Stranišča

Še vedno naslonjena na steno in sedaj s prekrižanimi rokami na prsih je hladno zrla v Pihpuffovca. Tehtala je njegove besede in ga opazovala, kako se je trudil z zapletenim urokom. Njej ta urok ni predstavljal velikih problemov, saj se ga je naučila že davno in zato je bil to razlog, da ga je pogledala rahlo posmehljivo. Toda opomnila se je, da je navsezadnje mlajši kot bi mu pripisala na prvi pogled. To ji je namreč postalo jasno iz njegovih namigovanj. Ni vedela natančno iz katerega letnika je in po pravici povedano je trenutno ni zanimalo.
Toda navsezadnje mu je le uspelo in zaznala je napor, ki je bil potreben za to. Mnogi bi že prej odnehali, toda ne on. Nekaj je bilo na njem in zopet se je zamislila ob njegovih besedah. Torej je bil nekdaj tipičen Pihpuffovec...zvest po srcu in te oslarije. To dejstvo jo je zadelo kot strela z jasnega. Odsotno je pogledala skozi okno. Tudi sama se je spremenila. In to le v parih mesecih odkar je prišla s počitnic. Toda koliko sem se spremenila?
Pogledala je proti okameneli kači, nato pa je njeno pozornost zopet pritegnil Pihpuffovec, ki se je spremenil v volka. Tara se je zdrznila in se takoj spomnila na Remusa. Medlo se je nasmehnila in se sprehodila do okna.
Nekaj časa je nemo zrla nato pa se je obrnila proti magu:" Kot sem rekla...bližina kač v večini ljudi povzroči napetost." Skomignila je z rameni:"...toda tebi očitno ne." Pozorno se je zazrla v njegove oči:"Toda ne vem zakaj misliš, da vsi Spolzgadovci mislijo, da so ostali manjvredni. Kot si sam rekel. Ljudje se spreminjamo." Zadnji stavek je izgovorila polglasno in se zamišljeno zazrla skozi okno. Nekaj trenutkov je molčala nato pa je zopet rekla:" Iz tvojih potez lahko razberem, da si očitno nekaj posebnega. Že dejstvo da si mag." Njene oči so se nalahno zalesketale:" Kateri letnik si rekel, da si?"

Začudil se je študentki Spolzgada, ker ga je gledala, s prezirom ali ne, videla je kar je hotel Raul povedati, oziroma pokazal. Bil je na vseh štirih, v telesu belega volka. Za trenutek je ostal, nato se zopet vrnil v prvotno obliko, obliko pravega človeka, pravega Juana Raula.
" To to je to! Želel sem ti pokazati, da nisem normalen študent, zabubljen v knjige, sem drugačen. " je mirno povedal in se hitro vstal. Primil je palico in si z levo roko počešal lase, odvrgel jih je vstran.
" Incendio!" je zavpil proti kači, ohromilni kači, ki je ležala blizu razbitega veceja. Iz palice je švignil moder curek, ki se je ob dotiku z kačo spremenil v rumenega. Nato je na tleh od vsega ostal le prah, siv prah, ostanki kače.
" Kot sem ti rekel nisem navaden, kače so zame kot miške, miške pa kot polži. Zame je najnevarnejša žival Romunska Reporoževka, sivo-krilata zmajevka z izredno močno zgradbo telesa. Res pa da, se ne znam kaj preveč braniti pred njimi, vsako toliko jih dobim, le takrat ko si jih pričaram." je samo-hvaležno dejal in se nasmejal.
" Kaj si pa misliš o kletvah, prepovedanih kletvah, katere prisotnost mnoge zavaja. Na svetu so le tri te, kletev Imperatorja, Križanih in kletev Smrti, o kateri se ne govori, ker je nevarna in si jo upa, izvedeti le najhujši čarovnik. Temni uroki!" je vprašal in jih opisal. Ob izreku le-teh se je malo zdrznil, ne preveč, saj ni hotel da Spolzgadovka, vidi, da se jih malo boji.

Motrila je volčjo podobo pred sabo in dejstvo, da je Pifpuffoves mag, ji še vedno ni dalo miru. Kajpada bom obdržala zase, da sama zmorem natanko isto stvar. Za trenutek jo je prevzela želja, da bi se zdivjala v živalski obliki, toda to bi bilo povsem nepimerno...se je opomnila in zamišljeno ošinila fanta, ki se je spremenil nazaj v človeka.
Ni imela nobene ideje, zakaj se še zadržuje tu, ko je pa očitno ugotovila kaj se je dogajalo v stranišču. Toda iz neznanega razloga, se ji je fant zdel neverjetno podoben njej oiroma je imel nekaj lastnosti, ki jih je mogoče imela tudi sama in zanimalo jo je, kaj ima za povedati. Hladno je s kotičkom očesa opazila, da se je znebil kače. Ob tem jo ni prevzelo nobeno čustvo, pa čeprav so kače bile del njenega življenja. Pa čeprav samo preteklosti. Vseeno je bilo tam nekaj lastnosti, katere je pri njih občudovala. Toda zaradi tega, ker je uničil eno od njih, se še ni nameravala razburjati. Ni nameravala kazati čustev.
Presenetile pa so jo njegove naslednje besede. Za trenutek je poblisnila z očmi, ker je imel tako nizko mnenje o teh bitjih. Pomenljivo ga je pogledala in začudilo jo je, da je tako odkrito govoril, še posebno ker je bila Spolzgadovka. Lahko bi namreč burno reagirala in se spravila nadenj, ker si je sploh upal. Toda namesto tega je le stala tam, ter hladnokrvno zrla skozi okno in razmišljala, da je sigurno nekaj narobe z njo.
Toda zopet so se ji zasvetile oči in kotički ustnic so se privihali navzgor:" Zmaji praviš? Da, Reporoževka je res impresivna žival." V spomin ji je ušla njena podoba in zopet jo je preželo vznemirjenje. Osebno so ji bili zmaji izjemno pri srcu. Njihova moč je bila res nekaj enkratnega. Toda tudi tega ni nameravala izdati Pihpuffovcu.
Poslušala ga je naprej in sedaj je bilo iz njenega obraza že mogoče razbrati vznemirjenje. "Sprašuješ o kletvah. Ne bom zanikala, da mi niso pri srcu. Navsezadnje sem le Spolzgadovka. Zato me ni treba poučevati o tem, saj jih še dobro poznam." Je rahlo jezno zaključila in se mu drzno približala:" Toda, da jih omeniš ti? Take kletve niso za šibke in z njimi se vsekakor ni pametno igrati." Je rekla in ga zvito pogledala ter za nekaj trenutkov nemo obstala. Nato se je odmaknila in se oprla na okensko polico ter se malenkost dvignila, da je lahko sedela na njej. "Kaj pa ti misliš o njih?" je prikovala pogled na nanj.

" Ha ha ha! Res, te kletve niso za šibke, a vendar jaz nisam šibek. Ne bojim se izreči le-teh, saj sem doživel poglede na posledice, mislim na pokol nekega Bunkeljna v Madridu. Pa poznam imena, ki pa jih ne bom govoril, da ne bo kakšnih težav!" je dejal in se lepo nasmejal. Svoje telo je premaknil do okenske police nasproti Tare.
" Kaj si mislim o njih? Zanimivo vprašanje! So pač kletve, ki so za močna in jaz jih osebno ljubim. Po resnici sem si želel biti v Spolzgadu, saj imam rad pošasti in kletve, ki so prepovedane in tudi tiste, ki niso, ampak da niso v obtoku učenja. Ampak, če smem bi rad poklical kačo, da poskusim znova Imperatorjevo kletev, ki sem jo lani videl v Zaragoški gostilni." je dejal in se sunkovito odrinil iz okenske police. Pristal je na trdnih tleh, katera so se ob pristanku zaprašila.
" Serpensortia!" je jasno in glasno zavpil. Stresel je palico in nato je iz rjavo-rdeče palice priletela kača, kobraste oblike.
" Pozdravljena kača! Oprosti na obujenju!" je posmehljivo dejal, dokler se ni dodobra nasmejal. Nato je zresnil obraz in drzno pogledal proti kači. Ne smem se prepustiti strahu, zmorem to, tako kot takrat je tiho mislil.
" Impero kača!" je zavpil. Slutil je moč v palici in že je mislil, da bo, a žal ne. " Morda sem napačno izgovoril!" je dejal in ponovno dvignil palico nad kačo.
" Inrepo!" je zavpil in nenadoma se je kača nenavadno dvignila, vendar ne poletela. Telo se je povečalo, za tritisočkrat.
" To, to pa ni prav! Rekel sem napačno!" je dejal in se nato v strahu zresnil.
" Imperooooo!" je zavpil in nemudoma je palica zasvetila na koncu, a izletelo ni nič. Dvignil je palico, a telo se je zgrudilo na tla. Za trenutek je nehal dihati, za nekaj sekund. Očesne zenice so se spremenile. Z zadnjimi močmi je vstal in palico pomaknil v levo. In na njegovo srečo se je tudi kača premaknila, a počasi, počasi kakor polž.
" Da! Sedaj izgini! Incendio!" je na koncu zavpil. Kača je posredini začela goreti.
" Tara, pomagaj mi v bolnišnico, a ne povedat zaradi česa sem tak. Pro..." je dejal in se nato zgrudil.

Dvignila je eno obrv in iz obraza ji je očitno sijala presenečenost. To, kar ji je pravkar povedal Pihpuffovec ji je dalo misliti. Bilo je, kot bi ji pravkar podaril igračo, s katero se je sedaj igrala. Torej se po njem pretaka nekaj hudobije. Ali pa je bila to zgolj radovednost. Temna stran je bila vedno privlačna v mislih tistih, ki so imeli pogum, da jo bolje razumejo. Verjetno je zaradi tega tudi sama tako veliko prebirala knjige skrite predvsem na prepovedanem oddelku. Toda koliko časa že ni bila tam? Lani je bil njen ponočni obisk kar reden, letos pa..hja...kot bi jo nekaj vleklo proč. Zdrznila se je. O tej temi bo enkrat resno morala premisliti, toda ne sedaj.
Zopet je svojo pozornost namenila Juanu in nato ga je posmehljivo pogledala. Rad bi preizkusil kletev. To bi pa še rada videla. Kar mislila si je, da se ne bo iz tega izcimilo nič dobrega. Po pravici povedano se ji je študent vseeno zdel prešibak za kaj takega. Po njenem mnenju je temno magijo preveč idealiziral in je ni bil sposoben uporabljati kar tja v tri dni. Toda njena usta so ostala zapečatena. Navsezadnje jo je le zanimalo. Kaj pa če mu dejansko uspe...
Zopet se je zazrla v plazečo se kačo, ki je nevarno sikala. Le zakaj mora svoje poizkuse izvajati ravno na njej...je pomislila in zavila z očmi. Kot da ni že dovolj izzival s tem, da je tako prosto govoril o stvareh, ki jih je sama trdno imela zakopane globoko v sebi. Na njegovem obrazu je opazila pridih norosti in goreče želje in ugotovila je, da bi v takšnem stanju celo uspel s svojim malim eksperimentom. S pogledom je ošinila vrata in zdrsnila s police. Res ni hotela, da bi v tem trenutku kdo stopil skoznja. Toda trenutek kasneje je Juan že začel.
Kajpada se ni zgodilo popolnoma nič. Tara se je posmehljivo nasmehnila in se zopet naslonila na steno. Seveda ni zmožen...jo je prešinilo. Toda vseeno je opazovala naprej. Kmalu je njen obraz postal kamnit in navdušenost jo je popolnoma minila, ko se je kača le dvignila ob napačnem uroku.
Zmajala je z glavo nato pa se je skoraj sama zvrnila na tla, ko je njegovo telo padlo na tla. Mrtvo je obležal in njene zenice so bile sedaj popolnoma razširjene. Nemo je stala tam in zgroženo gledala Pihpuffovca, ki se ni nekaj trenutkov ni premaknil. Pa saj ni mogoče...jo je spreletelo. Ali pač? O posledicah je že brala, toda... Olajšano je pogledala, ko je zaznala Juanov premik in takoj nato presenečeno opazovala ukleto kačo. Ni mogla verjetni svojim očem. Sicer je bil sila beden poskus, toda dejansko mu je uspelo. V ušesih je zaslišala njegove besede, nato pa je zopet padel na tla.
Skočila je k njemu in ga z dlanjo prijela za obraz. Ugotovila je, da je padel v nezavest. Na, sedaj pa še to..je pomislila in polglasno rekla:" Bedak." Nič kaj nežno ga je udarila po licu, da bi ga poskušala spraviti v zavest, toda nič se ni zgodilo. Očitno se je popolnoma izčrpal...je pomislila in nato pohitela k umivalniku ter zmočila krpo. Ni vedela, če bo kaj pomagalo, toda vredno je bilo poskusiti. Ovlažila mu je obraz in zazdelo se ji je, da je počasi prihajal k zavesti. Ali pa tudi ne. Vsekakor ga je čim hitreje morala peljati v bolnišnico. Lahko bi ga sicer pustila kar tukaj, toda nekako se ji ideja ni zdela dobra. Pobrala je njegovo palico in jo zataknila v žep nato pa je izvlekla svojo. Sicer je bila precej močna, toda nikakor si ni nameravala pretegniti mišic, ko bi ga poskušala zvleči čez cel glas. Raje je s palico namerila vanj in glasno rekla:" Mobilicorpus" Iz palice je šinil svetlo moder curek in telo se je lahkotno dvignilo na višino enega metra. Palico je obdržala uperjeno vanj nato pa je hitro stopila proti bolnišničnemu krilu.

((joooj, prov skrete morm pucat. ))

"A ni pucanje stranišč že nekam zastarelo? Lahko bi bilo kanček bolj izvirni."
Če ji Filch ne bi zasegel palice, bi ga že zdavnaj preklela. Tako pa se je morala spraviti na delo, čeprav si je obljubila, da bo ob prvi priložnosti obesila gospodično Norris na vrh lestenca v Avli.
"Seveda dobim palico nazaj, hišnik," se je nedolžno nasmehnila in vzela krpo. "Drugače bom ravnatelju povedala, da si nepravičen in Dumbledore nepravičnost do svojih študentov veliko težje prenaša kot njihovo nočno pohajkovanje po gradu."
Če se že mora igrati čistilko, si lahko vsaj krajša čas s pikrimi pripombami. Filchu nikakor ni imela namena pokazati, kako se ji stvar upira.
"Pobrisala bom še lijake in polizala ploščice," se je obrnila stran od starca in si končno le dovolila, da je izraz čistega gnusa okupiral njen obraz.
'Sreča, da mi ni kazni naložil za jutri popoldne,' je poskušala razmišljati optimistično medtem, ko je brisala tla. 'Potem bi bila prisotna še številčna publika.'

"Ti kar, se ne bom branil. In glej da se bodo ploščice po tem, ko jih boš polizala resnično svetile v kar pa močno dvomim. " Vse prejšnje Bellatrixine izjave je Argus enostavno preslišal, kajti navajen je bil že pikrih pripomb učencev, zato se je samo še zarežal, se obrnil in zapustil stranišče in v njem dekle.
Pred straniščem si je prinesel stol, ki ga je našel v bližnji prazni učilnici, se vsedel nanj in v naročje vzel gospodično Norris, ter jo odsotno božal.
Bil je zatopljen v svoje misli in tako mu je čas veliko hitreje ter prijetneje tekel.

Odpravila se je proti stranišču katerega bi morala počistiti. Ni imela ravno želje po tem, ampak gnala jo je želja, da dobi nazaj svoji palico.
Prispela je do stranišča in takoj opazila hišnika, ki je sedel pred vhodom in odsotni božal gospodično Norris.
''Čer, gospod hišnik.'' je pozdravila in stopila mimo. Pogledala je v stranišče in opazila Bellatrix, svojo ljubljeno in ponosno sestro, kako čisti razmočena tla.
''Veš, tole ti pa pristaja. Nebi se branila vsakodnevnega pogleda na tak prizor.'' jo je zbodla in se naslonila na podboj vrat.
''Gospod Filch, a imate še vedno mojo palico? Neboi je rada izgubila.'' je nekoliko zaskrbljeno vprašala hišnika, ki je še vedno sedel pred prostorom in si mrmral.

Argus je še vedno zatopljeno božal gospodično Norris in ji govoril ljubkovalnice
"Ljubica moja sladka,mucica macica, saj veš da te imam rad, ampak tile prokleti študenti,.. Jim bova že pokazala." Sploh ni videl Andromede, ki se mu je približala in ga ogovorila. Hitro je vstal in gospodična Norris je skočila iz njegovih nog.
"Torej te ravnatelj ni mogel zavarovati pred kaznijo. Tako je prav. Za vse mora priti kazen."
"Ah tvoja palica ..." njegov glas je postal jeklen in skrivnosten "Naj te ne zanima kaj je s tvojo palico. Lahko da se ji je kaj zgodilo, ali pa sem jo samo namočil v zmajevo govno. To sedaj ni tvoja skrb. Pridruži se svoji sestri pri delu. Zribati morata tudi notranjost straniščnih školjk. Samo da smo si na jasnem. In bolje da se vse sveti ker če ne..." grozeče je premolknil.
Filch je imel seveda palici obeh deklet varno spravljenih, saj mu bi ravnatelj gotovo storil nekaj zelo hudega če bi jih kakorkoli kaznoval. A dekleti tega zagotovo nista mogli vedeti in Argus je tako ožival ko je mučil svoje študente.
"Zagotovo bosta imela prejetno družinsko idilo ob delu in tako vama bo minilo, da bi se še kdaj sprehajali po hodnikih v tako poznih urah. Ti Bellatrix , tam si izpustila malo umazanije." je še nesramno dodal in pokazal proti oddaljenemu koncu tal, ki so ostala še umazana.Nesramno se je zarežal.
Spet se je usedel nazaj na svoj stol in se izgubil v lasnih mislih.

Bella je s pogledom prebodla svojo sestro.
"ko bi ti le vedela, pogleda na kaj se jaz vsakodnevno ne bi branila," ji je zabrusila, ko pa je hišnik Andromedi z velikim veseljem razlagal možno stanje njene palice, je zavila z očmi. "Kaj jamraš, veš da jih dobiva nazaj. Tak je pravilnik in Dumbledore bi bil skrajno nezadovoljen, če se hišnik ne bi držal dogovora, kajne gospod Filch?"
Spravila se je v eno izmed kabin in z velikim obžalovanjem skesano pomislila, le zakaj se nikoli ni naučila preprostih nebesednih urokov za čiščenje.
"Vas, velecenjeni gospod hišnik, pa tudi še nikoli nisem zapazila med čaranjem. Je delo tako naporno, da ne najdete časa za svojo palico?" je zajedljivo vprašala, medtem ko je ribala tla. Pikri komentarji so vsaj nekoliko omilili njeno sramoto.