Koča ob robu Prepovedanega gozda [Lillith]

Umirjeno je zakorakala po potki, ki se je bila tik ob gozdnem robu. V nosnice ji je šinil vonj po trhlem lesu in vlagi, ki ji je prej telesa pognal mravljince. Njen otopel obraz je preletel droben smehljaj, ko se je hladen, a hkrati tako prijeten, zimski veter ujel med njene kodre in se poigraval z njimi. Pospešila je korak in v glavi skušala memorizirati del besedila iz pisma, ki ga je dobila od ravnatelja Bradavičarke.
"Tvoje bivališče leži na severnem robu Prepovedanega gozda"
Z vsakim korakom se je je vse bolj polaščala radovednost, kot razbeljeno jeklo vroča kri pa ji je divje plala v žilah. Skozi redko nasajena debla dreves jo je doseglo šumenje potoka.
Zagledala jo je. Kočo, svoj novi dom. Bila je dokaj drobna, grajena iz lesa, se lepo zlila z okolico in ji takoj postala všeč zaradi svoje preprostosti. Umirjenih korakov je čutno odrinila vrata in stopila v notranjost. Pozdravila jo je lagodna toplota, ob stenah pa so gorele sveče v svečnikih. Kot bi to nekdo pripravil zanjo?
Razgledala se je po koči in mimogrede opazila, da je nekdo v kočo že prinesel vse njene stvari, ki jih je poprej pustila kar v avli. Zaradi utrujenosti se niti ni obremenjevala kdo bi poskrbel za to. Zleknila se je v najbližji naslonjač, v katerega se je kar ugreznila in se udobno namestila.
'Hmmmpf...spet Bradavičarka. Tokrat nisem tu kot učenka...sem nekaj več. Sem pripravljena na to? Bom lahko do ravnatelja in nekaterih profesorjev, ki so me poučevali razvila drugačen odnos kot prej. Ah, mi bo že uspelo.... hmm.. najprej pa moram stopiti do ravnatelja. Vendar ne zdaj...'
S pogledom je drsela po umetelno okrašenih stenah koče, nakar je njeno ostro uho ujelo komaj znatno škripanje vrat. V hipu je bila na nogah, pulz ji je narasel, dlan pa se je krčevito oklepala palice, katera je bila uperjena proti vratom. Val adrenalina ji je šinil prek telesa, ko je nekoliko priprla svoej strupeno zelene oči v dve svareči, zevajoči reži. Morala si je priznati, ni se počutila varno. Nekako se je še vedno počutila tako mlado, naivno, neizkušeno, hkrati pa bila polna same sebe in samozavestna.
Ni vedela kaj pričakovati...

((Albus. To se navezuje nate. Upam, da nisem prevče napisala tvojih dejanj.))

Tedaj pa so se vrata do konca odprla in pred seboj je zagledala visokega starega moža, z dolgo belo brado in lasmi, kateri je bil ogrnjen v temno rdeči plašč.
Njegove modre oči so preko očale zrle proti oskrbnici, ki je še pred minuto vanj merila palico in z nasmeškom je spregovoril "Nič se ne bojte, sam vam ne mislim prav nič škodovati, a zaščita je resnično pomemba in kot vidim so vaša čutila zelo močna, refleksi pa hitri. Ne verjamem pa, da imate toliko sovražnikov, da bi vas že takoj začeli oblegati."
Dumbledorjev mirni glas se je razširil po leseni kočici in tedaj je sam vstopil vanjo.
"Nisem vas želel motiti, toda glede na to, da ste komaj prišli na šolo in midva še nisva imela možnosti poklepetati, sem se odločil oglasiti pri vas Lillith.
Zakaj bi vsi hodili k meni, ko pa mi sprehod zelo dobro dene in kabineta sem že več kot nasičen."
S pogledom je preletel po prostoru, ki res ni bil razkošen ter velik, a v njem se je čutila domačnost in toplota, kar je ravnatelju prijalo. Lillithine stvari so še ležale v njeni potovalni torbi in videlo se je, da je pravkar prispela, skozi majhna okna pa so vdirali sončni žarki.
"Ah res, vaše stvari je pred kratkim sem prinesel hišnik Filch, ker sem ga prosil za to. Upam, da je prinesel vse in ni ničesar pozabil, kajti občasno je rahlo zmeden."

Pogled na ravnatelja, ki je mehko odprl vrata jo je presenetil. Dlan, ki je poprej krčevito stiskala palico je padla ob bok, dih pa ji je za hip obstal nekje v grlu. Nekoliko je stresla z glavo, da bi si zbistrila misli, nato pa se medlo nasmehnila in prisluhnila njegovim besedam. "Heh, človek nikoli ne ve.. sovražnik je pravzaprav lahko kjerkoli..." so ji besede stežka zdrsnile izpod jezika, nato pa mu je ponudila sedež in prisluhnila njegovem raskavem, mirnem tonu glasu.
Ko je končal je dejala "Mislim, da je prinesel vse... In zahvaljujem se vam za obisk." Ni bila prepričana ali naj ga vika ali ne, navsezadnje je minilo šele sedem let, odkar je bila še učenka Bradavičarke. Vendar rekla ni ničesar. Nekje globoko v sebi je še vedno čutila neko spoštovanje do tega starca. Starca, ki je bil v njenih časih strah in trepet šole, hkrati pa pravi šaljivec.
Nekoliko živčno se je prestopila, nato pa raje sedla na udobno zofo, ki se ji je ponujala. "Khm.. torej..Vedno sem vam na voljo tukaj, če me boste kdaj potrebovali." je prekinila mučno tišino, ki se je razvlekla med njima, nato pa se zazral v njegove nebeško modre oči, obkrožene s številnimi gubami in dodala "Bi vas lahko vprašala, če bi se morda dalo zmaniti kaj glede moje pomoči pri prof. Zmajeslovja.. morda bi čez nekaj časa, ko se znova privadim okolju, organizirali ekskurzijo v Prepovedani gozd, kjer bi spoznali nevarnejša bitja, ki jih pri rednih urah Nege čarobnih živali ne morejo. Predvidevam, da bi bilo učencem všeč, hkrati pa bi jih podučili o pravi nevarnosti Prepovedanega gozda. Ne nosi zaman takega imena." S hrbtom se je udobno naslonila in začutila kako se ozračje med njima počasi umirja. Spremljala ga je s svojimi kačjimi očmi in radovedno počakala na njegovo reakcijo.

"Me veseli, da je vestno opravil svoje delo" je z nasmeškom dejal Albus sedel zraven nove oskrbnice, na zofo.
Tišino med njima je prekinila Lillith z predlogom o izletu učencev v Prepovedani gozd.
"Ideja ni slaba Lillith, vendar morate vedeti, da je Prepovedani gozd v današnjih dneh veliko manj varen, kot je bil nekoč. To velja za več čarovniški svet in če bi želeli učencem pokazati ta bitja, bi morali izlet že vnaprej zelo dobro organizirati.
Res je, da je gozd nevaren bil zmeraj in zato nosi to ime, a moram vas obvestiti, če morda še ne veste, da je danes stanje v njem veliko mračnejše kot je bilo nekoč."
Albus je umolknil, ter pogled preusmeril v oskrbnico in njegov glas je postal veliko resnejši in tudi za spoznanje bolj tih, kot je bil sprva.
"Nič še ni rečeno, toda samorogove krvi je čedalje več in bitje zla se pogosto giblje po gozdu, kar sem tudi sam občutil ob zadnjem obisku Prepovedanega gozda. Samorog mi je izdal marsikaj, kar je pomembno in ker ste vi oskrbnica tega gozda, sem vam to tudi povedal."
Dumbledore je opazoval Lillith in vedel je, da ji vsega kar mu je znano še ne more zaupati, kajti poznal je ni tako dobro in sprva se je moral prepričati, da so njeni nameni pošteni in njene misli čiste.
Čez nekaj trenutkov, je njegov glas postal spet lahkotnejši in z nasmeškom je dejal "Pustiva resnejše teme za kasneje, šele prišli ste na šolo in takšna dobrodošlica vam verjetno ne prija. Povetje mi Lillith, kako je potekalo kaj vaše življenje po tem, ko ste zapustili Bradavičarko?"

Prisluhnila je njegovemu pomirjujočemu tonu glasu in pritrdilno prikimala "Pravzaprav si, odkar sem prišla, Prepovedanega gozda še nisem uspela ogledati. Ko to storim, vam v kratkem sporočim glede izleta." Popravila si je pramen las, ki ji je silil v oči, nato pa se je znova posvetila ravnatelju. Ko je tako sedel zraven nje, se ji ni zdel več tako tuj kot v času njenih šolskih dni, ko sta si ponavadi sedela nasproti v njegovem kabinetu. Večinoma posledice kakih prestopov pravil. Naenkrat v njenih očeh ni bil tisto presveto bitje, bil je kakor ona...le, da je on v življenju storil velika dela, sama pa živi bolj ali manj povprečno življenje. Velika razlika med njima.
Kotički njenih polnih ustnic so se ukrivili v droben smehljaj, nato pa je prekrižala noge in z nekoliko manj otopelim glasom začela "Pravzaprav je bila prva stvar po končanju šestega letnika osamosvojitev, nato pa sem se privatno šolala za poučevanje Zmajeslovja. Pravzaprav sem še zdaj nekoliko v precepu, kaj želim postati. Naj čas pokaže svoje. V tem času sem napredovala tudi kot igralka Quidditcha. Predlani je naša ekipa osvojila pokal Svetovnega prvenstva. Vendar sem letenje zdaj nekoliko opustila..." potihnila je in se s pogledom, ki je poprej zataval neznano, vrnila k njegovim očem. Nasmehnila se je, ko so jo ob pogledu na te oči preplavili razni spomini. Živo si je predstavljala, kako sta si bila z ravnateljem pogosto v laseh, ko je kakšno zagodla in imela izgovor za vsako napako. V spominu pa ima še vedno nekatere njegove modre misli, v katere v 'tistih letih' ni verjela, pa se je skozi življenje izkazalo, da je navsezadnje imel prav.
"Bradavičarka je odlična podlaga za življenje, kot ravnatelj ste lahko ponosni." Je kratko dahnila in nato pomignila "Kaj pa tu, se je v sedmih letih veliko spremenilo?"

"Potem ste pa zelo dobri v Quidditchu, prav vesel bom, če vas bom kdaj videl med kakšno tekmo, saj ste že v študentskih letih kazali velike sposobnosti v tem športu, to se zelo dobro spomnim. Glede tega, kar si želite postati vam pa svetujem, da vedno sledite svojim najglobljim željam, ki vas spremljajo najbolj dolgo časa, kajti imam izkušnje, da je to najbolje izbrati."
Tudi ravnatelj si je zdaj zelo jasno predstavljal veliko mlajšo Lillith, kako je že v prvih letih šolanja na Bradavičarki sodelovala v Quidditchu in se na številnih tekmah zelo dobro odrezala. Zdaj pa je že sama odrasla, a nekatere stvari se niso očitno spremenile.
Z nasmeškom je dejal "Res je, Bradavičarka je resnično odlična podlaga za življenje in zato sem si tudi od zmeraj želel delati na njej.
Vendar sebi ne pripisujem zaslug, da so se nekateri bivši učenci povzpeli na visoke položaje, te zasluge ležijo predvsem na njihovih plečih in pa še na plečih profesorjev, ki so jih vzpodbujali.
Ponosen sem pa seveda na vse take učence, a nikakor ne zaradi sebe, pač pa zaradi njih."
Albus je tedaj obmolknil in se zazrl skozi majhno okno proti modremu nebu, njegove modre oči pa so opazovale oblake, ki so bili opaženi na njem.
Čez čas je mirno in tiho rekel "Lahko bi rekel da se je, lahko pa tudi, da se ni. Odvisno od tega, kako gledaš na dogodke in na kaj meriš.
Glede profesorskega in drugega osebja se veliko ni spremenilo, učni programi so enaki in sovraštvo med Spolzgadom in drugimi domovi ostaja. Je pa danes veliko več skrivnosti prisotnih v šolskem življenju, ki jih včasih ni bilo toliko in pa tudi nepredvidljivih dogodkov, ki lahko popolnoma zasukajo življenje na glavo."

"Vendar sebi ne pripisujem zaslug... A nikakor ne zaradi sebe, pač pa zaradi njih." Prisluhnila je harmoniji njegovega umirjenega glasu, pogled imela uprt v skrbno pleteno preprogo na tleh. Ob zadnjih besedah so njene oči poiskale njegove, nato pa je spregovorila "Mislim, da bi moral. Res je, da jim znanja ne posredujete vi, vendar izberete pravo osebje, ki nato poskrbi zato. Sami pa lahko učence podkrepite s kako modro mislijo." Nekoliko se je nasmehnila, nato pa se sproščeno naslonila nazaj v udobno zofo, Dumbledore pa je nadaljeval.
Ko je končal se je na njen obraz prikradel droben nevarno zadovoljen smehljaj. "Na nek način je življenje danes bolj razburljivo, vendar hkrati tudi mnogo bolj nevarno kot je bilo poprej.... ah pustiva preteklost. Živeti je treba sedanjost." je na koncu naučeno, z nekoliko popačenim glasom zdrdrala.
Vstala je in pogledala proti Albusu "Bi se prilegel morda zeliščni čaj za sprostitev?" Še preden pa bi slednji lahko odgovoril je njena dlan mehko zdrsnila ob bok, kjer je v žepu počivala njena palica. Čeprav stara, je še vedno izgledala skoraj kot nova. Uperila jo je proti kuhinji, si nekaj zamrmrala, v naslednjem hipu pa so po zraku čutno zalebdeli, dve skodelici in čajnik. Nežno jih je položila na mizo in s kotičkom očesa komaj zaznavno spremljala ravnatelja, saj jo je zanimal izraz na njegovem obrazu.
Vrnila je palico na staro mesto, sedla in si nalila nekaj toplega čaja. "Kako pa ste vi kaj zadnje čase?" je odvrnila in počakala na njegov odziv.
[brez navdihaaaa]

"Hvala lepa" je dejal ravnatelj, ko se je na mizici pred njima prikazal pladenj z čajem. Vzel je eno izmed skodelic in si vanj nalil nekaj čaja, skrnil požirek in nato skodelico odložil nazaj na mizo.
"Jaz? Na srečo se z zdravjem ne morem pritoževati, saj se počutim zelo dobro. Življenje v šoli pa kot najbrž dobro veste ni nikoli umirjeno, pač pa stresno in hitro, zato imam zase bolj malo časa, dela imam na pretek in kljub temu, da me včasih izmuči, kar rad delam."
Albus je ponovno skrnil skodelico čaja, ki mu je kar ugajal in se zazrl v skodelico na mizi, ki je bila skoraj polna, tekočina v njej pa je bila temno zelenkasta.
Z mislimi je bil še vedno v preteklosti, saj je razmišljal o vsemogočem, še posebej pa o Marku, ki mu kar ni in ni šel iz glave v zadnjih dneh. Bal se je, da se mu je premalo posvetil in bi ga moral bolje nadzorovati, saj je le vprašanje časa, kaj se bo še zgodilo.
Po premisleku, se je obrnil k oskrbnici in jo z prijaznim glasom vprašal "A vi poznate Marka Neelstina? Če me spomin ne vara, bi vidva morala obiskovati Bradavičarsko akademijo v podobnem času, on je bil celo mlajši od vas. Trenutno poučuje spreminjanje oblik na naši šoli in izredno nadarjen čarovnik je. "

Njeni dolgi prsti so zaobjeli toplo skodelico, se sklenili in jo ponesli proti njenim ustnicam. Spila je nekaj dolgih požirkov mlačnega čaja in užival, ko ji je aromatičen okus napolnil usta in zdrsnil prek grla. S tleskom jo je položila nazaj na mizo in poslušala Dumbledorjeve besede.
Mark Neelstin.
Kotički ust so izvili v zaničevalno porogljiv smehljaj, ustnica pa je razkrila njene nekoliko podaljšana, zašiljena, skoraj vampirska, podočnika. Bilo je očitno, da ji je ime, že skoraj pozabljeno, vzbudilo skomine. V glavi se ji je že prikazala podoba nekoliko bolj drobnega, črnolasega fantiča prodornih zelenih oči. Njene kačje zelene oči so se izzivalno zaiskrile.
'Hehh…Mark Neelstin…kako dolgo že nisem slišala tega imena. Če poučuje na Bradavičarki ga preprosto moram iti pogledati…če se še vedno tako visoko nosi brez tehtnega razloga. Če še vedno neizmerno sovraži bunkeljne, čeprav tudi sam neka golazen, mešane krvi.'
»Seveda ga poznam. Bil je Spolzgadovec, kakor tudi jaz, le da je bil leto mlajši. Imate prav, kolikor se spominjam je bil res en boljših učencev…čeprav vsega tudi ne moremo prištevati nadarjenosti, saj verjamem da so ga nekateri takratni profesorji pomilovali, zaradi njegove težavne preteklosti. Pravzaprav se z njim nikdar nisem dobro razumela. Mislim, da je bilo najino edino izmenjavanje besed, v raznih besednih bojih…«
Ko je končala, je na njenem obrazu še vedno igral nevarno zlovoljen nasmešek. »Zakaj pravzaprav sprašujete? Ga tudi vi privilegirate zaradi njegove izredno težke, skoraj bi lahko rekla mučeniške preteklosti? Meni se nekako smili…«
Je končala z ostrim cinizmom v tonu glasu. Morda mu je zavidala uspeh in slavo, morda pa je to le ostanek tekmovalnosti iz dobrih starih šolskih dni, ko sta bila bolj ali manj na bojni nogi.

"Privilegiram? Ne, nikakor ga ne privilegiram zaradi njegove težke in mračne preteklosti. Pri tem ga ne bi imel tudi kaj privilegirati, kajti nobeden si sam ne izbere svoje usode. Pravim le, da je bil med šolanjem zelo nadarjen čarovnik, ki je uspel marsikaj, kar mnogi njegovi vrstniki niso in še danes ne."
Dumbledore je nehal govoriti in si k ustom znova ponesel skodelico čaja, ter srknil požirek. Z mislimi je bil pri Marku, ki se je nekoč šolal na tej akademiji.
Nadarjen čarovnik, ki si je žal izbral napačne poti, to je najbolj žalostno. Pomilovanje se je delno res izkazalo za pravilno, ampak popolnoma pa nikakor ne. Svoje narave ni znal nikoli čisto krotiti in najpomembnejšega, ljubezni ni nikoli cenil.
Ravnatelj je tedaj odložil skodelico in znova pogled preusmeril k oskrbnici, ki je sedela poleg njega. Rahlo se ji je nasmehnil ter dejal "Hvala lepa za ta pogovor Lillith, veselilo me je, da ste me sprejeli v svojo kočo. Zdaj moram žal iti, kajti čakajo me številni opravki, če me boste rabili, pa veste kje me najdete. V kabinetu. "
Počasi je vstal, ter si poravnal dolge snežnobele lase in stopil do vrat ter jih odprl. "Nasvidenje do prihodnjič."
Dumbledore je vrata zaprl in odkorakal nazaj proti šoli.


(Tokrat ne bova imela nobenega dvoboja, sem si premislil, ker se zdaj v kabinetu dogaja nekaj važnejšega in glede dogodkov je zaenkrat dovolj. Ni pa rečeno, da ne bo do tega kdaj drugič prišlo, saj je šolsko leto še dolgo in prvi obisk še ni primeren za dvoboj. )

"Nisem ciljala ravno na vas, govorila sem nasplošno..hja..najbrž je res tako prekleto nadarjen, kot vsi govorite." Je še uspela reči, ko se je ravnatelj prav hitro poslovil in odšel. 'Hm... le čemu v tak naglici? Se morda na šoli dogaja kaj zanimivega?' So jo sprva motrile najrazličnejše misli, ki so se, prav tako hitro kot prikazale, tudi pobrale iz njene glave. Močan, aromatičen čaj je izpila v enem dahu, nato pa s tleskom položila skodelico na pladenj, nato pa ga odnesla kar sama, po bunkeljsko.
Ko se je vrnila, je razpakirala svoje stvari in si kočo po svoje uredila, stene okrasila z raznimi slikami in s preprostim zamahom palice prižgala ogenj v kaminu. Za hip se je ustavila in globoko vdihnila svež zrak, ki je napolnjeval njen novi dom. Mila toplota, ki je vela s plešočih plamenov, lagoden vonj zelišč, ki so visela izpod stropa in varnost, so jo navdajala z zanimivim občutkom, katerega že lep čas ni čutila.
Premamila jo je notranja sla, zver v njej. Zaželela si je iti vPrepovedani gozd, vonjati gozdni zrak, čutiti objem senc dreves... Kaj hitro je bila že zunaj koče, že zaklepala vrata in se odpravljala proti notranjosti gozda...