Knjižnica

Kačji pogled ga je spremljal ko je izza vogala prišel v knjižnico. Tu so bil knjige. Nekatere odprte so nežno migljale z listi in veter jih je počasi prebiral vse do konca. Komaj je siknil z usti že je sedel na nepreveč udobni klopi. Pred sabo je imel nekaj knjig z uroki in knjige o čarobnih bitjih. Neka učenca sta bila domiselna in sta mir in tišino v knjižnici uporabljala za skoncentrirano igranje čarovniškega šaha. Zavzdihnil je in odprl knjigo. Hotel si je prebrati nekaj o pajkih kateri prebivajo v severnem delu Prepovedanega gozda.
V oči se mu je vrgel stavek Smrtno nevaren je lahko ugriz pajka ki prebiva na severnih drevesih Prepovedanega gozda. Prebiral je počasi, stavek za stavkom in nato prenehal in se ozrl naokoli.

V knjižnico je ravno vstopilo rdečelaso dekle. Nekaj časa se je oziralo naokoli, pomahalo knjižničarki, nato pa se napotilo med knjižne police. Nekaj časa je brskalo in se tiho premikalo. Nato je izvleklo debelo knjigo o čarobnih napojih. Debele platnice so naredile knjigo težjo in Lily jo je komaj nosila. Z olajšanjem jo je odložila na najbližjo mizo, za katero je sedel mladenič, ki je ravno čital knjigo o Prepovedanem gozdu. Sklepala je, da je iz Spolzgada, saj bi bilo drugače že čudno, da nosi njihovo zeleno-sivo uniformo. "Lahko prisedem?" je vprašala. Fant se ji ni zdel napačen, četudi je prebival v Spolzgadu. Pa kaj zato, si je mislila Lily, v bistvu sploh ni važno v katerem domu si. Prisedla je. "Te zanima Prepovedani gozd, kaj?" je z zanimanjem vprašala, nato pa odprla svojo debelo bukvo in se poglobila vanjo.

Mimo knjižnice je hodil Mike, ki je iskal enega izmed profesorjev. Med vso potjo do knjižnice je mislil na eno knjog, ki jo je hotel pokazati učencem. Stopil je notri in svoje rjave lase spustil na plano. " No kje bom zdej našel tole? " je dejal in se odpravil naprej. Nato pa je opazil Gryfondomko, zraven nje pa Spolzagovca. " No, no, no! Spoštovana gospodična, gospodič" je dejal in ju pozdravil. Kljub temu, da je bil predstojnik Spolzgada, se je rad družil tudi s Gryfondomci, Pihpufci in Drznavranci. " Vaju zanima Prepovedani gozd morda?" je dejal in namignil. " Pa da vam povem gospodična. Vaši rdeči lasje vam pristajajo!" je dejal in se zasmejal. " Katero knjigo pa imaš ti. A... Vidim, da si resnično pametno dekle. Iz tebe bo prišla izredno dobra čarovnica. Ampak, očitno je, da te nisem videl pri prvi uroki Spreminjanja oblik. Morda je nisi vpisala?" je dejal in se nasmejal.

''Ja zanimajo me bitja v njem...'' je odgovoril in sprejel profesorjeve besede kot kompliment. Zaslišal je glas. Obrnil se je okoli. Poleg njega je stala simpatična rdečelaska. ''Kar prisedi'' je rekel in v njegovem glasu se je slišalo nekaj kar se je iz njegovih ust slišalo prvič. Jecljanje. Še nikoli ni jecljal. Ni si znal pojasniti saj ga ni bilo ničesar strah. Le... čakaj! Spoznal je prvo lepo dekle. In to res lepo... še nikoli ni videl lepega dekleta. Vsi so ga zaničevali in govorili da je zloba že od otroštva. To seveda ni bilo res....
''Vidim da te zanima veliko stvari'' je povedal ob pogledu na knjige v njenih rokah. ''No da se predstavim. Ime mi je Mike. Kot vidiš sem iz Spolzgada. Za Obiskujem šesti letnik Bradavičarke. Za mojo preteklost pa rajši ne sprašuj... marsikdo se je zdrznil ob njej. No kar prisedi'' se je razgovoril in imel občutek da celo preveč. Rdečica mu je preplavila obraz.

" Glejte ne želim vaju motiti, samo eno knjigo iščem! Iščem knjigo Napoji in Zvarki za vnajvišjo stopnjo in Uroki za najvišjo stopnjo. No adijo!" je rekel in se odpravil. Iskal je in iskal in se čudil ker je ni našel saj je bila ognjeno, oranžne barve. Celo obe sta bile. " No no, uroke lahko uporabljam!" si je pri sebi rekel. Izvedel je nepalični urok Accio in s tem privedel knjige k sebi. Nato je stopil do stojnice z novicami in jih je vzel. Sprehodil se je do portreta in mu dal novice, ker je vedel, da bo skozi prišel le z novicami. In tako se je odpravil v svojo Podravnateljsko pisarno.

"Nameravam se še vpisati, upam, da še nisem zamudila," je hitro odgovorila profesorju, nato pa zardela ob njegovem komplimentu o njenih ognjenih laseh. Nasmehnila se je, ko je rekel, da bo iz nje nekoč še dobra čarovnica. To ji je resnično dobro delo.
No ja, pa saj tale fante sploh ni tako napačen na prvi pogled, je v mislih ugotovila in se zazrla vanj. "Moje ime je Lily. Gryfondom, kot si že verjetno ugotovil. Delam pa 6. letnik. Dolga je še do konca šolskega leta, prav res." Nasmehnila se mu je in zardela. Že takoj ji je postal všeč. "Brez skrbi, Mike," je dejala in nalašč izgovorila njgovo ime, "ne zanima me preteklost. Živim za sedanjost in prihodnost." Še enkrat se je nasmehnila in za trenutek rajši pogledala stran, saj je čutila, da postaja malce rdeča v obraz. Ko se je pomirila od vznemirjenja, se je ponovno obrnila k njemu. "Prav imaš, res me zanima veliko stvari. Sem oseba, ki ima rada prav vsa področja."

Alex se je sprehajala med knjižnimi policami, tu in tam iz katere vzela knjigo in jo prelistala. Nikjer ni našla tega, kar je iskala - neke podatke o živalih, o katerih ji je govoril nek prijatelj iz otroštva. Ni se spomnila imena živali, spomila se je le izgleda, ki ga je prijatelj natanko opisal. In vendar jih ni našla nikjer... So bile mar nevarne? Ne, zagotovo ne. Odprla je eno izmed naključnih knjig, sploh je niso več zanimale te živali. Ni se ji niti ljubilo iskati nečesa, kar najbrž sploh ne obstaja - tako je vsaj predvidevala po trenutnih rezultatih iskanja. Prebirala je torej knjigo, imenovano Znani čarovniki tega tisočletja, udobno naslonjena na okensko polico, ko jo je zmotil nekdo, ki se je pojavil ob njej.

((Lia ))

Lia je odšla v knjižnico po knjigo o najbolj znanih čarovnikih. Iskala jo je na polici, ko pa je ni bilo se je obrnila in že skoraj odšla. Mimogrede je opazila sključeno pojavo, ki jo je spominjala na enega od njenih učencev. Z mislijo, da je to on je odšla do tam. Ko pa je učenec odložil knjigo je zagledala dekle. Lia je presenečeno pogledala. Tudi to dekle je bilo zelo podobno učencu in ko je malo premislila, se je spomnila, da je učenec mrtev. " Živjo, kdo si pa ti? Nisem te še videla pri svojih urah." je dejala. " Jaz sem Lia, učiteljica astronimije." je še dodala, čeprav bi jo dekle moralo poznati, kajti na šoli je bila že nekaj let.

"Živijo..." se je Alexandra narahlo nasmehnila profesorici Astronomije, ki jo je ogovorila. "Ne, najbrž me res niste, ne obiskujem Astronomije." je pojasnila. Sama sicer ni imela nič proti Astronomiji, a vseeno se je ni udeleževala. "Sicer pa je moje ime Alexandra Leroy. Obiskujem 6. letnik." je pojasnila in se nasmehnila profesorici. Malo se je rezgledala okrog sebe, nato pa povzdignila obrvi in obenem zaprla knjigo, po kateri je listala. "Ste kaj potrebovali ali kaj podobnega...?" je vljudno vprašala, upajoč, da ni bila preveč vsiljujoča.

Lia jo je poslušala in se ob omembi priimka Leroy zdrznila. " Leroy?" je dejala in razmišljala. To je bil priimek učenca, na katerega jo je spominjalo to dekle. " NE, iskala sem tole knjigo, ki jo bereš in ko sem te zagledala si me spomnila na nekega bivšega učenca. Pisal se je isto kot ti, Leroy. Od petega letnika ga ni bilo več na Bradavičarko. Škoda, ker je bil nadarejn učenec. " je dejala. " Zakaj pa ne hodiš na astronomijo? Ne bom vam preveč težila." je dejala in se zasmejala.

Ob tem, ko je profesorica ponovila njen priimek, je Alex prikimala. Ob tem, ko ji je profesorica ponedala, da je iskala tole knjigo, se ji je Alex nasmehnila in jo ponudila. "Saj je ne potrebujem, samo tako mimogrede sem naletela nanjo." je obrazložila in počakala, da jo je profesorica vzela. Ob njenih naslednjih besedah je Alex prebledela. Seveda, saj je vedela, da so profesorji Thomasa poznali, toda takšen direkten, toda surov pristop jo je popolnoma vrgel iz tira. "Da, Thomas Leroy je bil moj brat." je skušala povedati karseda mirno, a glas se ji je tresel in vsekakor ni delovala vase zaverovano, kot ponavadi. "Sicer pa je v petem letniku umrl." je še dodala, nato pa pogledala v tla, skušala zadržati solze - komaj ji je uspelo. Še nekajkrat je zamežikala, da bi se prepričala, da so se njene oči osušile, nato pa je povzdignila pogled. "Ne vem," je skomignila. "Nisem se odločila zanjo, zato je pač ne obiskujem... Mogoče drugo leto." se je skušala nasmehniti. "Toda..." Nemudoma ji je nekaj šinilo skozi misli. "Nisem vedela, da je Thomas obiskoval Astronomijo." je dejala in vprašujoče pogledala profesorico.

" Ja, obiskoval jo je. Precej dobro mu je šlo. Oprosti, če nočeš govoriti o tem ti ni treba." je dejala Lia. vedela je kako je, če ti umre kdo od bližnjih. Malo je pogledala knjigo. " Si jo brala? Najbolje je brati knjige o urokih za dvoboj, čeprav meni so najljubše knjige o obrambi in astronomiji." je dejala. " Odkar se zavedam sem imela rada astronomijo, čeprav smo imeli zelo zahtevno profesorico, ki ni dobro razlagala snovi." je dejala.

"Ne, ne..." je hitro odkimala. Končno je prišla do človeka, ki je lahko odprto in mirno govoril o Thomasu. Hotela je izvedeti kaj več o njem, o njegovih šolskih letih. Hotela je vedeti več o njegovem življenju, katerega mladost mu je bila tako hitro vzeta. "Hočem govoriti o tem, gospa profesorica." je dejala iz nenada in jo pogledala z resnim izrazom na obrazu. "Morate vedeti, da svojega brata nisem nikoli prav poznala. Prišla sem v 1. letnik, ko je umrl. Hočem vedeti več o njem, morda... Da bi izvedela, zakaj je v rednici umrl." Za nekaj trenutkov je umolknila, nato pa vprašala: "Gospa profesorica, je mogoče, da je Thomas naredil kaj takega, zaradi česar bi ga kdo hotel ubiti? Samo, če mogoče veste..." Dvomila je, da bi o čem takem vedela profesorica, a vseeno se ji je zdelo vredno poizkusiti.

" Tvoj brat je bil dober čarvnik in se je vedno trudi za najboljše. Če se prav spomnim je bil nekaj časa predstavnik in sošolci so ga imeli radi. Če pa se prav spomnim je bil v Drznvraanu a Spolzgadovci so kazali odkrito sovraštvo, ker se jim je postavljal po robu in ščitil tiste, ki so jim želeli težiti." je dejala Lia in upala da se spominja pravega. " Bil je tudi zelo dober učenec, ne samo pri astronomiji in mnogi profesorji so dejali, da bi lahko prišel celo na mesto ministra za čaranje in on je res gojil take ambicije. Kako točno pa je umrl ne vem, to bi bilo najbolj pametno, da vprašaš ravnatelja." je dejala Lia.

"Bil je v Drznvraanu, ja." je pokimala Alex. Pričakovala je, da je bil brat dober, da je ščitil šibkejše in podobno - toda potem ne bi umrl. Ne bi bil ubit. Vseeno pa je bilo vprašanje, če je profesorica sploh vedela, da Thomas ni umrl naravne smrti. Morda sploh ni vedela... Narahlo se je nasmehnila. "Prepričana sem, da bi Thomas lahko postal karkoli. Vedno, ko sva se pogovarjala, je govoril, da je pripravljen vložiti ves trud v karkoli, kar želi doseči." je dejala. Sploh ni vedela, zakaj se tako mirno odpira profesorici, ki je sploh ne pozna dobro, a vseeno ji je dobro delo. "Morda pa bom vprašala..." je pokimala. A dvomila je, da bo upala. Kako za vraga naj bi to sploh izpeljala? Vstopila v ravnateljevo pisarno in dejala: 'Lep pozdrav, gospod ravnatelj, nisem vas hotela motiti, samo izvedeti sem hotela, kdo za vraga je ubil mojega brata.' Nikakor.

" Mogoče lahko jaz povprašam ravnatelja? Kdo je ubil tvojega brata? Samo to ne bi bilo preveč pametno, kajti lahko bi te obsedlo maščevanje in to ni zdravo. " je premišljeno dejala Lia. " Mogoče se je zameril kakšnemu Splozgadovcu in se je zato tako končalo. Drugače pa je bil tvoj brat res sposoben čarovnik." je še dejala.

"Brez skrbi, sposobna sem ohraniti trezno glavo." se je nasmehnila. "A vseeno bi mi bilo ljubše, če ne bi spraševali ničesar. Ko bom pripravljena, se bom tako pogovorila z ravnateljem." je mirno dejala in razumno pokimala. Pa vendar je vedela, da bi jo skoraj zagotovo obsedlo maščevanje. A - tega ni smela pokazati profesorici. Še dobro, da je znala govoriti tako prepričljivo, sicer bi znala pristati v nevarnosti, še preden bi se uspela obraniti. Ob njenem zadnjem stavku jo je Alex hvalženo pogledala. "Res lepa hvala, gospa profesorica." se ji je nasmehnila. "Hvala vam za vse, kar ste mi povedali. Zdaj pa..." je dejala in ošinila uro na steni knjižnice. "Bom morala oditi. Upam, da se še kdaj srečava." ji je nasmejano dejala, nato pa stopila mimo nje, se napotila iz knjižnice in jo pustila tam, z knjigo o znanih čarovnikih tega tisočletja v rokah. Pogovor o Thomasu ji je dobro del... Zdaj je vedela, da mora narediti še nekaj stvari, preden se požene v iskanje storilca, ki je ubil njenega edinega brata.

Jane je vstopila v knjižnico in se takoj podala v iskanje knjig, ki so jo zanimale. Oboževala je branje, še najraje je brala zgodovinske knjige. Tokrat se je posebaj zanimala za francoske kralje. Obstala je pred knjigo Življenje in Dejanja Sončnega Kralja. Potegnila jo je iz police in začela brati. Knjiga je ni bila pretirano zanimiva, dokler ni na seznamu dvornih dam zagledala znanega imena. Alice Littlemore, njena profesorica spreminjanja oblike in predstojnica Drznvraana. Jane ni vedela, kaj naj si misli. Vedela je, da je profesorica drzna ženska, a to, da je živela na dvoru kralja, ki je bil znan preganjalec čarovnic, jo je naravnost osupnilo. 'Tale si pa upa.'

Mike je ostal tiho, čeprav se je Lily hotela pogovarjat z njim. Pa nič, si je mislila in tiho zavzdihnila. Obrnila je še nekaj strani v knjigi, nato pa jo je zaprla in vstala. Vzela jo je v roke in skoraj padla, saj jo je teža pritiskala ob tla. Z manjšimi problemi ji jo je končno uspelo odložiti nazaj na polico, kjer jo je tudi dobila. Vrnila se je k Mikeu, si oprtala šolsko torbo, nato pa se je tiho, da ne bi vznemirjala drugih v knjižnici, približala spolzgadovcu in mu šepnila: "Pozdravljen. Se še kaj vidimo." S temi besedami se je zasukala in odšla. Oči so se ji lesketale, rdeči lasje pa so ji vihrali in ji padali na obraz.

Tara je pritekla v knjižnico in sploh ni opazila, če je kdo poleg nje. Namenila se je naravnost med knjižne police, ki so ji že tolikokrat pomagale. Upala je, da ji bodo tudi tokrat.
Nestrpno se je sprehodila med njimi in objel jo je tisti starinski vonj, ki ga je tako oboževala. Tu je bilo toliko znanja. Upam, da ga bom dobila tudi tokrat...je sarkastično pomislila in z roko zaorala po hrbtih nekaterih knjig. V brado si je mrmrala naslove, ko je končno našla to kar je iskala.
"Napredno spreminjanje oblike" je z zelenimi črkami pisalo na platnici. Knjigo je izvlekla iz police in jo odprla kar tam. Z očmi je preletela kazalo upajoč, da bo našla kar je hotela. In čisto pri konču je opazila vrstico:
"Magi in metamorfi............str.575"
Navdušeno je polistala in odprla poglavje ter začela brati:
"Običajno spreminjanje človeka v živalsko obliko pomeni, da ima človek živalske možgane in se ne more spomniti, kaj bi moral početi. Obdržati enkrat človeške mentalne sposobnosti medtem, ko imamo še vedno živaldko obliko, pa je visoko razvito spreminjanje oblike, ki gre lahko strašno narobe. Običajno so takšni čarovniki zelo redki in se nazivajo magi.
Natančneje, mag je vsaka čarovnica oziroma čarovnik, ki ima sposobnost spreminjanja samega sebe v žival medtem ko še vedno obdrži svoje mentalne sposobnosti, kot je zmožnost razmišljanja kot človek."
Taro ta del ni pretirano zanimal, saj je to že vedela, zato je brala naprej:"
"Spremenitev v žival je lahko narejena brez palice, poleg tega pa je mogoče prisiliti maga, da zopet zavzame človeško obliko in sicer z urokom."
Tudi ta del je ni zanimal in le upala je lahko:"
"Magovo fizično stanje v živalski obliki se odseva od njegovega stanja v človeški obliki."
"Zanimivo," je zamrmrala in brala naprej:
"Zdi se, da ima mag nekatere sposobnosti komuniciranja z resničnimi živalmi, vendar ni znano, če mora biti v živalski obliki, da je to mogoče."
Z očmi je poletela naprej a tam je bilo edino še seznam magov ter par nepomembnih podatkov.
Razočarano se je naslonila na steno in zamižala. Očitno se bo vse morala spomniti sama...je pomislila in knjigo vrnila na polico, naslednji trenutek pa je že odhitela ven. Sedaj potrebuje edino prostor, kjer se bo vsega spomnila.

Z njej značilnim zaničevalnim izrazom je sedela za eno izmed miz in zdolgočaseno listala po debeli knjigi, odeti v mehke usnjene platnice, čeprav so njene oči neprestano srepo strmele v knjižničarko in sledile vsakemu njenemu gibu. Ko ji je ta vrnila sumničav pogled, ji je Bella poklonila zaigran, nedolžno angelski nasmešek, sklonila glavo, a že čez nekaj trenutkov nadaljevala s svojo igro.
Vsakdo, ki je Bellatrix poznal, bi pomislil, da čaka na primerni renutek, da se izmuzne na Prepovedani oddelek. Bila je vendar Spolzgadovka, poleg tega se je pisala Black in takšne stvari je bilo od nje pričakovati.
Vsak, ki jo je poznal malo bolje, bi se čudil, da jo sploh vidi v knjižnici. Da bi se dokopala do knjig o Črni Magiji, se ji namreč ni bilo potrebno plaziti med prepovedanimi policami- vso potrebno literaturo je nosila od doma.
A nevednost včasih premaga vednost- tokrat se je res imela namen sprehoditi med zastraženimi knjigami. In to iz enega samega razloga; bila je grozljivo zdolgočasena. Z njej najljubšo Kletvijo Križanih se je bila primorana spravljati samo na tiste redke občasne nesrečneže, ki so ji prekrižali pot v temnih hodnikih in zdaj je obupano iskala nov hobi, s katerim bi zadovoljila svoje sadistične potrebe.
Seveda Prepovedani oddelek za to ni bil pravi naslov; bil je le ena izmed stvari, s katerimi se je začasno zamotila.

Od Spolzgadovcev v dnevni sobi je slišala, da se je njena starejša sestra najverjetneje zavlekla v knjižnico ustrahovati druge učence, ali pa nagajat knjižničarki. Narcissa se je zato nemudoma napotila tja. Od nekdaj je lahko zaupala Belli, če je imela kakšen problem. In sedaj ga je definitivno imela. Bella jo je vedno poslušala, čeprav velikokrat nakremženo in neodobravajoče, vendar je vedno imela praktične in uporabne nasvete (razen kdaj, ko je predlagala, da naj se posluži žrlelih kletev, ki so bile sicer praktične vendar v osnovi dokaj neuporabne, saj so bile prepovedane).

Sestro je takoj zagledala za mizo, ki je nagajala knjižničarki. Odkorakala je do klopi, kjer je sedela in se sama usedla njej nasproti. "Bella, problem imam," je čemerno rekla in zavihala nos. "To mi gre zelo težko z jezika, in prosim, da me poslušaš..." je počasi začela in previdno izbirala besede, ker v tem trenutku ni vedela, kako se najbolje izraziti. "Torej... Mislim, da nekaj čutim do Malfoya," je tiho zašepetala in se zaskrbljeno zazrla v Bello. Obedve sta vedeli, da se Malfoy že dolgo trudi osvojiti Narcisso, in ta je bila do njega vedno hladna in odrezava. "Mislim... Pri jezeru... Hotel me je narediti ljubosumno... Vsaj mislim.. On in Tara... Ne vem," je mrmrajajoče govorila in pogledala v mizo. Bila je jezna in s pestjo je udarila po mizi, da jo je knjižničarka grdo pogledala. "Reci mi, da nisem zaljubljena!" je jezno siknila in se divjega pogleda zazrla v sestro.

Ob Narcissinem prihodu se je Bellatrix dokončno nehala pretvarjati, da je zatopljena v branje. Očitno to ni bil njen dan za brskanje po Prepovedanem oddelku. Knjigo je malomarno odvrgla na mizo in mirno ignorirala ogorčeno vreščanje knjižničarke zaradi njenega neprimernega odnosa do knjig ter se obrnila k mlajši sestri. Navajena je bila poslušati njeno razpredanje o problemih in vedno se je pretvarjala, kot da ji je to popolnoma odveč, čeprav ji je dejstvo, da se je Narcissa vedno obrnila nanjo, neskončno laskalo. Sestra je bila navsezadnje edini človek, ki je bil deležen Bellinih občasnih odkritih izbruhov ljubezni in skrbnosti.
Brez vmesnih pripomb je poslušala Narcissino pripoved in ko je ta končala, je Bellatrix po stari navadi pomenljivo dvignila obrv.
"Cissy, nisi zaljubljena. Samo psihično spremenjena," jo je podražila, nato pa je njen glas postal jekleno hladen. "Kako to misliš- on in Tara? Kaj Tara? Kaj ima ona sploh za početi z Malfoyem?"
Njen odnos do sestre je bil včasih bolestno zaščitniški, celo posesiven in splošno znano je bilo, da se do Narcisse pride samo preko Bellatrix. Kar se v primeru Malfoy še ni zgodilo in verjetno je bil to edini razlog, da Narcissa in Lucius še nista bila par.
"Moj prvi odgovor- Kletev Križanih," so se ji oči za hip fanatično zalesketale, a je sij takoj izginil, ko je nadaljevala s stavkom, "je vedno enak in s tvoje strani vedno zavrnjen, zato se bo očitno treba pogovoriti z Malfoyem."
Nastala situacija, oziroma tisti vmesni člen, ji sploh ni bil všeč. Že pred tem je sicer prišla do zaključka, da je Lucius glede porekla vsekakor vreden njene sestre, a vsiljevanje se ji je zdelo nekako pod častjo, zato je bila še toliko bolj vesela, da ji je Narcissa razkrila svoja čustva.
Bellatrix se je odločila, da bosta Malfoy in njena sestra skupaj. In njene odločitve so bile kot Neprelomljive prisege.

[oops, mal me je zaneslo.... bodo nasledji definitivno krajši, I promise]

[ej super je, obožujm dolge in zanimive poste ]

Narcissa je bila vesela, da sta z Bello sami v knjižnici in ju nihče ne moti. Vsekakor bi se v Spolzgadovski dnevni ali spalnici težje pogovarjali. Kot običajno jo je Bella zbadala, in hkrati svetovala. "Psihično spremenjena... Bella daj no! Resno je!" je rekla vendar si ni mogla pomagati, nasmehnila se je. Prvič po nekaj dneh. Starejša sestra jo je običajno znala spraviti v dobro voljo.
"No ja... glede Tare je dolga zgodba. Veš ko mi je Malfoy težil na hodniku je mimo prišla Tara in Lucius je z njo govoril v svojem obupno priliznjenem tonu in obadva sta se nasploh obnašala kot bi bila izjemna prijatelja!" Na koncu je že nevarno povdzignila glas, da ji je knjižničarka namenila ubijalski pogled. Narcissa je nato nadaljevala v veliko bolj umirjenem in nižjem tonu. "Ampak... vedno sem mislila da se onedva sploh ne razumeta tako dobro... Mislim, da me je Malfoy samo hotel narediti ljubosumno... Ali pa videti, kako bom odreagirala," je tiho dejala Belli in se zazrla v njene bleščeče oči, ki so jo budno spremljale.
V glavi se ji je pletlo tisoč misli in bila je izredno zmedena. Ta občutek pa je sovražila in se ga je vsekakor hotela znebiti, in kljub temu da je bila kletev križanih v tem trenutku zelo mamljiva, ne bi rešila ničesar.
"Bella, kaj naj naredim?" jo je obupano prašala in se s komolci naslonila na rob mize ter si podprla obraz. Vesela je bila, da jo ne sliši nihče drug, razen njene sestre. Ta je bila edina oseba, ki ji je lahko priznala, da je tudi sama kdaj zmedena in prestrašena.