Stopnišča

Bellatrix je bila oseba, ki ni marala nepričakovanih, nenadnih sprememb.
Ravno iz tega razloga ni marala bradavičarskih stopnišč. Resda si se lahko približno naučil, katero stopnico je bolje preskočiti, katerim se je splošno bolje izogniti in katera te bodo ob določenih dnevih v mesecu pripeljala na določene kraje, a stopnišč je bilo ogromno in Belli se je (seveda samo takrat, kadar je bila sama) vedno uspelo izgubiti.
'In to po šestih letih na tej nesposobni šoli,' si je besno mislila sama pri sebi, ko je štorkljala po neznanem, širokem, in neprijetno praznem stopnišču.

((tuki je za mojo sestrco rezerviran, tko da shoooo!!!))

Hitela je nazaj v Drznvraanovsko dnevno sobo. Vračala se je iz sovjega stolpa, kjer si je sposodila eno izmed šolskih sov, da je poslala pismo.
Tekla je po velikih in dolgih hodnjikih, ter na čase pogledala na zapestno uro. Ni si ravno želela, da jo ujamejo. Se bo raje ponoči odplazila ven.
Prispela je do prvega stopnišča. Zadihano se je naslonila na ograjo stopnišča, da bi prišla do sape. Nato se je počasi povzpela po stopnicah. Nenadoma je stopila na stopnico, ki se je vdrla. Stopnišče se je zatreslo in spremenilo svojo pot. Andromeda je pristala na drugem hodniku.
Glasno je zaklela in se jezno odpravila po hodniku. Tišino je prekinilo enakomerno topotanje čevljev. Andromeda je zavila okoli vogala in videla osebo, ki je oddajala te glasove.
''Bellatrix?'' je zamrmrala in se zazrla v sestro, ki ji je stala nasproti.

Obstala je sredi koraka in po telesu jo je spreletel neprijeten srh. Počasi je dvignila pogled, s katerim je prej preučevala vsako stopnico posebej, za vsak slučaj, če bi se kateri izmed njih zazdelo zabavno, da uklešči Bellino nogo.
Ko je pred seboj zagledala obraz, ki ga je tako vztrajno, a dokaj neuspešno, poskušala popolnoma ignorirati in sčasoma pozabiti, so se ji oči priprle v zaničevalnem pogledu.
Še pogled na Filchevo raztreščeno, pomilovanja vredno pojavo bi jo spravil v boljšo voljo.
'Izmed tisočev ljudi, ki se preganjajo po tej ustanovi, moram srečati prav njo! Mi vsaj ni rekla *Bella*,' je trpko pomislila in se krčevito oprijela ograje.
"Ah, ti si. Kako ti je že ime? Počakaj, saj se bom spomnila.... Čistokrvni izmeček? Ne? Tista-ki-obrne-hrbet-družini-potem-ko-je-ta-zanjo-skrbela-enajst-let? Ne? Mogoče Zahrbtnica? Izdajalka? Kaj sploh delaš ob taki uri zunaj varnega zatočišča svojega piflarskega doma?"
Njen glas je bil zajedljiv, a še zdaleč ne tako poln sovraštva, kot si je Bellatrix želela. Najraje bi se samo vzvišeno sprehodila mimo sestre, a so njene noge negibno obstale sredi stopnišča.

(( en zelen pa en modr))

Andromeda se je z ramo naslonila na steno in roke prekrižala na prsih. Globoko je zavzdihnila in počakala, da njena sestra konča z monologom.
'' 'Čer tudi tebi.'' je posmehljivo pozdravila in nato nadaljevala.''Človek bi si mislil, da si si v vseh šestih letih, odkar sem tukaj, izmislila kakšno bolj izvirno ime zame. Ta mi gre že pošteno na živce. In tisti dve besedi sta hudi psovki veš, nebi smela tako grdo govoriti.Vam, čistokrvnim spolzgadovcem krepko primankuje domišlije. ''
Uživala je, da je živcirala sestro. Ni je bolela nobena beseda, ki jo je izrekla, saj je že dolgo tega zamorila vse lepo mišljenje o svoji družini.
''To bi lahko pravtako jaz vprašala tebe. Ne reci mi, da si se odpravila na ogled vseh 'znamenitosti' ki jih ima bradavičarka?'' na obrazu se ji je še vedno poigraval nasmešek. Zopet se je polno postavila na noge in se ni več naslanjala na steno. ''Ali si se pa ponovno izgubila? Uživaj sestra.'' je siknila v njeno uho in se ponosno odpravila naprej. Dajala je občutek, da ji ni mar. No, saj ji res ni. ''Upam, da najdeš izhod.'' je še z glasnim glasom pripomnila in hodila naprej.
Komaj se je zadržala, da se ni ozrla nazaj, da bi preverila ali Bellatrix gleda za njo, ali pa se je odpravila naprej.


(obožujem modre Oglas: iščemo profesorja, ki bi nama dal kazen zaradi nočnega pohajkovanja po gradu. )

"Izmislila kakšno bolj izvirno ime? Imen se ne spreminja samo zato, ker bi utegnila dolgočasiti njihovega nosilca. Imena ostajajo," je siknila, razdražena, ker je bilo Andromedi tako očitno vseeno. Še bolj pa jo je jezilo, da jo je sestra znala tako hitro zživcirati. In namesto da bi se začela dreti nanjo, jo zmerjati ali pa bi jo vsaj poskušala prekleti (tako bi imela Bella za izvajanje najgnusnejših urokov dober izgovor samoobrambe), je Andromeda vedno reagirala povsem hladokrvno in ignorantsko.
Situacija bi morala biti ravno obratna! Bellatrix vendar nikoli nihče ne živcira brez hudih posledic!
Ko je sestra z dvignjeno glavo šla mimo nje, jo je že imelo, da bi ji zabila palico v nos.
"In nisem se izgubila," je rekla, nato pa se, s težkim srcem in razbitim ponosom, odpravila za njo. Izgledalo je namreč, da se Andromeda dobro orientira v delu Bradavičarke, kjer sta se znašli. Dohitela jo je in se zanalašč postavila tako, da sta hodili druga zraven druge. V tišini. Z veliko težavo ji je uspelo obvladati spomine na njuno skupno preživeto otroštvo, ki so ji kar sami od sebe trmasto silili pred oči.

Roke je vtaknila v žepe svojega plašča in z ritmični koraki hodila naprej. Lasje so rahlo valovali v vetriču, ki ga je ustvarjala njena pospešena hoja.
Kmalu je za seboj zaslišala korake. Sestra jo je kmalu dohitela in sedaj sta hodili z ramo ob rami. Andromeda se je sunkovito ustavila in sestro zagrabila za nadlaket.
''Zakaj mi slediš? Kaj bi rada od mene?! Pusti me na miru, da živim svoje izdajalsko življenje, stran od tebe in cele družine.'' ji je zabrusila, izpustila njeno roko in se povzpela po stopnicah, ki so se znašle pred njima. A Bellatrix ji je ponovno sledila. Andromeda je stekla po stopnicah, ne da bi jih štela in kmalu se ji je to maščevalo. Njena desna noga se je ukleščila v navidezno leseno stopnico in stopnišče se je zopet premaknilo.
''Preklete stopnice, prekleti hodnik!'' je jezno zavpila in z roko udarila po leseni ograji. Z nekoliko težavami je nogo izvlekla iz stopnice in se prebila na neznan hodnik.
''Super, res super.'' je sama sebi mrmrala in nosnice so ji plale od jeze. Še vedno se ni zmenila za sestro, ki je prišla za njo.
Čeprav Andormeda tega ni priznala, se ji ni niti sanjalo kje sta se znašli. Vedela je samo, da sta eno nadstropje višje. Ampak v temi se ni dalo razbrati kraja. Hodnik ni bil ravno pretirano razsvetljen. Svetloba je prihajala samo skozi gotsko oblikovana okna, ki jo je oddajala luna. Izza pasu je potegnila palico.
''Lumos.'' je zamrmrala in palica v njeni desnici je zažarela. Razgledala se je in se nato obrnila k Bellatrix. Jezno jo je premerila in pripomnila.
''Kaj pa bo potem, če kateri izmed tvojih čistokrvnih Spolzgadovcev izve, da si okoli hodila z izdajalko svoje rodbine?'' jo je zbodla in še posebej poudarila besedo 'čistokrvnih'.

Začutila je, da se je Andromedino razpoloženje spremenilo. Njeno ignoranco je sicer zamenjala jeza, kar v splošnih merilih ni veljalo za dobro zamenjavo, a Bella je že imela svoje dobre razloge, da se je zaradi spremembe zadovoljno zarežala.
Igro je veliko lažje igrati ob sodelovanju soigralcev.
"Rade volje bi te pustila, da živiš svoje razsvetljeno novo življenje, a naša rodbina je, če ti tega v enajstih letih mogoče ni uspelo potuhtati, med plemenitejšimi v čarovniškem svetu in taka krvotajstva ne ostanejo skrita budnim očem javnosti. Tebi je verjetno lahko, ko te vsi gledajo kot žrtveno jagnje, kako si uboga in kako si pogumna mala deklica!" ji je vzvišeno navrgla in jo z neprikritim zadovoljstvom opazovala, ko se je Andromeda borila z začarano stopnico.
"Pa ne da mi bežiš?" se je posmehnila. "Saj ti ne sledim. Slučajno je naneslo, da sva namenjeni v isto smer. Tako da ne skrbi glede mojih čistokrvnih Spolzgadovcev. Čakaj malo? Od kdaj ti pa gre v nos tudi čistokrvnost? Besedo uporabljaj z več spoštovanja, mala, tudi tebe označuje."
Imela je preveč opravka z nadzorovanjem sarkazma v svojem glasu, da bi utegnila biti pozorna, kje hodita. A ko se je Andromeda nenadoma ustavila in se je Bella končno le razgledala po hodniku, kjer sta se znašli, jo je nemudoma prešinilo, da nista prišli na željeni cilj.
"In zakaj si se ustavila? Pa ne da si se ti izgubila?"

''Briga me, Bellatrix. Nisem taka kot ti in Narcissa, ki lezeta v rit mami in vsem ostalim. In to samo zaradi premoženja in črne magije. Gnusita se mi, obe.'' je zabila nazaj in se počasi odpravila naprej po hodniku. Mogoče pa pride do kakšnega stopnišča ali vrat.
''Kako je slučajno naneslo, da sva namenjeni v isto smer, če pa si bila, ko sa se srečali, napotena v smer iz katere sem prišla? Ne laži.'' je rekla in se sunkovito obrnila proti sestri.
''Mene čistokrvnost ne označuje več! Ti ni jasno? Maloprej si mi zagotovila, da sem jo izdala, zato ne obračaj svojih besed in ne misli da ti bom nasedla. Nisem več naivna punčka, ki se presneto trudi, da bi ugodila sestram in staršem. Zabij si to v to svojo spolzgadovsko bučo!!'' je v eni sapi povedala in se s pogledom zapičila v Bellatrixine posmehljive oči.
''Ne, midve sva se izgubili. Kot ti piše na obrazu, nimaš pojma kje sva.'' ji je zasikala nazaj in se naslonila na steno.

"Zakaj ti pa ne bi smela lagati?" je nedolžno vprašala in se ležerno poigravala s palico. "In mimogrede, midve ne obstajava. Sem samo jaz posebej in ti posebej. Če si se ti izgubila, je to tvoj problem, jaz sem samo zašla."
Tudi ona se je naslonila na steno in zdolgočaseno zavzdignila. Pogled na razkračeno Andromedo je bil preproso prečudovit, da bi utegnila razsajati zaradi njenih neprimernih besed ali neugodnega položaja, v katererega sta zašli. Ravno nasprotno; postajala je nesramno dobre volje.
"Si bom vbila v mojo bučo, da si zdaj naivna odrasla ženska, ki se trudi ustreči drugačni publiki, občinstvu bunkeljnov, šlaplov, hišnih vilincev in blatokrvnežev. Ti pa poskusi dokončno razumeti razliko med izdajo rodbine in izdajo čistokrvnosti. Slednjo boš izdala šele, ko se boš valjala v kakšnem grmu z ničvrednimi bunkeljni, v kar sploh ne dvomim."
Za hip je utihnila in pozorno prisluhnila, saj se ji je zazdelo, da je slišala top odmev korakov. A Bradavičarka je bila, sploh v nočnih urah, vedno polna sumljivih šumov in zvokov, zato se ni pretirano obremenjevala.
"Ahhh, s prilizovanjem se da marsikaj doseči. Ne bom zanikala, da se nikoli ne poslužujem lezenja v rit, treba pa je poudariti, da tega ne delam zaradi premoženja. Ali črne magije. Oboje mi je na voljo brezplačno. Mogoče bi morala tudi ti kdaj poskusiti, zdaj ko te bodo starši razdedinili, te bo tvoje pomilovanja vredno finančno stanje v to slejkoprej prisililo."

((bo filch zdele enkrat prcijazu mim))

Globoko je zavzdihnila in skozi nosnice jezno izdihnila zrak.
'Daj, Andromeda. Pomiri se. Samo pomiri se. Njen cilj je, da bi te razjezila in ne daj ji tega veselja. No, eden izmed njenih ciljev.
Ob steni je zdrsnila v sedeč položaj in sedla na mrzla kamnita tla.
''Če si pa zašla, zakaj si potem še tukaj. Izvoli torej oditi.'' ji je zamrmrala nazaj in z palico v desnici živčno udarjala po levi dlani. Poskušala je pomiriti živce, saj je s kazanjem jeze in razburenosti, samo povečevala Bellatrixin ego. Kateri pa je tako ali tako že prevelik.
''Kako si lahko tako prepričana, da se že nisem? Mar misliš, da čakam svojega čistokrvnega princa?'' se je zahahljala in s kotičkom očesa poškilila proti njej, da bi videla njeno reakcijo.
'Kocine mi gredo pokonci ob njej. Še tistega norega hišnika in njegovo staro mačko, ki spominja na gnezdo bolh, bi raje srečala, kot pa tole...'si je mislila in nato prisluhnila.
Zazdelo se ji je, da sliši pridušeno mrmranje, ali godrnanje. Vstala je in se z dvignjeno palico odpravila po hodniku. Ravno je zavila okoli vogala, ko je tišino presekal krik. Oziroma mačji cvilež. Andromeda je poskočila od presenečenja in nečesa mehkega, ki ga je začutila pod podplati škornjev.
'O kriza. Konec je z mano.' je zavpila v mislih. Stopila je namreč na rep gospodične Norris, hišnikove mačke.

"Kaj je zdaj to gospodična Norris?" se je izza vogala zaslišal sumničav in raskav starejši glas. "Glej no glej, sestri Black se potepata po hodnikih ob urah, ko bi vsi že morali biti v posteljah."
Filch ju je s svojimi ostrimi očmi prebadal in se zraven zadovoljno smehljal. "Mularija si resnično vedno več dovoli, kajti včasih nikomur niti na pamet ni prišlo, da bi kaj takega počeli! Ajde, z mano v kabinet, toda ne v moj, pač pa v ravnateljevega, da bo ta videl, da ne lažem in res kršite pravila.
Me zanima, kaj bo imel na to povedati, palice pa mi takoj dajta!
Hišnik jima je pobral palice, ter se že obrnil, da bi odšel proti Dumbledorjevem kabinetu, ko je nenadoma obstal, se obrnil proti učenkama in priliznjeno vprašal "Ali pa imata morda kaj povedati, s čim bi se branile? Me prav zanima namreč, kakšno laž si bosta spet tokrat zamislili smrklji pred ravnateljem."
Filch ju je opazoval in obenem božal svojo mačko, ki mu je počivala na ramenih.

Bellatrix je ševedno vedno premlevala Andromedin 'Mar misliš, da čakam svojega čistokrvnega princa?', ko ji je nenadoma nekdo izpulil palico iz rok.
"Hej, čakaj malo!" se je takoj razburila, a takoj zatem utihnila ter začela mrzlično premišljevati, s kakšnim izgovorom naj se izvleče. A Filcha je bilo težko prelisičiti- resda bi ga na testih inteligence še troli premagali, a če nekdo pol stoletja opravlja eno in isto službo se vseeno marsičesa nauči.
"Dober večer, gospod Filch," je zato rekla z še bolj nesramno priliznjenim glasom, kot ju je on pozval, naj pojasnita, zakaj sta zunaj ob tako pozni uri. "Res mislite, da bo ravnatelj vesel, ko naju boste praktično sredi noči zvlekli v njegov kabinet? Profesor Dumbledore se ima ukvarjati s pomembnejšimi stvarmi kot sta dve učenki, ki izgubljeno tavata po hodnikih. Po pravilih naju morate predati predstavnikom najinih domov in ti potem naprej določajo o zasluženi kazni. Vseeno nama pa lahko pokažete pot iz tega labirinta hodnikov. Res sva se izgubili."

''Fak, Fak...''je tiho zamrmrala in se prihrulila k steni. Zaslišala je star godrnjav glas, ki se je hitro približeval. Nenadoma se je, iz nič, izza vogala prikazal stari hišnik.
Andromeda se je ustrašila zgrbljene postave, oblečene v sivo-rjav star plašč. Stopila je par korakov ritensko in opazivala hišnika, ki je svojo mačko vzel v naročje. Nato je imel zopet svoj slavni govor o starih časih. In kaznih. In dovoljenjih za pretepanje. In o današnji mladini.
''Super, sedaj me bo zvlekel še k ravnatelju!'' je zabrundala in prekrižala roke na prsih.
Nato ji je starec iz desnice povlekel palico in jo skrbno spravil. Prav tako je storil Bellatrix. 'Hja, vsaj skrbeti mi ni treba, da me bo preklela z eno izmed njenih ljubih črnih kletev, zaradi izzivanja. Ne izgleda ravno dobre volje.'si je mislila Andromeda in se zarežala.
Bellatrix je začela s svojim priliznjenim glasom rpepričevati Filcha, da nista krivi.

"Kaj mi boš ti o pravilih smrklja!" jo je prekinil hišnik ter se ostro zazrl proti Bellatrix. "Sam jih poznam mnogo bolj in mnogo dlje kot ti. A, točno! Kako pa ti veš, kaj sploh v pravilih piše, če se jih tako ne držiš? Ali pa so to le tvoja izmišljena pravila?"
Hišnik se je približal obema dekletoma, njegov pogled pa je naglo preskakoval med Bellatrix in njeno sestro.
"Glede ravnatelja pa je tako modrijanka, da mi je sam dovolil, naj privedem v njegovo pisarno tistega, katerega moram privesti po svojem mnenju in vidve že spadata sem. Svoj dragoceni čas bo pač malo posvetil tudi vama. Kajne gospodična Norris?" Svojo mačko je pobožal, ter se nato spet posvetil dekletoma.
"A ne bosta me zavedli z besedami, sploh ne! Mularija bi se na vsak način rada rešila, toda nič ne bo! Veseli bodita, da vaju ne čakajo verige in natezalnice.
Zdaj pa dovolj govorjenja! Gremo in da ne slišim nobene vesede več, kajti potem bo kazen samo še večja. Hahaha" se je zarežal hišnik in nakazal učenkama, naj mu sledita.

"Poznam pravila, da jih znam pravilno kršiti," je rekla zaničujoče. "Vaša slulžba mora biti res zabavna. Dolga leta le laziti za učenci in vsakega, ki preglasno diha poslati ravnatelju za vrat. Niste zmožni opraviti sami? Kot ste sami rekli, vam ni rekel 'pripeljite vsakega učenca' ampak 'prpeljite le tiste, za katere res mislite, da so njihovi prekrški vredni mojega časa.' Pa saj vas razumem, verjetno vam mora biti hudo opazovati vse te študente z vednostjo, da sami nikoli niste bili in nikoli ne boste deležni take izobrazbe."
Kazen je zdaj sploh ni zanimala. Filchevim groženjam o natezalnicah in verigah so se tako ali tako vsi smejali. Z rokami, prekrižanimi na prsih je trmasto hodila poleg neme Andromede, medtem ko je Filch, vesel kot že dolgo ne, hodil spredaj.

Filch ju je še vedno vodil po labirintu hodnikov in jima nalagal pridige o pravilih. Nenadoma je spregovorila Bellatrix. Andromeda je le zavila z očmi in zdolgočaseno zavzdihnila.
''Daj. daj Bellatrix. Pojma nimaš o pravilih.'' je zagodrnjala Andromeda in se zazrla v čemerno sestro. Slednja je z veseljem godrnjala preko pravil in hišnika.
Andromeda je nekaj časa ostala tiho in se le ozirala po hodnikih, katere so prečkali. Bili so ji nekako znani, ko pa so le zavili okoli vogala, je natanko vedela kje so. Zidovi so bili osvetljeni z baklami, ki so dajale medlo svetlobo.
Lahko bi pobegnila, ampak hišnik ima še vedno mojo palico.'si je mislila. Poznala je nekaj prehodov in tapiserij, ki so bile v bližini. Le te ji je pokazal Sirius, na enem izmed pohajkovanj po gradu. Ampak, če bi šla, bi Bellatrix odšla za njo in izdala bi vse skrivne prehode. Sestri ni zaupala.

"Ne steguj jezika punčara, če ne veš, kaj te čaka" je ostro hišnik dejal Bellatrix, a jo pri tem še z pogledom ošinil ni. "Vseeno mi je za študente in prav nič mi ni hudo, da nisem bil deležen take izobrazbe, saj lahko izobražen človek živi bedneje kot neizobražen in tvoje filozofiranje je zgolj zapravljanje časa. Strupene besede ki jih trosiš naokoli bodo nazadnje še najbolj škodovale prav tebi."
Filch je hodil dalje z mačko ob strani in počasi so se približali kamniti gargojli, ki je vodila v ravnateljev kabinet.
Palici obeh učenk je še naprej stiskal pri sebi.


(nadaljujemo v ravnateljevem kabinetu)