Avla

((upam, da tema res ne obstaja in je nisem spregledala))

Caley se je iz Meryascoveene vrnila dokaj hitro, zato Remusa še ni bilo tam. Z velikansko vrečko z napisom Medeni car in češnjevo liziko v ustih je stala sredi avle in oprezala za kakšnih Pihpuffovcem. Vedela je približno v kateri smeri imajo Gryfondomovci dnevno sobo, zato je bila obrnjena tja, da se ne bi z Remusom zgrešila. Mogoče bi mu morala povedati za njen načrt glede maščevanja še pred sestankom. 'Kaj pa če si bo zaradi tega premislil glede vsega skupaj' jo je spreletelo. Ne, še malo mora počakati, dokler se ne prepriča. Raje se je posvetila liziki, vmes pa vsake toliko časa avlo prečesala s pogledom.

Remus se je spustil po marmornatem stopnišču proti avli. Opazil je da je tam že Caley, z liziko v ustih in zamišljenim obrazom. Nasmehnil se ji je in se ji prebližal "Si že opazilia kakšnega Pihpuffovca?" Pogladil se je po žepu plšač in začutil predmet, ki je bil v njem. Še vedno je na varnem je sproščeno pomislil.
"Kasneje ti bom pokzala po kaj sem šel. Tu ni ravno najboljši prostor. Saj veš preveč ljudi." pomignil je z glavo na levo saj je mimo njiju ravnokar šla skupina mlajših učencev. Še sam se je razgledal po avli "Kje se skrivajo tile Pihpuffovci? Ko jih najbolj potrebuješ jih pa ni." Še vedno je napenjal oči in zrl v plašče, ki so hodili mimo njiju. Opazil je orla in tudi kačo a jazbeca(svizca ne vem ka je ) ni bilo nikjer. Tudi skupina Gryfondomovcev, ki so obiskovali prvi letnik je odšla mimo a o Pihpuffovcih še vedno ni bilo sledu.

Caley se je obrnila proti Remusu in odkimala. "Ne, nobenega Pihpuffovca nikjer. Kot bi se vsi vdrli v zemljo. Ali pa Spolzgadovci kaj sumijo in so jih poskrili..." Sumničavo je nagubala čelo, a skoraj takoj prasnila v smeh. Kaj takega je bilo zelo malo verjetno, čeprav pa so bili Spolgadovci zmožni čisto vsega.
"Boš liziko?" je nenadoma izstrelila. Ko pa je opazila njegov presenečeni obraz, si ni mogla pomagati, da se ne bi tiho zasmejala. "Ne mislim moje, ampak novo." Odprla je vrečko in mu pokazala vsebino, saj je prej izpadlo, kot da mu ponuja svojo liziko. Iz vrečke je vzela šop lizik različnih okusov - največ seveda češnjevih - ter jih ponudila Remusu, naj si kakšno izbere.
Še preden pa bi se lahko odločil je opazila rumen grb. "Hej ti, počakaj!" je zaklicala preko avle, vrečko in lizike porinila v roke Remusu ter skoraj stekla k Pihpuffovcu. Fant je očitno mislil, da je v hudih težavah, saj je z očmi že švigal naokoli iskajoč izhod za pobeg. "Ne ne, pomiri se. Nič ti nočem. Samo vprašala bi te nekaj." se je Caley pomirjajoče nasmehnila, ko je prišla bliže. "Oprosti, če sem te prestrašila, ampak že dolgo iščeva kakšnega Pihpuffovca." je razložila, potem pa počakala, da se jima je pridružil še Remus. Navsezadnje je bil on idejni vodja.

Remus jo je dvakrat zaporedoma začuden pogledal. Najprej se mu je zdelo da mu ponuja svojo liziko, nato pa mu je nenadoma še v roke porinila celo vrečko sladkih lizik. Prijel je vrečko in si iz nje dobil eno izmed lizik. Imela je okus limone in zatlačil si jo je v usta in počasi prikorakal do Claey in neznanega Pihpuffovca. Ko je prišel do njiju je vrnil Caley vrečko. "Hvala" je rekel in pomahal z liziko nato pa se obrnil nazaj proti Pihpuffovcu: "Najprej naju zanima če ti lahko zaupava? Obljubiti moraš da ne boš povedal o tem kar hočeva od tebe nobenemu izmed spolzgadovcev. Če ne... Boš izkusil moč ostalih dveh domov. Se razumemo? No dobro" je rekel brez da bi počakal na Pihppuffovcev odgovor. Zazrl se je proti cale " Kar ti mu povej." Pomežiknil ji je in ji prepustil težjo nalogo prepričati Pihpuffovca naj obesi opbvestilo v svoji dnevni sobi. Sam pa je spet začel lizati liziko. Zopet mu je usta napolnil okus po limoni in z zanimanjem je spremlajl Caley, ki je začela prepričevati mladega Pihpuffovca.

Zdelo se je, kot da Pihpuffovec vneto tuhta. Ga bodo Spolzgadovci nehali mučiti, če jim pove kaj delajo ostali? Verjetno ne. Pa še jezo ostalih dveh domov bi si nakopal. Vneto je prikima in se zazrl v Caley, ki je v rokah zopet držala svojo vrečko.
"Ni za kaj." je prijazno odvrnila Remusu, potem pa se zagledala v Pihpuffovca, kot bi ga hotela prebosti s pogledom. "Gryfondom, Drznvraan in Pihpuff se bodo združili in ustavili spolzgadovsko ustrahovanje. Tisti, ki jih imamo že vrh glave, se bomo dobili na sestanku in se dogovorili kako to izvesti. Noben Spolzgadovec več te ne bo ustrahoval ali mučil, ko se bomo združili proti njim. Če si jih tudi ti naveličan, obvesti svoje sošolce. V dnevni sobi objavi obvestilo, da se jutri zvečer dobimo v zapuščeni učilnici." Govorila je tiho in vse skupaj je nalašč predstavila, kot da je tega Pihpuffovca doletela izjemna čast, ne pa da onadva nujno potrebujeta pomoč. "Tukaj so navodila kako priti do učilnice." Pod nos mu je pomolila list papirja. "Pa še liziko dobiš." je rekla napol v šali, s čisto prijaznim in sproščenim glasom. Vseeno je nekaj v njenem pogledu dalo Pihpuffovcu vedeti, da bodo Spolzgadovci njegova daleč najmanjša težava, če ju izda. Zopet je nekaj časa okleval, kakor da potrebuje trenutek, da vse skupaj sploh dojame in verjame, potem pa le vzel list z navodili.

Remus je z resnim obrazom sledil pogovoru. Na trenutke bi njegova resnost skoraj izginila saj se je komaj držal da se nebi zasmejal. Caley je odlično odigrala svojo vlogo in prepričala Pihpuffovca da ga je doletela izjemna čast. Ko pa mu je ponudila še liziko je Remusa vseeno premagal krohot a ga je uspel spremeniti v kašelj. Ko je le končno sprejel navodila mu je rekel "Pa ne pozabi na liziko." Spet je začutil da komaj zadržuje smeh zato se je obrnil vstran.
Ko je Pihpuffovec končno izginil je z velkim nasmehom rekel "To si izvrstno izpeljala. Ampak tudi mene moraš podučiti o poti do učilnice. Pa povej kaj vse naj dodam v pismo. Nenazadnje si ti Drzvrannovka in takšne stvari vam gredo veliko bolje od rok." Pomežiknil ji je in še vedno lizal liziko,ki se mu je počasi raztapljala v ustih.
"Mislilš da se bo sploh kdo odzval? Upam da nas bo čimveč da posvetimo tem zelencem. " spet ga je napolnila jeza in želja po maščevanju.

Caley je svojo liziko položila nazaj na jezik in se s pogledom pomudila pri odhajajočem Pihpuffovcu. "Mislim, da je stekel naravnost v dnevno sobo." je zadovoljno ugotovila in se obrnila k Remusu. Takole vsak s svojo liziko v ustih sta bila prav hecna. "Tebi lahko kar povem, saj si vendar Gryfondomovec." je namuznjeno odgovorila, potem pa mu pričela razlagati: "Ko prideš v drugo nadstropje, greš proti vzhodnemu krilu. Ampak ne čisto do konca. Pri portretu Deklice, ki bere zaviješ desno v ozek hodnih. Temu hodniku slediš dokler se tretjič ne odcepi, zaviješ levo in se povzpneš po stopnicah. Počakaš dokler se ne ustavijo na skrajno levem koncu, greš po malo širšem hodniku in se ustaviš pri potretu Opernega pevca. Najprej mu čestitaš za izjemno nadarjenost, potem pa ga prosiš, če te spusti naprej. Sedaj si v skritem prehodu, greš do konca in si pri naši učilnici. Bo šlo?" Zadovoljno je zacmokala z liziko in s prikritim nasmeškom opazovala Remusa. Saj je imela v žepu še en list z navodili, ampak zanimalo jo je, če si bo zapomnil. Poleg tega je bil tako prisrčen zmeden, ko je skušal slediti njenim navodilom, da se ni mogla upreti.
"Pomoje, da jih bo prišlo zelo veliko. Na začetku mogoče še ne, ker ne bodo verjeli, da se nekdo dejansko želi postaviti Spolzgadovcem po robu, ampak kasneje jih bo več. Samo, da tisti, ki pridejo, naokoli povejo, da misliva resno pa bomo kmalu potrebovali večjo učilnico." je bila Caley prepričana v uspeh.

Remus je zmeden sledil njenim navodilom. Nekako je še lahko sledil "Ko prideš v drugo nadstropje, greš proti vzhodnemu krilu. Ampak ne čisto do konca. Pri portretu Deklice, ki bere zaviješ desno v ozek hodnih" nato pa se je izgubil. njegov zmeden pogled je zrl proti Caley. Ni vedel ali se šali z njim ali resno pričakuje da si bo vse zapomnil. "Mogoče imate Drznvraanovci tako dober spomin a ostali...." opazil je skrit nasmešek na njenem obrazu "Vlečeš me kajn? Sem vedel." Tudi sam se je nasmehnil in njegova zmedenost je v trenutku izginila. "Bi se dalo dobiti mogoče napisana navodila?" je rekel.
"Upam da jih bo res prišlo veliko saj drugače vse skupaj nima smisla. Mislim da jim ne bo žžal ko se bodo pridružili. Bomo videli kako bo vse skupaj izgledalo ko se bomo dobili." sam ni bil tako prepričan kot Caley. A ker ni hotel dati izgleda kot da dvomi v njun načrt je raje utihnil in čakal da mu Caley izroči navodila.

Caley se je komaj še zadrževala, in ko je Remus spregledal njeno drobno šalo je prasnila v mehak smeh. "Oprosti, samo nisem se mogla upreti tako lepi priložnosti." se je smeje opravičila ter mu izročila spomina. "Ne sekiraj se, tudi jaz sem se malo zgubljala preden sem učilnico ponovno našla." je dejala.
"Nikomur ne bo žal, verjami. No razen mogoče Spolzgadovcem." Na njenem obrazu se je za trenutek pojavil zloben nasmešek, ki pa je skoraj takoj izginil. Naj mu zdaj pove? Ne, tik pred sestankom bo bolje. Gotovo bosta prva dva tam in takrat bosta čas in kraj primernejša. "Torej se vidiva jutri zvečer? Geslo za učilnico si bom zmislila, ko pridem tja po večerji."

"Ja lahko. Se dobiva pet minut prej kot pa vsi ostali. Saj veš da se malo pripraviva." je rekel. Še vedno ga je skrbelo kako se bodo ostali odzvali na obvestila v dnevnih sobah. A ni htel da bi ga preveč skrbelo zato je raje spermenil temo. "Samo to mi še povej preden se razideva kaj vse naj dam v obvestilo? Ali naj bom povsem direkten ali naj napišem po vijugah. Mislim ali naj povem da bomo naklestili Spolzgadovcske riti ali naj napišem da se bomo dobili v obrmabnem krožžku in predstavili nekaj idej ki pa bodo upirjeni v varnostne ukrepe proti Spolzgadovci?" pogledal jo je zmedeno saj je že nekaj časa razmišljal o tem. Sam ni bil pistalej raje je imel akcijo in tako je upal da ne bo imel preveč problemov z obvestilom saj ni hotel prestrašiti morebitnih zaveznikov.

Caley je malo pomislila, potem pa se nasmehnila. "Začni po ovinkih, z obrambnim krožkom, ki bo pomagal vsem ki želijo in tako dalje. Na koncu pa napiši še: Na kratko - naklestili bomo tiste važne spolzgadovske riti! Tako bo verjetno najbolje." je menila. Če bi že takoj začeli nasilno, bi kdo rekel, da niso nič boljši od tistih kačarjev, tega pa ni hotela. Malo spodbude na koncu, ki obljublja tudi akcijo pa ni moglo škoditi. "Lahko obljubiš tudi lizike, če želiš." je namuznjeno dejala. To je dejala zgolj v šali, ampak zvečer je nameravala seboj imeti čokolado. Kaj sladkega se je vedno prileglo, še sploh pri kovanju takšnih in drugačnih uporov. Vsaj ona si ni predstavljala življenja brez čokolade...

Remus je prikimal njenemu predlogu. Tudi sam je bil mnenja da bi prveč direkten napad lahko imel obratni učinek in bi pregnal morebitne zainterisirane. Ob njenih lizikah pa se je spet od srca nasmeja. "Bolje da boš res imela s seboj lizike. Mislim da jih bo večina prišla ravno zaradi njih." je nasmejan rekel.
"Torej se vidiva jutri zvečer pri učilnici. Uživaj do takrat." zopet je dvignil roko v pozdrav, kot je bil njegov že večkrat uporabljeni odhodni pozdrav, in počasi odšel po marmornatem stopnišču proti Gryondomovski dnevni sobi. Spet se ga je prijelo navdušenje in že je razmišljal kako naj sestavi obvestilo da bo prepričal kar največ učencev da se jim pridružijo. Nenazadnje je večina vsaj enkrat v življenju trpela pod palico Spolzgadovca in to je bila vseekakor pozitivna stvar za njihov "krožek". Vsaj tokrat, čeprav je sam še predobro vedel da ni prijetno pasti na tla pred Spolzgadovca. S temi mislimi se je počasi bližal portretu Debele gospe.

"Lepo se imej." se je poslovila tudi Caley. Nekaj trenutkov je še postala v avli, potem pa zavila proti dnevni sobi. Morala je odložiti nakupljene stvari preden gre v knjižnico. Nekaj časa je še razmišljala o krožku, si ogledovala učence, ki jih je srečala in ugibala kateri se jim bo pridružil. Kaj kmalu pa je misli namenila eseju, ki jo je čakal.

Zadihana je Serena po večminutni hoji le prispela v avlo, ki je bila os soja svetlobe pod obokanim stropom s pričaranim nebom tokrat rjavkasto jesenskih barv. Ustavila se je za trenutek in globoko zajela sapo, da bi se malce nadihala. Okoli nje je bilo polno učencev, iz vseh letnikov, saj je bil ravno glavni odmor - za pete letnike čas učenja. Nikjer pa ni zagledala tiste postave ki jo je po hodnikih tako mrzlično iskala. Severus se je skrival bogve kje. Ser je s pogledom še enkrat prečesala množico, nato pa se obupano le usedla na razkošno klopco ob steni, ter tako čakala na svojega najboljšega prijatelja.

Zvonilo je in iz učilnice je v avlo prispela Narcissa. Ko je prišla v napol poln prostor je lenobno zazehala. Zgodovina čarovništva pač ni bila najbolj zanimiva ura. Njene misli so bile otopele in meglene, v tem trenutku si je najbolj želela tople in močne kave. Torbo je naslonila na ograjo in iz nje potegnila urnik in pogledala, kateri predmet ima sedaj. Izvrstno, prosta ura! Urnik je pospravila nazaj in obstala. Eno uro ima časa, preden bo spet spala pri pouku.
Torej kam sedaj? Nazaj v dom se ji ni ljubilo iti, najbližja je bila velika dvorana. Ne. Park?. Ne. Vreme je postajalo bolj mrzlo, ni hotela pomoliti nosu iz šole. Ozrla se je po hodniku, v upanju, da bo srečala znano osebo, s katero bi preživela to urico.

Zdolgočaseno je brcala zrak pred sabo. Pouk se je zanjo že končal.
S pogledom je preletela hodnika in zagledala znan obraz.
…Cisa, to zelenko pa poznam, resda je iz spolzgadka, a se je do mene vedno vedla normalno, mogoče bi pa…
Tiho se ji je približala in jo smeje se opazovala.
»Izgledaš zdolgočasena Cisy, kaj te muči, ti poredni Lucius spet sive dlake povzroča…a daj ne glej me tako, vsi smo opazili poglede, ki si jih izmenjujeta«, ni hotela biti nesramna, to ni bil njen namen. Bila ji je le igračka s katero se lahko kratkočasi.

Nezavedno se je zdrznila, ko je zaslišala znan aroganten glas zraven sebe. "Rachel," je zamežikala in ji namenila grd pogled. Odnosa med njo in Gryfondomovko ni mogla opredeliti na nikakršen način. Včasih ji je šla hudo na živce, spet včasih se je bilo z njo zanimivo pogovarjati, včasih si je zaželela, da bi jo lahko preklela.
"Sicer se te pa moje osebno življenje ne tiče," je grobo revsknila. Zazrla se je v njen režeč obraz.

Zasmejala se je njeni reakciji in se ji še malce približala. »Jah kaj pa čem, ko pa si tako zelo zanimiva oseba…no, no, nikar me tako ne glej, nisem ti ga jaz speljala, če bi bila na tvojem mestu bi se bala tiste pisanooke čudakinje, ki se viha okoli njega, ampak ok, že ve kaj dela kajne, pa verjetno ti Lucius sploh ni všeč, ali pač…«.
Izzivajoče jo je pogledala in se ji široko nasmehnila, »… če ne bi bila zelenka, bi se mi še smilila, ampak vem, da bi to vzela kot žalitev, to pa je zadnje kar bi hotela. Do tebe pa res ne bi hotela biti žaljiva, saj si vendar moja Cisy kaj…«.
Ni se mogla upreti, da je ne bi izzivala, tako zlahka jo je znala spraviti v bes.
V avli sta ostali sami, tako so njune besede odmevale od sten, ki so se dvigale visoko nad njiju.

"Se po novem že cela šola vtika v moje ljubezensko življenje? No ja, verjetno res ne morem veliko narediti proti temu, sem pač popularna," ji je jezikavo zabrusila.
In zakaj, ZAKAJ so jo vsi stalno opominjali na Avis, to zoprno čudo! Rachelinine besede so ji pognale kri po žilah in oči so se ji jezno zasvetlikale. "Da bi se ti smilila? Haha!" kratko se je zasmejala. "To se verjetno ne bi nikoli zgodilo, prej se ti smiliš meni," zlobno jo je pogledala. "Gryfondomovci naj bi bili pogumni, čeprav je moje osebno mnenje, da ste nizkointeligentni poštenjakarji. Samo poglej mojega bratranca," je rekla in se namuznila. Palico v žepu je krčevito stisnila.

[omg i'm so NOT in the mood for writing ]

Ognjevitost v njenih besedah, je narisala Rachel še večji nasmešek na obrazu. Uživala je, ko je lahko to zlatolaso spolzgadko razjezila in čeprav se je vedno delala, kot, da ji Rachel ne more priti do živega, je bilo lahko začutiti njeno jezo, če ne drugega vsaj iz njenih bliskovitih oči.
»Ja srčece, kaj se pa tako razburjaš, saj veš, da tetka Rach ni mislila nič slabega, povej, kaj te muči, so ti vzeli liziko? Pa nikar tako grdo o gryfondomu in njegovih pripadnikih, še vedno sem mnenja, da so te poslali v napačni dom, za razliko od tvoje sestre, ta čisto pripada opisu spolzgada.«.
Spačila se je in stresla, ko je samo pomislila na tisto čudo od Bellatrix.
Nadaljevala je z mirnim glasom, iz njenih oči ni bilo moč več razbrati izzivalnosti,»Daj povej, si za danes že zaključila s poukom? In sploh si opazila, da kar mrgoli novih profesorjev na šoli, res ne vem kaj načrtuje ta naš Albus, pomoje se mu je malo zmešalo odkar je umrl tisti učenec, katerega ime sem pozabila«.

Narcissi je šel Rachelin glas v tem trenutku neverjetno na živce. Čeprav se je z njo še relativno dobro razumela, bi jo v tem trenutku najraje preklela na dvoje. Ko se je že ravno odločila, da jo bo preprosto ignorirala, pa je izrekla nekaj, kar jo je resnično užalilo.
Vzvišeno je dvignila glavo in ji namenila resnično užaljen in zmeden pogled. "Da bi me poslali v napačen dom?" Že sama misel na to je bila obupna. Bila je ponosna, da je bila v Spolzgadu, domu takoimenovanih 'čistokrvnih'.
"Saj vem, da ste gryfondomovci izjemno pogumni, ampak vedno pogosteje dokazujejo, da jim primankuje zdrave pameti," se je namrdnila.
"Sicer pa, ja, opazila sem kar nekaj novih profesorjev. In dokler se brigajo zase mi je vseeno, kaj namerava Dumbledore."
Hodnik je postal skoraj čisto prazen, nikjer ni bilo nobenega učenca, ure so se začenjale. Namrgodeno se je ozrla po hodniku. "Zate ne vem, jaz pa grem drugam, ker se mi ne ljubi več stati tukaj," je kislo izjavila in razmišljala, kam bi šla sedaj. Časa je imela čez glavo dovolj, domnevala pa je, da ji v Rachelini družbi vsekakor ne bo dolgčas.

Caley se je sprehajala sem ter tja po šoli brez kakšnega določenega cilja. Bilo je deževno popoldne in neverjetno dolgčas. Nobene ideje ni imela kaj bi počela. Vsi, ki jih je poznala so bili ali pri pouku ali pa so se vdrli v zemljo. Končno je v avli opazila Zhoprnacka, ki je očitno pripravljal naslednjo šalo. Odločila se je, da ga bo skušala prepričati naj se spravi na Spolzgadovce. Seveda ji je najprej postregel s ploho vodnih balončkov, a Drznvraanovka je bila suha kot bi mignil. In tako se je začelo pregovarjanje.
"Saj veš, da Spolzgadovci najbolj vreščijo, ko pokažeš, da si najboljši šaljivec na šoli." je dejala premeteno. Vedela je, da je s tem poltergeista že skoraj čisto prepričala. Ravno mu je hotela predlagati nadvse zlobno šalo, ko je začutila, da jo nekdo opazuje. V senci stopnišča je stal Spolzgadovec, ni pa vedela kdo je. Opazil ga je tudi Zhoprnack, a Caley je dvomila, da se bo spravil nanj, saj je tudi on zaslutil dvoboj med učencema.

((pa naj bo regulus))

Stal je tam in poskšal prilizovanje dekleta, ki je stalo nekaj metrov stran od njega. ''Mislim, da so Pihpuffovci in Gryfondomovci dosti boljša tarča.'' stopil je iz sence in stopal proti dekletu, pogled pa je upiral naravnost v njo. Nato pa ga je preusmeril v poltegrista*. ''Sploh dekleta obupno vreščijo. Spolzgadovke pa ..... najbrž bi te le preklele.''
Pogled je usmeril nazaj v dekle inse ji zazrl naravnost v oči. Ne da bi obmaknil pogled je nadaljeval. ''Poleg tega pa, če balončke napolniš z črnilom ali s čim bolj ogabnim ..... Ti zagotavljam, da boš imel še mnogo večje zadovoljstvo.'' njegov pogled je postajal vedno bolj prediren in vedno bolj leden.
''Ni lepo duhovov ščuvati na druge. Sploh na ne na Spolzgadovce, med katerimi so povrhu še tvoji sošolci.''

Caley se je za trenutek namuznila, potem pa počasi prikimala. "Prav ima, Spolzgadovke bi te verjetno preklele. Spolzgadovci bi vreščali na vse grlo." Regulus ji je kar sam polagal besede na jezik. "Ampak ne smeš pozabiti na hiter pobeg - Spolzgadovci bodo tekli k najbližjemu profesorju in te zatožili." Resno je prikimala kakor da sočustvuje z malimi nemočnimi zelenci.
Glasno je zavzdihnila, potem pa se obrnila nazaj k Regulusu. Pogledala ga je v smislu 'si ti od včeraj ali kaj?': "Vodni balončki so otročji in nezanimivi, ne glede na to s čem jih napolniš." Zmajala je z glavo in vse bolj dajala vtis, da se pogovarja s smrkavim prvošolčkom.

''Ja, najbrž bi res. Vendar ti zagotavljam, da bi bili Drznvraanovci z Gryfondomovci in Pihpuffovci vred najmanj 15x glasnejši. In bolj panični.'' Besede so bile na začetku sicer namenjene duhu, vendar pa je ves čas, ko je govoril, brezizrazno in celo nekoliko lenobno zrl v njene oči. ''Ah, ja. Mi bi jo najbrž res takoj ubrali k Prof. Nisrine. Vendar se mi zdi, da bi jo vi, seveda, ko bi nehali z jokcanjem v kakšnem samotnem kotu, pod dežnikom takoj ucvrli naravnost k ravnatelju.'' besede, ki so prihajale iz njegovih ust so bile izgovorjene lenobno. Nikakor ni bil pri volji za prepir, vendar tega nikakor ni hotel pokazati.
''Oh, saj veš, Spolzgadovci samo pač Spolzgadovci. V veliko veselje nam je, da vam lahko priskočimo na pomoč in zlobnemu duhcu natvezimo kakšno zaostalo. Pa čeprav takoj nato dobimo povrnjeno z žačljivkami in podobnim.'' Njegov glas je bil odkrito sarkastičen, saj povedanega v nobenem primeru ni mislil resno. in le popolnemu tepcu se ne bi posvetilo, kaj je bilo mišljeno s tem stavkom.