Jezero

Jezero. Končno. Pogrešala je že ta vonj. Prejšne šolsko leto je večino časa preživela tu. V naravi, sama ali pa z svojimi prijatelji, toda nikoli ji ni bilo dolgčas.
Vedno bolj se je približevala jezeru. Veter je prijetno pihljal in ji enakomerno mršil vranje črne lase. Dlani so ji počivale globoko v notranjosti plašča. Sedla je na rob pomola, ki se je dvigal skoraj pol metra nad jezeram. Sesedla se je na lesen rob in noge pomočila globoko v hladno vodo. Pogrešala je že ta občutek. Edina lepa stvar, edina stvar, ki jo je oboževala na Bradavičarki je bilo to jezero.
Suha vejica je počila in Karon se je zdrznila. Zaslišala je tihe korake, ki so se ji vedno bolj približevali. Ni se hotela obrniti.

[Sindaroth? ]

Warchio je končal svojo šolsko uro, hodil je po šoli, ko se je naveličal samo hoditi, se je odlolil, da oddide ob jezero. S svojimi počasnimi koraki je hodil proti jezeru, ki se je venomer bolj prikazovalo in odkrivalo. Začel je premišljevati, če bi se vrgel v to jezereo, ampak mu je to prepročilo zaupanje, da se bo z nekom pogovarjal. Ko je hodil po stezicah pa se je začel spominjati otroštva, ki ga ne bo nikoli pozabil. Njegovo otroštvo je bilo zelo težko, vsaj kar se tiče mladih let. Njegova mati, ga je vedno kregala in nikoli ga ni pohvalila tudi, če je dobil dobro oceno v šoli. Nekaj je priletelo v njegove misli in to je bil njegova sova, ki jo je imel od vedno. Zelo rad jo je negoval, saj je sova bila potrebna nege. Končo je prišel do nekega učenca.
"Pozdravljen, sem Warchio Gordiln iz 4 letnika. kako se imenuješ ti?" ge je vprašal in počakal na odgovor...

Mimo Jezera je korakal mlad Drznvraanovec, s palico v dlani in s tenkim šalom okoli vratu. Hodil je mimo in že šesto leto zapored opazoval prelepo, sinje-modro jezero, ki mu je nekako dajalo navdih za nadaljnje dni. Ob jezeru se je spomnil šošolk in šošolcev, ki so končali akademijo pred 2 ali več leti, spomnil se je tudi bolečine, ki mu je prinašalo izginotje njegovega ljubljenega strica, njegovega najboljšega prijatelja. Nato pa je v daljavi opazil Gryfondomskega učenca, ki ga še ni poznal oziroma ga sploh ni še videl naokoli. Pospešil je korak in se usmeril proti njemu. " Pozdrav! Jaz sem Sean, Sean Mc Leany iz južnega Londona, po rodu iz Bulgarije. Ti pa si?" ga je vprašal in čakal na njegov odgovor. Ko je hotel izreči nek stavek, se mu je začelo zatikati v grlu. Skašljal se je in nato je bilo že skoraj vse dobro. " Se oproščam! Probleme imam z grlom!" je dejal in počakal.

Warchio zagleda enega iz drugega doma, ki prihaja proti njemu.
"Pozdravljen! Jaz sem Warchio, ko si me že vprašal." mu je odgovoril in spotoma vstal. Iz klopce je pograbil svojo palico, ki je bila najboljša, kar jih je poznal. Vendar to je mislil le on, v resnici je bila tista palica navadna palica za čaranje. Skomignil je z rameni in pričel počasi hoditi.
"Ej ti, karkoli že si, pridi za mano greva malohoditi naokoli." mu je odvrnil in bil že skoraj deset metrov stran. Warchievi koraki so bili venomer bolj hitri, upal je, da mu bo tisti iz drugega doma sledil. V sebi je premišljeval kam bi hodila in kako bi odšla na potep. Že štiri leta je gledal to jezero, ki ga je občudoval in venomer bolj imel rad. Vsakokrat ko je šel mimo jezera se je spomnil na lepe spomine iz preteklosti, ki jih nikoli več ni pozabil. Jezero ga je vspodbujalo, naj se uči da bo vedel veliko stvari o čaranju. Vedno ko se je kaj učil je odšel do tega jezera in tam ponavaljal uroke in vedno se jih je od takrat naprej zapomnil. Mine nekaj trenutkov ko se je Warchio prebudil iz sanj. Počakal je na tistega mladeniča...

" O pozdravljen! Warchio Gordlin torej. Dobrodošel, čeprav ti je to četrto leto ampak! To leto bo bolj nevarno od drugih. Nebi smel naokoli govorit ampak govori se da se je temni coprnik vrnil, tokrat močnejši in pametnejši kot prejšnji. Nevem če si to slišal! Mojega strica podravnatelja in profesorja Mike Trundella je najbrž uzel oziroma privabil k sebi." je dejal in jezno pogledal. " A bi šel en dvoboj da vidim tvoje znanje urokov za prvi, drugi in tretji letnik!" je dejal. " Pripravi se!" je dejal in dvignil palico. " Expelliarmus!" se je zadrl in istrelil razorožitveni urok. " Obrani to z urokom, ki bo morda prekinu urok, to je konciatem urokis." je dejal in čakal na njegovo potezo.
" Prav si zamisli, kako obraniš saj čene ne bo deloval. Pa še en urok.Serpensortia!" je dejal in izstrelil kačo. " Reši se je !" je dejal in čakal.

Warchio je odkimal in pričel z dvobojem. Urok Seana je že poletel proti njemu a on ga je ustavil s tem:
"Finite Incantatem" in mu uniči tisti urok. Vendar ga je to stalo kar nekaj moči. Počasi in skoraj hitro s svojim ostrim pogledom pogleda proti učencu in izreče:
"Locomotor Mortis!" in učencu požrtovalno zasmeje.
"Kaj boš znal naprej?" ga vpraša ina čaka njegov odgovor.

" Dragi moj s tem urokom mi ne bos nič naredil!" je dejal in se grenko zasmejal.
" Protego!" je zavpil in Warchiotov urok je bil uničen. " Kaj naj ti zdej pošljem!" je dejal proti soborcu. "Expellimellius!" je dejal in iz palice je švignila goreča krogla.
" Še en urok, ki je za pete letnike, torej ki ga ne poznaš!" je dejal in se sladko nasmejal. Pri sebi je razmišljal, kateri urok naj naslednjega izbere. Pred obraz se je vrstilo urokov, ki bi ga razzorožili in ga... zmedli.
"Incarcerous!" je dejal in spustil curek proti mlademu Warchiu.

Iz pisarne Ravnatelja je mladi Auror prihitel do jezera in pogledoval po učencih, videl je par ki se je dvobojeval, zadovoljno se je nasmehnil:"Edino pravilno, da malo vadita, če je res kar pravi Nerga in jaz mu verjamem potem se tukaj naokoli potikajo zli coprniki," lasje si je malo razmiršil: "Stopil bom do niju in malo pogledal kaj delata," z urnimi koraki je začel hoditi do dvobojevalcev palico pa držal nared. Bil je približno tri korake daleč ko je Drznvranovec zavpil:Expellimellius. Rol je stopil do niju in nekaj korak navzgor nato pa se usedel v trato:"Saj vaju lahko gledam kajne? Čakam na Ravnatelja ki pa je nekam odšel, tako, da imam obilico časa in zahotelo se mi je spremljati čarovniški dvoboj, ne bom posegal vmes, obljubim," je rekel in palico pospravil za pas:"Razen če se ne bo moč braniti," je dodal in se nasmehnil. Malo bolj si je zatisnil plašč in opazoval Gryfondomovca:"Protego,Finite Incantatem." si je mislil, pogledal je čez jezero in gledal kako je sipa velikanka počasi drsela po jezeru in delala manjše valove.Spominjal se je dni ko se je tukaj učil za izpite mature, in male mature pa tudi izpite ob koncu vseh letnikov. Spet mu je pogled zdrsnil do mladega Gryfondmovca , Rol se je v tistih nekaj trenutkih spomnil nekaj spominov, v šestem letniku se je tako dvobojeval peoti nekomu iz sedmega letnika. Sicer ga je premagal, a šlo je le za las, res je bil nadarjen za obrambo pa tudi za vse predmete, ki so bili pomebni za Aurorje. Počasi je gledal proti Drznvranovcu pa do Gryfondomovca, tako je pogledoval od enega do drugega nato pa se spet zatopil v misli.

Warchio je videl, da je tisti proti njemu pognal nekaj urokov. Seveda, jih je Warchi z lahkoto vstavil:
"Konciatem urokis" je zavpil in ustail urok tisetga osebka. V mislih si je predstavlajl slavo in zmago Gryfondomu. Zavpil mu je:
"Kateri urok hočeš? Aja seveda, si proti meni poslal še ne urok. Konciatem urokis! Hehe, kaj praviš na to?" Začel je razmišljati kako bi spravil na tla tega Drznvraanovca in ga onesposobil. Začel je brskati po mislih in se spominjati urokov iz prejšnjih letnikov. Brskal je in brskal dokler ni našel pravega:
"Petrificus Totalus! Hehe, kaj praviš pa na to?" mu je zagrozil in čakal na njegov odgovor...

" Res je! Močno obrambo imaš! Vendar znanje tvoje šibko je!" je dejal in se nasmejal. " Moč moja je bolj utrjena in znanje močnejše in veliko več ga je!" je dejal. " Protego!" je zavpil in odbil urok vstran. " Stupefy!" je dejal in z obema rokama prijel palico. V urok je vstavl vso moč, ki bi jo Warchio morda težje obranil z urokom Konciatem urokis. " Kaj praviš na tale urok!" je glasno rekel soborcu na drugi strani. " Ascendio!" je zavpil razorožitveni urok. Vanjga je dal kanček moči, saj si je moral napolniti snago, ki jo je uporabil pri Stupefy-ju.

Hitro se je poskušal spomniti uroka, ki bi preprečil tega. Nekaj se je spomnil od tistega učenca in je zavpil:
"Protego!" in nekaj je ustavilo a vrglo ga je daleč stran. Vedel je, da ni še dovolj izurjen za ta urok, zato ga rajši ni več uporabil. Sklenil je, da bo nadaljeval boj in reče:
"Konciatem urokis!" in čakal na drugega učenca...

" Hm...S tem urokom ne boš obranil tako močnega Stupefy-ja!" je dejal in se grenko nasmejal. Palico je držal na svojem prsnem košu in čakal na posledice njegovega Stupefy-ja.
" Dragi moj prijatelj, učenec Gryfondoma! Dokazal si svojo moč in želim ti vso srečo! Urok bom uničil in morda te bom naučil, kakšne pametne uroke za tvoj letnik." je dejal in zavpil urok, ki bi končal delujoče uroke. " Finite!" je zavpil in močan stupefy je končal in izginil. " Pridi sem! Gremo na sprehod ob jezero! Naučil te bom preprostega uroka, katerega ne učijo v šolah, ampak izven pouka, ki sem ga izvedel kar tako. Imenuje se urok Varuha, ali po latinsko Patronas spell. Za izvedbo se uporabi dane besede. Expecto Petronam!" je dejal in govoril Warchiu. " To ti dokaže in prikaže tvojega Varuha! Moj varuh je orel!" je dejal in dvignil palico. " Expecto Petronam!" je zavpil in iz palice je švignil moder urok, ki je nedaleč stran od njega prikazala orla.
" Vsak ima svojo obliko varuha! Ta urok se uporabi proti morakvarjem, ki so varuhi Azkabana! Saj poznaš Azkaban!" je dejal in se nasmejal. "Poskusi!" je še posmehljivo dejal.

Rjav medved je drvel proti jezeru. Ko se je prebližal do moške postave pa je Alstorjev glas počasi prišel do Rola: "Rol pridi pred ravnateljev kabinet. Tam te počakam. Iz ministrstva so prišle nove novice". Nato je medved izginil. Sporočilo je bilo prenešeno, sedaj je bil čas za ukrepanje. Alstor pa je že stal pred ravnateljevim kabinetom in čakal na svojega sodelovca da se mu pridruži.

Že ko sta odšla je Rol kar obsedel zatopljen v misli nakar ga je zmotil glas Alstorja Nerge, zdrznil se je in se ozrl glas mu je govoril naj gre v ravnateljev kabinet saj so prišle novice, sunkovito je vstal in se napotil proti gradu. Skozi šolsko avlo in po dolgih, dolgih stopničih vse do gargojle....

(Zlo kratko ampak pride v Ravnateljevi pisarni več.)

Nicholas se je počasi sprehajal ob jezeru. Ko je zagledal dva učenc ki se bojujeta je postal zelo slabe volje. Zakričal je:"Expelliarmus". Enemu izmed fantov je poletela palica iz rok. Še enkrat je zakričal:"Expelliarmus". Še drugemu je padla palčica iz rok. Ogorčeno in smrtno resno je dejal:" Kaj je zdaj to?, Da se dvobujeta?, Dobro vesta da se ne smeta dvobojevati! Dvobojujeta se na dvobojevalnih krožkih" Potem je popolnoma utihnil. Spet je spregovoril:" Če imata pametno pojasnilo, to ne bo stalo vajinega doma". Bil je zelo slabe volje. Stopil je k njima in ju pogledal. Pobral je njuni palici, ter ju izročil obema.

Warchiu je kar naekrat stala palica pred glavo.
"Kaj je zdaj to, Nicholsa, saj midva sva samo malo vadila uroke, nisva se bojevala. Seveda sva malo se spominjala urokov iz prejšnjih let." mu je govoril Warchio. Ravno je bil namenjen na sprehod ob jezeru, ko je prišel ta profesor, ki mu je vse pokvaril.
"Profesor, seveda se nisva bojevala za res samo malo za šalo, in uporabljala sva preproste uroko kot so za obrambo ali napad. Nisva se poškodovala ampak, sva se le zabavala." mu je spet govoril Warchio, ki je njegova palica bila že lepa in naučena. Njegov oster pogled je usmeril proti profsorju in mu nameil par grenkih trenutkov. Vzel je svojo plaico in počakal na profesorjev odgovor..

Nicholas je pogledal učenca. Še vedno je bil njegov obraz miren, vendar nekoliko bolj sproščen. "Ponavljanje urokov"?, je šepnil. Njegov obraz je bil spet smrtno resen. "Kaj če bi se komu kaj zgodilo?". Učenca Gryffindora je pogledal v oči in rekel:"Da se to ne ponovi!, Zato bosta vajina doma minus pet točk" je rekel.

"Zaradi modrih dejanj, pa obema domovoma podeljujem pet točk" je nenadoma dejal miren, a mogočen glas za profesorjem Nicholasom.
Za njim se je pojavil ravnatelj Dumbledore, katerega bela brada se je lesketala in skozi drobna očala je pozorno opazoval dogajanje.
Pravkar se je vračal iz viadukta proti gradu in sedaj se je ustavil še ob jezeru.
"Razumem vas profesor Nicholas, da je bojevanje prepovedano na šolskem terenu in ste jima po vsej pravici odvzeli 5 točk, ampak zaradi dogodkov v zadnjem času, bo bojevanje spet dovoljeno. Seveda le tako, kjer se bodo uporabljali nenevarni uroki, kakor je bilo tukaj.
Temna stran se krepi in zato se moramo pripraviti nanjo. Ravno zato sem jima dodal pet točk, kajti spomnila sta se bojevanja, ki nam lahko zelo pomaga v boju proti temnemu coprniku.
Dobra ideja fanta, res dobra."
Ravnatelj se jima je skozi očala nasmehnil in se nato zazrl proti profesorju "Upam, da vas nisem s tem užalil, ampak vedite, da boste od zdaj naprej kar pogosto verjetno videli bojevanje. No, moram iti, kajti čakajo me opravki, nasvidenje."
Albus se je nato zasukal in njegov plašč je za njim zaplapolal proti gradu.

Nicholas je ravnatelja čisto razumel. Temna stran se krepi, in pripravljeni moramo biti na zlo. Zadovoljno je ošvrknil fanta. "Dobro" je na koncu dejal. "Lahko se dvobojujeta, kakor sta slišala ravnatelja, vendar pod pogojem da ne bosta uporabljala hujših urokov", bil je zadovoljen. Obrnil se je in se poslovil. Odšel je drugam kjer bo mir.

Mladi Gryfondomec po imenu Marius Mally je hodil po Bradavičarki, ko se je naposled odločil, da se sprehodi do jezera, ki je dajalo lepoto Bradavičarki. Jezero in prekrasno listje. Palico je imel na pasu, svojo obleko z grbom Gryfondoma je nosil in spodnji del vlekel za sabo, kravato, je lepo nosil zavito in pripeto.
" Hmm... Kako je to lepo? Vsa ta lepota." je dejal in gledal naokoli. Obračal se je na levo in desno, gor ter dol. Na prekrasnem nebu so letele ptice bele in rumene barve in spuščale nizke tone.
" Upam, da se mi bo kdo pridružil od mojih prijateljev? Remus, Sirius ali pa James! Oni so mi najboljši prijatelji in vedno držimo skupaj." je dejal in gledal naokoli če bi opazil kakega od le-teh fantov, ki so bili vsi Gryfondomci. Upal je, da bodo kmalu prišli.

Remus je hodil proti Mariusu. Videl ga je kkako stoji ob jezeru in z nasmehom se mu je prebližal "Kako si Glystorepey? Kje pa sta James in Sirius? Mislim da se nama bosta kamlu pridružila." zakorakal je do prve klopi in se vsedel nanjo. Z glavo je pokimal Mariusu naj se mu pridruži. Ozrl se je v jezero in razmišljal o njihovih dogodivščinah. "Kmalu bo polna luna" je na glas rekel in obraz mu je prekrila temna senca. Upal je da bodo kmalu vsi štirje načrtovali kakšno postulovščino. Čakal je na prihod Jamesa in Siriusa in poslušal Mariusov odgovor.

Glistopery je nedaleč stran opazil Remusa Lupina.
" Dobro sem, Lunco! Veš, da jaz sem vedno dobre volje in da nič narobe z mano! Pač, sedim in čakam na vas!" je dejal in se potiho nasmejal.
" Siriusa sem malo prej videl, ko je hodil v dnevno sobo, Jamesa pa sem danes samo videl to jutro v spalnici, ko je spal. To je vse!" je nadaljeval in se še enkrat nasmejal. Sedel je na klopci iz svetlega Mahagonija in se pogovarjal s dobrim prijateljem Remusom, Luncom.
" Verjamem, da bo. Na tisti dan se moraš močno skriti, saj veš kaj se dogaja tebi ob polni luni! Ne smeš imeti stika s polno luno!" je potiho, da ga ni slišal nobeden naokoli, dejal Remusu. Močno ga je skrbelo glede tega in upal je, da se bo skril in bil skrit do jutra in še dlje. Vedel je, da ne sme priti v stik z luno in če le pride ne sme priti na posestvo Bradavičarke, saj če ga kdo najde bo groza.
" Vsi skupaj bomo poskrbeli zate! Če le prideš v stik z luno bomo poskrbeli jaz, Sirius in James, da boš umirjen. Če ne z uroki pa pač z preobrazbo. Sirius te bo umiril, verjemi!" je dejal in se globoko pri sebi zaskrbel. Težko mu bi bilo, če bi se kaj hudrga zgodilo kateremu od njegovih najboljših prijateljev, ki so bili tesno skupaj. Zelo dobro prijateljstvo jih je vezalo.
" No pusti! Uživajmo, do takrat! Pa kje sta onadva! Bi bil čas, da se prikažeta že, če ne spita še!" je posmehljivo dejal. Čakal je na Luncov odgovor.

Remus se je zazrl v Mariusa in se mu hvaležno nasmehnil "Hvala Glystorepey." Tudi sam se je začudil kje hodita James in Sirius "Pa sta že dobila spet kakšen pripor" je rekel. James in Sirius sta rada zašla v težave. Ponavadi zaradi izvajanaja urokov na hodniku ali jezikanja. Remus se je nasmehnil ob tem ko se je spomnil kakšne potegavščine sta že izzvedla. Nekajkrat sta se jima pridružila tudi Remus in Marius a do sedaj vseh štirih še niso ujeli. Upal je da bosta kmalu prišla saj jim je moral povedati pomembno novico. Odločil se je da jim bo predstavil Taro a najprej jih je moral na to pripraviti. Tako sta še naprej čakal in Remus se jje obrnil proti Mariusu "Kako si preživel dan?"

" Kako sem preživel dan, sprašuješ! Iskal sem tebe, Siriusa in Jamesa, pa vas nisem našel!" je dejal in bil vesel, da je nekdo od prijateljev v njegovi bližini in da lahko govori s sebi enakim.
" Iskal sem vas kot človek in kasneje kot podgana! Spremenil sem se!" je dejal in se na koncu nasmejal.
" Bil sem skoraj po celi šoli! In bi se lahko prikazali!" je jezno rekel.
" Ne, sej mi oprostiš, kajne! Ker sem bil tko jezen!" je dejal in počakal na prijatelja Lunca.