Zapuščena učilnica

Jane je ob pohvali zardela. Bilo ji je zelo všeč, če jo je kdo pohvalil, še posebej če je to učenec višjega letnika. Zato se je obema Caley in Rachel veselo nasmehnila. Ob Caleyinih besedah, da se jim že mudi, je Jane pogledala na uro. Res je bilo že pozno, ona pa je morala še ponoviti snov za obrambo. Poslovila se je od vseh in se odpravila proti dnevni sobi.

Remus je za trenutek pomislil o Caleyinih besedah. Tudi sam je že razmišljal o tem da gredo morda predaleč. Eno je bilo uroke vaditi v učilnici na bavkarju spet drugo pa na enem izmed učencev. A nato se je spomnil kaj vse so Spolzgadovi že naredili ostalim domovom.
"Ne mislim da ne gremo predaleč in nikakor nismo kot oni. Res je da bomo jutri v večini in se bomo spravili samo na enega Spolzgadovca a to je še vedno učenje katerega so Spolzgadovci imeli že toliko let in so zat v prednsoti. Ampak ko se bomo resnično udarili z njimi bomo v manjšini ali pa enakovredni. Poleg tega pa tistih nekaj turov in mozoljev ne bo resno škodilo nikomur. Oni pa so že veliko ljudi resno poškodovali. Mi jim bomo samo pokazali da se jih ne bojimo amapak da je prišel čas da nas nehajo podcenjevati." trdno je verjel v svoje besede.
"Vem da se zdi kot da gremo predaleč a nekje je treba začeti in sam mislim da ne bo nič narobe s tem če za začetek okusijo malo svojega obnašanja. Ali imaš pomisleke?" jo je prijazno vprašal. Vstal je in se malo pretegnil nato pa se spet zazrl v Caley "Sama veš da če ne nekaj naredimo nas bodo pohodili. Poleg tega pa...." širok nasmešek se mu je narisal na obrazu "Malo se moramo tudi pozabavati. Veliko nevarnosti bo v prihodneje." Pomežiknil ji je in upal da jo je prepričal. Brez nje tega ne bo zmogel.

Caley je premišljevala o njegovih besedah in morala je priznati, da ima prav. Jutri ne bodo nikogar poškodovali, edino ego njihove žrtve bo verjetno trpel. Kar pa je kvečem dobro. "Prav imaš... Tudi oni so se vedno spravljali na mlajše od sebe in redko kdaj je bilo ena na ena." je počasi prikimala. "Res ne bo nobene hujše škode." se je končno zopet nasmehnila. Ko se bo začelo zares, bo veliko hujše in morajo se dobro pripraviti.
"Še nekaj sem te mislila prositi. Saj boš lahko jutri preden gremo preveril zemljevid, ne? Da ne bomo cel večer iskali Spolzgadovca kot neumni." Zopet je bila bolj polna energije in prepričana, da delajo pravilno. Ne samo, da je njihovo početje pravilno, ampak celo nujno potrebno. Ne bo je več dolgo na šoli in hotela je biti prepričana, da Spolzgad ne bo celo večnost hodil po drugih domovih.
"Hvala Remus. Oprosti, ker sem podvomila." je dodala s komaj opazno rdečico. Iz notranjega žepa, ki jih je bilo na njenem plašču več kot je običajno, je potegnila dve liziki. Eno je ponudila Remusu, drugo pa dobre volje vtaknila v usta.

Remus je sprejel liziko in se ji prijazno nasmehnil "Ni problema. Vedno na voljo." Priklonil se ji je in se zarežal na vsa usta. Liziko je porinil v usta "Seveda bom poiskal našo "žrtev"." je rekel.
"Samo ti si pa res odvisna od sladkarij kajne" bila je bolj opazka kot vprašanje. Sedaj je Caley poznal že kar dobro in le redko jo je videl brez sladkarij. Kako uspe obdržati takšno postavo je pomislil. Njegove misli niso namigovale na nič posebnega ampak slišal je neumna dekleta, ki so neprestano pazila na kalorije in niso pojedle niti pite ali karkoli podobnega ker je tam pač preveč kalorij. Pomsili je na Taro. Ona ni imela nikoli takšnih prebliskov. In tudi Caley ne. Zato pa se je tako dobro razumel z obema.
"Mislim da je čas da se tudi jaz vrnem v Gryfondom. Se vidiva pred vhodom jutri kajne? Aja pa seveda še pri urah." pomežiknil ji je in se počasi odpravil proti vratom a se je an sredi poti hitro obril "Midva bova tam malo prej kajne? Da izbereva žrtev. Saj veš na karti." vedel je da ga je razumela zato ni čakal na odgovor ampak se je odpravils kozi vrata.

Caley se je nasmehnila njegovemu posrečenemu priklonu in zdrsnila z mize. "Od sladkarij niti ne toliko, bolj od lizik. Ostale sladkarije jem samo po zajtrku, po kosilu, po večerji in po obisku Meryascoveene... Ok, odvisna sem od sladkarij." se je zasmejala. Verjetno bi bila res sitna, zoprna in neznosno tečna, če bi ji kdo prepovedal sladkarije. Sploh si ni znala predstavljati kako bi bilo brez češnjevih lizik pa čokolade s karamelo in seveda čokokugel... "Na glej, zdaj sem si pa zaželela čokolade! Vidiš kaj si naredil?" mu je v šali očitala.
Res je bil že čas, da se spravita v dnevne sobe, zato je z zamahkom palice pogasnila sveče in bakle ter sledila Remusu na hodnik. "Ja, najbolje, da sva tam nekaj minut prej, da se do konca zmeniva. Pa da nihče ne opazi karte, seveda. Enkrat mi boš moral povedati kako je ta mojstrovina nastala." Vrata učilnice je zaklenila z geslom, nato pa splezala še mimo portreta. "Lahko noč, slavček." se je poslovila od pevca. Na vrhu stopnišča sta z Remusom zavila vsak v svojo smer, zato se je poslovila tudi od njega. "Se vidiva pri urah in lahko noč." mu je prijazno zaželela, potem pa se napotila proti hodniku, ki jo bo pripeljal k dnevni sobi.

Remus se je nenadoma znašel v zapuščeni učilnici. Že toliko časa je minilo od tedaj, ko je bil nazadnje tukaj. Hitro je prijel za palico in zamahnil z njo, da so se bakle na stenah prižgale in je svetloba prijetno napolnila učilnico. Nameril je še proti oddaljenemu kaminu in tudi v njem je zagorel prijeten ogenj, ki je s svojo toploto že začel grete stene učilnice. Remus se je nasmehnil ob pogledu na prostor, ki sta ga z Caley uredila za njihov krožek. Še vedno je bilo potrebno geslo za vstop a Remus ga je seveda poznal zato je z lahkoto vstopil. Na srečo pa ga očitno ni vedel nihče drug saj je bil prosto natanko takšen kot je bil nazadnje ko je bil v njem.
Remus se je vsedel na eno izmed miz in se prepustil sanjarjenu o časih, ko so tukaj preganjali ubogega bavkaraj in se pripravljali na boj s Spolzgadovci.
Škoda da je tako hitro vse skupaj minilo
Remus ni opazil da je pustil vrata priprta in tako je lahko sedaj v učilnico prišel kdorkoli.

(ČE se komu da naj pride na obisk )

Andromeda se je praznih misli sprehajala po gradu. Njene noge niso imele cilja, samo hodila je po gradu, da si je s tem krajšala čas. Ni imela knjige za branje, ne učne snovi za ponavljanje. Pravtako ni bilo nikjer nikogar.
Verjetno je najbolje da se odpravim v knjižnico in tam počakam večerjo. je pomislila in pogledala na uro. Do obroka je bila še ena ura in pol. Zavila je okoli vogala in zagledala vrata že davno opuščene učilnice. S tihimi koraki se je približala. Gnala jo je gola radovednost. Le zakaj bi iz stare učilnice pronicala svetloba? Z roko se je raklo dotaknila debelih lesenih vrat in potisnila, da so se na tečajih odvrtele v notranjost učilnice. Pokukala je skozi in na eni izmed miz zagledala sedečega študenta.
''Remus?'' je presenečeno vprašala in vstopila. Njega sem pa zadnjega pričakovala tukaj. Kvečjemu kako gručo Spolzgadovcev, ki bi imeli svoje 'skrivne' sestanke.
''Kaj pa ti počneš tukaj popolnoma sam? Mislim...Upam, da te nisem zmotila.'' je vprašala in vstopila v prostor, kateri je bil že prijetno topel zaradi ognja, ki ga je oddajal ogenj v kaminu.

Iz zamišljenosti ga je zbudil glas, katerega res ni pričakoval. Ob prvem šumu je že hlastnil po palici, a je ni izvlekel ko je videl kdo se mu je pridružil.
"Živjo Andromeda." ji je rekel ter se nasmehnil. Bilo mu je všeč da se mu je pridružila, saj ni maral samevati. Šele zdaj se je zavedel, da je postil vrata priprta in bi lahko njhov skrivni štab našel kdorkoli. Ko je vstopila in se mu še malo prebližala ji je končno odgovoril
"Malo razmišljam. Saj veš o preteklosti in o vsem kar se je dogajalo v tej sobi." za trenutek je predahnil nato pa nadaljeval "Veš včasih smo se tukaj zbirali ljudje, ki ... hm se nismo strinjali s tem kar počnejo Spolzgadovci" začel je previdno saj ji ni hotel predstaviti vsega v slabi luči.
"Bilo nas je nekaj ljudi iz vseh domov, razen iz Spolzgada, ki smo se odločili da imamo dovolj njihovega nasilja in se bomo uprli. A načrt ni popolnoma uspel. Vse je skoraj padlo v vodo" žalostno je utihnil a nato z nasmehom dodal "A vsega še ni konec. Poleg tega pa je ravnatelj sedaj ustvaril Feniksov red. Povej mi kaj misliš o tem. nisva se še imela priložnosti pogovoriti, vse od tedaj ko naju je ravnatelj povabil na pogovor."
Zazrl se je Sirisusovo sestrično.
Kako si je lahko tako podobna z Bellatrix in hkrati tako različna
Nasmehnil se je in počakal na njen odgovor. Pred tem ji je z roko nakazal naj si najde prostor, kjer se bo vsedla.

Zdrznila se je ob Remusovem hitrem gibu, ko je poprijel za palico. Nato se je umirl in ji odzdravil.
''Čudno, nisem vedela za ta vaš krožek. Vendar, če bi, bi se z veseljem pridružila, če bi me hoteli seveda.'' je odkrito povedala in nato stopila do mize, ki je stala nasproti tiste na kateri je sedel Remus. Počasi je sedla nanjo, saj se je miza rahlo zamajala od svoje starosti. Bila je popisana in porezljana, kot je izgledala je imela že zavidljivo starost.
''Feniksov red.'' je zamrmrala. ''Meni se ne zdi slaba ideja, je pa seveda vredna velikega poguma in vdanosti. Če se bo..'' vtihnila je in pogledala proti vratom.'' Če ne zameriš, bi bilo bolje zapreti vrata.'' je pripomnila in zamahnila s palico, da so se vrata z rahlim treskom zaprla.
''Takole...nimam ravno želje da bi kdorkoli slišal pogovor. Torej...kje sem že ostala? Aja...Če bomo ustvarili Feniksov red res takšen kot si ga je zamislil Dumbledore, imamo še možnosti. Ampak, če za to izvedo Spolzgadovci ali kdorkoli ki ima slabe namene, bo vse splavalo po vodi.'' je dokončala svoje mnenje in utihnila. Pogled je usmetila v kamin, kjer je mirno plapolal ogenj in ji grel hrbet.
''Vse bi dala, da bi lahko končno zatrli črno magijo.'' je zamrmrala in sklonila glavo.''Preveč jo sovražim.''

Remus jo je zamaknjen poslušal. Andromeda je bila res dekle na mestu. Premišljena in razumna kot se je za Drznvrannovko spodobilo. Bila je dovolj previdna da je zaprla vrata in sedaj ju nihče ne bo mogel preslišati.Remus ji je z zadovoljstvom prikimal:
"Tudi jaz bi jo z veseljem končal. Ampak črna magija, se vedno znova pojavi, neglede na to koliko jo poiskušamo zatreti. A pomembno je da se borimo. To nas dela ljudi." je rekel in nato se je odločil da ji razkrije svoj načrt.
"Seveda moramo biti previdni, da Spolzgadovci ne odkrijejo kaj naklepamo. A nekako moramo mi nujno priti do njihovih podatkov. Sam sem si izmislil tvegan načrt, ki pa bi mogoče lahko deloval." za trenutek je naredil dramatičen premor nato pa ponosno rekel " Zvaril bom mnogobitni napoj in se vtihotapil med njih. Tako bom iz prve roke izvedel vse informacije, ki jih bom potreboval, hkrati pa oni ne bodo vedeli, da sem to jaz. Sicer je napoj res kar zapleten a mislim da mi bo uspelo. Kaj praviš?"
Zazrl se je v njene oči, za trenutek okleval nato pa vseeno vprašal "Vem da se me ne tiče ampak, kaj je med tabo in tvojo družino? Te tudi tako sovražijo kot Siriusa? Ni čudno da jih je zapustil kaj pa ti?"
Vedel je da je to občutljiva tema in zato je bil karseda previden.

''Mnogobitni napoj?'' je presenečeno vprašala in dvignila obrvi.'' Uou, tole je pa kar tvegano, se ti ne zdi? Glede napoja ni problema, lahko ti pomgam. Še preden sem odšla na Bradavičarko, me je oče naučil varjenja napoja. Mislim, da se še spomnim postopka. Ampak obstaja problemček. Napoj drži samo eno uro, sicer pa v katerega izmed spolzgadovcev naj bi se spremenil? Samo peščica jih je tistih, kateri imajo tele svoje načrte al karkoli že.'' je rekla in nato slekla debel plašč, saj ji je postalo vroče zaradi ognja. Popravila si je ovratnik srajce in kravato. Remus je tedaj vprašal po razmerah med njo in družino. Roka ji je obstala na vozlju kravate in se nato spustila nazaj na leseno površino mize.
''Moja mama je vsaj nekoliko boljša kot Siriusova. Mene doma niso pretepali zaradi tega ker sem pristala v Drznvraanu. Ampak Siriusu se je godilo ravno to. Med poletnimi počitnicami, ko sva se skrivno dobila v parku je bil poln modric in prask. Takrat sem ga zadnjič videla izven šole, saj se je kasneje preselil k Jamesu. Sedaj pa ga velikokrat srečujem na obrokih in hodnikih. Sicer pa, zakaj bi se sedaj obremenjevala z družino, ko pa imam Bradavičarko? Ko pa bom končala šolanje, grem na svoje. Denar bom že kje dobila, da si kupim stanovanje in vse ostalo.'' je končala pripoved.
''A lahko vprašam, kje si dobil tole brazgotino?'' je previdno vprašala in na svojem vratu pokazala na katero brazgotino misli.

"Me veseli da si mi pripravljena pomagati." je začel. "Saj bi ga tudi sam nekako sestavil ampak bi trajalo bistveno več časa. Meni napji ne ravno ležijo, ker nisem dovolj natančen zanje."
"Tisto pravzaprav sploh ni tako velika težavica. Imam izvrstnega kandidata, ki prihaja iz Spolzgada. Ima neke težave in jemlje nek siriup, tako da ga mora piti vsako uro in namesto sirupa, bom seveda pil mnogobitni napoj in še nihče ne bo izvedel. Seveda nimam niti naaaaaajmanjše ideje kdo je kriv za njegove težave" je rekel in pomežiknil Andromedi. Prav on mu je namreč podtaknil prašek, za bolezen valjevko, ki je imela nekatere neprijetne posledice. Sam je seveda imel protistrup in v trenutku, ko se bo prelevil v Spolzgadovca ga bo uzel in se pozdravil. Nato bo vanj zlil mnogobitni napoj in tako bo lahko spremenjen dlje časa. Že veliko je premišljeval o tem in zdelo se mu je da je načrt dober.
"Žal ti ne morem povedati kdo je ta Spolzgadovec, ker ga bo potrebno malce unesposobiti za nekaj dni in nočem te potegniti zraven v težave. " je rekel ter se nasmehnil. Vedel je da je celotna zadeva zelo nevarna a če mu uspe... Potem so na konju.
Remus je nato resno poslušal Andromedino pripoved. Seveda je Siriusov zgodbo poznal in je samo resno prikimal Andormedini.
Nato pa je sledilo vprašanje, ki ga je povsem zresnilo. Za trenutek se je celo stresel. Ni vedel ali ji naj pove ali naj zamolči svojo zgodbo. A glede na to da mu je ona zaupala svojo, ji je bil dolžan povedati, kaj se mu je zgodilo.
"Tale brazgotina " odsotno se je je dotaknil "je prav posebna brazgotina. Pravzaprav je prekleta. Veš ko sem bil manjši me je ugriznil ... " nastala je tišina " volkodlak. Saj razumeš kaj to pomeni kajne? Bom povsem razumel če se ne boš nikoli več hotela pogovarjati z mano."
Žalostno je sklonil glavo. Ni maral govoriti o tem kar se mu je zgodilo saj je bil vedno potem salbe volje. Ampak Andromedi je preprosto moral povedati. In sedaj se je počutil bolje. Zdelo se mu je da vsakomur, ki mu pove, mu vzdigne nek kamen iz srca in se Remus takoj počuti lažjega.

''Ampak vseeno je nevarno. Sicer pa naju je Dumbedore oba povabil v Red. Oba.'' je sumničavo pripomnila, ko ji je povedal za svoj načrt. In pri zadnji besedi pokazala najprej nase, nato pa še nanj.
''Čakaj malo. Prosim ne reci mi, da ste vi štirje, spet naredili kakšno neumnost.'' je vprašala, ko je videla izraz na Remusovem izrazu. Zasmejala se je sama pri sebi.
''Vidim, da nima smisla da te prepričujem da me spustiš zraven.'' je zabrundala in se zarežala. ''Spoštujem tvojo odločitev in ne bom ti tečnarila.''
Nato se je zazrla v njegov prebledeli obraz, ko mu je zastavila vprašanje o brazgotini na vratu.
''Remus, saj ti ni treba povedati, če nočeš. Nisem hotela obujati slabih spominov ali karkoli...'' je začela a je vseeno odgovoril. Dotaknil se je, dobrih deset centimetrov dolge črte, ki je potekala na desni strani vratu. Poslušala je Remusovo pripoved. Remus je...volkodlak? Ampak kako je možno, da je on volkodlak? ji je vrelo v mislih. Komaj opazno se je začela tresti, ampak ne od strahu ali gnusa, ampak zaradi presenečenja.
Ko je po nekaj trenutkih prišla do sape, mu je odgovorila.
''Remus, jaz...'' je začela počasi, nato pa je izbruhnila z besedami.''Ne trapaj vendar! Kako lahko sploh pomisliš, da se nebi več pogovarjala s tabo. Seveda se bom. Prijatelj mojega najboljšega bratranca si. In nenazadnje tudi moj prijatelj.''
Presedla se je z majave mize, na kateri je sedela, na njegovo.
''Poglej me.'' je kar nekoliko ostro ukazala in s prstom pokazala na svoje oči. ''Nikoli v moji prisotnisti se ne zaničuj zaradi tega. Je to jasno? Ni važno kaj si, ne kdo si. Edinstven si.'' mu je povedala svoje in mu dlan, v znak podpore, položila na ramo.

Remus je bil popolnoma presenečen na Andromedinim odzivom. Očitno je ni prestrašil ali pregnal. še vedno je bila ob njem in sedaj se mu je celo pridružila, na mizi na kateri je sedel. Ko mu je ukazala naj jo pogleda se je z žalostnimi očmi zazrl v njo. A pričakale so ga njene tople oči, ki so mu pričarale nasmeh na obraz.
"Hvala ti Andromeda. To res cenim. Večina ljudi, ko izve kaj sem pobegne in se prestraši." hvaležno je prijel za njeno roko. "Ne veš koliko mi to pomeni. Sirius je vedno govoril da si njegova njaljubša sestrična in sedaj vem zakaj." Šibko se je nasmehnil.
"Presedlajva na kakšno drugo temo. Ali že veš za kakšnega kandidata, ki bi se lahko pridružil Feniksovemu redu. Sam menim da je Caley zelo primerna. Saj veš kdo je kajne? V tvojem domu stanuje. Ampak zadnje čase je ne najdem. Ji bom že povedal, ko bo prišel pravi čas. Kaj pa ti? Veš za kakšnega, ki je vreden zaupanja?" ker je postal tako dobre volje je moral nekaj delati, zato je skočil iz mize in pomahal s palico.
Iz ene od omar se je pojavil kotel, ki ga je Remus vodil do ognja. Vanj je s palico pričaral vodo, ki je kmalu začela vreti. Izpod plašča je v kotel dodal nekaj lističev v vodo in voda se je umirila.
"Oprosti za tole, ampak moram začeti z varenjem mnogobitnega napoja, saj veš da to traja kar nekaj časa. Upam da mi boš občasno pomagala. Napoj bom varil kar tukaj, saj v to učilnico lahko pridejo le redki." pomežiknil ji je in se ji nato spet pridružil, da je lahko poslušal njen odgovor.

''Ne glej no tako žalostno. Nasmehni se malo...'' je rekla, ko je videla njegove žalostne oči. A te so takoj spet pridobile na toplini in sreči.'' ...tako je že bolje.'' se je zarežala in mu vrnila stisk roke.
''Veš, premalo imam pravih prijateljev, da bi jih lahko ocenjevala po zunanjosti ali sploh po tem kaj so in iz kje prihajajo. Nasploh imam malo ljudi, katerim lahko zaupam. Sirius je pa veliko govoril o meni, kaj? Izgleda, da me je vsaj prikazal v dobri luči.'' se je nasmehnila in mu sledila s pogledom, ko je vstal in iz omare priklical kotliček.
''Hm. Saj pravim, da se ne družim veliko z ostalimi. Zato ti žal pri tem ne morem preveč pomagati. Imam pa v mislih dva norca, ki bi z veseljem prišla in jima lahko zaupava.'' se je zopet zarežala.
''Mislim da veš koga mislim. Siriusa in Jamesa, seveda. Aja, kaj pa tisti mali. Kako mu je že ime?...Marius? Je prav?'' ni bila sigurna v svojo zadnjo trditev, zato ga je motrila z vprašujočimi očmi.
''Ni problema, ti kar začni. Mislim, da bi se lahko s pomčjo tistega prelepega srebrnega plaščka, ki je v Jamesovi lasti, pretihotapili v kabinet, kjer hranijo sestavine za pouk napojev. Ali pa imaš že vse sestavine pri sebi?'' je vprašala, zamahnila s palico, da se je površina mize povečala in legla nanjo. Roke pa je podložila pod glavo. Lasje so se razlili po leseni površini mize in padali prek roba.
''Upam da mi ne zameriš ker sem se razkomotila. Utrujena sem že malo, od celega dneva in seveda od skrivnosti, katero si mi zaupal. Lahko si miren. Pri meni je varna.'' je rekla in nato nadaljevala.
''Mimogrede, kako pa pridem v učilnico, če so vrata zaprta? Prej si omenjal nekakšen urok, ki ga je pričarala Caley.''
Zaprla je oči in poslušala tiho brbotanje vode in prasketanje ognja. Ko jih je ponovno odprla, se je Remus zoped vsedel na mizo.
''Smešno izgledaš iz žabje perspektive.'' je šaljivo rekla in se zasmejala.

"Ja seveda sam tudi jaz pomislil na Jamesa in Siriusa. Oba bosta takoj za akcijo in zato sem menil da je to nekako samoumevno." zarežal se je in nato nadaljeval "Za Mariusa pa ... ne vem kako je z njim. Zadnje čase se družimo vse manj. Že nekajkrat sem ga videl v družbi Spolzgadovcev. Mislim, saj drugače je dober fant, ampak potrebuje nekoga, da mu ukazuje in govori kaj naj dela. Nimam neke samozavesti" skomignil je z rameni "Mogče pa ga povabimo kasneje. Saj je tako še veliko časa."
"Na žalost še nimam vseh sestavin. Pravzaprav mi glavne še vedno manjkajo. Saj veš da jih bom moral ukrasti in tudi sam sem se spomnil Jamesovega plašča nevidnosti. Če si za, lahko enkrat te dni skupaj poiskušava najti vse kar potrebujeva?" vedel je da veliko prosi od nje ampak bil je prepričan da je pripravljena na pustolovščine.
"Ti se kar razkamoti. Mislim da so v omari še majhne blazine, ki smo jih tudi uporabljali. Če jih potrebuješ si kar postrezi" pomežiknil ji je in nato nadaljeval "Caley je učilnico zavarovala tako da do nje nihče ne more priti brez gesla, ki si ga sproti izmišljamo. Tako imajo samo določeni ljudje dostop do tega prostora. Mislim da je kar lepo urejeno, čeprav se še vedno lahko kaj doda. Tudi pohištvo je že staro, a ga občasno zavarujemo s kakšnim urokom. Pač to je edini prostor, kjer se lahko dobivamo brez da bi nas motili." je pripovedoval. Geslo bo seveda spremenil, ko bosta odšla iz učilnice in takrat ga bo zaupal tudi Andromedi. Če bi se njemu v tem času kaj zgodilo, bo tako obstajala vsaj ena oseba, ki bo vedela za geslo.
"Jaz vedno izgledam smešno" je rekel ter se nasmehnil.

Ko ji je povedal za Mariusa, se je dvignila na komolce in previdno vprašala:
''Remus? Misliš, da... Misliš, da se je oziroma se bo pridružil Spolzgadovcem? No, ne poznam ga dovolj, da bi lahko karkoli rekla o njem, ampak ne vem zakaj se mi te misli pletejo po glavi.''
Zazrla se je v fanta, ki je skomignil z rameni in ji predlagal, da skupaj poiščeta vse sestavine.
''Ja, ni problema. Vedno sem pripravljena na pustolovščine.'' se je zarežala in nadaljevala....
''Kaj pa pravzaprav še potrebuješ?'' je vprašala in legla nazaj na mizo.
''Seveda je prostor lep. Ne prevelik, ne premajhen, pa še osamljen je. Nisem še videla, da bi noter imeli razne krožke ali karkoli podobnega. No razen vašega.'' je ponovno pogledala po sobi in nato rekla:''Ali nas lahko zaznajo s kakim urokom, da se nahajamo v tej sobi? Ali pa nas opazijo skozi okno''
Počasi se je skobacala z mize in se odravila k oknu. Odprla je že nekoliko zaprašena polkna in nato še umazan okvir. Pogledala je skozi in se zazrla v globino.
''Uf, visoko sva. Skozi okno nas verjetno nebodo opazili.'' je zamrmrala in nato priznala: ''Sovražim višino. Pravzaprav se je kar malo bojim. Ne vem kako lahko tako brezkrbno letajo na metlah, ko pa so več deset metrov višine.''
''Sploh ne. Pravzaprav lahko nekdo, ki ne pozna tvoje osebnosti, nate gleda s strahospoštovanjem. Kakšnega prvošolčka bi lahko v trenutku prestrašil.'' Pogledala je proti njem in se začela smejati svojim besedam.
''Vem, da sedaj pa jaz izgledam in sem slišati zmešano.'' je rekla skozi smeh.

" Nisem povsem prepričan glede Mariusa. Mislim še vedno je moj prijatelj ampak zadnje čase se obnaša zelo nenavadno: Bojim se da je našel druge prijatelje in na žalost med vrstami SPolzgadovcev. Ne želim ga soditi prehitro a vse kaže na to." je resno rekel. Že nekaj časa se je Marius oddaljeval od njih. Remus ni vedel povsem zakaj, ampak glede na to da ga je večkrat videl s Spolzgadovci ...
Bil je vesel da mu je Andromeda pripravljena pomagati. "Pravzaprav potrebujem čisto vse glavne sestavine, saj veš kožo baziliska, tiste gobe, ki se ne morem spomniti kako se jim reče " je rekel in se nasmehnil "Vse pa dobiva v omari profesorja za napoje. Nič lažjega" pomežiknil je in se zarežal. Vedel je da celotna stvar sploh ni tako preprosta in tudi tveganje je veliko.
"Če se ne motim nas z urokom ne morejo zaznati ampak teoretično bi lahko prišli do nas skozi okno, čeprav je to zelo malo verjetno." v tistem trenutku je Andromeda ugotovila da so kar visoko.
Tudi Remus se je nasmehnil skupaj z njo saj je bil njen smeh nalezljiv.
"In kdo ti je poleg tvoje sestre najbolj antipatičen med Spolzgadovci?" je rekel, saj je želel da se še nekaj časa pogovarjata. Bilo mu je všeč da je Andromeda tako zgovorna, saj se je lahko z njo odlično pogovarjal.

''Hm...kolikor se jaz spomnim priprave potrebujeva samo dve stvari iz profesorjeve shrambe. To so luske boomslanga. Mislim, da je to vrsta kače. Ter rog dvoroga v prahu. Prah je relo redek. Zelo težko prideš do njega in po zelo visoki ceni. Ostale rastline, žuželke in kaj jaz vem kaj še, imamo v učilnici za napoje. V študentski shrambi. Ampak em...poznaš grižavo travo? Mislim, da raste ob jezeru, ob robu Prepovedanega gozda. Nabralo naj bi se jo ob....polni luni.'' je rekla in se vrnila nazaj na podaljšano mizo. Po turško se je vsedla na površino in ga pogledala.
''Poleg mojih sester? Emmm...prevelik seznam, da bi med njimi izbrala zmagovalca. Ampak mislim, da sta Regulus in mali Rawsek kar blizu vrha.'' je rekla in mu vrnila nasmeh.
''Veš kaj že dolga leta razmišljam. Da bi se naučila spreminjanja v žival. Vem, da je težko, ampak, če je uspelo Jamesu in Siriusu, bi lahko tudi meni. In če bi bila mag, bi mi lahko prav prišlo tudi pri Redu. Sicer pa še nimam pojma katera žival bi rada bila.'' je pripomnila po nekaj trenutkih tišine. Globoko je zavzdihnila in iz pramena las začela spletati kitko. Ni mogla biti pri miru.

Remus je spoznal da se Andromeda resnično razume na napoje. "Saj imam nekje zapisane vse sestavine ampak resnično nisem nadarjen za napoje. Brez tebe bi prinesel še napačne napoje" je rekel in se nasmehnil. To sicer ni bilo povsem res saj je imel v torbi seznam sestavin za napoj tako da bi ga moral samo vzeti iz torbe, ki pa je bila v Gryfondomovskemu stolpu.
"In seveda tudi nabiranje bom moral prepustiti tebi, saj veš da jaz ob polni luni..." spet se je stresel.
"No tudi jaz imam podbne kandidate med Spolzgadovci. Resnično Regulus in Raws sta zelo podobna tvojima sestrama." je pritrdil.
"Kar pa se tiče postati mag. Mislim da ti Sirius in James lahko veliko pomagata. Ampak ali ni tako da se spremeniš v žival po svojih lasnostih ne pa v katero si želiš? Sam o tem ne vem dosti, ker glede na to da sem volkodlak nisem nikoli poiskušal postati mag." je kislo rekel.
"Aja mogoče je dobro da te opozorim, prej sem pozabil povedati.Mogoče se nama pridruži Caley in ji bova lahko skupaj povedala vse o Feniksovem redu." je dodal. Ni vedel kako je lahko popolnoma pozabil da je v učilnico povabil Caley, da bi ji zaupal vso stvar v zvezi z Feniksovim redom.

''Ne skrbi no, Remus. Bom jaz nabrala tisto kar ne bova mogla skupaj. In ne misli sedaj na to. Vseeno lahko na polno uživaš življenje.'' ga je ponovno spodbudila, ko je videla da je zopet zahajal v strašne spomine ob preobrazbah.
''Meni so sicer Spolzgadovci vsi enaki: naduti, sovražni in so prasci vsi povrsti.'' je dodala.
Dokončala je kitko, ki jo je začela plesti in jo nato pustila prosto padati skupaj z ostalimi lasmi.
''Če bi se upoštevalo to, da se spremeniš po svojih lastnostih, potem je pa še večja dilema. Enkrat mi je sošolka razpredala o mojih lastnostih, ko sem ji povedala da bi rada bila mag. Nisem se je rešila celo uro.'' je zavila z očmi in se nasmehnila.
''Lepo, da se nama bo pridružila. Rada bi jo spoznala.'' je pritrdila in nato še dodala, ko je pogledala na uro. ''Mislim, da danes nebo nič z večerjo. Nič zato.'' je rekla in zopet zamahnila s svojo palico.
''Bova pač jedla tukaj, če si lačen. Lahko se pohvalim, da mi gredo gospodinjski uroki dobro od rok.'' se je zarežala in zamahnila s palico. Na mizi sredi učilnice sta se pojavila dva pogrinjka. Drugi zamah je pričaral ploščo sredi mize, na kateri je bilo nekaj zrezkov, rib , krompirja in kuhane zelenjave. Nato se je pojavil še vrč limonade. Andromeda je sedla za mizo in povabila še Remusa.
''ni nujno, da imajo samo oni obilno večerjo.'' se je zarežala in na svojo vilico nabodla kos krompirja.

Caley je že kar lepo zamujala, saj je med potjo naletela na gospodično Norris. Kjer je bila ta zoprna mačka je bil tudi Filch in res se je takoj prikazal izza vogala. Drznvraanovka je porabila kar nekaj časa, da se ju je znebila pa še to šele na drugem koncu šole. Zaradi tega je pred učilnico prišla šele ob pol enajstih, dokaj slabe volje. Nikoli ni marala zamujati. Sploh pa ne, če bo končno izvedela kaj namerava Remus. Najprej je seveda pomislila na vse najslabše, potem pa se le spomnila, da naj bi ji bila stvar všeč in se pomirila.
Zavila je na hodnik kjer je bila učilnica in kar poletela skozi vrata. "Vem, zamujam, ampak..." je začela že med vrati, potem pa le dojela, da je v učilnici tudi sošolka, ki je skoraj ni poznala. In očitno sta z Remusom ravno sedla k privatni večerji. 'O sranje, napačen dan!' je bila njena prva misel.
"Khm, se opravičujem, ker vaju motim..." je prav nerodno začela. Da bi bila njena zadrega popolna je začela še zardevati.

Remus se je nasmehnil, ko ju je Caley ravno zmotila pri pozni večerji. Hitro je vstal ter z nasmehom rekel
"Nič ne motiš Caley. Pravzaprav se nama lahko pridružiš če še nisi večerjala."
Vedel je da mora pohiteti, saj ni hotel da bi Caley čakala in gledala kako onadva jesta. Zato je na hitro pričaral pogrinjek še zanjo in se spravil jesti svojo obrok. Pred tem je seveda zažalel dober tek tako Andromedi kot Caley. Ko se je najedel je z enim zamahom pospravil kar je jedel, nato pa počakal še dekleti.
"No Caley mislim da je zadnji čas da ti zaupam zakaj smo se dobili tukaj. Najbolje bo da začnem kar od začetka in če ne bom povedal vsega me lahko dopolni Andromeda." je rekel in se nasmehnil . Vedel je da jo je že močno mučilo , kaj ji ima za povedati.
"Torej pred nekaj dnevi je Andromedo in mojo malenkost k sebi povabil ravnatelj. Povedal nama je nekaj zanimivih stvari, ki se zelo skladajo z najinimi ugibanji Caley. Profesor Dumbledore nama je zaupal, da sumi da se vzpenja novi temni coprnik. Seveda ni povedal koga sumi, ker še nima pravih dokazov ampak nama je povedal da je pripravljen ustanoviti skupino, ki bi se borila proti novonastali nevarnosti v čarovniškem svetu. Ta skupina ljudi bi se borila proti novi grožnji in njegovim pristašem, ki so po vsej vrjetnosti prav Spolzgadovci." je rekel Remus in za trenutek predahnil ter se zazrl proti Caley
"Ta organizacija bi se imenovala Feniksov red. Profesor Dumbledore je prosil mene in Andromedo da povabiva k redu še nekaj ljudi, ki jim zaupava in meniva da so pripravljeni sodelovati. Seveda pa je članstvo v taki oraganizaciji sila nevarno. Zatorej naju zanima kaj meniš o tej stvari? Feniksov red ne bo več samo risanje grafitov po zidovih ampak bo veliko več. Veliko življenj se bo tvegalo ampak za pravo stvar. "
Ni hotel preveč pritiskati na Caley, zato se je odločil da bo počakal na njen odgovor in seveda na to če bo Andromeda še kaj dodala k njegovi zgodbi.

Caley si je vidno oddahnila in stopila naprej. "Hvala, sem že večerjala. Ampak, če sta že poskrbela za sladico..." se je široko nasmehnila in si postregla. Caley se pač nikoli ni mogla upreti sladkarijam.
Tudi sama je pospravila za sabo, potem pa pozorno prisluhnila. Ob omembi temnega coprnika je bila njena nejevolja zelo očitna, kljub temu, da ni rekla ničesar. Feniksov red... Ime ji je bilo všeč. Ideja in namen pa še bolj. Zavedala se je, da je vse skupaj postalo zelo resno. Hkrati pa je šlo za prihodnost, ki bi bila lahko neskončno črna, če se vzpona mračnih sil ne bo ustavilo.
"Res je, risanje grafitov je zgolj nedolžna otroška šala." je prikimala. Vsaj kar se nje tiče, gospod Filch se verjetno ne bi strinjal. "Hvala, obema, za izkazano zaupanje. Popolnoma se strinjam, da je treba tega temnega coprnika in njegove zaveznike ustaviti. Glede na to, da se je profesor Dumbledore ustanovil red, zagotovo ne gre za kakšnega bahača, ki je spil preveč maslenuška." Že res, da je predvidela mnogo stvari, ki bi ji jih Remus lahko povedal, ampak na kaj takega še pomislila ni. "Kako daleč pa je že ta coprnik? Mislim, ali vemo s kako močno skupino imamo opravka?" je previdno vprašala. V mislih je že pregledovala uroke, ki bi se jih morali naučiti pa napoje, razmišljala je tudi kdo bi se še lahko pridružil Feniksovemu redu in kdo je na strani nasprotnikov.

Ravno je nabadala nov korenček, ko je skozi vrata kar poletela Caley, z opravičilom o zamudi. Andromeda se je zasmejala, ko je videla Caleyin izraz na obrazu, ko ju je videla jesti. Remus ji je vzel besede z jezika, ko je povabil sošolko k mizi.
Ko so končno pojedli je Remus kar prešel k stvari. Začel je s pojasnilom, zakaj se nahajajo ravno tukaj. Andromeda mu ni vpadala v besdo, ampak je samo tiho poslušala. Ko je končal s svojo pripovedjo in pojasnilom, je Andromeda odrinila stol in počasi vstala. Sprehodila se je po sobi, da bi pretegnila noge. Naslonila se je na rob mize, na kateri je pred nekaj minutami ležala.
''Če na kratko povzamemo celo pripoved: Vabiva te v to skupino. Če ti zaupa Remus, ti zaupam jaz, čeporav te ne poznam osebno preveč dobro.'' je pripomnila na koncu, ko je fant prepustil besedo.
''Začela sva že nekoliko uresničevati svoje ideje...'' je zopet rekla in pogledala proti brbotajočemu kotlu.'' ...Oziroma Remusove ideje.
''O coprniku nimava podatkov, saj nama Dumbledore ni hotel povedati o tem niti besede. Mislim pa, da nam bo sčasoma vse zaupal.''
Stopila je do okna in pogledala v daljavo.
''Za ta Red bo potrebno veliko žrtvovanja in odpovedi. Seveda pa se bomo morali skrivati. Če izvedo naša imena in podatke, lahko v prihodnosti, ko se tema razpase, pobijejo naše najbližje.'' ozrla se je nazaj proti Remusu in Caley.
''Čeprav imam hudiče za družino, mi pa tudi ni vseeno za vse.'' je še dodala.