Pečine ob jezeru

Trevor je nekaj dni po slavostni večerji, begal sem ter tja. Počutil se je zelo čudno, in zdelo se je, da imajo ravnateljevi govori, poseben učinek nanj. Še vedno je mislil na Ann. Umrla je pred 6 letmi, ne bo je več nazaj, si je zatrjeval, vendar je nekje v njemu še vedno tlilo upanje, da se bo vrnila. Pa saj ne, da bi bilo to mogoče, včasih je preprosto preveč sanjaril. Kot je sanjaril ko je bil majhen, da ko bo odrastel, bo postal največji čarovnik na svetu, še večji kot Albus Dumbledore, ter bo lahko oživil vse, ki jih je imel rad pa so ali pa bodo umrli. Šele v 2. letniku, je izvedel da je to popolnoma nemogoče, ko je vprašal profesorja urokov, za oživitveni urok, on pa se mu je samo smejal.
Stopal je počasi, in čeprav je bil šele začetek leta, torej ponavadi dokaj topli september, je bil takratni dan zelo mrzel. Že za jutranji sprehod po šolskem posestvu, se je moral obleči v plašč, ter si okoli vratu nadeti šal. Pod nogami, je natančno čutil vsak kamen na katerega je stopil. Pogledal je proti jezeru, ki je stalo pod njim. Bilo je tako veliko, čisto, in Trevor bi se takoj kopal v njem, če ne bi po nekaterih govoricah v njem živela orjaška sipa, ki naj bi pojedla vsakega, ki bi se prišel kopat. Zapihal je rahel veter, zato si je šal potisnil ob usta. Počasi ga je že začelo zebsti. Jesen se bo kmalu prevesila v zimo, je pomislil. Ni si predstavljal kako težko bo hodil na večerne sprehode pozimi. Vsakodnevni sprehod, je bil zanj nekaj najnujnejšega. Lahko se je sprostil, ter pomislil na vse kar se je zgodilo tisti dan.
Bil je že blizu cilja. Po več minutni hoji, mu je postalo že malce topleje. Ko pa je prišel na dolgo pričakovani vrh pečin, pa je za trenutek zajel sapo. Pozabil je že, kako lep je razgled, z pečin v mesečini. Za trenutek se je usedel na rob pečine, ter z urokom priklical maslenušek. Moral si je malce odpočiti noge.
Iz glave, pa mu ni šlo, tudi sestrino pismo. V njem je namreč pripovedovala da so Jedci prišli na njihov konec, ter poskušali prepričati njenega moža, naj se jim pridruži. Kakorkoli, ker se ni hotel, so na koncu ostali brez hiše, umrl pa je tudi svakov oče. Sedaj so pribežali k Trevorjevem mlajšemu bratu Caradocu.

[Julia, honeybee, here i come... xD]

Bilo je pozno - vsekakor tako pozno, da Julia po vseh pravilih najverjetneje sploh ne bi smela biti zunaj. Na Bradavičarki je bila šele nekaj dni, ona pa je že stopala po praznih hodnikih gradu, oblečena v precej topel in tudi udoben pulover temne barve, zaradi katerega se je popolnoma brez problemov spojila s sencami in tako zmanjšala možnosti, da bi jo kakšen pretirano zagret profesor dobil na poti in ji naložil kazen. Čeprav je ponavadi spoštovala pravila, je bilo na sprehodih takšne vrste nekaj, čemur se preprosto ni mogla upreti, čeprav je ponavadi morala poslušati dolge pridige Debele gospe, ko je prišla nazaj pred vhod v dnevno sobo svojega doma.
Stekla je čez stopnice in iz Bradavičarke. Hladen zrak je butnil v njen obraz in potisnil njene dolge, rjave lase nazaj, medtem ko je upočasnila tempo svoje hoje. V bližini ni bilo videti živega bitja in to ji je bilo všeč. Nikoli ni bila pretirana oboževalka gneče, saj se je takrat počutila tako utesnjeno, kar je bilo popolnoma nasprotno od tistega zadovoljstva, ki ga je občutila v danem trenutku. Popolnoma brez razmišljanja je odšla do jezera in se napotila proti pečinam, čeprav bi jo zaradi tega marsikdo označil za izjemno neumno. Saj ni mogla pričakovati karkoli drugega - le redko kdo je razumel Julio in njeno navdušenje nad pustolovščinami, ki je mejila že skoraj na obsedenost. Nekaj je bilo na tem - oboževala je občutek adrenalina v svojem telesu in čeprav je bilo to morda narobe, proti temu ni mogla nič. Sama pri sebi je zavzdihnila, medtem ko je brez obotavljanja stopala proti vrhu pečin. Počutila se je popolnoma varno - čeprav ji Dumbledorjev govor še vedno ni dal miru, je imela pri sebi svojo palico in zaradi tega tudi močan občutek, da je popolnoma varna. Zamišljeno je upirala svoj pogled predse in sploh ni opazila postave, ki je sedela na robu pečin vse dokler ni stala nekaj korakov za njej. Z očmi je zdrsnila po neznancu in ga nemudoma prepoznala - bil je Trevor. Kdo pa drug. "Se boš vrgel dol?" Njeno vprašanje je prekinilo tišino, ki je vladala. Dvomila je, da jo je pred tem njen bratranec sploh opazil. Na njenem obrazu se je pojavil droben nasmešek, medtem ko se je še sama usedla poleg njega. Nikoli ni natančno vedela, kaj naj si misli o njem, ampak navsezadnje je bil njen sorodnik in svoj pogled je uperila vanj. "Trevor. Dolgo se že nisva videla," je zamrmrala bolj sama pri sebi, potem pa je svoj pogled uprla v jezero, ki se je bledo lesketalo v svetlobi mesečine.

[wait, did you just honeybee me? ]

Počutil se je čudno. Pečine je obiskal šele drugič, prvič v sedmem letniku, in tokrat je bil obisk nekaj posebnega. Že na kraju samem, je bilo nekaj skrivnostnega, misterioznega, nekaj kar je izjemno pozitivno vplivalo nanj. Pod njim pa je bilo prelepo jezero, ki se je prav bleščalo v mesečini. Pred njim se je razprostrl zelo lep razgled na Bradavičarko, in na vso šolsko posestvo. Od tukaj je lahko videl vse. Šolo v celoti, Prepovedani gozd in Quidditch igrišče. Ta kraj je bil kot nekakšno središče. Oziroma je o njem imel takšno mnenje vsaj on. Počasi ga je že začelo zebsti. Srknil je maslenušek, ki pa ga je prav pogrel. Zbistril si je misli, pogledal proti Prepovedanem gozdu, ter si obliznil zelo suhe ustnice. Zima prihaja, pa ne samo kot letni čas, je pomislil, in ob misli na Jedce, ga je prav zmrazilo. Preprosto ni mogel verjeti, da je lahko kdo tako zloben, da pobival ljudi. Že res, da je bil tudi on izgubljena dušica, ki je tavala po šoli, ter je znala biti prav brezbrižna, vendar da bi počel kaj takega, zaradi svoje krvi, pa še ne.
Pobral je kamen, ter ga zalučal proti jezeru. Pozorno je opazoval dolg padec, sled na jezeru, katero je pustil kamen, ter njegov potop na vodno dno. Zdelo se mu je zanimivo, kakšno sled, pusti udarec, ko kamen prileti v jezero, zato je zalučal še en kamen. Popil je še malce maslenuška. Spet je zapihal veter. Njegove roke so se prav tresle od mraza, vendar takrat sploh ni bilo tako. Verjetno je na njegovo počutje vplivala, njegova trenutno šibka duševnost. Iz žepa je privlekel cigareto ter jo prižgal, s pomočjo palice. Kadil ni že več let, in nakup cigaret v Meryasceni, je bila velika napaka. Potegnil je dim, in vonjal prečudovito vonjavo.
Ko je za sabo zaslišal glas, se je naprej prestrašil. Nato, pa ugotovil da ta glas pozna. Sumkoma se je obrnil, ter za sabo zagledal svojo sestrično Julio, s katero pa si ni bil nikoli blizu. Seveda, sta kdaj govorila na družinskih srečanjih, vendar se je vedno dosti bolj povezoval z njenim starejšim bratom Jamesom. "In če bi se?" jo je provokativno vprašal, pri tem pa se nasmehnil. Še enkrat je potegnil dim, nato pa povabil Julio, naj se usede k njemu. Nato pa si jo je pobližje pogledal. Mehke obrazne poteze, dolgi spuščeni lasje, ter prelepe modre oči.
"Julia. Res je" ji je odvrnil zelo resno, in slišalo se je, kakor da bi bil njen strogi oče. Začel se je smejati. "Kako si?" jo je vprašal, nato skrnil maslenušek. Pljunil je v jezero, saj je imel v ustih preprosto preveč kisel okus. "Ah, saj res. Kako sem nevljuden. Boš cigareto ali pa maslenušek?" jo je dokaj vljudno povprašal. Ni vedel kakšna pravila veljajo za osebje, in študente. Nihče jih ni omenil. Upal je, da ni prekršil kakšnega izmed pravil.

[Hell, yeah no, no, your muffin now ]

Vedno je bila prepričana, da spada med manj srečne ljudi. Rojena je bila v eni izmed tistih velikih, glasnih družin, v katerih so se vsi med seboj odlično razumeli, čeprav ni bilo težko najti koga, ki je pod masko širokega nasmeška skrival tudi grozljivo sovraštvo do svoje družine. Julii je bilo za vse to precej vseeno. Starši so jo skupaj z brati vedno zvlekli na takšna in drugačna srečanja in ponavadi se je preprosto zapletla v pogovor s kakšnim bolj zanimivim sorodnikom in tako zabila večino časa. Saj ni mogla trditi, da so bili vsi njeni sorodniki na smrt dolgočasni – navsezadnje bi bilo to grozljivo nepravično do njih. Sama pri sebi se je nasmehnila ob njegovem vprašanju in svoj pogled uprla v Trevorja. »Kaj pa bi sploh lahko storila?« To je bilo dobro vprašanje. Če bi se njen bratranec odločil, da se bo vrgel čez pečine, bi bila Julia precej nemočna. Lahko bi poskusila z urokom lebdenja, ampak ni bila najbolj prepričana, da bi deloval na njem. Morda pa bi bilo zanimivo poskusiti. Lahko bi uporabila tudi osnovni priklic – so ti uroki sploh delovali na ljudeh? Vsekakor se je morala pozanimati, čeprav je bila skoraj prepričana, da bi vsaj delno delovalo. Navsezadnje je bila čarovnica in vsekakor bi ga lahko ustavila, če bi mu na pamet padlo kaj tako neumnega kot metanje čez pečine. »Ampak ali se ti ne zdi da bi lahko s svojim življenjem naredil kaj bolj pametnega kot pa to? Sploh pa zdaj, ko prihajajo temni časi,« je nadaljevala in s svojim pogledom obstala na njegovih očeh. Morda je preveč premišljevala o Dumbledorjevemu govoru, ampak imel je prav. Preroške novice so bile polne naslovov, ki so v ljudeh zbujali paniko in nemogoče je bilo ubežati tistemu, kar je prihajalo nad čarovniški svet.
»Kakorkoli že, precej dobro,« je odgovorila na njegovo vprašanje in svojo pozornost namenila jezeru, saj je njegova gladina v tistem trenutku mehko vzvalovila in nežni valovi so se oddaljili po temni površini. »Pa ti?« Svojo glavo je samo rahlo nagnila, da ga je ošinila s pogledom. Ponavadi se nista ravno tako prijateljsko pogovarjala in situacija je delovala rahlo čudno, ampak Julia je bila popolnoma sproščena. Po drugi strani pa bi bilo potrebno dobro premisliti, kdaj ona ni bila sproščena. Ob njegovih besedah se je znova zazrla v obraz svojega bratranca in se mehko namrščila. »Cigarete so ogabne,« je z njim delila svoje mnenje o tem in se namuznila. »Ne, resno. Se sploh zavedaš, kaj tale dim povzroča tvojim pljučem?« In cigarete so jo vedno spominjale na Spolzgad. Julia vsekakor ni spadala nad navdušence nad kajenjem, ampak ob omembi maslenuška mu je namenila hvaležen nasmešek, potem pa brez večjih ceremonij vzela steklenico iz njegovih rok in naredila nekaj požirkov. »Hvala,« je zamrmrala, potem pa se z nenavadnim zanimanjem zazrla vanj. »Ti si novi knjižničar?« Nikoli ni imela vtisa, da bi se zanimal za knjige, ampak po drugi strani se ni nikoli niti pogovarjala z njim – vsaj ne o tem.

[ oh no, you didn't! why am I muffin? xD ]

Pogledal je proti jezeru, in spomnil se je na dom, ki so ga imeli nekoč v Cardiffu, v Walesu, vendar so se morali zaradi sporov glede lastništva in nasledstva preseliti v Plymouth, ki pa vsekakor ni bil takšen, kakršnega si je Trev predstavljal. Njegov oče, naj bi po oporoki dobil dvorec Dearbornov, v Cardiffu, vendar se vmešal dedkov brat Anthony, ki pa je zahteval dvorec zase. Družina se je preselila pri Trevovih 6 letih, in že od takrat so živeli v Plymouthu, v klasični majhni hišici, z manjšim vrtom, ter ogromno trato. V roke, je vzel kamenček, in ga frcnil.
"Me rešila" ji je dejal, nato pa se začel smejat. Kaj pa če bi zares poskusil skočiti, je pomislil, ter si že predstavljal kako bi si pričaral oklopni urok, ter bi se preprosto "odbil" od vodne površine. "Verjetno bi skočila za mano, kaj? Čeprav od tebe verjetno ne bi mogel pričakovati kakšne pomoči, saj si šele v tretjem, četrtem letniku?" je ugibal, ter jo pogledal. Odkar jo je nazadnje videl, se je zelo spremenila. Ni bila več tisto majhno dekletce, ki je bilo več kot deset let mlajše od njega, ter je vedno sledilo svojim starejšim bratom. Pravzaprav je tisto dekletce, odraslo v pravo lepotico, ki pa je verjetno že zlomila veliko src, je pomislil.
"Kot vedno. Odlično, čeprav bi bilo lahko boljše" ji je dejal, in tak odgovor je po nekaj letih, že prav postal njegov zaščitni znak. Srknil je še malce maslenuška, cigareto, katero pa je že skoraj pokadil, pa je pritisnil ob kamnita tla, da je ugasnila. Povskušal je delovati čimbolj miren, ter na nek način prijateljski. Navsezadnje sta bila sorodnika, in do nje nikakor ne bi mogel imeti hladen, uraden odnos. Nasmehnil se je, pri njenem mnenju o cigaretah. "Se zavedam, in prepričan sem, da bom tako ali tako, en dan umrl" se ji je zlagal dokaj depresivno. Kadil ni že dolgo, in zakaj bi spet začel. Odločil se je, da se čimprej znebi cigaret, ki jih je imel v žepu, ter tudi škatljice, katero ima v kabinetu.
"Seveda. Jaz sem vaš novi, visoko cenjeni, predragi knjižničar, z veliko smisla za zabavo" ji je resno dejal, nato pa se začel smejati. Sploh ni vedel, kako je pristal na tem mestu. Potreboval je mirno služno, kjer bo lahko delal z ljudmi. "Oglasi se kdaj v knjižnici, saj je moja služba v resnici dokaj dolgočasna. Prepričan sem bil, da se študenti radi pogovarjajo z knjižničarjem, ne pa da nanj gledajo kot na neko zateženo osebo, ki nima ničesar od življenja". Iskreno rečeno je bil razočaran nad mišljenjem študentov.
"In kako je kaj tetka Amelie?" je nazadnje še vprašal.

[stop it, or I'll call you sweet cheks ]

Sledila je njegovemu pogledu in se za trenutek namrščila. Ne glede na to, da je jezero delovalo popolnoma mirno in nič kazalo, da bi se pod gladino karkoli premikalo, je prav dobro vedela, da je bila resnica daleč od tega. Prebrala je že vse preveč knjig na to temo in po pravici povedano se je temne gladine tudi nekoliko bala zaradi vtisa neskončnosti, ki ga je zbujala, a po drugi strani tega ne bi nikoli priznala na glas. Bila je vse preveč ponosna za kaj takšnega – ampak obenem niti ni bila prepričana, če je bila beseda 'ponos' tista, ki jo je iskala. Včasih je res znala biti popolnoma ponosna, ampak ob drugih priložnostih je na svoj tako imenovani ponos preprosto pozabila. Iz misli jo je potegnil njegov glas in svoj pogled je uprla vanj. »Če bi padel, že. Ampak če bi skočil niti ne bi bilo smisla v tem, da bi te reševala, kajne?« Nasmehnila se je, potem pa se je v trenutku namrščila. »Oh, prosim,« je polglasno zamrmrala, potem pa je svoj pogled uprla v njegove oči. »Stara sem šestnajst let. Torej sem v šestem letniku in po mojem mnenju bi imela kar dobre možnosti, če bi te želela rešiti. In vsekakor dovolj stara, da se ne bi kar brezglavo pognala za tabo,« je dodala po trenutku premisleka. Če bi bil dovolj neumen da bi se šel metati čez pečine, bi ona sploh imela pravico, da bi ga skušala ustaviti? Tudi to je bilo dobro vprašanje. Je sploh bil smisel ustavljanja ljudi s samomorilskimi nagnjenji, če pa bi tako ali tako ob spodletelem poskusu preprosto našli nov način za izpolnitev svojega načrta. Po drugi strani pa je bilo naravnost grozno sploh misliti na kaj takšnega – seveda je bil smisel v tem, se je opomnila in se bledo nasmehnila sama pri sebi.
»Trevor, vsi bomo nekega dne umrli,« ga je mehko opomnila in s pogledom zdrsnila po njegovem obrazu, že v naslednjem trenutku pa se je morala zasmejati ob njegovih besedah. »Verjemi, v primerjavi s prejšnjo knjižničarko si poln življenja,« je priznala in se namuznila ob spominu na sivolaso gospo, ki je s strogim pogledom sedela za svojo mizo. Bila je precej dolgočasna in Julia je že zdavnaj pozabila njeno ime, kar je bil vsekakor precejšen plus za Trevorja.
»Mama? Oh, precej dobro. Saj veš, večino časa zmedena, ampak kljub temu izredno zavzeta za svoje delo. Zdaj so dobili nekega novega urednika in mama je besna, ker skuša cenzurirati njihove članke,« je zamišljeno povedala. »Prepričana je, da nima smisla skrivati stvari pred ljudmi.« Njena mama je vedno sodila med neverjetno odkrite ljudi in Julio je počasi postajalo strah, da jo bo to spravilo v težave, ampak kot vse ostalo je tudi to zadržala zase, medtem ko je svoj pogled uperila v jasno nebo nad njima.

[ you know what? I don't even know you, but I dislike you with strong passion right now. -_^ ]

Ko je takole sedel na pečini, nad jezerom, se je vsak trenutek spominjal, dni, ko je bil šibak, ter se ni bil pripravljen soočiti z resnico; Annino smrtjo. Že od nekdaj je bil trmast, ter se večkrat ni hotel sprijazniti z stvarmi ki so se zgodile. Do 9. leta, je bil namreč prepričan, da sta njegova namišljena prijatelja Peter in John resnična, ter da se zlata ribica lahko spremeni v zmaja. Kot otrok, je očitno imel zelo bogato domišljijo, saj si je včasih predstavljal da je vremenski bog, ter da lahko pričara mavrico. Otroška domišljija skratka. Kihnil je, zato si je z roko pokril predel okoli nosa.
Popil je še malce maslenuška. Bil je zelo sladek in topel, zato je hitro izpraznil steklenico. Spet je pogledal Julio. "Haha. Pa sem mislil, da se vsi Gryffindorci radi igrate heroje" ji je sarkastično odvrnil, ter se ji pri tem nasmehnil. Vedno se je norčeval iz "pogumnosti" gryffindorcev, saj so bili po njegovem mnenju, tudi neumni. Že kot študent se je rajši družil, z ostalimi "učeniškimi" drznvraanovci, ter se je rajši izogibal sošolcev iz drugih domov.
"Že toliko. Šesti letnik, kaj? Povej mi, so profesorji še vedno zateženi, kot so bili nekoč? No, zame boš vedno majhna punčka, ki je tekla za svojimi mnogo starejšimi brati" ji je na dolgo odgovoril, pri tem pa delal majhne premore, saj ga je resno že začelo zebsti. Steklenico, v kateri je bil še nekaj minut poprej topel napitek, je nato, prav nič ekološko, odvrgel v jezero. Med padcem, mu je že postalo žal, zato je steklenico priklical nazaj.
"Da, seveda. Nekateri prej, nekateri pozneje, nihče pa ni večen. In to bo vedno človeška šibkost", in nenadoma se mu je zazdelo da je povedal neko modrost. Nasmehnil se je sam pri sebi. Ko je slišal njeno pripombo o knjižničarki se ji je le nasmehnil. Da, knjižničarka Gump, ni nikoli slovela po živahnosti. Bila je zavaljena ženica, ki se je le redko "prikotalila" iz knjižnice. Trev se jo je spominjal samo po velikem črnem elegantnem klobuku, z ogromno raco na vrhu, ter oprijetih vijoličnih oblekah, ki so še bolj razkrile njene obline.
Pogledal je Julio, ter ji bolj pozorno prisluhnil. "Ah, dobra tetka Amelie, vedno hoče razkriti resnico, čeprav je ta lahko vse prej, kot prijetna" je pripomnil, nato pa izvlekel palico. Z njo se je igral med prsti, da so iz nje letele majhne rdeče in modre iskrice.
"Pa James, še vedno v Romuniji? Še vedno z svojimi predragimi zmaji?" je vprašal, nato pa za trenutek utihnil. Iz gradu je priklical še en maslenušek, kar je bilo v resnici zelo težko. Natančno se je moral skoncentrirati, ter iz kuhinje, skozi vse prostore, voditi maslenušek. "Si res prepričana, da ne boš enega?" jo je še vprašal.

Njene oči so se zožile ob njegovih besedah. »Potem pa si narobe mislil,« ga je hladno obvestila. Julia je bila že od nekdaj precej občutljiva na ljudi, ki so imeli neko popolnoma stereotipno prepričanje o njenem domu. »Obstaja pa tudi razlika med herojstvom in neumnostjo. Če bi nameraval skočiti, bi bilo neumno od mene, da bi te reševala, ker bi poskusil znova,« je nadaljevala, medtem ko je bil nenaden hlad v njenem glasu še vedno precej očiten. Tako ali tako bi bilo neumno že pomisliti na to, da bi skočil. »Kakorkoli že, če nameravaš skočiti, te ne bom ustavljala,« je sklenila sama pri sebi, potem pa je s pogledom sledila temni senci, ki se je pognala po mirni gladini jezera in za trenutek je med njima obvisela tišina, v kateri se je Julia zbrala. Včasih je bila pretirano občutljiva na določene stvari in ni si mogla pomagati, vsaj ne glede na to, da je tudi tema, ki jo je s toliko sarkazma v glasu začel Trevor, precej občutljiva.
Potem pa je v trenutku pozabila na svojo jezo. Izbruhe le-te je najverjetneje podedovala od svojega očeta, ki je večino časa deloval kot najbolj miren čarovnik pod soncem, potem pa ga je neka malenkost popolnoma vrgla iz tira in ga razbesnela. Ponavadi so bili to njeni bratje – sama je kot dekle v družini vedno uživala posebne ugodnosti in starša je nikoli nista krivila za vse neumnosti, ki jih je s pomočjo bratov ušpičila. Namuznila se je sama pri sebi, potem pa se je zasmejala in ga boksnila v ramo. »Majhna punčka? Oh, prosim. Nikoli nisem bila tako majhna,« je narejeno užaljeno komentirala njegove besede, čeprav je imel po drugi strani Trevor poplnoma prav. Že od nekdaj je oboževala svoje brate in vedno je želela biti kot oni, čeprav so bili preostali člani njene družine popolnoma srečni zaradi dejstva, da je bila dekle. Kakorkoli že, namrščila je svoje čelo, ampak še preden bi lahko karkoli pripomnila, je Trevor prazno steklenico priklical nazaj. Zaradi razpoloženja, v katerem je bila v tistem trenutku, bi ga bila prav zmožna prisiliti, da bi šel steklenico iskati sam. Opazila je, da njenega bratranca zebe, in se mehko nasmehnila, potem pa iz rokava svojega toplega puloverja potegnila čarovniško palico. »Incendio, je zamrmrala in iz njene palice je šinil manjši plamen, ki je obstal na skali med njima, zaradi česar je bilo njegovo širjenje popolnoma onemogočeno. Toplota ognja je godila tudi njej in za nekaj trenutkov je zaprla oči, potem pa je svoj pogled usmerila proti njemu. »Ne more prenehati. Ampak bojim se, da sem veliko lastnosti podedovala od nje,« se je bolj sama pri sebi nasmehnila, potem pa obmolknila, ko je ugotovila, da bi si lahko njene besede vzel k srcu in se odločil, da mora paziti na njo. Samo tega se ji je še manjkalo.
»James je vedno oboževal zmaje,« je odgovorila na njegovo vprašanje o bratu. Saj so bili zanimiva bitja – tega ni mogla zanikati, ampak vsekakor ne dovolj, da bi bila ona sama pripravljena iti daleč stran od družine samo zato, da bi skrbela za njih. Sama pri sebi se je bledo nasmehnila, potem pa svojo roko približala ognju in se začela igrati s plameni, na njegovo vprašanje pa je samo odkimala. »Ne, hvala. Torej boš zdaj ostal na Bradavičarki?« Z zanimanjem se je ozrla vanj in umaknila svojo roko, ko je zaradi vročine ni mogla več držati pri miru.

Upal je, da ga njegova najstniška sestrična ni vzela preveč resno. Vsaj ne o skoku v jezero. Samomor se mu je zdel najbolj neumna stvar, ki bi jo lahko naredil. Že res, da je v preteklosti že večkrat pomislil nanj, vendar samo, kadar je bil na robu obupa. Do le tega, pa je prišel zelo hitro. Včasih so ga nekatere stvari že zelo hitro prizadele. Večkrat je bruhnil v jok, že če so se sošolci norčevali iz njega. Že res, da ne pred njimi, vendar je sam, zvečer, ko je mislil na njih. Kot otrok, je bil očitno čisto preveč občutljil. Zato pa se je za zahvaliti njegovi materi, ki ga je do 11. leta, dobesedno skrivala pred svetom, ter ga razvajala, kakor ga je le mogla. "Seveda je razlika, vendar sem namignil na to, da je Gryffindorci ne vidite" je dejal monotno, nato jo pogledal. "Razen redkih, seveda". Nenadoma je postal zelo slabe volje. Očitno je bilo, da tudi njegova sestrična gleda nanj, kot na depresivneža, ki se smili sam sebi, ter bo verjetno naredil samomor. "In zakaj bi skočil?" jo je že malce jezno vprašal. Nato je v roke prijel še en kamen, ter ga zalučal v jezero.
Malce se je presedel. Julio je bila verjetno edina izmed, Trevovih sorodnikov, s katero ni še nikoli poklepetal. Preprosto nikoli nista našla stvari, ki bi oba zanimala. In prav zaradi tega, je bil vesel, da se je lahko na Bradavičarki pogovoril z njo. "O, seveda si bila. In še zelo dobro se te spominjal" ji je odvrnil, in že je pred seboj videl mnogo manjšo Julijo. Z tistimi srčkanimi čopki, ter roza oblekico, v kateri je izgledala kot princeska. Bila je verjetno najmlajša izmed vseh njegovih sorodnikov, katerih pa ni bilo malo. Steklenico, ki je priletela nazaj v njegovo roko, je nato ovrgel v pregloboki žep, zraven povsem novega zavoja cigaret, katerega se je hotel znebiti ob prvi priliki. Ko je njegova sogovornica pričarala ogenj, si ji je potihem zahvalil, nato pa se spet presedel, da je občutil malce toplote, ki jo je oddajal ogenj. "Torej si tudi ti, čisto preveč radovedna, ter malce preveč zaverovana vase?" ji je prav posmehljivo dejal. Upal je, da Julia, ni kot njeni starejši bratje, ki so vedno, z veseljem zašli v težave. Odločil se je, da bo kdaj popazil na njo, vendar seveda samo v skrajnih primerih. Čeprav je bil prepričan, da še nikoli ni zašla v težave.
"Pa je še vedno v... Bolgariji? Romuniji?" je ugibal, pri tem pa premišljeval, le kaj počne tam njegov bratranec. Seveda, zelo verjetno preučuje zmaje, vendar je bil prepričan da ne počne samo tega. Skrnil je še malce maslenuška. Palico, s katero se je le nekaj minut prej igral, je tedaj že pospravil nazaj v žep, poleg prazne steklenice maslenuška, in cigaret. "Kam pa naj bi šel? Kot verjetno veš, se z tvojim stricom Joachimom ne strinjava več, v mnogih stvareh. In zato me je nagnal od doma. Bradavičarka je sedaj moj dom, in za nobeno ceno je noče zapustiti" ji je z bolj umirjenim glasom dejal. Pogoltnil je slino, ter nekajkrat glasneje vzdihnil.
"Pa oče? Kako je?" jo je vprašal, nato pa spoznal, da je trapasto da jo sprašuje po vsakem članu družine posebej. "Mislim. Kako pa ostali?" se je popravil, ter jo vprašal.

»Kateri Gryffindomci so torej izjeme?« se je pozanimala, medtem ko je premišljevala, če vidi razliko med tem. Julia se je večkrat zalotila, da je skušala koga prepričati v nekaj popolnoma tretjega zaradi svojega prepričanja, da je bilo njegovo mišljenje neumno. Ali pa je skušala narediti nekaj, ker je bila prepričana, da je bilo to prav – a se je večkrat izkazalo za neumno. Vsekakor ni bila popolna in tega se je zavedala prav tako dobro kot dejstva, da ji je nekako uspelo spraviti Trevorja v slabo voljo. Kar ni bilo dobro – še zdaleč ne. Ob takšnih trenutkih se je počutila precej neuporabno in ugriznila se je v ustnico, da ne bi izjavila še česa popolnoma neprijetnega zanj in neprimernega za njo samo. »Oh, Trevor. Žal mi je, ampak nisem mislila resno,« se je popolnoma sproščeno opravičila in uprla svoje oči vanj. Poznal je njene brate in skoraj prepričana je bila, da so dobri prijatelji. Kako bi torej lahko pričakoval od nje karkoli drugega kot pa obnašanje, kot so ga imeli oni? Bila jim je vse preveč podobna in vsaj upala je, da bo to razumel. Moral bi – vsekakor je bil eden izmed redkih oseb na Bradavičarki. Navsezadnje je preživela svoje otroštvo s tremi živahnimi, nesramnimi in neverjetno divjimi brati, ki so se odločili, da bodo svojo sestrico naučili vse, kar so znali. Le da je bila ona nekoliko bolj pametna od njih in je vedno, kadar so bile na vidiku težave, nekako izginila ali pa se spretno izvlekla. Sama pri sebi se je nasmehnila, potem pa je dvignila pogled ob njegovih besedah. »Preveč radovedna skoraj zagotovo sem. O zaverovanosti vase pa boš presodil ti,« se je namuznila. Saj menda ni bila zaverovana vase? Je bila zaverovana vase? Kako je človek sploh lahko ugotovil, če je zaverovan vase? Namrščila se je, potem pa izkoristila bratrančeve besede za preusmeritev svojih misli. »V Romuniji. Njegovo zadnje pismo je bilo skoraj popolnoma zažgano in domnevam, da neskončno uživa,« je povedala. Iz pisma je bilo nemogoče kaj razbrati, ampak vedela je, da je njen brat užival v bližini zmajev, ki jih je vedno imel za čudovita bitja. Tega dela ni nikoli razumela, ampak med počitnicami so ga obiskali in morala je priznati, da so bili zmaji precej fascinantna bitja. Skomignila je z rameni. »Vsi so precej dobro. Oče ima ogromno dela na Ministrstvu, sploh zdaj ko je gre vse narobe. Čarobna bitja izginjajo ali pa so popolnoma podivjana, vsi pa se trudijo odkriti vir tega vedenja, čeprav vsi vedo, da mora biti za to zaslužen nek čarovnik,« je pripomnila in potisnila rjave lase nazaj in se zazrla vanj. »Veš Trevor, zanimivo je, da še nisva kdaj govorila – poleg tistih običajnih vljudnostnih fraz seveda. Škoda,« se je znova iskreno nasmehnila, medtem ko je s pogledom zdrsela po njegovem obrazu.
Nenadoma se je zavedla, koliko je ura, zato je v trenutku vstala in se namrščila. "In oprosti, ampak zares je že pozno. Če me kakšen profesor dobi zunaj ob takšni uri... To ne bi bilo dobro. Se še vidiva kaj okrog," je rekla in se nasmehnila bratrancu, potem pa se obrnila, da bi odšla. "Oh, in ne pozabi pogasiti ognja," mu je naročila, potem pa so jo dokončno skrile sence.

Sori, ampak tole mi je zasedalo moje prosto mesto. Where are you anyway?