Jezero

Remus je opazoval njeno reakcijo in obraz mu je postajal vedno bolj temen. Uresničile so se njegove najhujše skrbi in Tara je odreagirala tako kot si je predstavljal da bo. Saj se ne morem čuditi nenazadnje napadamo njen dom je pomislil. Čakal je kdaj ga bo napadla, ga nadrla ali pa vsaj dobro preklela a naredila je ravno nasprotno. Vse besede je potlačila in povesila ramena. Remus je opazil v njenih očeh silno razočaranje.
Živčno se je prestopil "Moraš razumeti moj pogled na to stvar. Tvoj dom, tvoji prijatelji .... nam so naredili toliko gorja in še vedno to počnejo. Sama veš da se spravljajo na vse, ki niso iz spolzgada, tudi na nemočne prvošolčke, ki se ne znajo niti braniti." poiskušal jo je gledati v oči a ona je strmela v tla in ni bil prepričan če ga sploh posluša "Tara vem da to ni neka tolažba a tebi ne bo nihče storil nič.. A dovolj je bilo da je vaš dom hodil po ostalih. Čas je za povračilo. Upal sem da me boš razumela" prijel jo je za ramena in jo prisil da ga je gledala v oči, čeprav je vedel da so to najtežje besedde, ki jih je kadarkoli izrekel "Če tega ne moreš sprejeti potem nisem prepričan če se še lahko videvava. Preprosto ne moreš razumeti mene in mojega bistva."
Opazoval jo je sedečo na klopci in čakal njen odgovor. Vedel je da je tudi za njo to velika stvar a moral je vedeti če ga razume, če ve zakaj vse to. V notranjosti se je odvijala borba med tem da preprosto konča vso stvar in ostane z Taro ali pa sledi svojim prepričanjem in tistim ki ga potrebujejo. Čeprav je Taro neizmerno ljubil pa je vedel zmagovalca. Sedaj je bilo vse na Tari. Ali ga bo sprejela ali pa se bo pridružila svojemu domu......

Zavzdihnila je in se nagnila naprej ter se prijela za glavo. V njenih misli je bilo toliko nasprotujočih stvari in počutila se je, kot da nima moči za vse, da bi razčistila. Zamižala je in pomislila, da mogoče sanja. Toda njeno upanje je spuhtelo, ko je pogledala navzgor in pred sabo videla Remusa, ki nikakor ni hotel odstopiti od svojih odločitev.
Zopet jo je prevzela jeza in tisti glas v njenih mislih je govoril, da naj prevzame stvari v svoje roke in mu ona postavi ultimat. Toda iz njegovega pogleda je razbrala, da pri tej stvari sama nima nobene moči. Prizadelo jo je, ko je kar nenadoma pristala na stranskem tiru in že se je mislila dvigniti in odkorakati proč ter ga nekam poslati. A v praksi je bilo to storiti veliko težje kot je mislila. Noge je nikakor niso ubogale in ji dopustile, da si vzame čas za premislek.
Zmajala je z glavo in ostro začela v bran svojemu domu:"In ti? Si kaj boljši. Vse Spolzgadovse mečeš v isti koš in vsem prisegaš maščevanje, pa čeprav večina od njih sploh ni nič naredila ne tebi in ne prvošolčkom. In če ti rečem, da sem se tudi sama kdaj znesla nad kom iz drugega doma, ker je preprosto bil tam? Kaj boš potem storil? Me sedaj preklel?" Vprašujoče ga je pogledala in skočila pokonci, ker ni mogla več sedeti pri miru.
Gledala ga je nekaj trenutkov in z vsako sekundo je bil njen pogeld milejši. Toda koga pravzaprav slepi. Njeni prijatelji...je odzvanjalo v njeni glavi. Jih sploh ima za prijatelje? Spraševala se je, kako hitro bi jo izdali, če bi prišlo do tega. Je bil tam resnično kdo, ki bi ji stal ob strani? Pomislila je in na pamet ji je prišlo nekaj imen do katerih ji kljub vsemu ni bilo vseeno. Do katerih je čutila spoštovanje. Toda je isto veljalo v obratni smeri? Prekleto...ko bi bila vsaj brez čustev in bi premogla več odločnosti. Ko bi bilo vsaj vse toliko lažje in bi se požvižgala na Remusa. Skrušeno je povesila pogled in požrla ponos. Vseeno se je počutila dolžno, da mu stoji ob strani, ko pa je on takrat razumel, ko mu je povedala o črni magiji. "In potem sem verjetno še toliko neumna, da te imam kljub temu še vedno rada..."

Remus se je zavedal da je bil mogoče celo pregrob. Postavil ji je ultimat in to pred dve stvari, za kateri je bilo nemogoče izbirati. Zabolelo ga je ko ga je premirjala z Spolzgadovci in mu učitala da sam ni nič boljši. A še vedno je stal pred njo. Preprosto ni mogle oditi saj mu je pomenila preveč. Opazil je da jo jeza počasi zapušča in njen žžalosten glas je zareza zrak okoli njega.
"Tara tudi jaz te imam rad. Vem da ni pošteno da sem te postavil pred takšno izbiro. Mogoče...." začel je previdno saj je ni hotel spet prizadeti "Kaj pa če nebi govorila več o tej stvari. Jaz se bom ukvarjal s to zadevo takrat ko tebe ne bo zraven. Tako da se stvar sploh ne bo zzadevala tebe. "
Vedel je da se je izrazil nerodno a je upal da bo dojela kar je hotel povedati.

Dokaj posmehljivo je prhnila. Da je stvari ne bodo zadevale...on že lahko govori, toda vedela je, da jo čaka kar težka naloga. Njen dom ne bo tako razumevajoč kot je bila sama...je pomislila in že hotela pokimati Remusu, da naj tega pred njo ne omeni več, a se je na sredi giba ustavila in odkimala z glavo. Ne, hotela je vedeti kaj natančno pripravlja Remus, tako da se bo lahko soočila, če bo to potrebno. Ni mogla kar zatisniti oči pred resnico in se izogniti težavi v velikem loku.
"Ne, saj lahko poveš. Bom vsaj vedela, kaj se dogaja okoli mene. Razen seveda, če te veže kaka zaobljuba seveda." Skomignila je z rameni in pomislila:"S Caley praviš..." je sumljivo dejala. Motilo jo je, da se je to dekle toliko motalo okoli Remusa. Ne bodi neumna...se je prepričala, da ne bi postala ljubosumna in popolnoma zmehkužena.
Nerodno je obmolknila, ko ji je priletelo nekaj mrzlega in mehkega na lice. Ozrla se je proti nebu in navdušeno rekla, da bi nehala premišljevati o tisti Drznvraanki:" Glej sneg!" Stegnila je roko predse in v dlan ujela nekaj snežink. V trenutku so se stopile na topli površini. Nevede se je nasmehnila...

Počasi je hodila tik ob jezeru, s pogledom uprtim v vodo, kot da bi čakala nekoga, ki naj bi prišel iz vode. Jezero je bilo eden izmed njenih najljubših krajev na Bradavičarki. Čeprav je bilo tam ponavadi tudi nekaj drugih študentov, je ni na njenih sprehodih motil nihče, sledili so ji le pogledi. Tako je bilo tudi na topel marčevski dan.
Še naprej je nadaljevala svojo pot, mimo klopc in študentov, ki so uživali na soncu. Ustavila se je šele na drugi strani jezera, ki je bila bolj neobljudena. Sedla je v senco, pod košato drevo, tako, da je opazovala mirno vodno gladino. Tako bo lahko preživela nekaj mirnih popoldanskih ur.
Nenadoma je gladila vzvalovila in pokazala se je dolga lovka, last sipe velikanke. Zamahnila je po vodi in se nato takoj potopila nazaj. Na Evelynninemu obrazu se je za kratek hip pokazal nasmešek in odločila se je, da mora v bližnji prihodnosti narisati jezero. Nato pa se je spet potopila v svoje misli in ni se več zmenila za okolico.