Muzej trofej

Rodolphus je veselo vstopil v muzej. Gledal je po spisku glavnih fantov. Upal je da se bo na tem spisku pojavil letos ali pa naslednje leto. Pogledal je kip ki je prikazoval dva čarovnik v boju. Zaželel si je dovoboj. Za zabavo, je pomislil. Spet je pogledal na spisek. Tudi njegov oče je bil tukaj je pomislil. Ni mogel spraviti pogleda od srebrnega ščita ki se je lesketal v dnevni svetlobi. Hotel ga je imeti. Pogledal je na napis. Ščit poželenja. "Accio" je dejal. Urok ni deloval. Pogledal je okoli. Gotovo mora biti kdo kje za dvoboj.

Lucius je hodil po hodnikih in razmišljal. Kar je zadnje čase počel precej pogosto.
'Pa bo uspelo?' je dvomljivo pomislil. Zadnje čase mu je šlo večino stvari narobe, zato je v vse začel dvomiti.
Nenadoma je izza nekih vrat zaslišal nekoga, ki je izrekel priklicovalni urok.
"Očitno ni uspel," je rekel polglasno in ni vedel, po čem je to sklepal. Pogledal je naokoli in videl, da je hodnik prazen. Ni vedel od kod je prišel zvok, dokler se ni na hitro zasukal okoli svoje osi in s kotičkom očesa ujel vrata.
Spet je premeril hodnik po dolgem in počez, odkorakal proti vratom in potegnil na plan palico.
"Ne premikaj se, če nočeš kakšne kletve izkusiti na svoji koži!" je rekel, ko je dobesedno udrl skozi vrata.
Bil je pripravljen, da napade, ali pa palivo pospravi- odvisno, kako se bo odločil neznanec v sobi.

[a se bova pobila, ali me boš prepoznou, ali se bova izpovedala en drugmu, kok mava rada blackove.. (3. možnost mi je najbolša [= )]

Rodolphus je veselo pogledal neznanca. Gotovo bo za dvoboj je pomislil. "Da ne bom občutil kakšne kletve", se je Rodolphus začel na ves glas smejati. "Me ne prepoznaš" je dejal glasno.
Začel se je krohotati. Videl je kako Lucius meri z palico proti njemu. Sumkoma se je obrnil ter ga pogledal. "Cissy, je moja najboljša prijateljica" je še dejal potihem.

(tretja možnost, sory se mi neda pisat)

Lucius je nezaupljivo gledal fanta, ki mu je bil zelo znan. Res se ni mogel spomniti, kdo je, čeprav je bil prepričan, da ga pozna.
Ko se je začel smejati, se mu je v glavi že začela sestavljati slika človeka, ki se je tako smejal, čeprav mu še vedno ni bilo jasno, kdo je.
"Cissa?" je vprašal in spustil palico, na obrazu pa se mu je zarisal nasmešek.
"Saj res!! Rudolphus!" je rekel veselo in stopil bližje k njemu. "Sploh te nisem prepoznal! Spremenil si se!" je zavpil in pospravil palico nazaj v plašč.
Rudolphus je bil zares dober Narcissin prijatelj in poznal ga je zadnjih nekaj let. Še nikoli ni prišel v šolo tako spremenjen kakor to leto.
"Zrasel si," je pripomnil pikro in se postavil bližje k njemu. "Ampak še vedno si manjši."
Zadovoljno in izzivalno se je zarežal in ga pogledal. Njegove oči so ostale iste. Če Lucius ne bi imel modrih oči, bi bil ljubusumen na Rudolphusa.
"No povej Rud, kako kaj starejša Blackova?" je vprašal in se zarežal. Malo ljudi je vedelo, da je Rdolphus zaljubljen v Bello, ampak tisti ki so vedeli, so morali priznati, da niti ni nor. "Že ve?"
Vprašanje mu je postavil zato, ker je vedel, da mu je večino stvari zaupal, saj sta bila dokaj dobra prijatelja.

Rodolphus je vedel, da Lucius ve za Bello. Ve da jo ljubi. Vendar ne ve kaj je men menoj in njo. Opazno ga je pogledal. "Tudi ti si zrastel" je šepnil, pred tem pa ga je premeril. Vedel je da mora pogovor speljati na drugačen način, zato je dejal:"Kako pa je Cissy?" Ko je to izgovoril, se je spomnil dogodka na plesu. Le nasmehnil se je. Čeprav je bila Narcissa njegova prijateljica, mu je bilo že od nekdaj očitno, da sta za skupaj. Spet ga je premeril. Potihem je počakal na njegov odgovor, med tem pa je mislil da tri Blackove sestre:Bello,Andromedo in Narcisso.

Lucius je pogledal svojega dolgoletnega prijatelja in pomislil. Pri Rudolphusu je bilo enako kot pri njem - nikakor ni ujel Belle v svoje niti.
"Cissa je.. trmasta," je odgovoril z enakim odgovorom, kakor že zadnji dve leti.
"Ampak, z veseljem povem, da sva uradno skupaj," je rekel napihnjeno in še dodatno zrasel. "Prej sploh ni hotela dojeti, da sem enostavno edini pravi zanjo," je rekel samozavestno, kakor pravi Malfoy. Prav po čistokrvniško je bil prepričan, da enostavno ni bilo nikogar, ki bi bil boljši od njega, pa če je njegova kri osemnajstkrat prečiščena.
"Ampak važno, da je sedaj pri meni," je rekel bahavo in se zarežal.
"Pa ti? Slišal sem, da je Bella še bolj hudičeva, odkar se je Andromeda zatreskala v tistega.. blatokrvneža," je rekel in se komaj zatržal, da ni izrekel kaj hujšega.

Ko je Rodolphus slišal kaj je Lucius rekel o Cissy, se je nasmehnil. Čeprav je bila njegova najboljša prijateljica, v dobrem in zlu, je bil vesel da je končno našla nekoga, ki ga ljubi. Ko je slišal da sta uradno skupaj, se je še bolj nasmehnil in pripomnil:"Čestitam!".
"Da, Bella, je čisto ponorela, ko je videla tistega blatokrvneža z svojo sestro. Čeprav je bila zelo jezna, ker je odšla njena sestra v drugi dom, bi se Dromeda lahko vsaj toliko potrudila, da ne bi hodila z blatkorvnežem" je čisto sproščeno dejal. "Onečistila je rodbino Black" je še jezno opomnil. Takrat je pomislil da Bello, ki jezno kriči nad Dromedo, saj jo je zalotila z pihpuffovcem, blatokrvnežem. "Lahko si srečen da te ni bilo zraven" je dejal in začel obujati spomin, ko je Bella znorela in uničila vse pred sabo. "Uničila je celo učilnico urokov, in z Cissy nama jo je komaj uspelo pomiriti.

Lucius je pomislil, da je bilo res bolje, da ga ni bilo, saj je njegova pojava Bello vedno spravljala v nejevoljo in bi poleg učilnice uničila tudi njega. V to je bil prepričan.
"Ampak pustimo zdaj to. Tako jaz, kot tudi ti veva, kako se bo končalo. Cissa bo moja in Bella tvoja. Drugače ne more biti," je samozavestno rekel in se razgledal naokoli.
"Prej sem slišal, da si izvedel urok priklica. Kaj točno si iskal?" je vprašal in na hitro vtisnil v spomin stvari, ki so bile v muzeju. Kakšna stvar bi lahko prav prišla. Potem se je obrnil proti Rodolphusu in počakal na odgovor.

Rodolphus je Luciusa poslušal. "Urok priklica?" je vprašal. "Aja, nad tistim ščitom, ščit poželjenja, ali nekaj takega" je je radovedno dejal, nato pa spet pogledal k bleščečemu se ščitu. "Drugače, pa je tukaj veliko čarobnih stvari, katere bi nam lahko v prihodnosti pomagale" je še dejal in z pogledom ošinil veliko stvari, med njimi tudi meč Godrica Gryffindora. Z prihodnjostjo je mislil da gryffindorce, katerim še zdaleč ni bilo dovolj, da so nad njimi velikokrat izvajali kletve, kdaj pa kdaj, ob posebni priložnosti, pa tudi prepovedano kletev, ki jo je Rodolphus oboževal. Crucio. Pogledal je proti velikemu marmotnemu kipu, pod katerim je pisalo: Iwen Regust, umetnik iz 13 stoletja, kip vilinca. Čeprav naj bi bil to vilinec, se je Roddyu zdelo da kip izgleda bolj kakor Kapica.

(Kapica= un japonski demon, ka ga privlači kri... neki tazga)

Lucius je pokimal in pomislil, da je veliko stvai, ki jih bodo potrebovali tudi zunaj teh sten. Ob tem se je zadovoljno nasmehnil. Vedel je, da je bil Roddy prav toliko zloen kot on sam in da je prav toliko sovražil blatokrvneže, šlaple in Gryfondomovce kakor Lucius.
Nekaj časa je razmišljal, ali naj ga vpraša če ve kaj se dogaja tistim pod okriljem profesorja Neelstina. Ni vedel, ali je to varno, saj ni vedel, koliko ljudi ve za to, ampak tudi če Roddy ni vedel vsega, ne bo ravno tekel po šoli in strobezljal vse naokoli.
"Ti, Lestrange.. Si že slišal, kaj se dogaja s profesorjem Neelstinom? Si slišal, da zbira svojo 'klapo'?" je vprašal in se zazrl v prijateljeve oči.

Rodolphus je pogledal po sobani. V njej je bilo, očitno veliko starodavnih predmetov. "Z profesorjem Neelstinom? Ne nisem. Sem pa slišal govoriti Bello z Avis, v dnevni sobi, ko sta omenjali mojstra" je dejal, nato pa še pripomnil:"Mogoče veš kdo je to?". Pogledal je proti srebrni uri. Rodolphus je Luciusa gledal v oči, vendar ni vedel kaj se dogaja. O stvareh v Spolzgadu, ki so povezane s črno magijo takoj izve, in tokrat je bil še bolj prepričan da se pripravlja nekaj temnega, saj se je govorilo o profesorju Neelstinu, da naj bi se zanimal za črno magijo. "Kaj se pripravlja?" je vprašal čisto nezaupljivo. Vedel je da se nekaj, saj se Bellatrix nikoli ne bi družila z profesorjem. Po dolgem premoru pa je še dejal:"Povej mi!"

Lucius je pokimal, ko je Roddy povedal, da ne ve nič. Sicer mu je bilo to čudno, saj je pričakoval, da njegov prijatelj vse prvi izve, če se pripravlja kaj mračnega, ampak pomislil je, da ponavadi pa pač moraš zadnji izvedeti.
"Torej.. Prof. Neelstin je zelo naklonjen črni magiji in zdi se mi, da se pripravlja nekaj velikega. Če povem po pravici ne vem točno kaj, kajti ujel sem le delček pogovora med dvema učencema," pomislil je, kaj sta še rekla, kar bi mu prišlo prav, da bi sestavil koščke sestavljanke.
"Ne spomnim se ničesar," je naposled rekel. "Vem samo, da bo nekaj velikega in da je začel okoli sebe zbirati učence. Sicer ne vem, kaj mu lahko pomagajo, saj so v primerjavi z njim zelo neizkušeni. Ampak po pravici povedano, z veseljem bi se mu pridružil. Vsaj nekaj zanimivega bi se dogajalo."
Toda Lucius se ni zavedal, kako aleč bo vse to prišlo, ko bo čez nekaj let imel svojega otroka.

"Kaj?" je vprašal. O Črni magiji, se je na šoli veliko govorilo. "Samo slišal si, a?" je vprašal čisto brezkrbno. "Ne laži mi, dobro vem da imaš nekaj zraven, iz pravega testa si" je dejal nekoliko ukazovalno, a brezčutno. Ugibal je da je Lucius eden izmed privržencev, saj mu je zmeraj govoril o silni Črni magiji. "Bellatrix in Avis, sta z njimi?" je vprašal še enkrat, tokrat nejevoljno. Četudi je Bellatrix v krogu privržencev, je bil pripravljen, da se jim pridruži in zasenči ravnatelja šole. "Vem da mi ne smeš povedati" je po nekaj minutah molka le doumel Rodolphus. To bi bila izdaja, je še enkrat pomislil, nato pa se je že domišljal samega sebe, v družbi Temnega Lorda. "Komaj čakam, da pride tisto o čimer govoriš, kajti takrat se bom novi temni sili pridružil. Moj oče je dober prijatelj profesorja Neelstina, skupaj sta obiskovala šolo in rekel mi je da naj mu povsod sledim" je dejal Roddy in se zazrl prijatelju v oči.

Lucius je pogledal Rodolphusa, ki mu ni vrjel. Vedel je, da mu ne bo, ampak Lucius zares ni imel nič zraven. Še. Toda v njegovem načrtu ni bilo, da bo do konca svojega življenja na svetli strani prenašal dobrohtne opazke babic, ki mu bodo ponujale čaj.
Toda vseeno prijatelju ni ugovarjal, saj se mu ni dalo prepirati in dokazovati, da še ni imel priložnosti govoriti s profesorjem.
"Ne vem, če sta zraven. Domnevam, saj sta se pogovarjali.. Ali pa sta tudi onidve le ugibali," je rekel in se zamislil. Kolikor se je spomnil pogovara, sta bili obe prepričani, da nekaj temnega obstaja. In da je s tem povezan profesor Neelstin.
"Tvoj oče je hodil v šolo skupaj z Neelstinom?" je vprašal in ga nejeverno pogledal. Ni se mogel spomniti ali mu je oče to kdaj omenil, saj so se Malfoyevi dobro razumeli z Lestrangeovim in so se med sabo dobro poznali.