trenutek tam samo stala. Ni vedela kaj naj si misli. Vse tiste podobe so se ji prikazovale v glavi in vse se je še enkrat zavrtelo v njenih možganih. Počutila se je, kot da to ni bila ona, pač pa samo neka lutka s katero so upravljali.
Jezno je brcnila v skalo in to trenutek kasneje obžalovala, ko je bolečina presekala njeno nogo. Počutila se je popolnoma nemočno. Splezala je na ograjo in se nato po drogu zavihtela navzgor na streho, ki je pokrivala en del viadukta. Nato se je usedla na rob kot že velikokrat in se zastrmela navzdol, v globino pod sabo. Tu je vedno sedela ter premišljevala, toda sedaj ni hotela premišljevati. Hotela je le odplaavati daleč stran...

Albus je prišel iz gradu, kjer se je pogovarjal z profesorico vedeževanja, ter se počasi po grajskem dvorišču odpravil proti viaduktu, kjer je rad stal, ter opazoval prelepe okoliške hribe in doline, ter bližnje jezero, ki se iskri v sončnih žarkih.
Ko je prišel do viadukta, se je počasi posprehodil do sredine, ter se naslonil na ograjo in se zazrl v daljavo in vdihnil sveži zrak.
Bil je zelo zamišljen, a iz misli ga je kmalu prebudil šum in ko se je ozrl proti mestu šuma, je opazil učenko, ki je bila iz Spolzgada, saj jo je na videz že poznal.
"Ti si Tara Shade kajneda?" je mirno spregovoril ravnatelj ter se z rahlim nasmehom na obrazu ozrl k učenki.
Močan veter mu je premikal dolge bele lase in brado, a očitno ga to ni motilo, pač pa mu je ustrezalo.

Zleknjena na strehi je opazovala, kako je sonce počasi tonilo v jezero. Bilo je prelepo, toda Tara tokrat te lepote ni opazila. Bilo je preveč stvari v njeni glavi. Bili so trenutki, ko se je lahko prepričala, da bo vse v redu in trenutki, ko ničesar več ni mogla razumeti in je obupavala nad tem, da bi moralo biti drugače. Končno si je le obrisala solze in si rekla, da je čas za premislek.
Nevede je vstala in se začela sprehajati po strehi gor in dol, ter med prsti vrteti palico. Iz neznanega razloga ji je to pomagalo, da se je skoncentrirala. In sedaj se je spoprijela z svojimi mislimi. Sprijaznila se je z dejstvom, da je Remus volkodlak. Nekako je v srcu vedela, da niti ne more biti drugače in z tem dejstvom se ni preveč obremenjevala.
Toda tisti auror ji je vedno znova prignal jezo na obraz in potem se je jezila še na Remusa. Vrtela se je v začaranem krogu.
Globoko je zavzdihnila in pogledala v nebo, kjer se je svetlikala luna in po telesu so jo spreleteli mravljinci. Toda vedela je, kaj mora narediti. Tista želja, ki jo je dolgo mučila. Sedaj ima vsaj cilj, da jo končno izpolni. Da se nauči biti nekaj drugega.
Spoznanje ji je prineslo olajšanje, ko je pod sabo zaslišala glas. Presenečeno je obstala in pogledala navzdol. Tam je stal ravnatelj in zrl vanjo s tistim spokojnim obrazom.
Tara je skočila dol, da ga je gledala naravnost v oči in rekla:" Ja, sem. Toda kako..." je zbegano začela a raje utihnila. Postrani je pogledala ravnatelja nato pa dejala:" Vi pa ste profesor Dumbledore, ravnatelj te šole. Lepo da sva se spoznala," Nasmehnila se je mogočnemu čarovniku zraven nje in se začudila, da z njim v vseh teh letih sploh ni spregovorila besede.
Nato pa se je tudi sama naslonila na ograjo in se zopet zazrla nekam žez obzorje." Lep pogled kajne?" je rekla in še vedno gledala nekam daleč.

"Kako sem vedel tvoje ime?" je navihano dejal Albus in se nato še sam znova naslonil na ograjo ter opazoval prelepi sončni zahod.
"Skoraj vsakega učenca v tem gradu poznam po imenu in tudi marsikaj vem o njem, kajti opazujem vas med obedi v veliki dvorani in tudi med pogovori z profesorji marsikaj izvem o vas. Drugače pa tudi mene veseli, da sva se spoznala, oziroma bolje rečeno srečala."
Ravnatelj je nato zavzdihnil in tiho opazoval prelepi sončni zahod in jezero, v katerem se je videl obris rdečkastega sonca, katero je zahajalo za bližnje griče. Veter je še naprej prijetno pihljal in po nebu premikal rdečkasto- bele oblake.
"Da, pogled je res izredno lep. Na to mesto sem v preteklih letih kar pogosto prihajal in užival ob prelepem pogledu, ter se tako otresal vsakodnevnih skrbi. Kajti veš, mislim da je v tem tudi nekaj magičnega. Narava sama po sebi je magična in nam lahko pomaga pozabiti za nekaj časa naše skrbi in naše težave v vsakdanjem življenju.
Ampak odkar sem ravnatelj in imam še več opravkov, sem sem zahajal na žalost le redko."
Albus se je spomnil preteklih let, ko je še kot profesor pogosto prihajal na ta kraj in ob večerih opazoval sončne zahode. Bilo je zelo mirno in spokojno in ni bilo še nobenega temnega coprnika ali česa podobnega. Na tem kraju že ne.
"Včasih pomislim, da se zaradi vsakodnevne naglice premalo spoznamo med seboj in vsak hiti v svojo smer, zato smo pozabili na prijatelje in zaveznike, katere vsak potrebuje.
Ampak povej mi Tara, kako ti kaj potekajo dnevi na Bradavičarki, ter kako se razumeš s sošolci ter profesorji."
Albus se je obrnil proti njej in jo opazoval s svojimi modrimi očmi.

Tari se je njeno napol dokončano vprašanje zazdelo skrajno neumno. Seveda, kaj pa drugega, saj je ravnatelj, pa že vse ve.
Poslušala je njegove besede in si mislila, da ima ravnatelj resnično rad ta kraj, toda če že ona redko pride sem, kaj šele on, ki je ravnatelj. Vseeno pa se ji je zdelo nenavadno, da ima toliko časa kramljati z vsemi, ko pa ima toliko opravkov.
Zazrla se je v jezero pod sabo. Oče še tega časa nima, da bi kramljal z njo. No, saj si tudi nikoli ni želela pretiranega pogovora, z njim, toda vseeno.Ob naslednjem vprašanju pa se je kislo nasmehnila. Zmajala je z glavo in z rahlo posmehljivim tonom tonom naslovila profesorja:" Prijatelji?" Nato pa se je zopet zazla nekam v daljavo in nadaljevala žalostno:" Prijateljev nimam veliko, saj dejstvo, da sem v Spolzgadu ne pripomore ravno preveč. Toda tudi naši Spolzgadovci...recimo da nisem preveč v dnevni sobi, da bi lahko vse dodobra spoznala, med poukom pa...hja ni ravno pravšnje mesto za druženje. Drugače je nekdo, ki ga zelo cenim..." glas se ji je rahlo skrhal in ob misli na Remusa je zopet dobila solzne oči. Vseeno je nadaljevala in boležino potisnila globoko nazaj v podzavest:"...toda glede njega moram priti na čisto enkrat kmalu." Ni mu hotela povedati kaj bolj točnega, toda ko se je zazrla v preiskujoče oči, se ji je zopet zazdelo, da vse ve.
Nadaljevala je:" Prvi vtis glede profesorjev se mi zdi kar vredu. Pri večini mi je všeč njihova avtoriteta in disciplina, ki jo imajo v razredu, da bi se s kakšnim bolje spoznala, to ne, toda vseeno so prve ure pripravili sila zanimive. Tako da...šola gre v ustaljenem redu naprej, se mi zdi. Obisk Meryascovenne je bil kar poživljajoč," in tu se ji je glas zopet zlomil. " Čeprav je kar pestro zadnje čase. Veliko se je že zgodilo toda mislim, da je še več pred nami."
Sedaj je končno obmolknila in tehtala svoje besede ter čakala na ravnateljev odziv.

"Prepričan sem, da tudi vsi Spolzgadovci niso enaki. Res je, da jih večina zagovarja samo čistokrvnost in se jim ostali ne zdijo vredni šolanja tukaj, ampak sigurno se najdejo taki, ki prav tako pogrešajo prijatelje in si želijo bližine drugih.
Zapomni pa si Tara, da ni najvažnejša zunanjost, sploh ne. Najpomembnejše je to, kaj nosimo v srcu in kakšni smo po notranjosti, zato nikar ne glej napačno na določeno osebo, kajti po srcu je zelo plemenita in prijazna.
Nihče si namreč sam ne more spreminjati usode, zato ni kriv , kaj mu je le ta namenila in potrebno se je sprijazniti z vsem, kar ona nameni.
So še mnogo hujše in strašnejše stvari od smrti in s temi se srečamo že v življenju."

Albus je povedal, kar je mislil povedati in je pogled umaknil s Tare, ter se znova zazrl proti prelepemu sončnemu zahodu, a tokrat ni toliko opazoval pokrajine, pač pa je bil zamišljen.
Premišljeval je o svojih zadnjih besedah, ter se spomnil, da je poznal osebo, ki se je smrti bala kot kot vsega drugega in to je bila šibka točka te osebe. Ta oseba je bila Albusu zelo znana, saj je bila pravo njegovo nasprotje že v času šolanja na Bradavičarski akademiji.
"Profesorji so res kar sposobni in dobri ljudje, saj sem si želel tudi take imeti, da bodo pravilno posredovali znanje in vas učili tako teorijo, kot tudi prakso. Eni so morda res bolj zahtevni in strogi, ampak to le zato, da boste vi bolj pripravljeni na življenje."
Ravnatelj se je nato znova počasi obrnil k Tari. "Tudi meni je bil obisk v Meryascoveeni všeč. Nič nevarnega se nam ni pripetilo, saj kot praviš, je še veliko prestrega pred nami, bojim se, da kar preveč vsega."