Jezero

[kakšen šarmer sm.. mislm lucius je.. ]

Lucius se je ob Tarinem prijaznem tonu nasmehnil. Malo mu je bilo neprijetno, saj bo ob naslednji priložnosti, ko Narcisse ne bo, Tara hladna in neprijateljska, toda svoje tesnobe ni kazal navzven.
"Hja. Moram vendar poklicat s seboj odličnega stratega," je rekel. Navsezadnje je njen načrt pri Quidditchu bil odličen.
"Delal bi ti krivico, če te ne bi poklical s seboj," je še prijateljsko dodal in pogledal Narcisso.
"Kaj pa je s tabo? Nekam tiha si," je rekel navidez nezainteresirano in jo pogledal. "Je vse v redu?"

Narcissa ga je namrdnjeno premerila. "Če se prav spomnim, ti v svojem prostem času ne namenjam salve besed," je namrščeno rekla in se namrdnila. To je bilo sicer res, že od nekdaj je bila bolj redkobesedna, Luciusu pa je malokrat namenila kakšno lepšo besedo. Če je bila natančna, nikoli.

Lucius je pogledal Narcisso in se zarežal.
"Torej je vse v redu s tabo."
'Sarkastična kot vedno. To mu je bilo pri njej najbolj všeč. Vedno tako.. nedosegljiva.
Spet se je obrnil k Tari in jo nekoliko dlja gledal, da bi Narcissa opazila.
"Povej mi; si vedno tako.. Šefovska?" je vprašal, en da bi resnično pričakoval odgovor.
"Mislim, ne razumi me narobe. Pri Quidditchu si pri uri letenja prevzela vlogo kapetana. Bila si glavna. In kar me čudi, so te kljub tvoji tihosti vsi poslušali," je rekel in da bi podžgal Narcissino ljubosumnost dodal: "Celo jaz!"

[cissa.. kana bullshit.. kao ful nedosegljiva ha? u knižnci pa sestrci jokaš ne sj joke..]

Sedaj se je ustavila pred jezerom in mirno opazovala gladino, pri tem pa so jo prežemali stari spomini. Nasmehnila se je in se za trenutek prepustila popolnemu brezčasju ter pustila, da je veter pobožal njen obraz. Nato pa se je vrnila v realnost, ko je poleg sebe zaslišala priliznjen Luciusov glas. Kljub temu, da bi raje sanjarila, se je zopet posvetila paru poleg sebe.
Navihan nasmešek ji je šinil čez obraz, ko je Lucius kot vedno šarmiral s svojimi besedami, Narcissa pa je svoj dolgi nos zopet imela čisto pri tleh. Radovedno se je za trenutek zazrla vanjo in kajpada je bil njen komentar na Luciusovo navidezno ali resnično zaskbljenost, piker. Vsi so očitno igrali svojo igrico.
Tara se je zopet zazrla nekam daleč, saj ni prenesla Spolzgadovčevega vrtajočega pogleda. A tema, ki jo je sedaj udaril, jo je zadela v živo. Je bila šefovska?...se je vprašala in s spomini poletela na igrišče. Nikoli se ni rada izpostavljala, toda je res pustila tak vtis? Verjetno res...
Toda kot odgovor je le skromno skomignila z rameni in se zarežala:" Osebno sicer nisem vedela, da dajem tak občutek, toda saj veš, kaj pravijo...tiha voda bregove dere." Čim bolj naravno in lahkotno, predvsem pa Narcissi na očeh, mu je pomežiknila in čez lica razvlekla nasmeh, nato pa nadaljevala:" Ampak res. Vedno sem mislila, da ti sploh ne znaš poslušati, tako da si me prav presenetil, če seveda odštejem tisti zakonski prepir z Drznvraanko." S pomenljivim pogledom ga je ošinila in zopet pogledala jezero, roke pa zataknila v žep.

Lucius je poslušal šumenje listja in gledal v gladino vode. Nekaj časa je poslušal zvoke narave, ko ga je iz transa potegnil Tarin glas.
"To je res. Poglej recimo to jezero. Na pogled nevarno, ampak kaj vse je tu notri.." je rekel in se nasmehnil, še vedno zamišljeno.
"Znam tudi poslušati," je rekel in se zarežal. Spet je pogledal Taro in se ustavil poleg nje. "Znam še marsikaj drugega. Celo k pouku hodim."
Njegova šala ni bila ravno smešna, toda vsem se je zdelo samoumevno, da hodijo v šolo. Malfoyu je bilo šač vseeno, če je pri pouku, ali pa ne.
"Hja Caley je.. Caley je nekaj posebnega," je rekel in se komaj zadržal, da je ni začel ogovarjati. Iskreno rečeno mu je šla Drznvraanovka zelo na živce, a ker je bil dober igralec je to znal prikriti. "S Caley se da pogovarjati, toda ko pretira, potem je res preveč. Drugače pa je res dobra."

Tara je Luciusa vprašljivo pogledala:" Od kdaj pa ti tako lepo govoriš o ljudeh?" ga je z nasmehom vprašala in ga podražila:" Aha, našel si si enakovredno nasprotnico kaj? Posebno kar se tiče v vrtenju jezika."
Zvit nasmešek je obstal na njenem obrazu, ko se je zopet zazrla nekam v daljavo. Toda tokrat z mislimi ni odplavala nikamor.
Kaj hitro se je zopet obrnila proti njemu:"Da..in tvoja prisotnost pri pouku je res velik dosežek bi rekla. Eden izmed redkih kaj?"
Hudomušno se je nasmehnila a že trenutek kasneje se je iz njenega obraza dalo razbrati, da se šali."Ali pa se morda motim?" je v polsmehu nadaljevala in nato pogledala molčečo Narcisso:" Ti veš za kakšen njegov talent, ki je meni neznan?"
Radovedne oči so obstale na njej, ko je poskušala iz nje izvabiti kakršnokoli sled, da ni čisto hladna do Luciusa...

[lucifer, enmu se morm izpovedat, a je tko komu ne če moji predragi sestrci ]


Vse dogajanje jo je vedno bolj začelo dolgočasiti. Malfoy je dosegel svoje, očitno s Tarino pomočjo. Vsega je imela vrh glave, poleg tega pa se ji je zdelo, da Tarin pogled vsekakor prepogosto švigne proti njej.
Tara, da je šefovska? Mogoče, mogoče spet ne. Ni je dobro poznala, vendar ni nanjo nikoli ni naredila vtisa kot šefica. Bila je v istem letniku kot njena sestra.
Še vedno je molčala, predvsem zato, ker je imela občutek, da bo takoj ko bo odprla usta, bruhala, saj so bili Luciusovi stavki naravnost ogabni.
Vsekakor se je morala prisiliti, da ni prasnila v smeh, ko ji je Tara postavila vprašanje. "Edini njegov talent je samo njegova zmožnost govoričenja nesmislov," je posmehljivo izjavila in se zlobno nasmehnila. "Čeprav ta sicer ni ravno najbolj koristen... Pa vseeno bolj kot nič, kaj Malfoy," ga je nesramno zbodla in se ostro zazrla vanj.

Lucius se je nasmehnil in rekel: "No ja, enakovredna vsekakor je. Pa še marsikaj drugega zna."
Zarežal se je in pogledal Narcisso. Ni bil prepričan, toda majhna sled ljubusumja ji je vseeno šinila prek obraza. Zadovoljno se je nasmehnil in pogledal gladino jezera.
"Pouka res ne obiskujem redno, ampak Napoji so nekaj posebnega. Tam se predvsem zaradi Avis, s katero odlično sodelujeva."
To je bilo sicer res, ampak omenil je le zato, da bi Narcissa končno kaj rekla, naredila, da bi mu dala vedeti, da mu uspeva. Čeprav je njena ostrost to že govorila, mu to ni bilo dovolj.
"Moj jezik mi je vedno v pomoč," je rekel in se zarežal. Narcissin posmehliv ton ga ni zadel, bilo mu je skoraj vseeno. "Pri dugih deluje."
Odpravil se je naprej in hodil ob obrežju jezera. pod 'druge' je mislil na Taro, katera mu je v resnici samo pomagala, za kar ji bovedno hvaležen, čeprav tega ne bi nikoli priznal. Dolžan ji je bil. Mislil je tudi na Avis, s katero je zadne čase precej preživel, čeprav samo zaradi tiste skrinje. Toda tega Cissa ni vedela.

Pogled je ravno pravi trenutek obrnila proč od Narcisse ter tako uspela preprečiti glasen smeh, ki se ji je poskušal izviti iz grla. Namesto tega se je raje prisilila, da je zakašljala in se osredotočila na nekaj drugega.
Celotna zadeva se ji je začela dozdevati že prav komična in poslušati Luciusove poskuse mehčanja srca pri Narcissi, ni bila ravno lahka naloga. Vsake toliko časa se je Tari zazdelo, da Spolzgadovka sploh nima čustev ali srca, ko je svoj nos še vedno nosila nekje visoko in prezirljivo gledala okoli sebe.
Toda Lucius očitno ni bil pripravljen odnehati. Zaradi tega si je pri Tari pridobil delec spoštovanja, toda trenutno še vedno ni mogla zaobiti njegovo nadutost.
A iztrgala se je iz svojih misli in prikimala:" Saj sem res opazila, da z Avis pri napojih dobro sodelujeta. Vsekakor vama napoj še ni uspelo uničiti." Kotičke ustnic je privihala navzgor in raje odmislila svojo nerodnost, ki bi jo in jo tudi je že velikokrat spravila v težave.
"Toda nisem prepričana, kakšno je to sodelovanje. Simbioza že ne, saj ni obojestranske koristi." Široko se je nasmehnila in prikimala:" Bolj bi rekla, da Avis opravi vse delo, medtem ko ti samo svetiš naokoli."

Ravno je odprla usta, da bi zabrusila nekaj nesramnega Malfoyu, ki bi ga v trenutku najraje preklela s kletvijo križanih, ko jo je prešinila čudovita misel. Pa se igrajva, Malfoy.

Obrnila se je k Tari in se sladko nasmehnila, in nasmeh je bolj kot vse preoblikoval njen obraz. Pri tem je pazila, da je vedno obrnjena proti Luciusu. "Verjemi mi, to je bolj zajedalstvo kot simbioza, Malfoy običajno dela z ljudmi tako, da imajo od tega same preglavice in težave, pa se tega sploh ne zavedajo," je zlobno pripomnila in se z napol priprtimi očmi obrnila k Luciusu. V roke je prijela pramen svojih blond las, ki so se blesketali na soncu, in ga ovila okoli prsta. Pri tem se je prav svetohlinsko zazrla v Malfoya, pri čemer se je rahlo oprla na bok.
Izgledala je veliko lepše kot običajno, ker je za hip opustila namrščen in namrgoden obraz. Na Taro se ni ozirala, vedela je, da jo bo najverjetneje spregledala... Malfoy pa verjetno ne, ker je pač moški. Narcissa je proti njemu uporabila eno najmočnejših orožij, za katero je bila skoraj prepričana, da bo delovalo. "Verjetno se boš strinjal z mano, Malfoy?" ga je sladko vprašala in mu pomežiknila, tako da Tara, ki je bila s hrbtom obrnjena proti njej, tega ni opazila.

Malfoyu so se skoraj smehčala kolena, ko se je Narcissa priliznjeno obrnila proti njemu. Skoraj.
"Ee.. v navadnih okoliščinah bi se, ampak.. Ne tokrat. Z Avis se kar dobro razumeva!" je rekel in se prisiljeno nasmehnil.
Ko ga Narcissa tako pogleda bi samo prikimaval in pritrjeval njenim besedam, kakor je to navadno počel. Toda ne tokrat.
"Avis mi pomaga pri.. no pri neki stvari pač," je bil skrivnosten in hotel povedati, kaj delata. "In precej dobrega je naredila zame, za kar sem ji, po Malfoyevsko in v mejah normale, hvaležen."
Obrnil se je k Tari in rekel: "Pri npojih pa. Ona je večinoma mešala in popravljala moje napake, katerih ni bilo veliko, jaz pa sem zbiral sestavine in podobno. "
Spet je poškilil k Narcissi, ki mu je mežikala, ampak vedel je, da ga skuša zvabiti v past. Navsezadnje- zakaj bi spremenila mnenje o njem v manj kot petih sekundah?

[tok hit se pa nam pustila ujet.]

Preko jezera je poletela sova in se začela spuščati proti skupinici Spolzgadovcev. Ko je sova priletela nad Taro je izpustila pismo ter takoj odletela v sovji stolpič. Tara je prijela pismo in ga odprla:

Draga Tara

Z veseljem se danes zvečer dobim s tabo. Tudi sam ti imam nekaj za povedati tako da je najino srečanje kar primerno. Uživaj še naprej in upam da te nisem preveč zmotil.

Remus Lupin


[Upam da ne preveč motim dogajanja samo Taro sem našel samo tukaj drugje pa je trenutno ni na odprtem ]

Nevede je odprla usta, ko je na Narcissinem obrazu zagledala nasmeh. Saj ni mogoče...si je mislila in vztrajno upirala pogled vanjo ter se čudila njeni nenadni spremembi. Nekaj ni bilo v redu in Tara je kmalu prišla do zaključka, da se je Narcissi ali skisalo v možganih ali pa je začela igrati svojo igro. Nobene možnosti namreč ni bilo, da bi se v sekundi spremenila iz miss ledene kraljice v navihano ter prijazno lepotico. Še nekaj časa jo je opazovala in se čudila prijetni spremembi, nato pa se ji je obraz razlezel v velik nasmeh.
Jasno ji je postalo, da je Narcissa sedaj Luciusu vračala milo za drago. Tara je pogled obrnila proti njemu in opazila, da se je skoraj stajal in podlegel Narcissinim čarom. A vendar jo je presenetilo, da se je uspel obrzdati. Očitno bo Narcissa morala narediti še kaj več. Kot tudi on sam.
Nenadoma je na njen obraz padla senca in zaslišala je prhutanje kril. Presenečeno je pogledala navzgor in se skoraj zvrnila, ko jo je presenetila podoba tik nad njo. Toda, ko je prepoznala sovo in je v dlaneh držala pismo, jo je prevzela radovednost. Vprašala se je, od koga bi bilo a še preden se je zedinila nad odgovorom je že brala vsebino.
Takoj se ji je obraz razlezel v nasmeh in tudi z vsako naslednjo besedo je ostal nespremenjen. Toda zavedla se je, da ni sama. Pogledala je proti Luciusu in Narcissi in se nasmehnila.
"Nič pomembnega," je kot odgovor na njuna vprašujoča pogleda zamahnila z roko. Čeprav se ji je zazdelo, da je njena notranjost naredila salto. Toda poskušala je odmisliti Remusa in se nehati spraševati, kaj ji ima tudi sam za povedati.
Zato se je raje osredotočila na njihov zdajšnji pogovor:"Torej je bilo od tebe dejansko kaj koristi..." je presenečeno dejala Luciusu. "Očitno znaš tudi presenečati," je nadaljevala in poskušala delovati njemu v korist.
Nato pa se je s pogledom ustavila na Narcissi:"In ti tudi. Kakšen razlog za nenadno spremembo tvojega namrgodenega obraza? Ali pa se ti enostavno ni dalo več napenjati obraznih mišic in držati nos tako visoko?" jo je kar direktno vprašala, ne meneč se za sovražne posledice...

[ti ne, samo morš upoštevat da je Malfoy moškega spola ]

Torej se ne misli tako hitro vdati... Torej jo je postavil pred izziv. Na nek način se je tega veselila, čeprav ji ni bilo najlažje igrati puhoglavo priliznjenko. Na njenem obrazu je bil še naprej privlačen nasmeh, ki ga je namenjala Luciusu.
V sebi jo je žgalo od radovednosti, pri čem Avis pomaga Malfoyu in kaj se plete med njima, vendar jo je nenaden prihod sove, ki je Tari prinesla pismo, popolnoma zmedel, da je začasno pozabila na skrivnostno stvar, ki jo je omenil Malfoy. Se ji je le zdelo, ali je postala dve leti starejša Spolzgadovka nenadoma bolj vesela, ko je prebrala pismo?
Tarino vprašanje jo je vrnilo v realnost in nenadoma se je spomnila, da mora igrati sladko dekletce in vrniti Malfoyu, kar si zasluži. Še bolj sladko se je nasmehnila, in s smehom poskušala prikriti, da bi Tari najraje zavila vrat. Dekleta bi morala držati skupaj! Vendar se je Tara očitno odločila, da bo na Malfoyevi strani. Narcissa si je morala priznati, da se najverjetneje odlično zabava. Ob tem je postala jezna tudi na Malfoya, ker jo je sploh povabil na ta sprehod.
"No, res ne morem biti cel dan slabe volje, samo zato, ker mi je Malfoy uničil kosilo," je smehljaje rekla in nalahno zamahnila s svojimi lasmi, ki so se bleščali v soncu. "Poleg tega pa sem se ravno spomnila, da sem zvečer zmenjena z Mikom. Saj veš, tistim spolzgadovcem s šestega letnika," je sladko zaključila in pomežiknila s trepalnicami. Spolzgadovca je resnično poznala, in sošolka ji je celo omenila, da mu je Narcissa všeč. Sicer se je majhno zlagala, vendar je bila odlična igralka in na obraz si je poskušala nadeti čimbolj zasanjan obraz. Srepo je strmela v gladino jezera, ki se je razrpostiralo v daljavi. Maščevanje je sladko, je pomislila in upala, da bo s tem zadela v polno.

Malfoy je upal, da je z Avis zadel v polno, vendar tega na Narcissinem obrazu ni mogel razbrati. Skoraj zmagoslavno se je nasmehnil, ko je Narcissa ostala tiho, čeprav to ni moglo biti za dolgo. Je pač vedel, da je rada imela zadnjo besedo.
Verjetno je ravno hotela nekaj reči, ko je pogovor prekinila sova, ki je Tari prinesla pismo. Napeto je gledal njen obraz in prav tako kot Narcissa pomislil, da je bolj vesela. Za razliko od njega, ki se mora truditi za Narcisso, pa se ta svetlolaska raje igra z njim.
Pogoltnil je slino, ko je Narcissa spet spregovorila. Njene besede je požiral, čeprav si je na obraz nadel značilni obraz vseeno-mi-je-za-ves-svet.
Toda ta izras je izginil z obraza, ko je omenila Mikea. Skoraj bi že začel vpiti, pa se je raje zadržal.
"Mike? On?" Zamahnil je z roko in se obrnil proti jezeru in skoraj zarjul. "One je taka dobričina, da mi gre na bruhanje."
Njegov glas je bil miren, čeprav je bil grozno ljubosumen in bi Mikea najraje ubil.
Nekaj sekund je še gledal v gladino jezera in razmišljal, kaj naj reče, potem pa so se mu oči zaiskrile. Dobil je idejo in bil je odločen, da ne bo on edini, ki bo ljubosumen.
"Torej te ne bo motilo, če z Avis skupaj dokončava, kar sva začela," je vprašal in se sladko nasmehnil. "Mi ne bo treba paziti, da ne boš umrla od dolgčasa na zmenku?"
Nasmehnil se je in jo uztrežljivo pogledal. Mike je bil precej resen in dolgočasen fant, toda na videz je bil privlačen in skoraj vse Spolzgadovke iz šestega in nekaj iz petega letnika so norele za njim.

Opazovala je Narcissino reakcijo in bila rahlo presenečena, da je bilo dekle trdno odločeno, da spelje svojo igro, in je tako na njeno žalitev odgovorila kar se da lahkotno. Vseeno je Tara na njenem obrazu zasledila sled sovraštva in bila prepričana, da bi jo najraje na mestu preklela.
Res je bilo, da je bila v bistvu tu, da naredi zmedo in o tem, komu bo tem pomagala ni bilo nobenega govora. Toda, ko je opazila Narcissino brezmejno hladnokrvnost, je takoj raje stopila na Luciusovo stran, pa čeprav se ji samovšečni Malfoy ni zdel pretirano dobra izbira. Toda do sedaj ga je že toliko spoznala, da je opazila, da je to vse le njegova krinka.
Sicer ji to ni bilo v neko tolažbo, saj ji je še vedno šel na živce, toda očitno je bilo, da enostavno ne more iz svoje kože. Še naprej je opazovala igro in se zahahljala, ko je Narcissa vpeljala novo osebo.
Da, Mika je poznala, toda vedno se ji je zdel tako prekleto visok, tako da kam več od pozdravov nikoli ni prišlo. Ni ji bilo čisto jasno, kaj vse vidijo na njem, toda sedaj je to pomagalo, da se je Luciusu pomračil obraz. Ni vedela kateri koga bolj vleče za nos in spraševala se je do kakšne meje sta oba pripravljena iti. Če se ne bosta kmalu ohladila se bosta že spopadla. Od njiju je kar velo od ljubosumja, toda bila sta preveč slepa za to. Tara je zmajala z glavo.
Njuna trma ju bo še pkončala...je pomislila in se počutila kot nepotreben vmesni člen. Verjento je svojo nalogo že opravila, saj sta začela biti svoj boj. Mogoče bi ju pa morala pustiti sama...je misel zaplavala v njeni glavi in Tara ju je radovedno pogledala. Luciusova taktika, da Narcisso zmede s čim več dekleti se ji je sicer zdela rahlo brezsmiselna, toda res je, da bo mogoče potem ona opazila njegovo 'priljubljenost'. Ne, za sedaj jo je še zanimalo kaj bosta še vrgla eden drugemu v obraz.

Remus je korakal proti jezeru. Skozi okno je opazil Taro v družbi še dveh spolzgadovcev. Počasi se jim je prebližal in videl da sta bil tam šše Malfoy in Narcissa. Postavil se je zraven Tare, pod plaščem je za vsak slučaj držal za palico in spregovoril "Pozdravljena družba. Saj ne bosta zamerila če vama ukradem Taro. Nujno jo rabim in tako se bosta tudi vidva lahko prepostila vajinim ljubezenskim zadevam." Opazil je jezo na Narcissinem obrazu, zmedenost na Tarinem in presenečenje na MAlfoyovem.
"Oprosti Tara da te motim ampak ne more počakati do večera. Saj veš ... novica" je zašepetal tako da ga je slišala samo ona. "Ali greva?" je vprašal in naredil nekaj korakov vstran brez da bi pogledal NArcisso ali MAlfoya.

[ No js sem se vmešal kot ste prosli ]

Malfoy je zagledal, da se nekdo približuje, vendar na daleč še ni videl, kdo je. Ko pa se je približal, je prepoznal Remusa in namrščil se je.
Vedel je, da se je med njim in Taro nekaj dogajalo in ni se mogel sprijazniti, da se je Spolzgadovka družila s tem polkrvnežem.
"Kaj bi ti, rdečko?" je vprašal, ko se je Remus dovolj približal, da se Luciusu ni bilo treba dreti. "Res ne privoščiš Tari, da se druži še s kom drugim, kot s tabo?"
Čeprav je vedel, da bi se mu Tara ognila v velikem loku, je to moral reči, samo zaradi Narcisse. Ni pustil remusa do besede, raje se je obrnil k Tari.
"No pa pojdi Tara. Hvala za prijeten sprehod," je hlinil rpijaznost, čeprav je v njem kar vrelo in verjetno se bo spravil na Narcisso. Bo vsaj vedela, kako resno misli.

Zmedeno je pogledala Remusa poleg sebe. Kaj za vraga pa on dela tukaj...se je vprašala in samo zijala, njeni možgani pa so se popolnoma izklopili. Poslušala ga je, nezmožna dejansko sprejemati stavke. Remus je s svojo prisotnosjo kar lepo zakompliciral celotno zadevo.
Na srečo pa je bil prvi šok kmalu mimo in zato je le navidezno brezbrižno skomignila z rameni. Dokaj zamišljeno je pogledala Luciusa in skoraj ji je postalo žal, ker ne bo videla razpleta. Nato pa se je opravičujoče nasmehnila in veselo rekla, kljub temu, da je v njegovem glasu zaznala grenak priokus:" Saj veš, enako...pa še kdaj." Pomežiknila mu je ter pokimala še Narcissi nato pa se obrnila ter odkorakala za Remusom.

Lucius je gledal za Taro ko je odhajala z Remusom in skoraj razočarano zavzdihnil. Čeprav se Tara ni ravno vpletala v pogovor je Luciusu in Narcissi vedno dala povod za temo, o kateri bi se dalo pogovarjati.
Ko sta izginila se je obrnil proti Narcissi in jo strupeno gledal. In spet je dobil priložnost, da si jo dodobra ogleda. Skoraj bi se mu pogled otoplil, pa se je le zadržal da je ostal leden.
"In sedaj?" je vprašal, čeprav je vedel Narcissi vseeno, če se obrne in gre.
Ampak preden bi to naredila je že nadaljeval: "Mogoče ti je vseeno, če ti rečem, da mi ni prav, da greš z Mikom ven, kajne?"
Obrnil se je in odkorakal proti šoli, jezen, ker ga je zavračala, ker gre z Mikom ven in zato ker ni dobil, kar je hotel. Njeno ljubezen.

Če bi bila zmajevka, bi v tem trenutku lahko bruhala ogenj, tako je bila jezna. Nenaden prihod Lupina jo je čisto zmedel, poleg tega pa so ga njegove besede zbodle. 'Prepustila najinim ljubezenskim zadevam?!' Kaj pa misli da je!? Izraz na njenem obrazu je bil leden. Neslišno je gledala, kako sta Tara in Remus odšla nazaj v grad.
Malfoyev glas jo je vrnil v realnost. Na njegovem obrazu je zaznala jezo. Popolnoma jo je presenetil, ko je rekel, da mu ni vseeno, če gre z Mikom ven. Za trenutek se je popolnoma zmedla, in kar nekaj sekund je porabila, da se je spomnila, katerega Mika misli. Šele potem se je spomnila, da si ga je izmislila. Vendar je svojo igro hotela speljati do konca.
Dosegla je svoje, in ko je Malfoy jezno korakal nazaj proti šoli, je sladko zavpila za njim: "Ti jutri povem, kako je bilo!" Nato pa se obrnila in stekla v drugo smer, proti Prepovedanemu gozdu.
Ni se obračala nazaj, vendar je vedela, da je Malfoy že daleč stran. Sploh ni bila prepričana, če jo je slišal.
Zrušila se je na korenino drevesa in se naslonila na lubje. Zakaj mora biti to tako težko?
Po nekaj minutah, ki so se zdele kot ure, je vstala in se napotila proti gradu.

Malfoy se je obrnil in zagledal, kako Narcissa odhaja proti gozdu.
"Se že veselim! Jaz ti bom povedal, če sva se imela z Avis bolje!" je zavpil za njo in skoraj zarjul, ko ni ničesar rekla.
Na vhodu se je še enkrat obrnil, a je ni več videl.
Šel je na hodnik in udaril s pestjo v steno. Ni in ni se mogel sprijazniti, da bi šla Narcissa ven s komerkoli, pa čeprav samo zato, da bi ga jezila.
"Prasec," je rekel tiho, skoraj obupano. Letelo je seveda na Mikea.
Ni vedel, kaj naj naredi, ampak vedel je, da nekaj mora.
Tako je sedel na hodniku in si kuštral lase, potem pa vstal. odločil se je, da bo šel malo po šoli, se mogoče znesel na kakšnega prvošolčka, samo da se malo pomiri.

[uu kako ne-malfoyevsko.. a te kisnem zj, al počakalm do plesa? lah te pa zj pa ti rečem da pjt h miku, pa grem, pa se na plesu spet skregava.. ]

Nekaj časa je hodila ob Remusu, zavita v svoje misli. Še vedno ji ni bilo vse jasno in spraševala se je, kam sploh gresta. Po daljši poti proti gradu?
Poškilila je proti Remusu a zdel se ji je tako zatopljen v svoje misli in toliko ga je že poznala, da je vedela, da mu nekaj vsekakor ne da miru. Toda sama ni odprla ust in je gledala v tla nato pa vrgla pogled čez ramo. Jezero je še vedno ležalo tam, toda presenečeno je ugotovila, da Narcisse in Luciusa ni več. Pogledala je po okolici in zazdelo se ji je, da je opazila senco pri gozdu ter črn plašč na vhodu šole.
Zmajala je z glavo. Torej je Narcissa še vedno trmasta. Pa tako se je trudil...je pomislila na Luciusa in si poskušala predstavljati, kako se eden ali drugi počuti. Če je samo pomislila nase in na Remusa...zopet ga je od strani pogledala in bilo ji je takoj jasno, da vsekakor ne bi bila dobro, če ne bi bil ob njej.
Nasmehnila se je in se oklenila njegove roke. Bolje da o tem neha premišljevati...zato je raje odprla usta in ga poskušala zdramiti:" Si me kar presenetil da veš..." je prikimavajoče začela. "...prijetno seveda." Obrnila je pogled proti njemu in iz obraza ji je sijal nasmeh.

Remus je bil zaprt v svoje misli in se je le bežno zavedal poti po kateri sta hodila. Na duši mu je ležalo težko breme in ker ni hotel ničesar skrivati pred taro ji je moral pojasniti vse. In to čimprej saj ga je skrivnost žrla od znotraj. Iskal je prave besede in premišljeval kako naj začne. V Spolzgadu so tudi njeni prijatelji in nenazadnje je sama Spolzgadovka se je vedno znova vrtela misel.Tara ga je še vedno držala pod roko sam pa se je ustavil in jo prijel z obema rokama.
Mora vedeti saj je edino to pošteno do nje mu je rekel drug malo močnejši glas in odločil se je da je čas za resnico.
"Oprosti da sem vas zmotil. A nekaj ti moram povedati saj me to žre že nekaj časa in nočem imeti nobenih skrivnosti pred tabo." za trenutek je predahnil in poiskušal najti pprave besede. "Veš to je lahko zate slaba novica ali pa jo boš sprejela takšno kot pač je.... Ah kar povedal ti bom. Skupaj z Caley, dekletom, ki hodi v Drznvraan, sva ustanovila nekakšen krožek proti Spolzgadovcem." za trenutek je utihnil in opazoval Tarino reakcijo. "Mislim da je prav da izveš saj so v tvojem domu nekateri prijatelji in jih lahko upozoriš če hočeš. A moraš vedeti da zaradi tega niso varni. Edina katere se ne sme dotakniti nihče si ti." pogledal jo je v oči in posikušal razbrati karkoli.
"Veš" je spet začel "Spolzgadovci so nam naredili toliko slabega in ostali domovi imamo tega dovolj. Nekaj smo morali narediti.. upam da razumeš..." poizkušal se je nekako opravičiti in pojasniti smisel njihovega "krožka"......

Radovedno je opazovala njegov namrščen obraz in si mislila, da tisto, kar bo povedal, vsekakor ne bo pomenilo nič dobrega. Toda poslušala ga je in sprva njegovih besed sploh ni mogla razumeti.
Njen obraz je kmalu postal zmeden in ko je končno doumela, kaj ji govori, jo je v trenutku prevzela slaba volja. "Je to šala?" je zamrmrala in nejeverno naredila korak nazaj. A ko je iz Remusovega pogledala razbrala, da je čisto resen je stisnila ustnice, da ne bi v navalu jeze rekla kaj neprimernega.
Tako je le negibno stala nekaj trenutkov in ga prebadala s pogledom, v njej pa je kar vihralo od različnih čustev. "Oh kako pokroviteljsko od tebe," je sarkastično dejala in pomislila, da bi bilo morda bolje, če sploh ne bi vedela. Njene oči so se jezno svetile in trdno je stisnila dlani v pest. Pomislila je da bi mu namenila par krepkih. Čeprav je bil fizično močnejši mu to sedaj ne bi kaj prida pomagalo. A premagala se je. Tega nikakor ni mogla storiti zato je le stisnila skozi ustnice:"Uf," s kretnjo pa je nakazala, da bi mu najraje zavila vrat.
In nato je povesila ramena. Mogoče bi bilo bolje, če bi se zdrla a vse to je potlačila. V njenih očeh se je sedaj svetilo razočaranje. "In seveda moraš biti ti zraven..." je naglas pomislila in se obrnila ter zazrla proti jezeru. "Pa se zavedaš, da si se s tem vseeno spravil tudi name?" je dokaj tiho dejala in se počasi obrnila proti njemu ter ga žalostno pogledala. Zavzdihnila je in se usedla na klopco ter poskušala razumeti...