Stranišča

Na Bradavičarki je več stranišč in najmanj je takih, ki so zapuščena. Stranišča, ki jih uporabljajo učenci so vedno čista in sijoča, medtem ko so zapuščena vedno bolj umazana in- zapuščena. V takih straniščih se najraje zbirajo tisti, ki so bolj temačne narave in ki vedno delajo nekaj naskrivaj..

Lucius je pokukal v stranišče. Ker ni hotel tvegati firbcev, ki bi potem po šoli govorili, da ga je videl tu, je iz plašča vzel palico.
"Serpensortia," je zašepetal in na tleh se je prikazala dolga kača, ki se je grzljivo vila okoli vsega, kar ji je prišlo na pot.
Ker ni nihče zakričal ali pritekel ven, je rekel: "Finite Incantatem," in kača je izginila.
Zakorakal je v stranišče in se obrnil na peti, tako da je bil obrnjen proti dekletu, ki je prišlo z njim.
"Sploh ne vem, kako ti je ime," je rekel in jo preiskovalno pogledal. Bilo mu je všeč, da se res obnaša kot prava Spolzgadovka in to je naskrivaj občudoval.
"Povej mi, kako dobra si v urokih?" je še hitro vprašal in se spet obrnil stran. Gledal je pipe, katerih dolge cevi so se končevale nekje v tleh.

Prišla sta do stranišč in ko je Avis vstopila in z pogledom zaobjela prostor je ugotovila, zakaj tja nihče ne hodi. Stranišče jebilo popolnoma umazano, razbito in očitno je poplavlajlo iz wenega od VC- jev, saj se je po prostoru širil rahel smrad.

"Višek temnih stvar..." je kometirala, potem pa potegnila palico iz rokava in z njo razsvetlila prostor. Ozrla se je proti Malfoyu " ti kar. Pa hitro. V nasprotju s tabo se tu ne počutim domače. " je rekla. potem pa stopila nekaj korakov naprej po prostoru, da bi si ga bolje ogledala.

Malfoy se je namrdnil. Ni mu povedala svojega imena, ampak vseeno je spet potegnil palico ven iz plašča in si cevi dobro ogledal.
"Serpensortia," je spet šepnil in spet se je pokazala kača.
Vedno se je spraševal, ali se pokaže vedno enaka kača, ali pa je bila ta drugačna.
Pod kletvijo je kačo prisili do sikanja. Nekako je istisnil iz nje zvok, ki drugim ne bi pomenil ničesar, toda cevem je.
Začele so se premikati in nekaj časa je trajalo, da je v tleh zazevala luknja.
"Za ta prehod vem samo jaz. Zaenkrat. Ampak imamo učitelja, kateremu bi morali povedati za to. Imam občutek, da mu bo ta dvorana še prav prišla in prav gotovo ne bo nikomur ničesar povedal," je rekel in pogledal Avis. Nekaj časa je gledal njeni različni očesi, potem pa se je spet ozrl proti luknji.
"Če si upaš tja noter, ti bom pokazal nekaj, nad čemer boš navdušena, tudi če tega ne boš hotela priznati," je izzivalno rekel in z roko nakazal proti luknji. "Torej- greš?"

postrani ga je pogledala "Navdušena? Kaj je že to navdušenje? Vrsta pralnega praška?" Z zlobnim nasmeškom, ki se je izrisal na njenem obrazu mu je povedala, da je bilo vprašanje zgolj retorične narave.
"Če si upam? Finite incantatem." je preklicala Lumos in prostor se je pogreznil v temo. Splezala je v luknjo. "Malfoy ne poznaš me dobro. .. Še mojega imena ne veš, pa si ne upaš vprašati zanj. sploh pa, " je dodala vzvišeno " če si ti prišel ven od tod, zakaj naj nebi tudi jaz?" privzdignila je obrv, čeprav se v temi to ni videlo.
Stopila je korak naprej, potem pa žez ramo še rekla. "prižgi si luč, če jo potrebuješ. Jaz se čisto znajdem . Pridi" Zgrabila ga je za zapestje ter ga povlekla za seboj.

Lucius se je zarežal njeni šali, čeprav mu niti ni bila tako smešna. Če se je dekle norčevalo iz tega je moralo to pomeniti, da živi v vsakdanjem dolgčasu, kjer ni ničesar zanimivega.
'No to ji bo moralo biti všeč. Vsakega bi presunilo,' je rekel in jo pogledal
"Za tvoje ime sem vprašal. Pa mi nisi povedala. Ponavadi vprašanj ne postavljam dvakrat. Pa bom že izvedel, kako ti je ime," je rekel in jo grdo pogledal. Nekako je bil slabe volje in to je vedno pokazal vsem okoli sebe. Takrat se je ponavadi zapr vase ali pa je prišel sem.
"Ne potrebujem lu.." je začel a ga je Spolzgadovka potegnila v luknjo za sabo, tako da stavka ni dokončal. Ampak vedel je, da vsak ve, kak ke hotel reči.

[draga.. dj se mi še enkrat predstav, k mi res najeda, da skoz pišem Spolzadovka- tud douga beseda je pa nimam idej, kuko bi te že lah poimenovala, razn sošolka, sam je čudn k si 1 let starej. ]

(A da bi? hmm.... morm premislt. :)aja, drugač pa hvala za pohvalo. tut tvoji posti so dobri )

Ko sta bil askupaj v prehodu, se je obrnila k njemu in vprašala
"naravnost? In kako dolgo se tole vleče?" nekaj časa ga je še vlekla za roko po hodniku, potem pa se je tega zavedela, zato ga je hitro porinila predse, da je lahko hodil pred njo.
nekaj minut sta hodila v tišini ko je naenkrat dekle položilo roko na njegovo ramo ter ga z močnim prijemo zaustavilo.
popustila je prijem, se sklonila naprej ter mu zamrmrala na uho "Avis Felix Quaglio"potem je spustila njegovo ramo ter ga s sedaj svojo prosto roko narahlo ptisnila naprej kot ukaz, naj hodi dalje.

Lucius se je pobral, ker ni pristal ravno najbolje. Navsezadnje ni bil mačka. Začel je hoditi in se kar pustil Avis, da ga vleče.
"Naravnost še nekaj časa. Potem bova zavila na levo," je rekel in potem prevzel vodstvo. Ta 'rov' mu je postal to leto skoraj drugi dom. Le da ni bil tako razkošen, kakor je bil navajen.
Ko ga je Avis zaustavila je sunkovito udihnil. Ni vedel zakaj, toda naenkrat se mu je pred očmi pokazala slika Narcisse. Seveda se je moral opomniti, da ta ni preveč zainteresirana zanj v tem trenutku, torej ona tega zagotovo ne bi naredila. Seveda pa je upal, da se bo enkrat to zgodilo.
"Le.." je začel, toda spomnil se je, kaj je bilo v dnevni sobi. Avis ni marala komplimentov, niti njegovih skromnih opazk, kakor jih je imenoval sam, zato raje ni pohvalil imena.
Na koncu rova je zavil na levo in obstala sta sredi velike dvorane, ki je Luciusa vedno znova prevzela. Tla so rdeče odsevala od stropa prav take barve. Bila je velika in prostorna, prava dvorana za bojevanje. Na levi in desni strani so bili visoki in mogočni stebri, ki so se dvigali do visokega stropa in se ni ravno videlo, kako se končajo. Na drugi strani je Lucius videl oder, ki mu je bil zadnje čase kot nekakšno pribežališče. Dve stopnici in že si bil nekoliko višje. Na odru je bilo nekaj podobno skrinji. Veliki sknrinji. Za njim ni bilo ničesar, le gola stena.
"To je to," je skromno rekel, kakor da bi bila dvorana le mala koliba z bornim pohištvom. Sam je bil vedno znova prevzet, toda kot predstavnik Malfoyev tega ni mogel priznati.

[kdor čaka dočaka.. ]

"Hitro se učiš. Morda pa le nisi tako neumen, kot semn islila," je komentirala že skoraj občudujoče. skoraj. Potem sta krenila dalje.

ko sta prišla v veliko dvorano se je malce razgledala okoli. Dvorana se ji je zdela lepa in še posebaj všeč so ji bili stebri. Svojega navdušenja ni pokazala, vendar je z oddobravanjem rekla :
"Zanimivo."
V potrditev te besede je še narahlo prikimala z glavo. Naredila je nekaj korakov ter stopila do stopnic. Zazrla se je v nekaj, kar je zgledalo kot skrinja. Nekaj časa je strmerla v to stvar. POtem je nagnila glavo na levo stran. čez ramo se je zazrla v fanta, ki je stal za njo.
"vem, da veš, kaj te bom vprašala." je rekla zamišljeno ter mu poslala nekaj podobnega nasemhu. "ampak te bom vseeno. Kaj je to...?" z glavo je pomignila proti predmetu ter se vprašujoče zazrla vanj. Zdel se ji je nekam zasanjan. "...in kje sva?"je še dodala, čeprav se ji je zdelo, da drugi odgovor že pozna. Nekaj časa je zrla vanj. Zdel se ji je nekam zamišljen in za Malfoya je nosil malce preveč navdušen izraz na obrazu, a se je odločila, da se za to ne bo menila.Vsaj zdaj še ne.

[tjaša al whoever.. fuck off.. ne najedej ker ta lah kle prec banajo. ta tema je bla namenjena men in avis za zečtek, pa noben drug ni težiu.. zakaj morš ti? če maš kj za povedat pošl po PMju! ]

Lucius je še vedno navdušeno gledal dvorano. Čeprav je bil tu že neštetokrat, je bil vedno znova navdušen. In ko je pogledal Avis, je vedel, da je navdušena tudi ona, ampak seveda tega nebi priznala. Čeprav si je 'zanimivo' štel kot priznanje.
"To.. pravzaprav špe nisem ugotovil, kaj je to," je priznal, čeprav to ni bilo v njegovai navadi.
Odšel je do skrinje in se dotaknil njenih robov. Nekaj časa jo je občudoval, nato pa rekel: "Sem pa upal, da mi boš ti pomagala. To je eden izmed redkih razlogov, da sem ti pokazal to mesto."
Dvakrat je šel okoli skrinje in šele nato dojel, da ga je Avis vprašala še nekaj.
"Pod šolo sva. Če bi šli od stranišča na levo.. hm.. nekje pod kabinetom obrambe pred mračnimi silami!?" je bolj vprašal kot rekel. Ni bil čisto prepričan, saj se v to ni nikoli poglabljal, ampak predvideval pa je..

(njenga posta sploh nisem orajtala...so jo že dol fliknl)

Avis je na njegove odgovore le nemo prikimala.
"Pod kabinetom Obrambe pred mračnimi silami. Kakšno naklučje. Ali pač ne?"
Pogledala ga je in dvignila obrv. S
prehodila se je za njim okoli skrinje in obstala poleg nejga. malce se je sklonila ter z roko nežno pogladila pokrov skrinje.
"Si že poskušal to odpreti?"
ga je vprašala ter pogledala, če je kje kaka ključavnica ali pa če je skrinja zaklenjena s kakšnim urokom. Potem sej je zazrla vanj in ga potrepljala po rami, da je dobila njegovo pozornost. Ko se je obrnil k njej je počasi rekla:
"Malce se mi dozdeva, kaj bi tale dvorana lahko bila, čeprav, ah ne..."
zmajala je z glavo.
"...je zelo neverjetno, Nemogoče..."
ozrla se je še enkrat po dvorani, potem pa je tiho, da jo je komaj slišal, pripomnila
"Če je na tem svetu lahko sploh kaj nemogočega."
Skomignila je z rameni ter se vprašujoče zazrla vanj.

"Ne vem.. Mogoče je naključje. Rvno provesorju Neelstinu sem želel povedati za to dvorano. Ampak možno je, da že ve," je rekel odsotno. Ni bil ravno pri stvari. Sedaj, ko ga je Avis vprašala za skrinjo ga je še toliko bolj zanimalo, kaj je ta reč.
"Ne da se je odpreti. Vsaj ne po običajnem postopku. Nima ključavnice, torej Aloha mora ne pride v poštev. Na druge načine. Nekatere sem poskusil, ampak mi je zmanjkalo idej," je rekel in zamišljeno gledal v skrinjo.
Zdrznil se je, ko ga je Avis potrepljala po rami in poslušal kaj je rekla.
"Kaj? KAJ?" je vprašal nestrpno. Sam je pomislil na nešteto stvari, pa se je zmeraj izkazalo, da to ni to. "Na tem svetu ni nič nemogočega. NIČ!" Bil je razburjen pa niti sam ni vedel zakaj. Nekje v njegovi glavi se mu je prižgala lučka, ampak ni vedel, kaj je osvetljevala. Nekaj se mu je posvetilo v skoraj isti sekundi, tako da je bil zmeden in razburjen naenkrat. Ampak vseeno je počakal na Avisin odgovor.

Nekaj časa ga je gledala "Si uredu?" ga je vprašala rahlo zaskrbljeno. zdel se ji je odsoten in zmeden. "Lahko poskusim nekaj urokov Izvlekla je palico iz rokava, stopila korak ali dva stran od skrinje ter za sabo povlekla tudi Malfoya. "Exclaudo" je zamrmrala ter naredila nekaj kompliciranih gibov s palico. Bela svetlooba je razsvetlila dvorano, skrinja pa je ostala zaprta. namrščila se je, ustnice pa so se ji skrčile v ravno črto, kar je bil znak, da je zelo zbrana in da se zelo trudi. Naredila je še nekaj zakompliciranih gibov "Clavis imaginem!"sedaj je zakričaal. njen glas je odmeval po dvorani. Curek rdeče svetlobe in skrinja je ostala zaprta. jezno je stopila do skrinje "Jebemti" Jezno je brcnila vanjo.Skrinja se ni odprla, Avis pa je skakala po eni nogi in razmišljala kateri urok bi pozdravil njene pravkar zlomljene nožne prste.
"veš kaj," je rekla skozi zobe,stisnjeneod bolečine " Naključja ne obstajajo. Obstajajo pa povezave, ki jih midva ne vidiva." sedla je na stopnico.
"najbolje bi bilo, da greva preverit nekaj podatkov v Zgodovino bradavičarke. To sicer neumno knjigo imam v svoji sobi."

Lucius je prikimal in rekel: "Ti kar poskusi." Kakor tudi on, je poskusila z večimi uroki, pa nobeden ni deloval.
'Seveda,' je pomislil.
Nestrpno je čakal, da je končala svoje in nato rekel: "Pusti, da jaz poskusim."
Počepnil je k skrinji in potipal robove.
"Zdi se, da so ravni, pa niso. Nekaj je napisano," je rekel. Toda naj se je še tako trudil, ni dojel, kaj piše. Vzel je v roke palico in z lumosom postrani osvetlil rob. Sence so se pokazale in z manjšim naporom je zagledal črke.
"Rune so," je rekel in se skorajda nasmehnil. "Znaš brati rune?"

Sedela je na stopnicah in ga od daleč opazovala.
"Nekaj znam. Ampak ne dobro. Nisem izbrala tega predmeta za zaključne preizkuse. Daj da pogledam." vstala je. Noa jo je še vedno bolela. Odšepala je in počepnila poleg njega
"Hm... Pojma nimam, kaj piše, vem pa, da takih run tudi višji razredi ne jemljejo. To ni delo kakega šolarja. " je rekla čez čas. nekaj časa sta skupaj čepela ob skrinji
" potrebovala bi kakšno knjigo. čakaj... Mogoče pa niso navadne rune. Poskusiva nekaj...." je dejala čez čas in zamahnila s palico : "legis legimus." nič. " Hm, to je bil prevajalski urok. Obstaja še en. Poskusiva tega...." Namrščila je, saj takih urokov ponavadi ni uporabljala in jih je že skoraj pozabila. Zamahnila je s palico: "Prevaialis!" Rune so začele poplesovati in se premikati. "Zadetek v polno," je rekla z zadovoljstvom in se nasmehnila. Gledala je Luciusa, ki je bil videti nenavadno živčen. "Pomiri se, vse je uredu. položila mu je roko na ramo. " Vidiš kaj piše?"

(Pojma nimam, kaj naj bi pisalo )

[i'm gonna find out something! ]

Lucius je opazoval Avis in pozorno poslušal njene besede. Vedel je, da si je vredno zapomniti vsak urok, ki ga sliši.
"Bravo," je rekel odobravajoče, čeprav se je včasih še vedno obnašal precej hladno do Avis.
Počepnil je do skrinje in se približal. Posvetil je s palico in nekaj časa gledal črke.
"Piše.." je začel in še malo bral. Odšel je okoli skrinje in se prvič v tem letu odkrito zasmejal.
"Resno ni delo prvošolčka. Ta reč je neverjetna. Cela skrinja je popisana. No, rob je. To je neverjetno," je navdušeno priznal. Ampak kar je prebral, ga je razočaralo.
"Očitno ga vseeno ne bova mogla prebrati," je rekel in zavzdihnil. Sedel je na skrinjo, čeprav je imel občutek, da tega ne bi smel. Toda bilo mu je vseeno.
"Posebni ljudje ga znajo, le redki ga poznajo. Ni močnejšega uroKa, ki to skrinjo bi odprl, za vedno v skrivnost prodrl," je prebral naglas in zavil z očmi. "Z runami ali brez- ne razumem!"
Malo je pomislil in si močno želel, da nekaj dojame. Do sedaj ga ni preveč zanimalo, kaj je v skrinji. Bila je pač tam, po svojih namenih, ni je mogel premakniti.. Ampak sedaj ga je to mučilo.
"O katerem jeziku govori? Kačjem?" je vprašal. "Ali pa obstajajo tudi sovji, kuščarjevi.. Halo!?" Bil je utrujen in živčen. Počasi mu je šlo že na živce, da mu informacija ni prišla na pladnju, kakor je bil navajen.

Avis je zamišljeno čepela ob skrinji.
"Koliko jezikov pa obstaja? Znan je samo kačji, ostali pa... hm. nisem še slišala zanje. " je čez čas počasi rekla. Potem je vstala in odšepala do sredine dvorane. tam je postala ter se ozrla nazaj proti njemu.
"Veš kaj, saj nama ni treba tega razvozlati prav danes. Če je skrinja tu že toliko časa, bo tu tudi jutri. Pojutrijšnem tudi. Časa imava dovolj. kaj ko bi šla nekam in to stvar dodobra premislila?"
Roke je prekrižala na prsih in porinila palico v rokav. Očitno se je motila o fantu. Ni vedela zakaj, ampak ni se ji zdel več tako strašansko antipatičen kot na začetku.

(Not so bad)

Lucius je prikimal in zamišljeno gledal v skrinjo.
"Samo nekaj bi te vprašal.. Nasvet potrebujem," je skrušeno priznal.
"Čeprav nisem pričakoval, da bom to spraševal ravno tebe.." je rekel in zavzdihnil. Vstal je in odšel do nje. S prekrižanimi rokami se je ustavil nekoliko stran od nje. Bil je malo večji od nje, čeprav je bil mlajši.
"Za to dvorano sem hotel povedati profesorju Neelstinu. Sedaj se mi zdi zanimivo naključje, da se dvorana nahaja ravno pod njegovim kabinetom ali učilnico," je začel in jo pogledal v njeni različni očesi. "Navsezadnje je možno, da za to ve. Ampak on ima kačo. Kačji jezik.. Vse se povezuje. Mogoče.. Če ne ve za to dvorano, si pa zasluži vedeti. Je eden najboljših učiteljev in verjetno bi nama znal pomagati s to pisavo."
Razburjeno je gledal svojo novo prijateljico, o kateri je zadnjo uro čisto spremenil mnenje. Prav tako obnašanje do nje.Bila je ena edinih Spolzgadovk, ki ji je lahko zaupal.
"Moram ti priznati, da si edina, ki ji lahko zaupam v tem trenutku, čeprav to nerad priznam. Pravzaprav sem začuden, da sploh sem priznal."

Rahlo se je nasmehnila. Bila je utrujena in noga jo je bolela, tako, da se je odločila, da bo najbolje,da se pobereta iz te dvorane.
" Pridi, se bova med potjo pogovorila. " je rekla dokaj prijazno. Prijela ga je za zapestje in začela počasi vleči proti izhodu.
"Mogoče mi pa nebi smel zaupati..." je rekla čez čas in se zarežala z narejeno zlobnostjo. "Če ti povem po pravici, bi raje malce počakala, preden poveva profesorju. Zdi se mi tako..." premolknila je ter se rahlo stresla
"... Ni mi preveč všeč. Si videl njegove oči. Tako prazne so... hladne." Že spomin nanj ji je bil neprijeten.
"Poznaš še koga, ki govori po kačje? Sigurno mora biti še kdo. Prišla sta do vhoda v predor.
"Za tabo" je zašepetala.

Lucius se je pustil voditi. Bil je utrujen in nikoli si ne bi mislil, da mu bo neživ predmet delal preglavice. Če mu kaj ni bilo všeč, je to izničil, ni se preveč mučil. Toda tega ne sme uničiti. Pravzaprav sploh ni vedel, če se da uničiti. Edino kar je vedel, da ga odpreti ne more.
"Mogoče ti res ne bi smel zaupati- pa ti!" je rekel utrujeno in gledal v tla. Ker je bila eno leto starejša od njega mu je v tej uri postala kot sestra. Spomnil se je prvih besed, katere mu je namenila v dnevni sobi. "Skrij se pod posteljo!" Nasmehnil se je ob tem spominu.
"Torej mu ne bova povedala. Meni je prav. Ampak nekoga morava najti. Nekoga s kačo pač," je rekel in jo pogledal v oči. Zlezel je skozi tunel in pregledal stranišče. Nikogar ni bilo in Lucius je previdno zlezel ven.
"Mogoče pa ne potrebujeva nikogar, ki govori po kačje," je rekel in jo pogledal. "Mogoče rabiva samo nekoga, ki vidi v prihodnost."

[ok samo sebe sm napotila k sami sebi ampak js ne smem met neposrednega stika sama s sabo zto boš ti morala jet h men.. k vic čeprou nimam najmanjše ideje, kva nj napišem.. ]

Stopila je za njim v stranišče. in ga začudeno pogledal:
"V prihodnost? V prihodnost se ne da videti.To trdi sam tista zmešana ženska... profesorica... kdorkoli že." je rekla posmehljivo. "Lahko germ k njej in jo vprašam. Ampak videl boš - od nje ne bova izvedela nič pametnega. " sedaj je končno izvlekla palico iz rokava in zamrmrala nekaj urokov, da je bolečina na njeni ogi popustila. Vidno boljše volje zaradi tega ga je pogledala in odločno rekla. " Takole bova naredila. Ti boš šel v Dnevno sobo in se boš malce odpočil. Izgledaš namreč obupno. Jaz bom šla najprej k tej ženski in pridem potem zatabo povedat, kaj sem ugotovila. prav?" Zasmejala se je in stopila proti vratom. " Se vidiva. Kmalu"

(Kje nej te pa najdem, vic? a nej udrem v kabinet? )

Lucius se je utrujeno zarežal, toda njegov smeh je bil še vedo izrazito posmehljiv.
"Mogoče že, ampak splača se poskusiti. Poleg tistega zmešanega profesorja je ona edino upanje," je rekel in korakal od Avis.
Pokimal je, ko je rekla, da bo šla vseeno k njej, čeprav ni zaupala njenim darovom.
"Torej.. V redu. Z veseljem bi šel s tabo, pa sem izmučen," je rekel opravujoče, čeprav je Avis to ugotovila že sama.
Nasmehnil se je, ko se je Avis zasmejala. Poleg tistega nasmeha narejenega zlobnega nasmeha, ko sta govorila o zaupanju, je bilo to prvo čustvo, katerega je pokazala.
'Torej imam vseeno tako dobro srce, da ljudi spravim k smejanju,' je pomislil in gledal za odhajajočo Avis. Svojih misli ji raje ni povedal, saj je bilo čisto mogoče, da bi se v dveh sekundah ohladila in se obnašala tako kakor v dnevni sobi.
Nasmehnil se je in polprijazno gledal za njo.
'Zresni se Malfoy. Dekleta so dekleta. Spolzgadovska so dvakrat hujša. Pa tudi ti se ne obnašaš ravno Spolzgadovsko,' si je v šali jezno rekel in odkorakal v dnevno sobo.

[torej.. bo Vic tebe najdla.. recimo.. kje? no idea! uglavnm mam še plac en, tko da povej kje, pa bom js pršla do tebe]

Juan Raul je namesto proti knjižnici zavil v stranišča. Ni nameraval opravljati neke potrebe, le miren kotiček, zavetje pred pogledi sošolcev in učencev po šoli. Smatrali so ga za nekaj drugega, kot izmečka, najšibkejšega člena skupine. Ti Juan-u ni bilo po godu, hotel je biti bolj priljubljen, bolj močen.
" Le kaj, le kaj bi me naredilo takega! Tekače naredi doping, druge atlete naredi droga, jaz sem premlad za to. Moram najti uteho, najbližja sedaj mi je Tema!" je jezno in glasno dejal.
Dvignil je palico in jezno pokazal na vrata od umazanega, zatohlega veceja... Bil je precej zapuščen.
" Reducto!" in iz palice je švignil temno moder curek proti zeleno-sivim vratom.
" Ne, ne smem na šolske stvari izvajat jezo!" je jezno siknil in se premaknil.
" Serpensortia!" je zavpil. Iz palice se je izstrelila zeleno-rumena kobra.
" Povej mi, povej mi bitje teme, kje moč moja najde se! Ali je tema moja prihodnost, ali je moja prihodnost biti kot navaden ćarovnik!" je govoril proti kobri.
" Ssssssssssss!" je siknila in se pognala nad Juana Raula.
"Expelliarmus!" je zavpil in izstrelil črn curek nad kobro.

((Pride kdo?))

Tara je ravno hitela mimo starega zapuščenega stranišča, ko je zaslišala razburjen glas. Ustavila se je na hodniku in pozorno prisluhnila. S sokoljim pogledom je prečesavala oolico, toda nikogar ni opazila v bližini. Nameravala se je že odpraviti naprej, toda glas je bil še vedno tu nekje. Je mogoče...je pomislila in stopila proti starim in razmajanim vratom stranišča.
Pozorneje je prisluhnila in ugotovila, da je bil definitivno nekdo notri. S prsti je neslišno podrsala po lesu in se spraševala ali naj pogleda kaj se dogaja ali ne? Že je stopila korak nazaj in se namenila naprej a ji njena radovednost ni dala miru. K vragu...je pomislila in se zopet s prsti dotaknila lesa nato pa počasi za ped odprla vrata.
Pokukala je v notranjost in malo naprej opazila razburjenega učenca. Na njegovih prsih se je zalesketal grb, poleg tega pa je tudi rumena barva izdajala, da je Pihpuffovec. Toda bolj jo je presenetil pogled na to kar je videla.
Učenec je deloval razburjeno, pred njim pa se je vzdigovala kača. Tari so se zalesketale oči in začudeno je pogledala, saj ni bila prepričana ali ga kača napada ali jo je sam pričaral. Še bolj je odprla vrata in njena sloka postava se je tiho izmuznila v notranjost ter se pritajila v senci. Še nekaj časa ga je opazovala in v žepu imela pripravljeno palico, če bi bilo potrebno. Toda očitno je učenec imel vse pod kontrolo.
Tara se je končno primaknila bližje in kratko rekla:" Impresivno." Zazrla se je vanj s rahlo raziskujočim pogledom in z rokami v žepih mirno dejala:" Moram priznati, da še nisem videla Pihpuffovca, ki bi tako enostavno pričaral kačo. Običajno ljudem vzbudi nelagodje. Ali pa se motim in si iz drugega doma?" Vprašujoče ga je pogledala in se naslonila na steno za njo.

Kača se je bližala proti njemu kakor blisk, hitro. Sikala je na glas, da je odmevalo skozi cel hodnik. Takrat je opazil učenko Spolzgada, doma čistih po krvi.
" Hvala na pohvali! Sem iz Pihpuffa in ni nič čudnega, da učenec doma, v katerem prebivajo zvesti po srcu pričara le-to. Ali pač?" je dejal in palico hitro dvignil.
" Stupefy!" je hitro izrekel. Ni je poznal dobro, slišal pa je za njo in za njeno zmožnost. Ohromila naj bi nasprotnika in izvajevalcu uroka dopustila hitrejšo zmago. Čakal je, da se urok pričara in da zleti proti zeleni pošasti na tleh.
" Daj, daj!" se je močno spodbujal. A nič. Nič ni švignilo iz palice, ostalo je pri miru. Čudil se je dogajanju, neuspešnosti hromilnega uroka.
Nato je konica palice svetleče zasvetila, dala je sijaj palici in posvetila učenčevo obleko. Kljub začetni upočasnjenosti je hitro iz palice švignil svetlo-roza curek proti kači in jo ustavil.
" Za enkrat!" je dejal in se prislonil na severno stran stene. Obrisal si je pot izpod čela in se bežno, delno nasmehnil proti Spolzgadovki, ki je stala naslonjena.
" Zakaj vendarle, zakaj vsi mislite, da tisti ki niso v Spolzgadu, da so manj vredni in da so samo zabuljeni v knjige. Nekoč sem tak bil, sedaj nisem več. Poznam namreč uroke, kletve ki niso za moj letnik, celo ne za šolo. Pa poseben sem, kakor mnogi tukaj. In zaupal ti bom, kaj je na meni posebnega, to!" je dejal in se dal na kolena. Stisnil je pesti in naenkrat je klečeče telo postalo telo belega volka, varovalca belih planin.