Jezero

Remus se je moral nasmehniti Mariusu "Seveda" je rekel. Vstal je iz klopi in se zazrl okoli sebe. Upal je da bo srečal še kakšen znan obraz. A ni bilo ravno veliko ljudi po parku. Videl je nakj Spolzgadovcev in kakšna dva Pihpiffovca drugače pa je bil park skoraj prazen. "Misliš da bi ju morala poiskati?" je rekel Remus ne da bi se obrnil proti Mariusu. Bilo je bolj retorično vprašanje. Vedel je da bi bilo iskanje bolj jalovo a vsaj nekaj bi delala. Remus se je začel dolgočasiti. Vsedel se je nazaj na klop in iz žepa plašča potegnil palico. Nameril jo je proti gradu in tiho rekel "Accio knjiga". Počakal je nekaj trenutkov nato pa se mu je začelo nekaj prebliževati. Ko je knjiga priletela do njega jo je spretno ujel, nato pa pospravil palico "Saj te ne moti če malo berem?" je vprašal Marisua "Razen če imaš kakšno idejo kaj bi počela."

" Ne me ne moti! Jaz moram tudi brati za Zmajeslovje, Uroke in OPMR knjigo!" je dejal in privlekel knjige. Odprl je na prvi strani in začel brati. Prva knjiga je bila o urokih.

Remus je ležal na obrobju jezera le nekaj metrov vstran od vode. Bil je eden izmed zadnjih toplih jesenskih dnevov, ki je omogočil poležavanje po travi. Kar nekaj dijakov se je sprehajalo po parku gradu a Remus je bil tokrat raje sam. V roki je držal palico in jo nameril v vodo pod sabo. Iz gladine jezera se je vzdignil steber vode, ki se je počasi spremenil v volka, nato v jelena in podgano nazadnje pa še v psa. Pes se je začel premikati in zdelo se je kot da teka po gladini jezera. Ker je Remusa to začelo dolgočasiti je umaknil palico in voda je padla nazaj v jezero in še nekaj časa so se na gladini delali mali valovčki, ki so trkali ob obalo.
Še sam ne vem kaj me teži je pomislil Remus ko se je ozrl proti modremu nebu. Zdelo se mu je da so v njegovo življenje postavljene vedno večje pripreke in vedno bolj je dvomil da jih bo lahko vse preprlezal. Čuutim da bo prišel čas ko ne bom več zmogle je pomislil. A vedel je da o tem razmišlja samo zato ker ima slab dan. Večino časa je bil dobre volje a ta dan je bil nekaj posebnega. Že zbudil se je slabe volje in prav želel si je svojo slabo voljo stresti nad nekom. Palico je vrtel v roki in razmišljal kam se naj odpravi.
Pogrešal je trenutke brezkrbnosti v katerih so še pred nekaj leti uživali James, Sirius, Marius in on. Vedel je da se bliža čas ko bodo morali odrasti in v prisotnosti temnih sil se mu je zdelo da je ta čas vedno bližje.
Zaslišal je koraake in se na pol vzdignil da bi videl kdo prihaja v njegovo bližino. Mogoče pa bo še imel kaj od tega dneva.



( če se komu lubi se mi lahko pridruži za kakšen dvoboj ali pa samo za pogovor.)

((I'd love to, če nisem že preveč nadležna Lahko greva tudi prijateljski dvoboj, če ti je ))

"Takega izraza pa na tvojem obrazu še nisem videla," je dejala Alex, ko se je približala Remusu. Tudi na njenem obrazu ni ravno vladal najsvetlejši nasmešek, bila je jezna, delno sama nase, delno pa na celi svet. No ja, saj je imela tako ona, kot tudi Remus kdaj pa kdaj pravico do slabe volje.
Počila se je na svetlozeleno trato zraven Remusa - sonce je v trenutku na njen hrbet pričelo metati tople žarke, a to je ni ganilo. Z rokama se je naslonila na trato, pogled pa fiksirala na Remusa.
Že nekaj časa nista govorila, pravzaprav sta se tudi srečevala samo pri šolskih urah, a najbrž je bila za velik del tega kriva šola, saj so jih spet zasipavali z nalogo. No ja, tako je bilo tako ali tako vsako leto, tako da je bila Alex tega že navajena.
A ni je težila šola... Še sama ni vedela, kaj je narobe z njo, a z veseljem bi svojo jezo stresla nad nekom. Pa ne nad Remusom, si je prigovarjala. On je tvoj prijatelj.

Pokimal je Alex in se na kratko nasmehnil. Počakal je da se je namestila poleg njega in jo pogledal. "Danes nisem ravno za družbo, če veš kaj mislim" je tiho rekel. Ker se mu je zdel njegov odgovor kot da je noče v bližini je hitro dodal "Saj ne da te nočem v bližini samo ne vem če si boš z mano lahko ravno veliko pomagala." Zazrl se je proti jezeru nato pa nazaj proti Alex "Mogoče pa me lahko ti spraviš v boljšo voljo" Šibko se ji je nasmehnil "No kako si kaj?" jo je vprašal. Moral je priznati da se je v Alexini družbi počutil odlično in tudi tokrat se mu je zdelo da je že boljše volje pa sta bla skupaj samo nekaj trenutkov.
Pogledal je po pokrajini in nikogar drugega ni bilo v bližini. Vlegel se je nazaj na travo in poslušal Alex in upal da mu bo ona polepšala dan, ki je bil resnično brezvezen....

Remus očitno ni bil dobre volje, kar ji je takoj izdal njegov stavek o tem, kako mu ni za družbo. "Aha," je v trenutku zamrmrala in že je hotela vstati... Pa vendar ni vstala, ker jo je prekinil Remusov glas - očitno vendarle lahko ostane v njegovi bljižini. Sedla je nazaj in ga z zanimanjem pogledala.
"Nisem ravno najboljše volje." mu je skomignila v odgovor. "Danes sem bolj ali manj jezna na cel svet." se je šibko nasmehnila in ga ponovno z zanimanjem pogledala. Zdelo se je, da je ravno take volje kot ona. "Saj veš, bolj ali manj sem razpoložena za ubijanje." Kratko se je zasmejala in mu pomežiknila. Postajala je nekoliko boljše volje, kar pa ni spremenilo popolne bede, ki jo je čutila ta dan. "Kakorkoli..." je dejala, ko je odrinila svoje misli in se spet posvetila Grynfondomcu. "Tudi ti ne deluješ ravno najboljše volje. Je kaj narobe?"

Remus jo je z nasmehom pogledal " Tudi jaz sem jezen na cel svet." Za nkej trenutkov je predahnil nato pa nadaljeval "Pravzaprav še sam ne vem kaj je narobe samo imam nenavaden občutek in tudi nepotrpežljiv sem. Pač napadi jeze. Pred kakšno uro sem se spravil na nekega Gryfondoomovca iz prvega letnika samo zato ker me je vprašal koliko je ura" kislo se je nasmehnil "Že cel dan se mi dogajajo same slabi stvari in zato sem se raje umaknil da se mi jeza malo ohladi. Kaj pa ti? imaš kakšen poseben razlog?"
Nekako ni mogel izluščiti zakaj je pravzaprav jezen. Sumil je da gotovo obstaja nek razlog a ga mora še odkriti. Raje se je spet posvetil Alex, saj ga je znala spraviti v dobro voljo. "Imaš mogče kak nasvet kako bi se znebila slabe volje? " je rekel in se spet nasmehnil.

Bilo je sredi popoldneva in Hannah je stopala proti jezeru, saj se je morala nekje sprostiti po vseh teh urah pouka. ''V bližini jezera se vedno dobro počutim in sprostim,'' je ugotavljala in začela jesti jabolko, ki so ga dobili pri kosilu, ampak ga je prihranila za kasneje.
Kmalu je zagledala jezero, ki je valovelo zaradi vetriča, ki je Hannah mršal lase. Torbo je odložila na tla in se usedla na večjo ploščato skalo. Zazrla se je v vodo in pogledala, če se kaj premika, toda ni videla nič drugega, kot svoj odsev na gladini vode. ''Ah...mogoče so se pa živali skrile na dno, kjer je sedaj topleje, kot na gladini, ki se bo čez kakšen mesec spremenila v led,'' je sama sebi zamrmrala Hannah in z roko segla v zeleno modro vodo. ''Ah saj ni tako mrzla,'' je ugotavljala in si sezula čevlje. ''Malo bom noge namočila vanj,'' se je odločila, ''ker se sploh ne spomnim, kdaj sem jih nazadnje namakala v jezero ali morje.'' Premaknila se je malo bližje k jezerski gladini in v vodo namočila noge. Malo je čofotala po vodi, da bi se malo sprostila, nato pa se je spomnila, da more ponoviti snov. Iz torbe je vzela učbenik in začela ponavljati snov, čeprav je imela noge še vedno potopljene v vodo.
Ravno ko je začela ponavljati, pa je začutila, da jo je nekaj zagrabilo. Zavpila je in odskočila. Knjiga, ki ji je ponesreči ušla iz rok pa je pristala na tleh. Saj je bila samo alga...je mislila ko se je šeenkrat zazrla v vodo.
...Upam samo, da me ni nihče videl...si je potihem rekla in pobrala knjigo...


(( Caley? ))

Caley se je naveličala zadušljivih prostorov in nabito polnih hodnikov, zato je odšla proti jezeru. Ko se ji je uspelo prebiti čez Avlo, seveda. Roki je kot ponavadi tiščala v žepe, saj jo je zeblo v prste, samo da je malo zapihalo.
Kmalu se je dovolj približala jezeru, da je opazila Hannah. Sedela je pri jezeru - bosa. "Ni malo premrzlo za namakanje nog?" se je nasmehnila, ko je prišla bliže. Ni videla njenega pripetlaja z algo, zato je dobre volje prišla bliže. "Živjo, upam da ne motim. Nisem več zdržala v šoli." je razložila. Nezaupljivo se je zazrla v jezerno gladino. Nikoli ni imela dobrega občutka v vodi kjer ni videla dna, zato se je v šolskem jezeru kopala le redkokdaj.
"Nikoli se še nisva uradno spoznali. Moje ime je Caley." se je predstavila in učenki podala roko. Čeprav sta se že srečali pri urah, se še nikoli nista zapletli v kakšen klepet.

Hannah se je prestrašila dekleta, ki jo je ogovorilo. Obraz ji je oblila rdečica, saj je vedela, da je zaslišala njen krik.
Še sreča, da ga ni omenila...je pomislila Hannah.

''Jah...'' je začela Hannah, ''tako sem si želela namočiti noge v jezero, saj tega nisem naredila že dolgo časa...sicer pa voda niti ni tako mrzla, vsaj nekaj časa ne...'' je dodala in po kratkem premoru nadaljevala, ''sicer me je pa že začelo zebsti.'' Počakala je minutko, da so se ji noge osušile, nato pa si je obula nogavice in čevlje ter se obrnila proti Caley. ''Živjo!'' jo je tudi Hannah pozdravila. ''Ne sploh ne motiš...sicer sem pa snov ravnokar ponovila in tudi jaz sem se morala malo oddahniti po napornem pouku,'' je povedala Hannah in pomislila, če je to dekle že kje videla. Najbrš ne, je kmalu ugotovila in knjigo, ki jo je držala v roki, pospravila v torbo.
Hannah je dekletu segla v roko in se tudi sama predstavila: ''Jaz pa sem Hannah, Hannah Brown...in mislim, da imaš prav...nisva se še 'uradno' srečali.'' Po kratkem premoru je nadaljevala: ''V kater letnik pa hodiš?''

"Jaz nisem tip človeka za užitke v vodi. Razen v banji, kjer vidim, da nič sumljivega ne plava okoli mene." se je nasmehnila Caley malo sramežljivo. Ta njen strah je bil včasih prav nadležen in marsikdo se je norčeval zaradi tega. Ampak ne dolgo, saj je vsakemu takoj vrnila milo za drago. "Imate že veliko snovi? Nas so pri nekaterih predmetih prav zoprno zasuli pa šele oktober je. Sploh nočem pomisliti kaj bo proti koncu leta." je zmajala z glavo, potem pa sedla na bližnjo skalo. Seveda z nogama daleč od jezera.
"V šestem letniku sem. Letos bi moralo biti malo lepše kakor lani, ko je bila na koncu mala matura. No vsaj rekli so tako, ampak zaenkrat jim ni verjeti." se je nasmehnila. "V katerem letniku pa si ti?" Upala je, da ni v 5. in ji ni z malo maturo zamorila dneva.

''Jah...kakor kdo,'' je rekla Hannah, ''jaz namreč po večini uživam v vodi. Če seveda ni ledeno mrzla, kot postaja ta v jezeru...''
Po vprašanju, ki ji ga je zastavila Caley je malo pomolčala, nato pa odgovorila: ''Za enkrat niti ne...najhujše šele prihaja...tudi naloge ni prav veliko, toda vseeno sproti ponavljam snov, če imam le kaj preveč prostega časa ali pa če mi je dolgčas...'' Spet se je usedla na skalo in pokazala dekletu, naj se usede tudi ona.
''V šestem? Jaz sem v tretjem...tako,da me mala matura še ne skrbi,'' je povedala Hannah. Še je nalašč izgovorila bolj naglas, da bi ga poudarila, saj je vedela, da jo bo pred malo maturo imelo za kaj skrbeti.
''V katerem domu pa si? Sicer sklepam, da nisi iz Gryfondoma,'' je začela Hannah, ''saj te še nikoli nisem videla v naši dnevni sobi...ali pa se mogoče motim in se samo ne zadržuješ toliko tam...torej iz katerega doma si?'' jo je vprašala Hannah...

"Tako je gotovo še najbolje. Se ti snov vsaj ne nakopiči za na konec, ko je tako že vsega veliko. PA še vedno si na tekočem, če se slučajno kateri izmed profesorjev spomni, da bi sredi leta preverjal znanje iz prvih lekcij." se je strinjala Caley. Sama v učenju ni videla nobenega problema, saj je vedno rada tičala med knjigami.
"Vsi, ki so že naredili malo maturo pravijo, da ni nič posebnega. Seveda ni nič posebnega, če se celo leto pripravljaš nanjo!" se je zasmejala. Komaj je bila mala matura mimo, so vsi pozabili na zadnje mesece in kako so ves čas sedeli v dnevni sobi ter se že kar panično učili.
Malo se je zasukala, da je Hannah lahko videla grb na njenem plašču. "Ne motiš se, res se ne zadržujem tam. Iz Drznvraana sem." je odgovorila. Da pa je klobuk Izbiruh razmišljal celo o Spolzgadu, je kakor vedno zamolčala. Zakaj bi razpravljala, da tisti stari kos blaga včasih govori popolne neumnosti?

''Jah...nekateri profesorji imajo res tako...kar sredi leta moraš znati snov, ki se je jemala v začetku leta...ali pa celo v prejšnem letu...'' se je s Caley strinjala Hannah ''...sicer se pa meni to na srečo še ni zgodilo...ampak za vsak slučaj snov raje ponovim...ker ni nujno, da bom srečo imela še v nadaljne...''
Še sreča da sem naletela nanjo...oziroma je ona naletela name...ah kakor koli že, je prijazna in zgovorna...in upam, da bo tako tudi v nadaljne... je v mislih premlevals Hannah.
''Jah...je že res, da se je treba pripravljati zanjo, če hočeš imeti pozitivne ocene...tako je bilo in tako bo...'' je povedala in vprašala Caley, ''In kako si jo ti opravila? Glede na to, da hodiš v šesti letnik bi že morali izvedeti če se ne motim...naj bi izvedeli med počitnicami...če so moje informacije spet pravilne, seveda...''
Hannah je spet vstala, saj ji na skali ni bilo preveč udobno sedeti, ni pa hotela, da bi jo zaradi tega vse bolelo. Šele tedaj je opazila grb na Caleyinem plašču.
O jaz neumnica... se je v mislih okarala ...saj ima vendar na grbu vrana...jaz pa razmišljam o Gryfondomu...
''Šele sedaj sem opazila tvoj grb, '' je povedala Hannah, ''šele tedaj, ko si mi povedala...jaz pa sem...kot si najbrš že opazila...iz Gryfondoma...'' je pokazala na rdeče-rumen grb na haterem je lev in piše Gryfondom.
Pravzaprav... je začela razmišljati Hannah ...sem šele sedaj začutila pogum, ki ga daje ta lev na grbu...prej se sploh nisem poglabljala v grb...sedaj sem pa pravzaprav prav presrečna, da me je Klobuk Izbruh poslal sem...toda zakaj? se je spraševala, a ker se ji ni dalo sedaj razmišljati o tem si je samo v mislih rekla ...ah...najbrš je že imel razlog zato...
''Bi šli malo ob obali jezera na sprehod?'' je vprašala Caley, ''Ker meni se res ne ljubi več stati pri miru ali pa sedeti. Torej greš? Sicer greva lahko tudi kam drugam...samo jaz ne zdržim več na miru!''
Naredila je nekaj korakov in Caley postavila še eno vprašanje: ''Glede na to, da sva se prej pogovarjali od male mature in ponavljanja snovi...torej me zanima...katere predmete obiskuješ?''

"Moram peiznati, da sem jo opravila bolje kot sem pa mislila, da jo bom. Pri spreminjanju oblike, sem imela nekaj težav, ampak se je na koncu vse dobro izšlo. Prepričana sem bila, da bom predmet komaj zdelala, če ga sploh bom, na koncu pa sem dobila PP. Očitno profesor sploh ni zahteval tako veliko in sem jaz postavila tiste visoke kriterije." se je nasmehnila Caley. Včasih je od sebe zahtevala več kot profesorji in se je je lotila živčnost, saj je menila, da so oni še bolj zahtevni. K sreči se je na mali maturi njeno mišlenje izkazalo za zmotno.
Tudi sama je vstala in se nekoliko leno pretegnila. "Z veseljem. Sprehod bi se mi zelo prilegel, da se malo razmigam. Zdi se mi, da zadnje čase samo še sedim." Stopila je k Hannah in skupaj sta nadaljevali po potki ob jezeru. Sonce je sijalo in ogrelo malo hladen oktoberski dan, zato je bilo kot na lašč za sprehajanje pod toplimi žarki.
"Letos obiskujem Uroke, Napoje in Letenje. Poleg tistih nekaj obveznih predmetov. Razmišaljala sem celo, da bi se prijavila k Vedeževanju, ampak, če sem odkrita, to bi naredila zgolj za lastno zabavo, zato sem se premislila." se je nasmehnila. "Vedeževanje se mi zdi... no, ne prištevam ga ravno med čarovniška znanja. Res pa je, da moraš imeti bujno domišljijo. Tukaj profesorici z veseljem čestitam." Naredila je resen obraz, potem pa z globokim, misterioznim glasom nadaljevala: "Veš Hannah, nimajo vsi sposobnosti pravega Vidca. Le redki izmed nas se lahko pohvalimo s tem darom, ki ga navadni smrtniki ne premorete." Tako nekako je verjetno izgledala uvodna ura pri vedeževanju in Caley je zelo hitro zopet prasnila v smeh.

''Bravo!'' je Caley čestitala Hannah. ''Važno je, da je pozitivno, potemp pa je vseeno koliko je...upam, da bo tako tudi pri meni...čeprav me čaka še dolga pot...''
Zadnje besede so začele odmevati v Hannahini glavi.
Čeprav me čaka še dolga pot, doolga pot...ah mogoče pa ne bo tako dolga kot si mislim...toda peti razred ni tako daleč kot se zdi... je menila Hannah, ki je bila tako zatopljena v svoje misli, da je preslišala, ko je njena sogovornica rekla, da bi ji sprehod prijal. Iz svojega sveta se je zdramila šele ko je videla Caley hoditi. ''Že grem!'' je zavpila in jo z dolgimi in hitrimi koraki ujela, nato pa je hojo upočasnila.
''Torej...'' je nadaljevala, ''jaz pa hodim...jaz pa hodim k Obrambi pred mračnimi sliami, Urokom, Spreminjanju oblike in k Napojem. Sicer bi težko presodila kater od predmetov mi je najbolj všeč...moje mnenje se zelo spreminja...sicer so pa to trenutno Napoji...''
Vedeževanje? se je v mislih zdrznila Hannah, ne, ne...to pa zagotovo ni predmet zame...in mislim, da se ne bom vsaj še kakšno leto prijavila nanj...
Hannah je pograbila ploščat kamen in z njim poskušala narediti 'žabico' kot ji pravijo bunjkeljni. Ta ji sicer ni še velikokrat uspela, a danes je imela srečo. Kamenček je odskočil petkrat, kar je bil njen rekord. ''Vedeževanje?'' se je spet posvetila Caley, ''Ne...to ni predmet zame...to sploh ni predmet zame...mislim, da nisem nakladač ali kaj podobnega...pa tudi nimam sposobnosti tako imenovanega Vidca...'' je tudi Hannah prasnila smeh.
Ko sta prehodili že nekaj sto metrov, se je Hannah domislila novega vprašanja za Caley. ...Jaz radovedna...kot zmeraj... se je sama sebi nasmehnila in končno vprašala: ''Si v Drzanvraanovski quiddich ekipi? Če si, katero pozicijo zastopaš in koliko let si že v njej?'' Nato se je ustavila in govorjenje pretrgala s tišino...

"Napoji so zelo v redu." se je strinjala Caley. "Tudi precej uporabni so." Sploh, če se hočeš komu maščevati. Morda so bili še boljši kot uroki, čeprav so bili slednji bolj praktični in veliko hitrejši. Nasmehnila se je Hannini žabici. "Saj pomoje jih niti profesorica nima." se je pridružila smehu. "Ampak moraš pa priznati, da zelo dobro naklada. Ni kaj, ženska ima bujno domišljijo." Ali pa je bila močno prismojena, ampak ta del je zadržala zase.
"Ne, nisem v Quidditch ekipi, čeprav sem si želela biti. Prepozno sem se prijavila in ni bilo več prostih mest." je skomignila z rameni. "Če bi bila v ekipi, bi hotela biti na mestu zasledovalke." je še dodala, potem pa Hannah vprašala kako je z njenim igranjem Quidditcha.

((sorry za kratk post, sam se mi mudiž))

''Sploh dokler ti gre so zelo vredu...sicer je pa res, da je nekatere treba dalj časa izdelovati...kar je seveda mnogo manj praktično, kot če izvedš urok...'' je pripomnila Hannah, ''sicer so pa uroki tudi dokaj vredu...vsaj do sedaj so bili...za naprej pa ne vem in ne morem nič reči...tako, da mi o tem lahko poveš le ti,'' se je Hannah nasmehnila Caley.
Zelo, zelo prijetno dekle, si je mislila Hannah, dokaj nasmejano in...in precej zgovorno...pa nič se ne sramuje pogovarjati z mano...čeprav sem nekaj let mlajša...vsaj tako se zdi...
''Jah...to mora znati vsak vedeževalec...malo mora imeti seveda tudi znanja in gotovo ni vse v nakladanju...vsaj tako menim jaz...moraš tudi znati uporabljati kroglo in vedeti kakšna mora biti kavna usedlina...'' je rekla, '' sicer je bil pa naprimer moj dedek je bil zelo dober vedeževalec...še pred mojim rojstvom je napovedal, da bom čarovnica...bila sem namreč rojena v bunjkeljski družini...'' je povedala saj je vedela, da bo to povedala slej ko prej ali pa me bo vprašala Caley sama. ''Pa ti?''
''Če si malo prepozen se vsa mesta do takrat že zasedejo in tako ne ostane nobeno prosto...sicer pa je zanimanje za Quiddich tako veliko, da so včasih že drugi dan vsa mesta zasedena...no, jaz sem bila letos dovolj hitra, ker se niso vsi takoj prijavili...sicer sem pa v ekipi bila že lansko leto, sicer sem pa sem na poziciji zasledovalke...in tudi upam, da mi bo šlo letos kaj bolje, kajti lansko leto je bila moja igra porazna...bomo pa videli...'' Nastala je tišina, v kateri je bilo slišati samo šumenje vetra, ki je Hannah nežno pihal v lase. Nato je tišino spet prekinila in se spet oglasila. ''Zelo veliko sva že prehodili in mislim, da bi bil čas, da se počasi vrneva nazaj, saj se že mrači. Lahko pa še malo hodiva, kar meni osebno zelo prija. Ni boljšega od sprehoda ob jezeru... Torej...kaj misliš? Greva še malo naprej ali obrneva?'' je Drzanvraanovko vprašala Hannah.
Začenja me mraziti... je potihem ugotavljala Hannah ...a mislim, da bi bila za Caley sposobna prehoditi še dolgo pot...sicer kaj pa je pomembnejše od zelo dobrega prijatelja?...


((ja seii ni panike...lohk bi spisala tut kasnej če se ti kdaj mudi men ni problema počakat ...))

"Uroki so vedno v redu. Osebno so mi šle na živce lekcije o lepotilnih urokih, ampak ko sem zamujala na Novoletni ples, so se izkazali za nadvse uporabne." se je zasmejala Caley. Klepet s Hannah jo je spravljal v dobro voljo in morala si je priznati, da je več Gryfondomovcev, ki so v redu, kot je pa mislila. Očitno je bila tista izkušnja na začetku šole le osamljeni primer in jim je ves ta čas delala grozno krivico. Ampak preden bi skočila iz ene skrajnosti v drugo, se je zadovoljila s tem, da vedno obstajajo izjeme.
"Mora imeti znanje in dar in verjamem, da je imel tvoj dedek oboje." je prikimala. "V tole našo profesorico pa malo dvomim... Ampak očitno ima nekaj zmožnosti, če ima še vedno službo. Ali pa je samo napovedala kaj zelo zanimivega in se ne bo uresničilo, če nje ne bo več tu." je dodala malo namuznjeno, potem pa za trenutek pomolčala. "Jaz sem rojena v čarovniški družini. Prav tako moja starejša sestra, samo ona nima nobenih sposobnosti. Res ne vem zakaj, ampak s palico bi si bolj pomagala pri mešanju omake kot pa pri čaranju." Zakaj je njena sestra šlapl ji nikoli ni bilo čisto jasno. Prav vesela bi bila, če bi imela koga za čarovniško igro, ko je bila majhna.
Ozrla se je proti zahodu, kjer je nebo že izgubljalo tisti žareč oranžen pridih. "Najbolje, da se počasi vrneva proti gradu. Zdaj se noč že hitro spusti in lahko se znajdeva v težavah. Dežurni profesor ali pa gruča Spolzgadovcev - nič od tega ni dobro srečati ponoči." se je nasmehnila. Lahkotno je zamahnila s palico in okoli njiju pričarala urok toplote. "Da te ne bo tako treslo." je pojasnila, saj je opazila, da njeno sogovornico mrazi.

''Novoletni ples?'' se je zganila ob Caleyinih besedah Hannah. ''To pa mora biti še kako zanimivo. To ste imeli najbrž še preden sem jaz prišla na šolo kajne? Ali pa samo jaz nisem vedela zanj...kot ponavadi nič ne izvem...''
...Upam da ga prejšna leta nisem zamudila, ker me prav zanima kako to izgleda... je upala ...če sem pa ga...bo pa gotovo še kdaj...možnost je, da bo že to leto, če ga pa ne bo sem pa na Bradavičarki še nekaj let...tako da se ne sekiram preveč če sem ga zamudila...
''Jah...vedeževalec ni nič kaj prijetno biti, saj vsak drugi človek misli da samo govoriš in govoriš, pri tem pa se izmišljuješ vedno znova nove zgodbice in da pri tem govoriš v kakšnem položaju so planeti in kako bo to vplivalo na zdravje in podobno...čeprav...čeprav nekateri so res zelo vešči v tem...''
Sem pa mislila, da Drzanvraanovci držijo s Spolzgadovci in, da nas Gryfondomovcev sploh ne pogledajo...ali pa da imajo kakšno skrivno navezo med njimi...pa očitno ni tako...vsaj v mojem primeru ne kaže tako...lahko pa, da Caley ni članica te združitve ali pa kaj podobnega... je razmišljala Hannah, ki je Spolzgadovce naravnost sovražila, ker večina Spolzgadovcev sovraži Gryfondomovce. Čeprav Hannah ne mara sodelovati v prepirih med njimi in njenim domom, se še vedno ne mara z njimi družiti, da ne bi do prepira slučajno prišlo.
''Jah...kaj moraš? Tudi jaz sem poleg mojega dedka, ki je na žalost že pokojni trenutno edina v dolgi zgodovini naše družine edina čarovnica...pri tebi je pa tako, da je tvoja sestra pač rojena v čarovniški družini in ne zna čarati...moramo se sprijazniti s tem...sicer se mi pa zdi, da obstajajo tudi eni tečaji za tiste, ki ne znajo čarati pa so rojeni v čarovniški družini...'šlapli' ali kako se jim reče...nekaj podobnega se mi zdi...''
Prav dobro se je videlo zelo lep sončen zahod, ki pa se je izgubljal v temi. ''Ja...imaš prav...da ne bodo šle točke po gobe se raje počasi vrniva v grad...'' se je Hannah zavrtela na petah in začela pot nazaj proti Bradavičarki...

"Lani je novoletni ples odpadel. Načrtovan je bil med zimskimi počitnicami in je na šoli ostalo premalo učencev. Upam, da ga bodo letos prireidli pred počitnicami, zato da dejansko bo. PA ne skrbi, zagotovo boš izvedela zanj. Obvestila so v avli in v dnevnih sobah, poleg tega je na šoli čisto drugačno vzdušje, ko se napove ples." se je nasmehnila Caley. Proti gradu sta stopali malo hitreje kot prej, da bi se še pravočasno vrnili. Razmišljala je, če naj jo vpraša kaj meni o Spolzgadovcih in ji razkrije svoj in Remusov načrt. Ampak bila je iz Remusovega doma, zato ji bo verjetno raje sam povedal. Ona bo imela delo že z Drznvraanovci. Tisti tihi dogovor med njimi in Spolzgadovci je že zdavnaj izginil.
Odločila se je, da jih ne bo omenjala. "Res je, obstajajo šole." je nadaljevala. "Tudi moja sestra se je vpisala na eno, ampak vseeno brez uspeha. Veliko ve o čarovniški zgodovini in čaranju v teoriji, praksa pa ji nikakor ne leži. Pred nekaj leti se je sprijaznila s tem, da ni čarovnica in se poročila z bunkeljnom. Posledično bom jaz čez nekaj mesecev postala teta." Glede tega je imela mešane občutke. Kako naj bo teta bunkljeskemu otroku? Margareta ji v otrokovi bližini sigurno ne bo pustila čarati, torej to pomeni čisti dolgčas. Zamišljeno je odrinila grajska vrata, preverila, če je zrak čist in smuknila v avlo.

''Torej...sem ga zamudila samo v prvem razredu...kar niti ni tako slabo...mislim...takrat me dogodki na šoli sploh še niso zanimali...bila sem bolj očarana od urokov, ki smo jih izvajali pa napajev, ki so nastajali in rastlin in vsega, kar sem tisto leto videla je bilo zame nekaj posebnega in novega...pa vseeno ne bi bilo nič narobe, če bi šla...ampak kaj hočem...preteklosti se ne da spremeniti...vsaj mislim, da ne...ali pa samo česa ne vem...ali veš ti za kakšno napravo, ki bi lahko na nekakšen način te popeljala v preteklost in bi jo ti na ta način spremenil?,'' je vprašala Hannah, ki ni dobro poznala čarovniškega sveta...
Samo bi bilo res dobro, če bi se dalo preteklost spremeniti...mislim...vse dogodke, ki bi jih rad spremenil, bi jih lahko...pa da to ne bi bilo prepovedano uporabljati...to bi bilo zares vredu... je razmišljala Hannah, ki je imela včasih kar bujno domišlijo, glede izmišljenih predmetov...
''Jah...pri nekaterih pomaga pri drugih na žalost ne...res je odvisno kakšne vrste 'šlapl' si...ali imaš v krvi še kaj čarovniške krvi ali je nimaš nič...'' je rekla ''...no...vsaj čarovniško zgodovino in ostalo teorijo zna...to je že nekaj...ampak...če tega ne moreš uporabiti v praksi...je pa druga pesem...''
Nastala je kratka tišina, nato pa je Hannah vzkliknila: ''Teta?! Teta boš postala? Častitam torej...se že ve ali boš imela nečaka ali nečakinjo?'' je bila kot vedno radovedna...
Ko bi tudi jaz imela sestro...tako bi bila tudi jaz lahko teta...pa je na žalost ali pa na srečo nimam...nikoli ne veš... je pomislila ...ah...bom že preživela...z nečaki ali brez...
''Jaz sem pa edinka...torej to pomeni, da ne bom teta...'' je povedala saj ni mogla ostati tiho.
Kmalu sta prišli pred grajska vrata. Hannah je vstopila v avlo in zamrmrala: ''Tukaj je pa toplo!'' Nato se je obrnila proti Caley in ji rekla: ''Mislim, da se morava posloviti...da naju ne bo res dobil dežurni učitelj...'' se je nasmehnila in vprašala ''...se dobiva jutri po pouku? Povej kje pa pridem...'' in še voščila '' Lahko noč!''
Nato je še pomahala proti Caley in se odpravila proti dnevni sobi svojega doma...

((če se bova dobile...prosm ne v šolskem parku, ker sm za tm že z Rachel zmenena a je prow?))

Z Luciusom in Narcisso je prikorakala do jezera in nalašč, je ona hodila v sredini, ter se pri tem prav zabavala ob Narcissinem dolgem nosu. Ali pa se ji je samo zdelo? Od strani je skrivoma pomežiknila Luciusu in nato začela veselo govoriti ter pri tem popolnoma ignorirala Narcisso:" Pravzaprav sem tudi jaz dobro. Celo popoldne imam prosto, pa še vreme je kot nalašč za kakšen takle brezdelen sprehod. Prav lepo, da si se spomnil, da grem zraven."
Nasmehnila se je:" Toda presenečena sem. Kaj takega očitno pade na pamet samo tebi. Nimaš sedaj nobenih predmetov na urniku ali je to samo podpiranje lenobe, ki je pri tebi zelo značilna." Prijateljsko ga je dregnila v ramo in pomislila, da se obnaša že prav otročje in da je močno prekoračila navidezno mejo. Toda dokler bo na to padla Narcissa...

"Obstaja naprava, ki se ji reče Časotresk. Z njo se lahko vrneš v preteklost in jo tudi spremeniš. Obstaja nekaj pravil, ki jih ne smeš prekršiti, ampak da se. Čeprav pa ne moreš vedeti kako boš vplival na prihodnost - jo boš spremenil na boljše ali na slabše." je razložila. Sama se še ni igrala s to napravo, ampak je pa že brala o njej. Med drugim je naletela na zapis o čarovniku, ki je ponesreči preprečil svoje rojstvo oziroma že samo spočetje. Takoj, ko je to povzročil, je izginil skupaj z vsemi dokazi, da je kdaj obstajal in tega ni mogel nikoli popraviti.
"Ne, ne vem še ali bom imela nečaka ali nečakinjo. Dokler ne dokončam šole ga ali pa jo bom videla samo med počitnicami, zato še ne bom mogla kmalu igrati prave tete." se je nasmehnila. Spraševala se je ali bo otrok imel kaj čarovniških sposobnosti. Navsezadnje je bila njena sestra čarovniške krvi, čeprav ni imela nobenih sposobnosti. Vsekakor bi bil to za njegovega dolgočasnega očeta, ki ne mara presenečenj velik šok.
"Lahko se dobiva. Bom ti poslala sovo, prav? Jutri me verjetno čaka še krajši pripor, zato ne vem kdaj bom imela kaj miru. Lahko pa prideš na dvobojevalski krožek." je predlagala, potem pa se tudi sama poslovila. Hannah je voščila lahko noč in se čisto tiho odkradla proti dnevni sobi.

Tara Shade je napisal/a:

Z Luciusom in Narcisso je prikorakala do jezera in nalašč, je ona hodila v sredini, ter se pri tem prav zabavala ob Narcissinem dolgem nosu. Ali pa se ji je samo zdelo? Od strani je skrivoma pomežiknila Luciusu in nato začela veselo govoriti ter pri tem popolnoma ignorirala Narcisso:" Pravzaprav sem tudi jaz dobro. Celo popoldne imam prosto, pa še vreme je kot nalašč za kakšen takle brezdelen sprehod. Prav lepo, da si se spomnil, da grem zraven."
Nasmehnila se je:" Toda presenečena sem. Kaj takega očitno pade na pamet samo tebi. Nimaš sedaj nobenih predmetov na urniku ali je to samo podpiranje lenobe, ki je pri tebi zelo značilna." Prijateljsko ga je dregnila v ramo in pomislila, da se obnaša že prav otročje in da je močno prekoračila navidezno mejo. Toda dokler bo na to padla Narcissa...

Narcissa je tiho hodila zraven Tare in ni rekla niti besede, kar sicer zanjo ni bilo tako nenavadno. Vreme je bilo lepo, bilo je prijetno toplo, sonce je prijetno žgalo na Narcissin obraz. To jo je rahlo razvedrilo, in na obraz se ji je kljub Luciusovem nesramno priliznjenim obnašanjem in Tarinemu čudaškemu vedenju, prikradel nasmeh. Ob tem se je njen obraz nenavadno spremenil, saj je običajno hodila okoli namrgodenega obraza, ki je bil napet in neprijazen.
Tiho je spremljala dogajanje in misli v njeni glavi so švigale sem ter tja. Ni in ni ji bilo jasno, kaj se dogaja. Mislila je, da je vendar Luciusu všeč ona, ne pa Tara. Ko si jo je podrobno ogledala, je sicer videla, da ni grda, vsaj ne za njene pojme. Bila je vitka in visoka, najbolj pomembno pa je bilo, da je bila čistokrvna. Pa vendar vseeno... Ni ji bilo všeč, kako se Malfoy obnaša do nje, čeprav ga je imela na sumu, da jo samo hoče narediti ljubosumno. Kar mu je tudi uspelo, si je morala priznati sama pri sebi, vendar še vedno trdno odločena, da tega ne pokaže.

[ok lucius, show yourself =P ]