Prepovedani oddelek.

((ha ha ha..sm zlobna, ane sicer pa ne morva tok hitr najdt, kako se stvar odpre. Bi blo premau zanimiv. Sej lahk je tut tastara rima gor, sam da je prevedena v kačji jezik...al pa kej tazga))

Avis je res pomanjšala knjigo ter vse skupaj spravila v žep.
"Hm, če nisi opazil, si stopil na eno sranje, ki se ti je prijelo čevlja. " je rekla, ker se je tako zelo ukvarjal z neznanim zvokom.
"vem, da se sliši neumno, ampak dozdeva se mi, da je ta knjiga, ki si jo našel, prava. " je čez čas rekla, potem pa se pobrala s tal, si očistila svojo uniformo ter začela pregledovati še nekaj polic. Z nih je pobrala nekaj na videz naključnih knjig ter jih postavila na tla
"tele so mogoče vredne natančnega branja. Vse ostale knjige so nesmiselne. Življenjepisi raznih ljudi, za katere nisi nikoi slišal. Hm, če so sploh vsi ljudje..."Zamišljeno je ven potegnila debelo staro buklo
Življenje in delo Edvarda Močvirskega 3 je prebrala
kaj?! celo več delov ima... zavila je z očmi in knjigo zbasala nazaj na polico.
"Očitno tu ni nič več pametnega..." je zavzdihnila.

Lucius je pogledal na tla vendar ni videl ničesar. Potem je dvignil nogo in na podplatu zagledal košček pergamenta.
"Kaj za.." je vprašal in pogledal z obeh straneh. Ničesar ni bilo na njem. Bil je popolnoma prazen.
Odšel je do Avis in rekel: "Mogoče je nekdo označil stran, na kateri je ostal."
Skomignil je z rameni, ker se mu je to zdelo čisto možno. Tudi sam si je kdaj označil stran. Ampak.. Nikoli ni pustil lista v knjigi!
Na plan je potegnil palico in nad papirjom rahlo zaokrožil z roko in rekel: "Aparecium!"
In na pergamentu so se pojavile črke, ki pa niso bile nič podobne črkam, ki jih je poznal Lucius.
Zaklel je in košček pergamenta vrgel na tla.
"Zakaj mora biti vse tako zakomplicirano?" je vprašal in jezno brcnil v polico.
To ni bila čisto dobra ideja, saj so se nanj usule knjige iz zgornjih polic. Že drugič je zaklel in zopet potegnil na plan palico.
"Pack," je rekel in usmeril palico v knjige. Na polico je šinilo nekaj knjig, zato je rekel še: "Scourgify"
Knjige so bile spet na svojem mestu, sam pa je odšel do Avis in vprašal: "Misliš, da bi končno morala povedati profesorju Neelstinu?"

((A je tale neelstin sploh kej gor na forumu? ))

"Pa ne da si že obupal?" ga je vprašala ter ga poazovala kako je pospravljal po tleh raztresene knjige. Sklonila se je in pobrala papirček ter ga spravila v žep. Nato je z uroko pomanjšala kup knjig, da so bile velike kot škatlice vžigalic ter jih zbasala v žep.
"Pojdiva kam drugam preden podereš kako polico in nama prikličeš za vrat knjižničarko in tistega starega osla, ki vodi to šolo..." popravila si je svojo zeleno kravato ter po kratkem razmisleku rekla
"Mislim, da morava najprej nekaj pametnega odkriti, preden poveva še komu. hm... mimogrede, Poznaš koga,ki bi nama pomagal brati tale kupček knjig?" z roko je udarila po žepu svojega plašča
"Je kakšen spolzgadovec, ki mu zaupaš?"

"Nisem obupal," je rekel trmasto. "Le na živce mi gre, da je vse v tem presnetem jeziku!"
S pestjo je zaradi varnosti raje zamahnil skozi zrak in globoko vdihnil.
"Pa pojdiva," je rekel, ko se je za silo ohladil. Na poti iz knjižnice je razmišljal, komu je dovolj zaupal. Sploh ni poznal veliko ljudi. Družil se je le s Snapeom in sedaj z Avis. Večino časa se je kregal s kakšnimi Spolzgadovci, ki so mislili, da je bil praznoglav blondinec, na katerega se lahko spraviš kar tako. Mogoče je bil svetlolas, ampak prazne glave ni imel.
"Snape," je rekel in pomislil, kako bi jima lahko pomagal. "Mogoče lahko izmisli kakšen urok.."

prikimala je, potem pa nad obema izvedla urok nevidnosti. Potiho bsta se splazila iz preovedanega oddelka. Ko sta bila na varnem na hodniku mu je odgovorila.
"Snape?" se je namrščila. nekaj časa ga je tako gledala, nato pa je prikimala "Uredu. če ni nikogar drugega. Znal bi biti celo uporaben za kaj takega. Saj menda je pameten" nagnila je glavo ter nekaj časa razmišljala, nato pa se je spet z vso resnostjo zazrla v Luciusa in mu rekla
"Prav. Ampak povej mu ti. Greva sedaj." zgrabila ga je za zapestje in odvlekla po hodniku.

((Kam? Dnevna soba? začni nekje pisat ))

James je pritekel v knjižnico in se napotil v prepovedani oddelek. Bom temu Snapu že še pokazal...si je mislil, ko je listal po knjigah za mogočnejšimi obrambnimi uroki. To se mu bomo smejali...je še zadovoljno ugotovil in začel izpisovati podatke o uroku, ki ga je nameraval uporabiti proti Severusu.
Nato je skočil na noge ter se nasmejan odpravil iz knjižnice. Odkril je nekaj, kar mu je polepšalo dan.

((Se opravičujem za kratek post, me malo čas priganja...))

Rodolphus je brskal po prepovedanem odelku. Iskal je knjigo, o ognjenih urokih. Ni je našel. Sprehodil se je še po odelku in našel knjigo Premagajte nasprotnika v treh postopkih. Knjiga mu ni vzbudila smisla, saj je nanjo gledal kod na navodila za uporabljenje urokov. Take knjige je sovražil. Vendar ga je premamila želja in odprl je knjigo. V njej je že na prvi strani izvedel, za zelo močan urok Ellenixi, katerega nasprotnik ne more zaustaviti, brez močnega obrambnega uroka. Zaslišal je šumenje v bližini, zato se je hitro obrnil in pomeril z palico. Pred njim ne stal gryffindorec, iste starosti kod on.

Remus je z zanimanjem brskal po knjiga na policah. Rad je prebiral knjige in se iz njih učil nove uroke ali pa sama dejstva o čarovniškem svetu. Tako se je nenadoma znašel na prepovedanem oddelku. Nekaterih knjig v tem delu knjižnice ni maral saj so vsebovale črno magijo ki jo je naravnost preziral. Niminilo veliko časa ko se je nenadoma znašel pred čarovniško palico ki je bila uperjena naravnost vanj. Še preden se je zavedel je imel tudi svojo napirjenu proti neznanemu nasprotniku.
Po zelenem plašču je takoj vedel da je Spolzgadovec in ni mu bilo všeč da ga takole napada sredi knjižnice.
"Odloži palico" je mirno rekel. Opazil je da je prebližno iste starosti kot on in zato ga je še bolj čudilo da se nista srečala že kdaj pred tem. pogledal ga je naravnost v oči in še enkrat mirno rekel "Mislim da se nočeš boriti tukaj. Odloži palico."
Remus mu je namenil jezen pogled nato pa čakal na reakcijo neznanega fanta. Če bo fant odložil palico jo bo tudi Remus čene se bosta pač morala boriti med vsemi temi knjigami.
Moram biti previden, pri Spolzgadovcih nikoli ne veš. je pomislil.

Rodolphus je pogledal gryffindorca. Remus Lupin, je premišljeval. Eden izmed ravbarjev, kateri grenijo življenje Severusu, je še pomislil, nato pa se je odločil da bo palico spet spravil v plašč. "Živjo!" je zadovoljno vzkliknil. Odločil se je da se bo pretvarjal, nato pa ga bo napadel s kletvijo mozoljev, ali pa ga povabil na častni dvoboj.
"Jaz sem Rodolphus Lestrange" je še zadovoljno pripomnil. Knjigo, je dal v torbo. "Kdo si pa ti?" je vprašal nekoliko ošabno in se mu porogljivo nasmehnil. Ni pričakoval da bo na prepovedanem odelku našel gryffndorca.
Že od nekdaj je sovražil gryffindorce. Zdeli so se mu junaški, prav zato jih ni maral. Čeprav je imel rad središče pozornosti, se mu je zdelo da ravbarji in ostali gryffindorci že nekoliko pretiravajo, pri junaških podvigih. Zlobno se mu je nasmehnil.

Remus je z zanimanjem opazoval Spolzgadovca. za trenutek se mu je zazdelo da ga bo napadel a nato je presenetljivo pospravil palico in ga lepo pozdarvil. Remus je začuden prevzdignil obrvi saj se mu je zdelo takšno obnašanje od SPolzgadovca sila sumljivo. Imel pa je tudi slab občutek o njem. Pospravil je svojo palico in med tem razmišljal Mogoče pa se motim. Tara mi je vedno rekla, da ne smem soditi ljudi dokler jih ne spoznam
"Živjo" je končno odvrnil Remus. "Jaz sem Remus. Remus Lupin. Me veseli Rodolphus." je rekel in iztegnil roko v pozdrav.
"Kaj počneš tukaj? Iščeš kakšno knjigo ali samo malo brskaš za ččim zanimivim?" je vljudno nadaljeval. Bolje zate da ne iščeš črne magije ker se bo salbo končalo zate če zvem da se ukvarjaš s tem kljub temu da mu je jeza napolnila telo ob misli na črno magijo je uspel obdržati miren izraz na obrazu. Odločil se je da bo dal mlademu Spolzgadovcu možnost. Ker je tako razmišljal je spregledal zlobo v nasmehu Rodolphusa in je tako z zanimanjem čakal na odgovor.

Rodolphus se je nasmehnil. Pretvarjanje mu je šlo zelo dobro. "Iščem nekaj za našo skupino" je dejal in pomignil na knjigo. "Učimo se, kako se je najbolje dvobojevati" je še pripomnil in se mu še enkrat nasmehnil. Skupina drugače ni nikoli obstaja. Bili so samo prijatelji, ki so se družili veliko časa. "Govori o zmagi v dvoboju, v teh postopkih" je povsem mirno dejal. Vedel je da gryffindorci sovražijo črno magijo. Ni bil tako neumen, da bi mu razložil.
Pogledal je še po policah, po kakšni uporabni knjigi. Zaščitni uroki - 100 urokov, najzanesljivejših mojstrov. Bil je vesel da je končno našel knjigo. Se bo vsaj lahko ubranil, ko ga bodo Tonks in Prewettowa brata napadli.

"Hm zanimivo. Tudi sam se rad naučim kakšnega novega uroka takole iz knjig." skoraj bi se zagovoril da je pomagal ustanoviti skupino, ki se je bojevala proti spolzgadovcem in kjer so se prav tako učili urokov in podobnega. Na srečo se je še pravi čas spomnil da govori z enim izmed njih in tako je raje spremenil temo. Čeprav je bilo od ustanovitve njihove skupine že veliko časa pa se je Remus še vedno rad spominjal tistih dobrih starih časov.
"Upam da se bošš veliko naučil. In kateri predemt ti je najljubši?" Remus je vedel da je vprašanje bedno a hotel je nadaljevati z pogovorom. Redko se je zgodilo da je naletel na Spolzgadovca, ki ga ni hotel prekleti ali uročiti in to priložnost je hotel čimbolje izkoristiti.
Opazi je da Rodolphus opazuje še ostale knjige na polici. Tudi sam se je ozrl po zbranih a ni našel nobene ki bi ga pritegnila. Nenazadnje imam še dovolj časa da naredim nalogo za Napoje. Bom že našel primerno knjigo do tedaj.
Še en razlog da se je znašel v knjižnici je bil seveda nnaloga za Napoje za katero je nujno potrboval knjigo o načinu priprave protistrupa za višnjevko. To je bil strup, ki sicer ne naredi kaj posebej resnega je pa sila neprijete saj se ti na koži pojavijo izpuščaji in lise višnjeve barve. Od tod tudi ime.
Remsu se je ponovno uzrl proti Spolzgadovcu...

Rodolphus je še naprej brskal po knjigah. "Moj najljubši predmet?" je vprašal. "Moj najljubši predmet je...." je dejal in naredil premor. "Oziroma nimam samo enega najljubšega predmeta, ima tri, to so spremnijanje oblike, uroki in obramba pred mračnimi slilami" je nenavadno hitro povedal.
"Čeprav se mi zdi profesor za OPMS, prav obupen" je še hitro dopolnil. Pogled je odvrnil od Remusa. "Kateri pa je tvoj najljubši predmet?" je vprašal. Še malce je pobrskal po polici, nato pa ga je ponovno vprašal:" S že naredil nalogo za napoje, če je nisi, ti lahko poiščem knjigo. Sam je najprej nisem našel, nato pa sem se spomnil, da sem že enkrat bral o tem napoju" je še pripomnil. "Okužbeni napoji, Meridath Bagners" je dejal in slišal je biti skoraj vseveden. "Prva vrsta, na levo" je dejal v isti sapi. "Videl jo boš, je florestenčne barve" je še dejal. "No, zdaj veš" je rekel in spet pogledal knjigo.

Z zanimanjem je poslušal Rodolphusov odgovor. "Moj najljubši predmet. tudi jaz nimam najljubšega predmeta: Zelo so mi všeč uroki in pa seveda obramba pred mračnimi silami. oboje je zelo koristno ampak tudi ostali predmeti so mi zanimivii. Edino zgodovina čarovništva je dolgočasna."
Remus se je naslonil na polico s knjigami in skoraj prevrnil eno izmed njih. Opazoval je Spolzgadovca, ki je zavzeto brskal za knjigami. Remus se je rahlo ansmehnil saj je to tudi sam večkrat počel.
"Nisem še naredil naloge." je rekel nato pa mu je Rodolphus že povedal kje lahko najde knjigo. "Najlepša hvala. Prihranil si mi dolgotrajno iskanje. Merdath Bagners. To si moram zapomniti." Remus se je nekaj časa odločal kaj naj naredi. Čez nekaj trenutkov je smuknil me dpolice s knjigami in se hitro vrnil z knjigo florestenčne barve v roki. " Res ti hvala za pomoč" je še enkrat rekel.
"Če boš kdaj potreboval kar koli me lahko vprašaš, čeprav mislim da si verjetno sam dovol nadarjen da boš prišel do odgovora." je bil vljuden.
"Sedaj pa moram iti saj me še čaka nekaj opravkov. Upam da se še srečava. Adijo." je rekel Remus in krenil proti vratom. Moral se je vrniti v dom saj se je tam srečal s svojimi prijatelji.

"Adijo!" mu je odvrnil Rodolphus. Pobrskal je še po urokih za višjo stopnjo Merlinovega reda. Zdela se mu je zanimiva knjiga. Sam je v torbo dal še par knjig, nato pa odšel v spolzgadovsko dnevno sobo.

Niccolle je, brez strahu, da bi jo kdorkoli opazil, hodila po hodniku do knjižnjice. Ta teren je dobro poznala, zato je z lahkoto preskakovala 'nevarne' predele, kot so bile nekatere stopnice ali razajane plošče na tleh.
Prvič se je ustavila pred velikimi masivnimi vrati, ki so varovala zakladico znanja. Na plano je potegnila palico in začela izvajati uroke, ki so izničili varovala, s katerimi s bila zaradi varnosti ponoči obdana ta vrata. Uroki so bili čisto preprosti, zato je kmalu končala in izmuznila se je skozi vrata. Pri najbližjem prehodu med policami je zavila na levo, nato pa je pri policah s knjigami o osnovem zvrkarstvu, zavila na desno; stran od vhoda na prepovedani oddelek. Poznala je drug, mnogo bolj skrit vhod, za katerega ni, kot je predvidevala, vedel niti hišnik. Nekaj dni po njenem prvem nočnem pohodu bi jo skoraj dobil hišnik, in, če se ne bi mimogrede zavihtela okrog stojala za svetilke, tega prehoda nebi našla.
Čez nekaj trenutkov, ko je hodil v popolni temi pregoda, se je na drugi strani izvedla urok, da je konica njene palice žarela. Tako je lahko med hojo preletavala naslove knjig, ki so slonele na policah. Namenila se je proti glavnemu vhodu na oddelek, kjer sta bili dogovorjeni z Avis.

avis ej vstopila na prepovedani oddelek. sicer ni imela plašča nevidnosti, poznala pa je nekdober urok, ki jo je naredil nevidno za kakih 15 minut. ravno dovlj časa, da se je pritihotapila do knjižnice ter se skrila za policami ter ta počakala na Nicolette. zagledal je luč. to bi mrala biti ona.
vendar je še malce počakala, da bi se prepričala. In bila je res.
Avis je stopila proti svetlobi, ki jo je oddajala sošolkina palica.
"lepo. ne zamujaš." je rekla, nato pa se je obrnila proti policam, kjer so bile shranjene knjige s čarobnimi napoji.
"kakšno idejo, kje in predvsem Kaj bi iskale?" je vprašala. V resnici je avis natanko vedela, kateri napoj je potrebno uporabiti in v katerih knjigah ga lahko najde. vendar je pustila Nicolette, naj išče. to je bila njena naloga, njen preizkus. in zdelo se ji je, da je spošolka ne bo razočarala. ozrla se je po knjigah ter še enkrat vprašljivo v sošolko.

Pokimala je Spolzgadovki, ko ji je le-ta zapazila in jo opazovala, ko je odšla do police z napoji. ''Oh, idej je ogromno.'' ji je odvrnila, njene ustnice pa so se zvile v nasmešek. ''Vendar to ni pravo mesto za iskanje.'' Pomignila je Avis, naj ji sledi in jo peljala čez celoten oddelek do majhne omare, ki se je stiskala v senci večje. ''Za kaj točno potrebuješ strup? In, približno kako močan mora biti?'' Medtem, ko je zastavljala vprašanja je na rahlo zamahnila z roko in zamrmrala urok, ki je zatresel police. Zatem je zopet zamahnila in tokrat se je razločno slišala beseda, ki jo je uporabila. ''Silencio!'' Šele nato je segla po eni izmed knjig, ki so se stiskale na policah in jo začela prelistavati.

Avis se je rahlo nasmehnila.
"Iščem univerzalni protistrupza močnejše strupe. ubistv zelo močne." s pogledom je ošinila knjigo, ki jo je Nicolette držala v roki.
"Dobra izbira. Ampak vprašatis ej etudi treba, ali obstaja sploh tak protistrup? ker če ne, moraš izbrati pravi napoj ter ga spremeniti. zazrla se je v strop ter naglas razmišljala.
"Tak protistrup mora nujno vsebovati Velikolistnati gogron, Polnočno srebrno travo, verjetno slamandrove repke in ... ja, navadni bezek, nabran na prvo polmadno polno luno. Temu bi ustrezal Hendrixov napoj, ki pa se ga ne da prilagoditi, pa tudi če bi se ga dalo, ga ni nihče skuhal že kakih 500 let. Potem imamo tu Vragov napoj...ki pa vsebuje drobnolistavec in ribje oči, ki pa izničijo delovanje slamandra...tako da tudi ne. Ostane nama torej samo ena možnost... "Sedaj se je zazrla v Nicolette ter dvignila obrv, kar je bilo znamenje, da pričakuje njen odgovor.

((kaj češ. Avis je piflarka. Upam, da se ti sanja, zakaj te vlečem čez to nalogo. ))

Ob Avisinih besedah je knjigo takoj postavila nazaj na polico. Stopila je na drugi konec in preletavala naslove, medtem pa je pozorno poslušala Spolzgadovkin monolog. '...Velikolistnati gogron, Polnočna srebrna trava, slamandrovi repki, navadni bezek, nabran na prvo polmadno polno luno.....' v mislih si je ponavljala sestavine, ki jih je naštela temnolaska za njo in na plano potegnila manjšo knjižico bele barve. ''Ti napoji proti res močnemu strupu ne bi naredili kaj dosti.'' Odprla je tenko knjižico in pobrskala po skoraj prosojnih straneh, na katerih se je že močno kazal zob časa. Prav ljubeče nežno je obračala stran za stranjo, dokler ni obstala. Preletela je podatke na strani in na ustnicah se ji je zarisal samovšečen nasmešek. ''Mislim, da bo ta več kot primeren.'' Obrnila se je in Avis pomolila knjižico, nato pa naprej razlagala. ''Sicer je napoj približno tako močan kot tisti, ki si jih prej naštela, vendar najbolje porabi vse sestavine.'' Premolknila je in opazovala sošolko, ki je brala recept. ''Ploleg tega pa bi z lahkoto naredila urok, ki bi njegovo učinkovitost povečal za približno 40%. Ob čemer bi se uničil vsak, še tako močan strup.''


[ Nicc pa je zato mojster za napoje & uroke. Well, v bistvu se mi niti ne sanja, ampak vseen ]

"Dobro." je rekla Avis in ko je rekal Avis da je neka stvar dobra, je bila seveda odlična.
"Sama sewm islila drugače Wellingtonov napoj i se mu doda nekaj repkov gozdnih podgan... ampak rezultal je konec koncev zelo podoben." nahitro je preletela navodila te rnato dodala
" ta je za pripravo malce bolj zapleten, vendar to nebi smel biti problem. " vzela je knjigico ter je previdno spravila v žep.
večino sestavin in kotel imam v spalnici pod posteljo. Bova delali tam ali iamš kakšno bolj primerno mesto?" roke je prekrižala na prsih ter se naslonila na bližnjo knjižno polico.
((Avis pridobiva člane za amrkovo malo skupinico. mislim, da si primerna. Ampak bo treba te še stestirat...))

Nasmešek, ki ga je od najdbe napoja hranila na ustnicah, je ob Avisini pohvali, ki zagotovo ni bila pogost pojav, dobil še drugi mandat in obstal na svojem mestu. ''Wellingtonov napoj je nekoliko odporen na uroke, zato bi bil rezultat predscej slabši kot pri Antiornem. Sicer pa je eden izmed redkih, ki učinkujejo na vse strupe. Wellingtonov ima nekaj lukenj. Če imam prev, ne učinkuje na 13 strupov.'' nato je knjižico vzela nazaj v roke in še enkrat podrobno preučila recept. ''Na receptu ga sicer ni, vendar bi bezoar urok še dodatno okrepil. Pripomoglo pa bi tudi nekaj kapelj zmajeve krvi.'' Zaprla je knjižico in jo nato vrnila Avis, ki jo je pospravila v žep. Sama se je medtem že obrnila nazaj in odčarala knjige, nato pa še povrnila varovalni urok.
''V spalnici? ni to nekoliko... preveč na očeh?'' privzdignila je levo obrv in se tudi sama naslonila na eno izmed poljic, ki nislo bile zaščitene. ''Lahko bi uporabili dvorano v 3. nadstropju. Tja ne zahaja nihče. Še hišniku se ne ljubi več... '' umolknila je in se pogledila po bradi, kar je bil eden izmed znakov, da napeto prmišljuje. ''Sicer pa je tudi v ječah prav prijetna sobana, skrita nepovabljenim očem. Zanjo je zagotovljeno, da je hišnik ne pozna.'' SPomin na dogodek, ko so odkrili Drznvraanovčevo truplo je bil že nekoliko zbledel, vseeno pa se je jeasno spominjala hišnika, ki se mu niti sanjalo ni, da sta z Bello opazovali celotno dogajanje.

Avis je, izgubljena v svojih mislih, samo odsotno pokimala.
"torej klet. "
Se dobiva danes zvečer po večerjih. jaz prinesem kotel in sestavine, ti pa priskrbi zmajevo kri in dva salamandra. teh nimam. so dosti redke sestavine. mislim, da jih ima profesor v omari v učilnici (ne v kabinetu). pazi na salamandre. te lahko opečejo." je rekla ter se prestopila.
tako, najino delo tu je opravljeno." porpaskala se je po nosu ter zamahnila s palico v hipu je izginila izpred sošolkinih oči.
"Se vidiva zvečer" je še rekla,nato pa se odtihotapila nazaj v sobo in naravnostv posteljo.