Hodniki

Miss Norris je veselo stopicljala za kaznjencema. Ko sos kupaj prišli do napisa, se je zvila v lkopčič, vendar je z budnima rumenima očesoma še vedno spremljala dogajanje okoli sebe.

Na lepem se je na sredi hodnika pojavil v črno zagrnjen postavek. Preko obraza je imel pokrito zlato masko, pod katero se je srepo smehljal Emerson. Izzval je svojo nesrečo, toda sedaj je bil veliko močnejši, ko je čutil, da mojstrova moč narašča. Sedaj je čas, da ga spet sreča in v kolikor je vedel se nahaja na tej šoli. Stopil je hitro po hodnikih, ko je zaslišal glasove. Brž se je skril v kot in prisluhnil.

Ko sta Lara in Filch prišla na hodnik sta se oba oddahnila. ''Hvala, Argus. Lepa hvala, ravanteljeva zamišljenost bi me kmalu spravila v obup. Res dobra izmišljutina zame! Oprosti, zdaj pa moram iti,ker se morem pripraviti na ples v maskah, saj veš, nocoj je ta veliki dan'' je dejala hišniku in že izginila za vogalom.

(( se oproščam da pišem tko kratke poste ampak zdle se mi je mudil, in oprostite da pišem za druge!!!))

Jenny je prišla na hodnik iz ene učilnice. Pogledala je na levo ter se odpravila dalje po hodniku. Nekaj je prskala po svoji torbi, ko se je zaletela v neko dekle. "Hej,.."je rekla in jo pogledala. Premerila jo je in se ustavila na broški i nvidela da je punca iz Gryfondoma. "Oprosti," ji je neslišno zamrmrala.

((Hanna ))

James se je sprehajal po hodniku, k ose mu je porodila ideja. Kaj če bi začaral en napisa na steni??? Tako, da se ne bi dalo dol.... je zlobno razmišljal. Potem je še enkrat pomislil nato pa dvignil palico in skorajda neslišno izrekel urok, ki je začaral napis na steni hodnika. Pisalo pa je: "Gryfondomci so reve!" zasmejal se je. Vedel je, da bo Filch čisto ponorel, zato se je še bolj zasmejal ob misli na njegov nori obraz. Tedaj pa se je pred njem pojavila hišnikova mačka Norris. Joj zdaj sem pa res v težavah.... je razmišljal in hitro stekel po stopnicah do Spolzgadovske dnevne sobe.

Remus je obstal pred napisom in si z rokavom plašča zakril nos. Smrad je bil neznosen in od vonja po bruhanju se je tudi v njegovem želodcu nekaj dvigalo. Ker ni imel palice se pred vonjem nmi mogel zaščititi. Edino zadovoljstvo mu je dajala Filcheva zobna ščetka s katero mu bo vrnil vsaj nekaj sramote in bolečine za tole kazen. Opazil je mačko, ki je opazovala njega in Niccolette.
"Se bova lotila prijetne naloge?" je sarkastično vpraša Remus. Vedel je da bi ga Niccolete najraje zabodla. Vsaj nekaj zadovoljstva da tudi Spolzgadovka trpi. Čeprav tale smrad je resnično neznosen je pomislil.
Izpod plašča je vzel Filchevo zobno ščetko in z rokovom plašča čez nos začel drgniti. Sumil je da bo urok vsak čas popustil in bosta lahko z Niccolette napis izbrisala a smrad je še vedno ostajal. počutil se je vedno slabše in v trebuhu ga je zvijalo. Nato pa se je vse zgodilo zelo hitro. Le za trenutek je vzel plašč izpred nosu in v trebuhu ga je še zadnjič zvilo. Stekel je a bil prepozen. Odprl je usta in izpraznil vse kar je pojedel naravnost na..... gospodično Noris. Ko ga je slabost minila se je obrnil proti Niccolette Sedaj sem pa najebal....

Ko je stopila na hodnik, na keterem naj bi bil napis, si je nos takoj prekrila z rokavom. Po hodniku je vel neznosen vonj po bruhanju. 'Kaj pa naj bi pričakovala. Gryfondomovci pač.' se je oglasil nekoliko posmehljiv glasek v njeni glavi, nato pa se je skoncentrirala. Iz vsakega koščka svojega telesa je zbrala energijo in se z prstom, ki je rahlo belo zažarel, dotaknila nosu. Umaknila je rokav 'To bom morala še vaditi. Veliko preveč se iztrošim..'
Nato pa se je njen pogled ustavil na steni, kjer je kraljeval napis. V nenih očeh je poblisknilo, nato pa ji je obraz prekrila maska brezbrižnosti. ''Najbrž si napis zaščitil, da se ga nebi dalo očistit. Imam prav?'' je vprašala, Gryfondomovcu pa ni namenila niti pogleda.
Spet si je ogledala napis ''Niti malo estetsko, vonj bi lahko bil močnejši, barve bolj žive... čisto neestetsko. Gryfondomovci pač' si je mislila, ko je za seboj zaslišala grlen zvok. Obrnila se je ravno pravi čas, da je videla samo kosmato kepo, prekrito z [*cenzura*](()). Privoščljivo-posmehljiv nasmešek, ki se je risal na njenih ustnicah, ko je zagledala Remusov obraz je učinkoval huje, kot če bi se krohotala. Negotov pogled s katerim jo je Remus meril je njen nasmešek samo še povečal.
''Jah, Remus. Tipični Gryfondomovec, kaj? Ni mamice, da bi te obisala in ti pomagala? Pa pokliči katerega od svojih prijateljčkov...''

Jenny je napisal/a:

Jenny je prišla na hodnik iz ene učilnice. Pogledala je na levo ter se odpravila dalje po hodniku. Nekaj je prskala po svoji torbi, ko se je zaletela v neko dekle. "Hej,.."je rekla in jo pogledala. Premerila jo je in se ustavila na broški i nvidela da je punca iz Gryfondoma. "Oprosti," ji je neslišno zamrmrala.

((Hanna ))

Hannah je po hodniku prišla in slišala, da jo je nekdo pozdravil, po vsej verjetnosti dekle, saj je bil njen glas bolj dekliški.
''Najbrš se je kdo zmotil,'' si je zamrmrala in se ozrla po hodniku. Skomignila je z rameni in že hotela iti mimo, nato pa je zagledala dekle, ki je strmelo vanjo. ''Živjo,'' jo je pozdravila. ''Si me ti pozdravila ali sem imela prisluhe?'' Ker je punca še vedno gledala njen plašč, je že mislila, da ima umazanega. Pogledala je, če je kje ne njem kakšna packa, a je ugotovila, da ni nikjer nič. Nato je spet pogledala dekle. ''Jaz sem Hannah Brown in prihajam iz Gryfondoma, kot si mogoče že opazila,'' je dekletu podala roko in pogledala svojo značko, ki je bila na plašču. ''Ti pa si?'' jo je vprašala in pogledala na njen plašč. Na njenem plašču je bila kača.
Spolzgadovka torej...mja...sem že mislila, da se z njimi ne pogovarjamo...oziroma ravno obratno, da se oni ne z nami...ampak gotovo obstajajo izjeme...bomo videli kako bo z njo...upam, da je ena, ki je pametna in ni pridružena kakšni tolpi z geslom 'Dol z Gryfondomovci,' ali z imenom 'Proti Gryfondomovcem' ali kaj podobnega, kar si lahko Spolzgadovci zmislijo mogoče še kaj bol nesramnega...bomo videli...sicer imam pa za vsak slučaj še palico, čeprav ne znam veliko urokov, mi bo mogoče prišla prav... si je mislila Hannah in počakala na odziv dekleta...

Jenny se je malo stresla s glavo. "Joj,...Oprosti," se je opravičila, saj se je zagledala v njeno broško. Segla ji je v roko in se s nasmeškom predstavila:"Torej, jaz sem Jenny...Jenny Moonshine," Narahlo jo je stresla in nato roko spustila. "Torej, kateri letnik pa si?" jo je vprašala in se naslonila na steno ter torbo spustila k nogi ter jo pogledala v oči. "Aja, pa oprosti, ker sem se zaletela," je zamrmrala nerazločno in tiho.

Jenny...zdi se mi, da sem to ime že nekje slišala, je razmišljala Hannah, ali pa tudi ne...nisem čisto prepričana...
''Torej...'' je začela, '' jaz sem iz tretjega letnika...kot si gotovo že opazila sem nekaj let mlajša od tebe...ti pa si? Četrti, peti ali šesti letnik? Ali pa videz vara in si celo enake ali pa celo manj stara kot jaz?''
Malo se je ozrla po hodniku. Bil je skoraj čisto prazen. Le nekateri učenci so vsake toliko časa prišli mimo. Hannah se je nato spet posvetila Janny. ''Ma...ni problema...saj ni bilo niti prvič in niti zadnjič ne...tako da se ne sekiraj...'' ji je rekla in predlagala, ''bova ostali na hodniku ali ti je ljubše, da se greva malo na svež zrak? Na primer v park ali kam drugam...''
''Sicer pa...'' je po kratkem premoru dodala, ''katere predmete pa obiskuješ?''

Jenny je zavila z očmi." Od tebe sem starejša 3 leta, se pravi da sem v šestem letniku," je dejala in obraz se ni raztegnil v nasmešek. Prikimala ji je."Ja, lahko bi šli ven ja," je rekla in stopila na obe nogi ter pogledala Hanno v oči. "Obiskujem spreminjanje oblike in obrambo pred mračnimi silami," ji je odgovorila na vprašanje. Brez velikega zanimanja ji je vrnila vprašanje." Pa ti?"

''Tri leta si starejša od mene?'' je na glas rekla Hannah, '' sem mislila, da si manj...torej si stara šestnajst let in si šesti letnik, če sem pravi izračunala.''
Med počasno hojo je vprašala: ''Greva v park ali samo na dvorišče?'' Hannah bi bilo sicer ljubše, da bi šli v park, ampak bilo ji je vseeno, naj odloči njena sogovornica. Pospešila je korak in odgovorila na Jennyino vprašanje, čeprav se ji je zdelo, kot, da jo je vprašala z nekekšnim nesramnim glasom. ''Torej...jaz obiskujem...hmm...spreminjanje oblike, napoje, obrambo pred mračnimi silam in...'' se ni mogla spomniti zadnjega, ''in...in...in uroke...''
Hmm...ta Jenny je pa že začela kazati svojo nesramno spolzgadovsko stran...tisto vprašanje 'Pa ti?' ni bilo izrečeno prav prijazno ali pač...na začetku je zgledala vsa sladka in vljudna, ko mi je kar nekajkrat rekla oprosti, ko se je vame ''zaletela'' če bi temu lahko tako rekli, ker meni se je zdelo kot, da se me je samo dotaknila...ali pa mi spomin že malo peša...malo zgodaj je to za moja leta sicer...ampak vseeno... je razmišljala Hannah in si ustvarjala mnenje o svoji sogovornici. Ampak po nekaj izrečenih besedah je še ne smem obsojati, bomo videli kakšna bo, ko se bo pogovor še bolj razvil...samo da ni običajna Spolzgadovka pa je že takoj boljša 'slika'.
''Torej...kaj sem te že hotela vprašati?'' je bolj potiho, vendar še zmeraj slišno samo sebe vprašala Hannah, ''ah...ne vem...sem pozabila...očitno mi spomin že malo peša...pa saj vendar nimam tiste bolezni, pri kateri sproti vse pozabljaš...'' je ša malo sama pri sebi govoričila, nato pa je utihnila, saj se ji je zdelo da njene tažave Jenny ne bodo zanimale...

Jenny jo je poslušala in včasih pogledala v oči, večino časa pa gledala v tla in hodila proti vhodnim vratom. "Potem pa si kar pridna," je rekla in jo pogledala. Skomignila je s rameni." meni bi bilo ljubše v parku," je rekla in zavzdihnila. Odrinila je vrata in začutila mraz na svojem telesu. Malce se je stresla in ogrnila v plašč. Še naprej je poslušala sogovornico. "Torej,.." je rekla in jo pogledala. "Saj če pozabljaš stvari, še ne pomeni da bi mogla imeti kakšno bolezen,...ali pač?" jo je vprašala in pogledala. Saj ne, da bi mislila, da ima Hanna kako bolezen, saj se je njej tudi velikokrat dogajalo da je pozabljala stvari. "mi lahko zaupaš kaj o sebi?" je vprašala in pogledala v nebo, nato pa sogovornico.

''Niti ne...se mi zdi...nekateri jih imajo šeenkrat toliko kot jaz...tistim bi lahko rekla da so pridni...jaz sem se prijavila k tistim, za katere menim, da jih bom rabila tudi kasneje in so tako rekoč najbolj uporabni. V šestem letniku, ko bom mogoče že vedela, kaj bi rada bila po poklicu, se bom pa prijavila k več predmetom. No vsaj k tistim, ki bodo potrebni, da bom lahko opravljala svoje delo. Za enkrat pa ostajam pri 'osnovnih','' je Hannah povedala svoje mnenje in 'zavila' na levo po hodniku, ki je vodil proti šolskemu parku. ''Jah...nikoli ne veš...sicer, dokler ni nič resnega ne mislim hodit v ambulanto...sicer se mi pa to prej ni dogajalo...'' je nadaljevala in pogledala malo naokrog.
Še malo...pa bova tam...no...ali pa ne tako malo...odvisno kako hitro bova hodili... si je v mislih rekla. ''O meni?'' je še enkrat ponovila Jennyino vprašanje. ''Jah...saj osnovne podatke že veš...torej te zanima moje življenje podrobno? No...kje naj začnem? Hmm...torej...sem rojena v bunjkeljski družini, sicer je bil pa moj dedek dober čarovnik. Najprej me starša nista spustila sem, na Bradavičarko, a sta se na koncu 'uklonila'. Vedno se mi je zdelo, tudi ko sem hodila v bunkeljsko šolo, se mi je zdelo...da sem nekako posebna, da ne sodim v ne čarovniški svet. In sedaj sem tukaj. Zelo mi je všeč šola na sploh in učenci in vse skupaj. Sploh pa mislim, da...da tam v bunkeljskem svetu ne bi zdržala dolgo. Zato grem med počitnicamim, ki so sredi šolskega leta, domov samo, če mi starša napišeta pismo, naj pridem, ker gremo kam v 'toplejše kraje'. Ker rada potujem po svetu, grem seveda takrat z veseljem. Sicer je res, da jih pogrešam med letom, ampak saj imam pri sebi vsaj njune slike. Šolsko leto mi pa vedno tako zelo hitro mine, da smo se potem, ko nastopijo poletne počitnice, zelo veseli, da se spet vidimo...'' je Hannah pripovedovala svoji sogovornici. ''Mislim, da je to za enkrat vse, kar se spomnim. Sicer pa moje življenje ni nič kaj preveč posebno...'' je še povedala.
Sicer se mi zdi, da sem ji jaz preveč zaupala, glede na to, da ni iz mojega doma in da se mi, glede na to, da je starejša lahko kako maščuje. Ampak bomo videli...še vedno obstajajo učitelji in ravnatelji, katerim lahko še vedno povem, če bom pristala v težavah, ampak prej pa nič, dokler ne bom v res globookih težavah, si je mislila in tik preden sta prišli v šolski park končala z vprašanjem: ''Pa ti? Si ti iz bunkeljske ali čarovniške družine ali si iz mešane? Še ti mi zaupaj nekaj o sebi, tvoji družini in vsem, kar se še takega zanimivega spomniš...''
Ravno, ko je do konca zaključila stavek, sta že stali pred šolskim parkom...


((no zei pa ti kr nadaljuj v parku ok?))

Rodolphus se je sprehajal po hodniku. Kaj drugega zadnje čase ni več počel, saj je zdaj manjkrat videl Bello.
Njegovi koraki so odmevali v nezemeljski tišini. Nič ni moglo spremniti tišine in naglih korakov. Gledal je slike. Večina slik na tem hodniku je bilo povezanih z živalmi. Z mačkami. Sprehodil se je po hodniku, ko je nekaj priletelo vanj. Ni vedel, kaj je bilo to, vendar je bil verjetno urok. Vrglo ga je na tla. Začel se je pobirati s tal. Sploh ni vedel kaj se dogaja. Bil je zmeden in ni bil prepričan, kaj se je pravkar zgodilo. Z rokami je začel mahati po zraku. Končno je vstal. Pred seboj je zagledal osebo, temno osebo, ki se je premikala in palico merila vanj.

Temna postava je imela obraz prekrit s kapuco, a Rodolphus je lahko kljub temu opazil, da se je neznancu obraz razlelzel v zadovoljen nasmešek
"Expeliamus!" in palica je poletela iz rodolphusovih rok v iztegnjeno dlan nasperotnika, ki je bila oblečena v črno usnjeno rokavico. Oseba je stopila do Rodolphusa in še vedno merila vanj s svojo palico, nejgovo pa je pospravila v žep. čez čas je rekla s posmehljivim, hrapavim glasom:
"No, no, te mamica ni naučila, da se je nevarno sprehajati sam ob taki uri?" vprašanje se je nadaljevalo vhladnem smehu, ki je odmeval po hodniku.

Rodolphus ga je nevarno in zlobno pogledal. Ni vedel da ga bo srečal. Že od nekdaj je oboževal temne čarovnike, in je poleg skrivnostnega Nelstina, imel rad tudi svojega bratranca. Čarovnik, ki se je povsod znašel, ter že večkrat zbežal Azkabanu. Pobral se je s tal in se mu zazr v oči. "Zelo si se spremenil" je šepnil potihem, ko je zaslišal da nekdo hodi blizu hodnika. "Mi vrneš palico" je dejal radovedno in spoštljivo, saj ga je od nekdaj spoštoval.

Oseba je nekaj časa Gledala v rodolphusa na tleh, nato pa mu je vrnila palico ter odmaknila kapuco s čela le toliko, da je lahko videl obraz.
"bati bi se me moral, Rodolphus. " roke je nekako kujavo prekrižal na prsih, kar je pri takem čarovniku izgledala že rahlo smešno. Pa se vseeno nebi nihče smejal, če bi ga srečal.
previdno se je ozrl okoli sebe in ko je videčl, da ni nikogar je spet spregovoril
"prišel sem pogledat Marka. ne vem, če ve, da sem tu, ampak me verjetno v kratkem pričakuje." še kenkrat se je ozrl okoli, nato pa je čisto potiho zamrmral
"Ta ima še velike in dobre načrte. " oči so se mu nevarno zaiskrile. prešinil ga je prijeten spomin in za trenutek je umolknil. Palico je imel ves ta čas v pripravljenosti, da bi lahko preklel kogarkoli, ki bi jima stopil na pot.

Rodolphus je neverno gledal v njega. Prišel je k Marku, je pomislil. Čeprav veliko ljudi ni vedelo za Marka, ki je bil temni čarovnik, je bil skoraj ponosen da je tudi on izvedel. "Da bi se te bal?" je dejal posmehljivo. "Tebe" je še enkrat vprašajoče vprašal. "Predolgo in predobro te poznam, in vem da se od tebe nimam ničesar bati" je pripomni in se začel smejati. Osebo je 'poznal že od rojstva. "Da, Mark ima dobre načrte" je pripomnil že spet, saj se je spomnil kaj je govorila neka sedmošolka in njegovega doma. Osebi se je spet nasmehnil in tudi on pripravil palico. "In kako si prišel na šolo?" je dejal brezkrbno.

Remus je zrl v Niccolette in bilo ga je sram. A ni imel časa sedaj za Spolzgadovko, ki mu je že punudila kar nekaj sočnih zbadljivk, ki pa si jih ni jemal k srcu, saj ni bilo časa. Gospodična Noris je nekaj časa od šoka samo stala pred njim sedaj pa je že tekla po hodniku in Remus je moral reagirati hitro.
Butasta mačka, gotovo bo privlekla Filcha potem sem pa res v težavah.
Vedel je da od Niccolette ne more pričakovati kakšne pomoči zato je že tekel zanjo in se vrgel na njo. Nervozno se je oziral po hodniku, kajti če bi v tem trenutku prišel Filch bi ga zagotovo vrgli iz šole. Mačka se je upirala in praskala a nekako mu jo je uspelo pritisniti ob tla. Ni imel pojma kako jo naj sedaj učisti. "Mogoče bi lahko prinesla sem svojo leno rit, ker če me dobijo za to boš tudi ti v težavah." je zakričal proti Niccolette, ki pa se je očitno prav super zabavala. Z eno roko si je nekako slekel pulover in z kolenom in prosto roko držal ne preveč srečno mačko, ki je neprestano pihala in zasajala kremplje vanj, ob tla. nato jo je zavil v pulover in jo drgnil ter jo za silo očistil njegovega prebavljenega obroka. Ko jo je končno spustil je bila čudno našopirjena in dlaka je bila močno napihnjena. "Bolje pač ni bilo mogoče." je skomignil in jo opazoval kako je hitro izginila iz hodnika.
Vrnil se je do Noccolette "Najlepša hvala za pomoč." Spet si je pred nos postavil rokav plašča.
Kaj pa pričakuješ pomoč tam kjer veš da je ne boš dobil. si je mislil ko jo je opazoval. "Verjetno se bo Filch vsak čas vrnil " je še rekel in nejevolno vzel njegovo zobno ščetko in naredil nekaj zamahov po zapackani steni.
"No sedaj pa daj še ti malo" je jezno zamrmral in potisnil zobno ščetko proti Niccolette.


[soory sem čist pozabo da nama je palice pobral. ]

Nicc je opazovala dogajanje pred seboj, ki je še najbolj spominjalo na ceneno bunkeljsko komedijo. Remus se je vrgel na mačko, ki mu je kljub tesnemu prijemu, poskušala uiti. Brisanje mačke se na koncu ni izkazalo za najuspešnejše, kar pa ni bilo nič presenetljivega. Sicer pa je bila mačka zagotovo že na poti do Filcha, ki mu bo ob njeni podobi zagotovo odneslo pokrov.
Medtem, ko se je Lupin že lotil dela (in to s staro zobno krtačko, ki je izgledala, kot da bi jo zadnje leto uporabljali za čiščenje stranišč!), je sama še vedno stala nedaleč stran in opazovala svinjarijo, ki jo je topoglavec z Gryfondomovskim grbom na prsih sčaral pred nekajdeset minutami. Zadovoljen nasmešek ji je počival na obrazu, ko je gledala, kako je izmečkov obraz -sicer zelo počasi, vendar vstrajno- zopet zelenel. Ko ji je ponudil ščetko, da bi še sama čistila, je vzvišeno privzdignila glavo. ''Res misliš, da obstaja kakšna možnost, da se dotaknem......... tega, karkoli že je?'' Samovšečen nasmešek, ki ji je krasil obraz, se je še dodatno povečal, nato pa je, še zmeraj vzvišeno, navrgla: ''Imam drugačne načine.'' Sklonila je glavo in se pričela koncentrirati. Ob tem se je njeno telo tako napelo, da so na vratu izstopile mišice, pa tudi ustnice je imela stisnjene. Nato pa je vso to energijo usmerila v curek turkizno modre barve, ki je šinil v steno. Le ta je še trenutek žarela v tej barvi, nato pa sta uroka (za preprečevanje čiščenja stene in tisti za vonj), popustila. ''Tako, jaz sem svoj del opravila. tebi pa želim veselo ščetkanje.'' Udobno se je namestila na tleh ob nasprotni steni in izpod plašča privlekla knjigo, ki jo je začela prelistavati.

"Tudi meni ni všeč da uporabljam Filchevo ščetko za zobe a jaz bom imel od tega vsaj neko zadoščenje." je jezno rekel Remus. Spolzgadovka mu je dokončno prišla čez rob in v tem trenutku bi ji najraje zaril Filchevo zobno krtačo naravnost v usta. Globoko je vdihnil ter se umiril.
opazoval je kako je Niccolete z impresivno čarovnijo prekinila uroka za vonj in preprečevanje čiščenja. Remus je spet lahko normalno zadihal, a sedaj je postal še bolj jezen. Očitno je imela Spolzgadovka kar nekaj adutov v svojem rokavu. čeprav jo je za trenutek celo občudoval, pa je sedaj ko je sedela v svoji zvišeni drži bil spet na robu izbruha. Ni vedel kako ji je uspelo da ga je tako spravila iz tira. Spet se je potrudil da se je umiril in Filchevo zobno ščetko je previdno položil v notranji žep svojega plašča. Moral jo je še nepoažen vrniti v njegovo pisarno in njegov načrt bo popoln.
Med tem ko je spolzgadovka listala po knjigi, je Remus brskal po žepih. Iskal je nek točno določen pripomoček, ki mu ga je James pustil v oskrbo za nekaj dni. Ni vedel kako mu bo prišel prav, ko mu ga je James psodil a sedaj je bila očitno to najboljša rešitev. Remus je tudi v tem trenutku občudoval Jamesa, saj so se pred tem pripravljali na podoben odvig in očitno je bil James vedno pripravljen tudi na posledice. Remus je z enim očesom neprestano zrl proti Niccolette, med tem pa je z nekakšno radirko hitro nastavil na napis in radirka je sama od sebe brisala kar je bilo na steni. Radirka se je močno segrevala in napis je počasi bledel, na koncu pa je od radirke ostal samo prah napisa pa ni bilo.
Remus je zadovoljen vstopil nekaj korakov vstran od stene.Bil je kar malo ponosen da mu je tako hitro uspelo urediti neprijetno nalogo.Sedaj je začel razmišljati o tem da se mora tudi sam nujno naučiti izvajati čarovnijo samo z mislimi. Spomnil se je da mu je to enkrat že uspelo, ko je bil v težavah in je nekako preklical v svojo roko palico, ki je ležala nekaj metrvo vstran. Na ta dogodek je že skoraj pozabil sedaj pa je spet jasno plaval v njegovih mislih.
Naslonil se je na steno in rekel proti Niccolette: "Nisem vedel da ste Spolzagdovci že tako pametni da znate celo brati. Aja saj res, sem pozabil, da verjetno gledaš samo slike.?"
Nesramno se je zarežal. Ni vedel ali morata Filcha počakati tukaj ali se morata zglasiti v njegovi pisarni. V tem času je hotel svojo jezo še malo znesti nad Niccolete, čerpav je vedel da mmu to ne bo ravno uspelo, saj ni bil ravno mojster v žaljenju, za razliko od svoje "prijateljice". Zato je vtihnil in zrl v steno, kjer je še ppred nekaj trenutki kraljeval napis. Nasmešek se mu je spet narisal na obraz.

Hodniki Bradavičarke so samevali in le tu in tam se je našel kakšen učenec ali duh, večina ostalih je bila na večerji v Veliki dvorani.
Albus, kateri se večerje ni udeležil, je korakal po hodniku, osvetljenem z baklami in nazadnje pred seboj zagledal Remusa ter Niccolete, ki sta imela opravka z zidom.
Videlo se je, da delata že kar nekaj časa in to ni bilo čudno, saj sta bila iz sovražnih si domov in prepiri med njima so le upočasnjevali delo, to je bilo Albusu jasno, a o tem zdaj ni želel govoriti.
Ravnatelj se jima je približal in z nasmeškom rekel "Filch je kot vidim še vedno zelo nepopustljiv pri svojih kaznih, a vesela bodita, da ni posegel po svojih priljubljenih napravah, kajti šele potem bi bila kazen huda."
Skozi drobna očala si je ogledal zid, tedaj pa pogled usmeril k Remusu in stopil bližnje k njemu, ter ga popeljal na drugo stran hodnika. "Prosil bi te Remus, če bi se po prestanem delu oglasil v mojem kabinetu, kajti pomeniti se morava o nekaterih zadevah. Tam bo najboljši kraj za pogovor" je zelo tiho in resno dejal ravnatelj in pozorno opazoval učenca.
"K meni prideš z geslom Maslenušek in gargojla se ti bo umaknila, a nikomur ne govori kam greš."
Dumbledore je tedaj glasneje dejal "Resnično me torej veseli, da si sprejel povabilo vodenja Quidditch krožka z Avis, kajti združenje domov je najvažnejše" in medtem ošinil Niccolete.
Po teh besedah, je fanta potrepljal po rami, se obrnil in počasi odkorakal po dolgem hodniku stran.

Remus najprej sploh ni opazil ravnatelja, ki se jima je prebližal. Vedel je da bi Filch res najraje uporabil svoje močilne naprave a iz neznanega razloga se za to ni odločil.
Ko je ravnatelj stopil bližje njemu in ga nagovoril, mu je Remus tiho odvrnil "Seveda gospod profesor. Samo gospoda Filcha še moram počakati da mi vrne palico."
Nato je glasno odvrnil "Z veseljem sem se odzval na vabilod a bi vodil krožek letenja. Tudi sam mislim da je druženje med domovi pomembno, čeprav z nekaterimi osebami je to včasih zelo težko. " Pri tem se je ozrl na Niccolete.
"Na srečo se midva z Niccolette izjemno razumeva tako da nama ni težko pri tej kazni." Jasno je bilo zaznati sarkazem v Remusovem glasu.
"Mogoče uspem celo prepričati Niccolette da se nam predruži. S tem bo samo počastila najino na novo spleteno prijatelstvo. Gotov pa bo vesela da bo v Avisini dužbi." je dodal.
Opazoval je ravnatelja ki je izginil iz hodnika.
Upal je da se bo Filch čimprej pokazal da bo lahko Remus odšel in se pripravil za letalski krožek, ter pred tem obiskal ravnatelja.

Nekaj trenutkov zatem so se po hodniku znova zaslišali koraki, ki so prihajali iz druge strani, kot je prišel ravnatelj in so bili nekoli glasnejši ter bolj štorasti od njegovih.
Filch se je pojavil pred Remusom in Niccollete, ju nekaj časa sumničavo opazoval, nato pa pogled usmeril proti zidu.
"Dobro, dovolj bo za zdaj. Vidim, da sta se kar potrudila smrkavca, kar nisem pričakoval. Sicer bi na vaju rad preizkusil svoje stari kazni, a ker so prepovedane od ravnatelja, se mi zdaj poberita izpred oči in glejta, da vaju nikoli več ne vidim popisovati zidove, kajti če se bo to zgodilo, bosta to obžalovala do konca šolanja."
Filch se je zakrohotal, ter poklical gospodično Norris, ki mu je skočila na njegovo ramo.
S svojimi motnimi očmi in mastnimi lasmi je še enkrat premeril oba in dodal "Palice pa dobita jutri, zdaj že ne bom hodil po njih samo zaradu vaju, eno noč pa bosta zdržala brez njih, saj verjetno nista tako mehkužna da vama ne bi uspelo tega."
Hišnik se je obrnil in njegova postava je izginila, koraki pa so po nekaj časa tudi potihnili.