Kabinet Diorja Andyja Davidsona [Jeziki in pisave Sr. sveta]

Kabinet je prostor, nekako velik kot četrtina učilnice, kar je vsekakor dovolj (preveč) za potrebe normalnega človeka, zato je velik del kabineta praznega, pa čeprav je Dior vanj vnesel kar precej svojih predmetov, na katere je bil precej navezan. Kakorkoli, v kabinet vodi dvoje vrat. Manjša, temna in skoraj neopazna so tista, ki povezujejo učilnico in kabinet. Druga, večja, svetlejša in urejena so na steni, nasproti oknoma. Ta vrata vodijo na isti hodnik, na katerem se nahajajo tudi vrata v učilnico. Na vratih se lesketa napis:
Profesor Dior Davidson
~Jeziki in pisave Srednjega sveta~
Tik pred oknoma so postavljene 3 dolge nizke omare, v katerih ima Dior spravljene svoje spise, zapise in druge pripomočke. Pred temi omarami, stalno polnimi z raznoraznimi pergamentnimi zvitki stoji delovan miza, brezhibno zloščena, s stojalom za 5 peres, slikama Diorjeve družine, ter več rpaznih pergamentnih zvitkov. Na desni, ob steni je stojalo, na katerem visi velika kletka, v njej pa občasno počiva Diorjev orel Thorondor, kadar ni na lovu nekje na Bradavičarskem posestvu. Na drugi steni je velik kamin, pred njim pa oblazinjen dvosed v modrem usnju. Tu preživlja ponedeljkove in četrtkove večere Dior v pogovoru s svojo materjo in očetom in tudi drugače je to njegov najljubši kotiček kabineta, ki je rahlo ločen od preostalega dela z večimi stojali in omarami, v katerih so spravljene številne knjige, med njimi tudi nekatere, ki so jih tu pozabili oziroma pustili njegovi predhodniki.
Tudi pred katedrom stojijo trije naslanjači, oblečeni v isto usnje kakor zofa pred kaminom. Dior sam sedi na zelenem naslanjaču za katedrom.
S stropa visi velikanski lestenec s 48 velikimi svečami, ki so stalno prižgane in ne dogorijo. Proizvajajo dovolj svetlobe, da osvetlijo celoten prostor, pa čeprav ima Dior na mizi še svečnik s 4 svečami, ki mu sveti, kadar dolgo v noč zaključuje svoje spise, popravlja eseje dijakov ali piše pismo svojim dragim.



Po tem, ko je moral Dior nenadejano in iznenada zapustiti Bradavičarko, je z nekaj zamahi pomanjšal svoje pohištvo in ga zadegal v svoj potovalni kovček. Ko se je tako vrnil sedaj nazaj, je iz svojega novega kabineta ustvaril identičen prostor prejšnjemu.

Remus je korakal proti kabinetu bivšega profesorja urokov, ki se je očitno vrnil na šolo in bo sedaj poučeval nov predmet. Remusu je bil profesor kar všeč, saj kolikor ga je imel v spominu, a je menilo že kar nekaj časa odkar je izginil. Sedaj se je očitno vrnil in Remus je na oglasni deski svojega doma našel obvestilo, na katerem je pisalo da se morajo danes zvečeer vsi Gryfondomovci zglasiti v njegovem kabinetu.
Remus se je previdno prebližala vratom in potrkal. Nekaj trenutkov je počakal na odgovor nato pa vstopil, v prostoren kabinet. Bil je zelo podoben, če že ne edentičen kot takrat, ko je bil Remus v njem. To je bilo nekje na začetku tega šolskega leta.
"Živjo profesor. Prišel sem zaradi obvestila na oglasni deski." negotovo je obstal pri vratih in s pogledom poiskal profesorja Davidsona.


[ Ne vem sicer če se bo do jutri kdo še oglasil, ker je rednih piscev bol malo, pa še tisti ki so jih večina ni iz Gryfondoma. No mogoče pa me presenetijo ]

Profesor Davidson je, kot vedno v zadnjem obdobju, večere preživljal ob kaminu, z zapisi v jezikih davnine razprostrtimi prek klubske mizice na preprogi. Ko je nekdo potrkal in kmalu zatem vstopil v njegov kabinet, je narahlo trznil s konico palice in stari zvitki so v trenutku izginili. Vstal je, se obrnil proti vratom ter tam zagledal Remusa, dijaka, ki mu je ostal v spominu še iz časa njegove profesure urokov.

"A, gospodič Lupin! Lepo te je videti! Kar pridi sem, razkomoti se na teh fotelih tukaj. Kot vidiš si prvi, tako da si lahko izbiraš sedež!"

Med svojim govorjenjem se je nasmihal, čeravno je bil nasmeh videti nekako prisiljen; kako tudi ne, nenazadnje je zadnjih nekaj mesecev preživel v nemogočih razmerah, širom sveta. Njegov sicer še vedno mladostni obraz je sedaj izražal neko ostrino. Milino, po kateri so ga vsi poznali je zamenjala zamišljenost, zaletavost pa se je spremenila v premišljenost.

"Torej Lupin, veseli me, da si prišel kot prvi; nenazadnje si le predstavnik dijakov našega doma. Pa bi te za začetek, preden pridejo ostali povprašal, kakšno je kaj stanje? Hodijo redno k uram? Po točkovanju domov smo še vedno trdo na prvem mestu..."

Med tem se je že vsedel nazaj v fotel ter na mizi pričaral čajnik, dve skodelici in pladen s kolači.

"Le postrezi si," je še dodal, preden je Remus uhitel odgovoriti na prejšnja vprašanja.

Remus je po tem ko ga je profesor Davidson nagovoril stopil proti enemu izmed prostih foteljev. Ni želel sedeti povsem v sredini prav tako pa ne na robu, zato je izbral nekje vmes.
Že je hotel odgovoriti na profesorjevo vprašanej, ko je ta pričaral čaj in pladenj s kolači. Remus je vzel skodelico in naredil požirek, nato pa začel z odgovarjanjem.
"Stanje v domu je drugače kar dobro. Malce je nasprotji predvsem s Spolzgadovci ampak to je tako stara zgodba. Drugače pa eni hodijo redno k uram, drugi malo manj. Nekaj jih je izginilo ali pa so se izpisali odkar ste odšli večina pa se drži bol zase. Zadnje čase vlada slaba volja po gradu." je resno začel Remus
Kot predstavniku se mu je zdelo da mora profesorju povedati tako kot je v resnici.
"V točkovanju res držimo veliko prednost, ampak predvsem zato ker večina domov noče izstopati, Spolzgadovci pa svoje točke zapravljajo s kaznimi. Če se ne motiim imajo druge načrte in jih točke doma prav malo brigajo" Utihnil je in počakla na to kaj ima reči profesor. Vedel je da ga novice nikakor ne bodo razveselile.
"Verjetno na vse malo vpliva to da se bliža konec leta in pa tudi nedavni dogodki na gradu. Ljudje so prestrašeni in ni zaznati tistega optimizma, ki je včasih krasilo Bradavičarko."

Zbrano je požiral Remusove besede in narahlo ves čas prikimaval. Pogled je imel usmerjen v ogenj. Ko je Remus končal, je nekaj trenutkov pomolčal, nato pa odgovoril:

"Da, slišal sem nekaj o tem. Ko sem se vrnil iz Transilvanije sem se za kratko ustavil tudi v Davidsnovem kotu, na svojem domu pri domačih in sem preletel stare številke Preroških. Ubogi fant in njegovi starši. Prav jezil sem se nase, ker nisem mogel prisostvovati pogrebu..."

Nagrbančil je svoje čelo, popil dva požirka čaja in pojedel najmanjši kolač na pladnju. Resnično mu je bilo žal, da ga ni bilo tu v času, ko je profesorski kader in vodstvo šole potrebovalo vse moči, kar se jih je le dalo zbrati. A da se ne bi preveč poglobil v razmišljanje je nadaljeval:

"Hm, kar se ozračja tiče, sem ga začutil kojci ko sem prišel na posestvo. Kakor da bi neka sila pritiskala na duše vseh tule na posestvu. To moreče vzdušje je prav zadušljivo! Resda sem prispel šele danes po kosilu in se še nisem sešel s svojimi kolegi, niti z ravnateljem, a se bom v kratkem; potrebno se bo dogovoriti, kaj storiti, da vrnemo na šolo tisto veselje, o katerem si govoril. Slišim prav žalostne stvari o letošnjem šolskem tekmovanju v Quidditchu... Moramo oživeti vso zadevo!"

Le za hip je obmolknil, zakaj grlo se mu je osušilo. Zrak v kabinetu je bil suh, zato je srknil še požirek časa, in kojci nadaljeval:

"Kar se pa dijakov iz našega doma tiče... Se bom pogovoril z vsakim izmed njih. Ob prihodu na Bradavičarko mi je bilo naročeno, naj bom še posebej pozorn na kakršne koli spremembe pri učencih v svojem domu. Nekaj se dogaja..."

"Jah res je bilo žalostno. Fant je umrl v ječah in še danes ne vedo kdo ga je umoril." Remus je utihnil. Ni vedel koliko ve profesor Davidson a sam je imel svoje sume o umoru. A ni jih bil pripravljen deliti z nikomur, saj ni imel niti najmanjšega dokaza.

"Ja res škoda da ni več nit Quiddticha, ki bi prinesel vsaj malo zabave. A tudi zanimanja zanj ni prav veliko. Ampak mislim da se bodo stvari uredile na bolje. Nenazdanje se vsak utrudi od te slabe volje. Upam samo da ne bo še več salbih novic" je rekle Remus, ko je poslušal profesorja.

"Tudi sam mislim da se nekaj dogaja. Ampak na žalost ne vem kaj." je rekel in se izgubil v svojih mislih. Do sedaj še ni bilo ostalih iz njegovega doma in Remus resnično ni vedel , kaj jih je zadrževalo.

"Ah ja," je zavzdihnil profesor, ko je Remus končal z govorom. Ura je odbila že krepko čez 8, a prišel ni nihče izmed gryfondomcev več.

"Je mogoče, da ne bi videli mojega obvestila," si je zamrmral, toliko da ga Remus ni mogel slišati in si kojci odgovoril v mislih: "Če ga je videl in opazil Remus, potem bi ga tudi drugi; morebiti pa imajo le veliko dela, ako čeravno v to dvomim, zakaj tudi profesorje je minila zagnanost."

"No, videti je, da ne bo več veliko obiska danes tule. Nenazadnje je ura že pozna in najbrž bi bilo dobro, da bi se tudi ti spravil čimprej v dom. Šola morda ni več tako zelo varna, kakor bi si utegnili želeti."

Vstal je iz svojega fotela, pospravil skodelice, čajnik in pladenj, za piškote pa pričaral kartonasto škatlo.

"Na, izvoli, nesi jih v dom, pa jih pojejte, sam nimam teka zadnje tedne. Če pa naletiš na Filcha mi pa le sporoči... Oziroma bom že sam izvedel. Tale naš hišnik utegne biti kar zatežen možak, če najde mladino na hodniku ob tej pozni uri. Pa lahko noč!" je še rekel ter se usedel za svojo delovno mizo.

"Aja, saj res... Kar se mojega predmeta tiče, me veseli, da si se prijavil! Te bom že obvestil, ko bom predaval prvo lekcijo!"

Remus je razumel, da je profesor izvedel vse kar je hotel in sedaj želi mir, zato se je hitro postavil na noge. Prijel je ponujene piškote in stopil proti vratom ter rekel
"Lahko noč, profesor. Vaše ure se že veselim."
Obrnil se je nazaj proti vratom in stopil skoznje, v mislih pa mu je rojilo toliko vprašanj.
Kje je bil profesor vs ta čas, kako da se je vrnil na bradavičarko, ali je res opazil to slabo voljo že tako hitro, mu je vredno zaupati ,....
Še tisoč podobnih vprašanj je motrilo Remusa a se je odločil da bo o tem razmišljal drugič. Profesor ga je vprašal o pomembnih stvareh in odgovoril mu je po resnici, čeprav je nekatere stvari tudi zadržal zase. Bo že še prišel čas ko se bosta lahko o vsem odkrito pogovorila.
Krenil je proti svojemu domu, nato pa ga čaka še pomembna naloga. Potreboval je namreč vse sestavine za napoj, na katerem se je ukvarjal.