Hodniki

Namestnik ravnatelj Mike je hodil po hodniku ter si ogledoval akademijo, katero je poznal že nekaj let. levo roko je držal ob sebi, desno pa je imel pritrjeno na hodilni palici. Ogledoval si je vse portrete nakar je opazil, da je eden izmed hodnikov nerasvetljen. " Gorecis!" je dejal in premaknil palico na baklo. Tako je storil vse dokler ni bila rasvetljena cela pot do portreta. Bilo je lepo, ko je zopet po nekaj dnevih uporabil svojo palico. "Spomini, spomini, spomini!" si je mrmral v podbradek. Hodil je naprej si se obračal pa levo pa desno. " Dober dan gospod! Kako pa ste kaj vi!" je dejal sliki, ki je stala ob poti. " Mike, nisem te videl že...!" je dejal. Vmes ga je prekinil Mike." 50 let kajne. Spomnem se zadnjega obiska pri vas!" je rekel in se nasmejal. " Grem, vas pridem še kaj obiskati." je rekel in z roko malo pomahal. Odpravil se je naprej. Ko je prišel do portreta mlade gospe je rekel:" Salama in sir!" To je bila koda gospe, malo bolj buckaste. Portret se je umaknil in šel je skozi po stopnicah navzgor. Bil je na sedmem nadstropju. Ko bi se mi prileglo malo urokov na kakšni lutki. si je zamislil pri sebi. Naenkrat pa se mu je na desni strani odprl prehod v neko sobano. Malo je pomislil in se spomnil mladih let. Bila je sobana Zj-Zjn. Vstopil je notri in zagledal pet lutk.[/u]

Podplati njegovih čevljev so za sabo puščali odtise na tepihu ko je hodil do Spolzgadovega doma. Bilo je precej temno. Bila je Tema... ''Kkaj je to?'' je zajecljalo z njegovih ust. Nek glas ga je spremljal. ''Oh utihni že!!!'' je zaklical. Glasa ni bilo več. Prvi dan na Bradavičarki v novem šolskem letu in prvi odmerek groze in srha.
''Lumos!'' in palica je v hipu močno zasvetila. Vseh teh pet opravljenih letnikov mu je vtisnilo v moč veliko urokov. Ogledal si je kje so bakle in zastave vseh domov. Na steni so bile vklesane rune katere si lahko prebral le če si se prijavil k Runologiji. Palica je spet ugasnila in bilo je temno. Tekel je od bakle do bakle in klical: Incendio!. Urok ki pričara ogenj mu je pomagal da je bil hodnik spet napolnjen z vzdušjem kakršno bi naj bilo na bradavičarki. ''Zdaj pa res konec zabave. Gremo v posteljo. Jutri po učnih urah bom nadaljeval''. Skočil je v zrak, se dotaknil s all starkami in odhitel proti domovom.

Pot do svojega doma si je izbrala daljšo, kot pa je bilo potrebno, ter tudi veliko samotnejšo. Stopala je počasi in neslišno in pravzaprav ni mislila na popolnoma nič. Za ta večer je imela dosti vsega in hotela je pravzaprav spati. Neka slika jo je začela nadlegovati in ji pridigati, da to ni kraj za dekletca, vendar jo je Tara le utišala z enim samim morilskim pogledom. Nato je globoko zavzdihnila in pospešila svoj korak.

Hišnik je naposled z učenko Alexandro in z Pihpuffovcem prišel do 1. nadstropja, kjer je ležala na tleh počena vaza, ravno pred prelepo sliko.
Hodnik je bil videti prazen, saj je bil večer in je bila večina učencev v Veliki dvorani na večerji.
"Vidita zdaj to prelepo vazico, ki je uničena kaj? Vidva, samo vidva sta kriva za to razdejanje in zdaj bosta takoj popravila škodo, tedaj pa gremo kar do zbornice, kjer bomo malo profesorjem povedali, kakšno škodo sta naredila in nadalje me ne briga več, kakšno kazen dobita."
Hišnik je prijel oba za ramena ter ju potisnil do vaze in dejal "Zdaj pa popravljajta, ajde gremo. Toda brez čarovnij seveda, ker tudi nista razbila z čarovnijami. Probajta se malo vživeti v bunkeljske otroke."
Hišnik ju je škodoželjno opazoval in bil nasmejan.

"Gospod hišnik..." se je Alex opogumila in končno odtrgala pogled od na videz nepomembne, razbite vaze. "Oprostite, ker vam težim," se je nasmehnila in ga končno pogledala. "Toda ali imate kakšen dokaz, da sva to storila midva?" Ni bilo možnosti, da bi imel ta starec dokaz - saj vendar ona ni razbila vaze. Prekleto, zakaj je pristajala v težavah namesto drugih?! "Z veseljem sicer pomagam pospraviti..." je dejala, se sklonila in prijela košček stekla na tleh, a ni pričakovala, da bo steklo tako ostro. Zastokala je in izpustila košček, ki je padel na tla in se razbil še na manjše delce. Na njenih prstih se je zasvetila svetlordeča kri in nejevoljno jo je obrisala kar v šolski plašč. "Dobiva kakšne pripomočke za delo ali kaj podobnega? Ali naj bi izkrvavela do smrti?" je sarkastično vprašala.

(Se mi ne ljubi z NPCjem pisati. )

"Če imam dokaz praviš? ČE IMAM DOKAZ? Seveda imam dokaz. Pridno dekle iz Spolzgada mi je rekla, da je na lastne oči videla, kako sta to uničila in to je dovolj dober dokaz za moje mnenje.
Zdaj pa ne lažita in to čim prej počistita. Kot vidita imata tukaj metli in lepila, tako da boste lepo lahko zlepila vazo da bo takšna, kot je bila prej in res upam, da je potem ne boste spet zlomila, kajti drugače vama bom vrat zavil.
Zdaj pa na delo!"
Hišnik se je vsedel na stol in jo z jeznim izrazom opazoval.

((Ni problema ))

"Uhja, če je pridno dekle iz Spolzgada to reklo, potem pa že mora držati." se je namrdnila Alex, dovolj tiho, da hišnik ni mogel ujeti vsega, kar je rekla. Prekleto, zakaj so jo te Spolzgadovske psice vedno spravljale v težave?! Ob hišnikovih besedah je obstala kot prikovana, z pogledom, fiksiranim na starca. "Torej bi to naj... Zlepila?!" je ogorčeno vzkliknila. "Ampak tukaj je vendar na milijone koščkov! To lahko traja ves dan!" Nezadovoljno se je ozrla okrog sebe, iskajoč podporo, morda od kakšnega učitelja ali drugega uslužbenca šole. A na hodniku so bili sami... Jezno je zgrabila metlo, ki je bila naslonjena na eno izmed sten v bližini razbitin, in koščke pometla na kup.

((Where da *beep* is Jack-the-Pihpuff-guy ?))

(Pojma nimam, kje hodi Jack. Ampak, ker si sama, ti bo hišnik vendarle dal manj dela, tako da je to prednost. )

Hišnik je zadovoljno sedel in opazoval učenko pri delu, zraven pa si je nekaj mrmral v brado. Čas je tekel in Alexandra je delala in naposled po dobri uri vazo zlepila.
Tedaj je hišnik vstal, ter si jo ogledal in dejal "Hmm, ne spominja me preveč na prejšnjo obliko in delala si absolutno predolgo, skoraj bi zaspal zraven, toda naj ti bo. Ker si to storila prvič ti oprostim in te ne čaka kazen, zdaj pa se mi poberi izpred oči in da ne izvem, da si še kdaj kaj takega storila."
Hišnik se je nato odmajal po hodniku in se izgubil v temi.

((Oooh, hvala ))

Alex, ki se je ob sestavljanju vaze kar nekajkrat porezala po prstih in dlaneh, je naposled le-to vendarle spravila v sprejemljivo obliko. Zastokala je in roke potisnila v žepe plašča, odločena, da še pred kaznijo poskrbi za svoje rane - potem pa jo je presenetil hišnikov stavek, ki je naznanjal, da kazni ne bo. Še preden bi se mu lahko zahvalila ali rekla karkoli, se je izgubil v temi in jo pustil samo na hodniku, z na novo zlepljeno vazo. Postrani je pogledala svojo umetnino in sama sebi zamrmrala: "Mene pa kar spominja na prejšnjo." Skomignila je in se počasi odpravila proti svojemu domu.

še vedno v noči po obisku Meryascovene

Remus se je opotekal po hodniku in ni vedel kako ga noge še vedno držijo pokonci. Toliko se je dogodilo je pomislil in se ostavil ter izmučenn naslonil na steno. Dogodki pretekle noči mu nikakor niso šli iz glave. Najprej ga je "zapustila" Tara, nato je prišel na vrsto prepovedan gozd in nazadnje še auror Alstor Nerga. Zaupal mi je težko nalogo. Ali sem jo sploh sposoben izvesti. je težko pomisli. Ob steni se je počasi sesedel na tla in se zazrl v svoja kolena in beseda aurorja so mu še vedno zvenele v ušesih. A sedaj nni mogel razmišljati o tem. Najprej mora razčistiti z Taro šele nato se bo lahko posevetil vsemu ostalemu. Izmučen se je poizkušal dvigniti na noge. Noge so nekako zdržale napor in nadaljeval je pot po hodniku proti Drznvraanovski dnevni sobi. Preden zaspi ga čaka še en opravek je pomislil ko se je počasi prebliževal vhodu v Drznvrannovsko dnevno sobo.

Tara je sedaj razburjeno tekla po hodniku, njen plašč pa je vihral za njo. Ko je prišla do ovinka je pokukala izza vogala in videla še en zapuščen hodnik. Odločila se je namreč, da bo hodila po manj obiskovanih hodnikih. Sicer je dvomila, da bo koga srečala. Skozi okno se je namreč prebijala le šibka svetloba zvezd.
Nenadoma je za seboj zaslišala šum. Prestrašeno je skočila za kip in si sedaj kapuco potegnila žez glavo, v roki pa je že imela pripravljeno palico.
Nestrpno je pričakovala, da se bo kdo prikazal toda nikogar ni bilo videti. Čez nekaj trenutkov je zato zopet pogledala po hodniku in ko ni videla nikogar, se je zopet podala v tek. Sicer ni počela nič ilegalnega, pa tudi ura še ni bila tako pozna se je vseeno podvizala naprej.

Lucius je pogledal po hodniku in nekako se je počutil nelagodno, čeprav tokrat ni delal nič nepoštenega in prepovedanega.
"Enkrat za spremembo hodim po tem hodniku s poštenimi nameni, pa se vseeno počutim nekako.. Čudno!" je rekel popolnoma odkrito in pogledal Narcisso.
V tistem trenutku je pomislil, zakaj mu je sploh všeč ta Blackova punca. Navsezadnje je bila sestrična Siriusa, katerega ni maral, ampak očitno mu tudi Narcissa ni bila preveč naklonjena. Ampak nekaj je bilo na njej. Nekaj, kar bi zagotovo lahko pripisal Malfoyim.
'Ona bi vsekakor lahko nosila moj priimek,' je rekel in se sam pri sebi nasmehnila. Upal je, da ni izpadlo preveč neumno, da se smeji kar tako, zato je pogled usmeril proti tlom.
"Greva k jezeru?" je vprašal kar naenkrat. Ni bil prepričan, če bo privolila, toda lahko bi prisegel, da mu je vsak dan bolj naklonjena.

Zopet je bila na hodniku, toda tokrat se ji ni nikamor mudilo. Pravzaprav, so bili njeni koraki čisto nasprotje nestrpnega. Noge so Taro čisto počasi nosile naprej in prisegla bi, da je hodnik prav tako zdolgočasen in zapuščen, kot njena hoja.
Nato pa je v daljavi zaslišala glas. Ni vedela od koga je in je v tem trenutku tudi ni mikalo izvedeti. Za trenutek je postala in bolje prisluhnila nato pa se je obrnila na petah in že hotela oditi v nasprotno smer, ko sta izza ovinka prišla dva Spolzgadovca. Pomenljivo ju je pogledala in hladno pokimala v pozdrav. Narcissa in Lucius. Punco je poznala samo po imenu in z njo ni spregovorila niti besede, medtem, ko je Luciusovo domišljavost že imela čast spoznati. Idealen parček...si je mislila in se jima mislila spraviti s poti...

Malfoy je še vedno čakal na odgovor, ampak zdelo se mu je, da odklonila ravno ne bo.
In potem je zagledal Taro. In naenkrat se mu je oblačen dan razjasnil. Mogoče pa bi delal Narcisso malo ljubosumno.
"Tara! Kako lepo da te spet vidim!" je rekel, ne da bi pričakoval prijazen odgovor. Pravzaprav je vedel, da ga Tara ravno ne prebavlja. Toda bilo mu je vseeno. Važno je bilo, da se ji posveči s prav toliko pozornosti, kot Cissy. Odbijanja pa je vajen že od nje, tako da ga Tarine opazke ali pripombe ne bodo motile.
"Moram povedati, da si zelo dobra pri letenju," je rekel in pokimala, da bi ustvaril vtis, da to tudi resno misli. Vsake toliko je naskrivaj poškilil proti Cissy, da bi videl, kako bo reagirala.

Tara se je ustavila na mestu in Luciusa začudeno pogledala. S hladnim pogledom je motrila njegov obraz in nekaj trenutkov samo stala, ter v mislih poskušala razčleniti njegove besede. Nekaj ji ni šlo v račun in natanko je vedela kaj. Zmotila jo je njegova nenavadna prijaznost, ki bi ji lahko rekla skoraj osladnost. Nato pa je opazila njegov nenaden pogled, ki je ošinil Narcisso poleg njega. V sebi se je hladno nasmehnila, saj je spregledala njegovo namero in sedaj se je morala le odločiti, kaj bo sama storila glede tega. Iz njegovega pogleda je razbrala, da se njegova čustva do Narcisse nekoliko globlja, kot jih je morda ona kazala do njega. Očitno je bilo, da hoče izvedeti, koliko ji je dejansko všeč.
Tara je še za trenutek postala, nato pa se je iz neznanega razloga odločila, da sprejme igro.
Sladko se je nasmehnila in navihano pogledala Luciusa nato pa začela z tonom, ki je bil takšen, kot bi srečala najboljšega prijatelja:" Lucius! Nikoli skop z lepimi besedami kajne?" Namerno je prezrla Narcisso in ustnice še bolj zavihala navzgor:" Hvala! Toda kolikor te poznam, tudi ti nisi od muh." Za trenutek je povesila pogled navzdol ter se naredila, kot da jo je zalila rdečica, nato pa se je še enkrat nasmehnila:" Toda povej mi, kako si kaj? Danes te to namreč še nisem vprašala."

[ma lucius ma tebe rad tara! ]

Lucius se je sprostil, ko je videl, da je Tara sprejela njegovo igro. Nekoliko je zavzdihnil in upal, da tega nobena od punc ni dojela.
"Torej.. khem.. Moji komplimenti so vedno namenjeni le tistim, ki si jih zaslužijo," je rekel nerodno, saj ni vnaprej načrtoval, kaj bo rekel, če bo Tara privolila. Bil je prepričan, da ga bo zavrnila, ali pa se bo do njega obnašala kakor na igrišču.
"Oh, laskaš mi," je rekel in hitro dodal: "Ampak ti si še vedno boljša v igri z metlo. Kot, da si rojena na njej!"
S pogledom je ošvrknil Narcisso in upal, da jo vsaj malo razjeda ljubosumje.
"Danes sem precej dobro," je veselo, ampak vseeno s Spolzgadovsko vzvišenostjo rekel. "Pa ti? Pravzaprav mi boš odgovorila na poti k jezeru. Tja sva s Cissy namenjena in vabim te z nama."

[bova mal počakale cisso? da izcedi iz sebe mal ljubosumja.. be gentle cissa..]

[se opravičujm za zamudo. totalno pozabila da morm bit tut tukej but i'm here now. and don't worry luc. i'm (almost )always gentle. ]

Njuno igro je Narcissa za trenutek opazovala rahlo zmedeno. Njen pogled je za trenutek pobegal najprej od Tare nato do Luciusa. Taro je poznala le bežno, nekajkrat sta si izmenjali nekaj kratkih stavkov pri obrokih, vendar nikoli več kot 'Mi podaš solnico?' ali pa kakšen zaničljiv stavek o študentih drugih domov.
Vendar njena zmedenost ni trajala dolgo. Njen pogled je takoj dobil hladen pridih, kot običajno. Tari je v pozdrav pokimala. Tiho je poslušala Luciusov priliznjen dialog. 'Menda ne misli, da bom ljubosumna, ker se tako priliznjeno pogovarja z drugo punco' si je nasršeno mislila sama pri sebi. Luciusov ton je bil prav ogabno sladek, s Taro se je pogovarjal natanko tako, kot se je z njo. Za trenutek jo je obšel čuden občutek. Po trebuhu jo je zaščemelo. Malfoyeva zlobna igrica je očitno delovala, ampak Narcissa je bila preponosna, da bi mu to priznala. Ni ji bilo težko skriti tistega, kar čuti.
"Od kdaj sva namenjena proti jezeru," ga je hladno vprašala. "Vendar če že gresta, se vama rada pridružim," je še dodala, preden se je uspela zadržati. V trenutku ji je bilo žal, kar je rekla, vendar je to morala požreti. Ni se mogla odločiti, kdo ji gre v tem trenutku bolj na živce, Lucius ali Tara, vendar je mirno obstala na mestu in ju hladno opazovala.

[ pazi se little sis, tole ti bom še vrnila
ok, edn nej napiše, da smo šli prot jezeru in tam naprej? ]

Tara se je zahahljala nad Luciusovimi osladnimi besedami in malo je manjkalo, pa bi zavila z očmi. Še pravi trenutek se je spomnila, da bi s tem očitno vse pokvarila, zato je raje pogled uprla v tla, nato pa od strani pogledala Narcisso. Na njenem obrazu je zasledila rahlo zmedenost, ki pa jo je takoj zakrila s svojo običajno vzvišenostjo s katero se je tudi Tara ponašala pred njo pri obrokih.
Toda dejstvo, da sta z Luciusom napeljala vodo na pravi mlin, ji je na lica priklicala zvit nasmešek. To je potrdil tudi Narcissin zadnji stavek, ki jo je izdal in Tara se je komaj prisilila, da se ni začela režati. Lahkotno in z narejeno navdušenostjo je rekla:" Lucius, misliš resno?" Za trenutek je obmolknila, da bi naredila vtis, kot da ima pomisleke o ponudbi, nato pa je dodala:"Če je pa tako, pa pojdimo že. Bomo udarili še kakšno zanimivo debato" Nasmehnila se je in se obrnila na petah ter z njima odkorakala proti jezeru.

[ No tu nekje me lahko dobi Filch če se mu bo zlublo pa če bo še kje ujel Niccollette da nama da kazen al pa tut samo meni. Sam ne prestroge ]


Remus je hodil po osamljenem hodniku. Bilo je pozno zvečer in le nekatere bakle so gorele in metale čudne sence na stene. Skozi okna je občasno posijala mesečina, saj je bilo nebo oblačno in očitno se je prebliževala nevihta. Težki oblaki so ravno zakrili luno, ko je Remus previdno obstal sredi hodnika. Pogledal je navzgor in navzdol po hodniku ter se prepričal da je res sam. Malo si je oddahnil in na plano potegnil palico.
Ni rad kršil pravila a vseeno je menil da je čas da njihov novi krožek seznani tudi drugim dijakom. Vedel je, da ne bo smel izdati preveč a če bodo občasno po gradu puščali sporočila bodo ostali zagotovo izvedeli za njihov krožek in se mu pridružili.
Še enkrat je pogledal po hodniku in ker je bil prazen se je skoncentriral in zamahnil z palico. Na zidu se je z velikimi črkami izpisalo SPOLZGAD SMRDI !! . Napis je bil navzgravžno rjave barve. A Remus ni ostal samo pri tem. Še enkrat je zamahnil z palico in napis se je zasvetil.
Sedaj ga ne bo mogle nihče odstraniti. Za konec pa še malo vonja....
Znova je vzdignil palico in nameril v napis. Na njem ni bilo vidne sledi a cel hodnik je začel smrdeti po bruhanju. Remusu se je velik nasmešek narisal na obraz in začel je hoditi proti koncu hodnika. Ko je prišel do tam ko je hodnik zavil levo pa se je obrnil nazaj proti svoji stvaritvi.
"Zanima me kaj bodo rekli o tem" je rekel med tem ko je tekel po novem hodniku. Spustil se je še nekaj nadstropij in se pognal proti Gryfondomovski dnevni sobi, ko je pred sabo opazil nekaj kosmatega. Bila je gospodična Noris ki ga je gledala s svojimi stisnjenimi očmi in začela glasno mjavkati. Remus je obstal kot vkopat samo vprašanje časa je bilo kdaj ga bo našel Filch.
Ker se nebi smel več sprehajati po hodniku ob tej uri je vedel da če ga ujame ga gotovo čaka neprijetna kazen.
[/i]

((he he... ))
remus ni dolgo čakal. Trenutek za tem, ko je zagledal mačko je zaslišal korake ki so odmevali po kamnitih tleh hodnika. Dobro je poznal te korake. Že večkrat se je skrival pre dnjimi. A tokrat...

"Glej no glej... pa sem te ujel. "Filch se je s svojimi motnimi očmi zagledal v napis.
"Smrkavec hudičev. Veš koliko časa moram drgniti tako svinjarijo, ki jo vi, osli neumni, takole za šalo puščate po šoli?!" njegov hrapav glas je bil jezen, tudi izraz na obrazu je imel spačen od jeze.
"Ampak tokra je ne boš tako poceni odnesel. Malce prej sem ulovil tisto smrkljo... in sedaj še tebe!" zlobno se je zarežal ob tem lepem in prijetnem spominu.
""tokrat it kazen ne bo ušla. Kljub temu, da ima gospod ravnatelj vas, Gryfndomovce posebno v čislih. Ne, take kršitve še on ne more spregledati..." spet se je zadovoljno zarežal, mačka pa je prav tako zamjavkala in zapredla. s svojimi rumenimi očmi se je zazrla v Remusa.

Remus je mirno vračal pogled Filchu. To da ga je ujel zagotovo ni bila najboljša stvar, ki bi se mu lahko zgodila a nikakor ne misli dati Fiilchu zadoščenja s tem da bo pokzala strah ali karkoli kar bi pokazalo da ga ima Filch v pesti.
"Kakšne kršitve? se je delal Remus neumnega. Nasmešek se mu je poigraval na obrazu ko je gledal jezni Filchev obraz. "Nisem vedel da je sprehod tako resna kršitev? Jaz nebi vedel da sem kršil kakršnokoli drugo pravil? O kakšnem napisu govoriš?"
Zeleni napis se je jasno svetil za Remusuvim hrbtom in samo srečno naključje je preprečilo da bi se vonj razširil vse do Remusa in Filcha. Vedel je da če bi ga Filch dobil le še nekaj metrov prej bi ju zajel obupen vonj po bruhanju.
"Ali lahko grem v svoj dom? Mislim da ravantelja ne bo preveč motilo da sem se sprehajal tako pozno po gradu. Kazen pa mi lahko poveste že jutri. " je rekel in se še vedno delal neumnega kot da sploh ne ve zakaj se Filch jezi.
Roka mu je trzala po palici a se je nekako uprl misli da bi Filcha preprosto preklel in izginil. Sedaj bi prišla prav pomoč Pehvesa (ne vem če se tak napiše ) je pomislil. Filch bi tako zagotovo vsaj za to noč pozabil na Remusa a ta ni gojil preveč upov. Upal je samo da mu bo Filcha uspelo dovolj zmesti saj ni veljal za najbolj bistrega.

filch ga je nekajčasa neumno gledal. fant je bil videti resda nedolžen. Poraskal seje po glavi in pogledal gospodično Norris. ta je vanj uprla svoje oči ter glasno zamijavlaka.
"Misliš, da je moja Noris neumna, ali kaj? Ona te je videla da pacaš po steni. " s prstom je pokazal na napis za remusovim hrbtom.
"Mogoče sem neumen, ampak slep pa nisem. " stvar je Filcha razjezila
"Pa še spat bi rad šel? Ni govora. tako pri tej priči te bom odpeljal v svojo pisarno, dokler se z ravnateljem ne domeniva kaj naj z vami. " potem je bolj zase rekel.
"prekleta mularija. Bolj ko jim rečeš, naj pazijo bolj silijo v nevarnost. ni čudno, da potem umirajo..." noris se je zvila na tla v klobčič in zadovoljno predla.

Remus je še naprej z nedolžnim pogledom spremljal Filcha. Očitno se tokrat z narejeno neumnostjo ne bo mogle izmazati. Slišal je njegovo mrmranje. Kar malo ga je zvilo, ko je pomislil kaj se je zgodilo z Drznvraanovcem, ki so ga našli mrtvega. Spoznal je da je njegovo početje bilo pravzaprav otročje. Ampak veliko jih pravi da moramo ohranjati otroka v sebi
Na obrazu se mu je narisal nasmešek in bil je prepričan da ga Filch glleda vedno bolj čudno.
Odločil se je da je čas za spremembo taktike. "Zakaj bi postaval tukaj če bi teoretično res jaz narisal napis?" je rekel Remus. Še vedno je skušal pridobiti vsaj čas če ne kaj drugega.
A nato se je odločil da je dovolj skrivanja in laganja. "Prav priznam da sem jaz narisal napis samo ne vidim v čem je težava? Saj je samo par črk. Zaradi tega se ni treba razburjati." pogled se mu je ustavil na mački, ki je bila zvita v klobčič.
Očitno me čaka kazen

Filch se je ob naslednjem fantovem nedolžnem vprašanju poprasal po glavi. hm, mogoče pa le ni bil on kriv? hotel je že nekaj reči,a je na njegovo veliko začudenje, fant priznal krivdo. Filch ga je najprej gledal rahlo zmedeo, nato pa se je zarežal in pri tem pokazal svoje rumene zobe.
"Noooo, potem pa greva kar lepo v kabinet. "
mačka se je leno pretegnila, ter živahno skočila na vse štiri. odšla sta po hodniku.
mačka pa jo je lepo mahala za njima.

((kr začni pisat v Filchovem kabinetu. Tja pride še Nicolette.pa sori za čakanje in kratek post ))