Vrba mesarica

Sredi grajskega parka stoji mogočno drevo, ki se imenuje vrba mesarica. Ime je dobila po tem, saj ob prisotnosti ljudi,živali ali predmetov začne mahati z svojimi mogočnimi vejami. Če se ji preveč prebližaš te lahko resno poškoduje. Edini nači da umiriš vrbo mesarico je, da z dolgo palico dregneš v grčo na spodnjem delu debla.
Vrba je postavljena nad tunel za katerega ve le nekaj ljudi. Tunel vodi do besneče brunarice. Ravnatelj Albus Dumbledore jo je postavil nad vhod v predor, in poleg njega vedo zanjo le še nekateri profesorji in Remus Lupin, Marisu Mally, Sirius Black in James Potter.
Vrbi se upa prebližati le malokateri dijak in zato ni ravno priljubljena točka za zbiranje okoli nje. Njena vloga pa ostaja skrivnost za večino ljudi, ki so prisotni v gradu.

Marius Mally, ki je vedel za prehod je kar počasi stopal proti veliki vrbi mesarici.
" Immobilas!" je zavpil in mrgoleča vrba se je nato vstavila.
" Pridna moja lepotica! Spusti me noter!" je dejal in stopil skozi ozko odprtino. Počasi ja stopal in kmalu je bil na dolgem, nekakšnem hodniku.
" Lumos Maxima!" je dejal in palica se je zelo zasvetila, da je osvetlilo cel prostor. Mally je hodil naprej in gledal naokoli če bi našel kakega slutečega študenta, mlajšega od določenih let, oziroma koga, ki hodi v manjši letnik od tretjega.
Nobenega ni bilo zato je šel naprej. Kmalu je prišel do vrat, ki so vodile v Besnečo Brunarico, ki sploh ni bila tako strašna, kot so pravili po Veliki dvorani.
" Alohomora!" je dejal in palica je zasvetila proti ključavnici. Počasi so se odprla in Mally je vstopil skozi vrata na dolgo stopnišče. Svetlečo palico je držal predsabo in svetil naokoli, Sedaj je popolnoma vedel kje je.
" Tukaj smo se srečevali Sirius, James, Lupin in jaz, ko smo se pogovarjali!" je dejal in stopil naprej. Kmalu, ko je prišel do konca stopnic, je bil že v zadnji sobani.
" Alohomora!" je zopet dejal in odprl vrata. Stopil je notri in se ulegel na razmajano posteljo, ki je nesluteč prišla gor. Prižgal je ognjišče.
" Gorecis!" je dejal ampak najprej ni bilo nič. Pogledal je natančneje noter in opazil, da ni lesa oziroma drv, zato je iz košare povlekel drva in jih naložil na ognjišče.
" Gorecis!" je dejal in vse se je prižgalo. Nato je veselo sedel pred ognjiščem.

Ko je tako sedela in premišljevala, strahospoštujoče zrla v velikansko drevo. Bilo je le še ena zanimivih magičnih podrobnosti šole, in teh je bilo toliko, da se ob smrtonosni vrbi sploh ni začudila.
Končala je z mislimi pri čudnem kipu v tretjem nadstropju; že večkrat je videla starejše učence iti tja, nato pa so naenkrat izginili. Je bilo kaj na tem?
V tistem trenutku je videla probliževati se sovo njene mame - Gracioza. Srce ji je poskočilo, poskočila je tudi sama in ji veselo pomahala.
Sova pa je kar letela naprej, bliže in bliže Mesarici in naravnost v nevaren objem njenih vej. Nymphadora se je iskreno prestrašila za sovo, s pogledom, uperjenim vanjo je stekla proti njej in zapustila svoje varno mesto. Tako je šla nasproti vrbi, dvigovala roke in klicala Graciozo. Sova je letela dalje in nazadnje mimo glavnega debla drevesa - in oplazila ga je s perjem. Drevo je oživelo, široke veje so se premaknile in ena izmad njih je s polno močjo zadela Tonks v noge, da jo je spodneslo. Vsa opraskana se je dvignila, videla, kako je sova letela naravnost proti veliki veji, vstala je naperila palico vanjo in skozi njene misli je šinil urok:
"Stupefy!"
In zadela je sovo namesto drevesa. Videla je žival padati in obupano je stekla proti nji. Še preden pa je prišla bliže, je videla črno perje in se zavedla, da to nikakor ni Gracioza. Nato je oster udarec ene od debelejših vej s vso silo zadel njen trebuh in pred očmi se ji je stemnilo. Zadnje, kar je videla, je bilo veliko deblo starega drevesa. Nato samo črnina.

Dedalus je zakrbljeno pogledal Pihpuffovko. Zagledal jo je že od daleč. Ko je videl katere uroke je uporabljala proti vrbi se je sam sebi nasmehnil in si dejal Neumnica. Pritekel je in preveril če je z Pihpuffovko vse v redu. Nasmehnil se je ko je ugotovil da ji samo z obraza curlja potoček krvi. Glasno je dejal:"Ferula" Ter pričaral ovoje ki so jo ovili okoli njene glave. Odločil se je da jo bo odnesel v šolo, vendar se je vrba spet vznemirila. Mahala je z vejami. Stopil je k njej ter rekel:"Immo". Veja ga je že vrgla pet metrov stran. V sebi je začutil neko moč. Stekel je k palici. Vrba ga je spet poškodovala. Padel je in z glavo udaril ob kamen. Tudi njemu je z čela pricurjala kri. Obrisal si jo je z rokavom šolske uniforme. Rumena brva je postla nenavadno oranžne barve. Stekel je po palico. Zaklical je:"Immobilas!" Vrba se je pomirila, vendar ga je še vedno z eno vejo udarila tako da je pristal zraven Pihpuffovke.
Cel obraz je imel krvav. Povsod je tekla kri. Pobral se je s tal. Vse ga je bolelo. Vrba se je osvobodila uroka. Še ena veja ga je udarila. Poletel je po nebu, ter padel blizu gozda. Vse veje so postajale temne. Vse je bilo črno. Ni se več zbudil.

Mally,ki je tekel v zavetje notri pod Vrbo je hodil proti le-tej. Po koncu dolgega viadukta je bil bližje Vrbi mesarici. Prehodil je še nekaj stopnic in stal je nekaj metrov stran, ko je opazil ležeče dekle ob vrbi. Stekel je do tam in opazil, da je Vrba zelo nemirna.
" Immobilas!" je zavpil in veje ustavil. Pokleknil je dekletu in opazil da je to Pihpuffka, ki jo nekaj časa nazaj srečal v parku.
" Tonks, Tonks zbudi se!" ji je obupano dejal. " Daj dekle, zbudi se!" je nadaljeval in upal da bo vzdihnila.
" Prokleta vrba, pa kaj ne poznaš študentov... Um...oprosti! Saj ne vem, kaj je mislila ko je šla sem!" je dejal in jezno zavdihnil.
" Odnesti jo moram v šolo! Če ne bo utrpela hujše poškodbe!" je dejal in jo zače pobirati. Spravil je njeno knjigo, z urokom dvignil njeno ptico. Njeno roko je dal za svoj vrat in počasi začel vleči, nositi s sabo. Uboga ptica je lebdela pred njim. Hodil je naprej, bil je že pri viaduktu, dolgemu, lesenemu, staremu.
" Kje so vsi! Lahko bi kdo pomagal!" je jezno rekel in čakal nekoga da se mu pridruži in pomaga. Vseeno je hodil naprej.

Keisha je priščla do Vrbe. Tam je zagledala dekle, ki je ležalo oleg sove, nekega fanta, ki je tudi ležal blizu nje in neznanega fanta, ki ju je držal.. " Rabiš pomoč? " ga je vprašala in mu pomagala. Toda tudi sama je kmalu imela polne roke, saj je dvignila fanta, ki je ležal poleg Pihpuffovke. Z Gyfondomovcem sta odšla do ambulante. " Kaj pa se je zgodilo?" ga je vprašala, medtrem ko sta hodila naprej. Upala je, da je fant vedel, k

(( Aja je napisal pred mano))

" Hvala! Rabim pomoč! Gremo odnesiva jih v Ambulanto! Potrebna sta oskrbe!" je dejal in jo s pogledom pozdravil in ji dal znak za naprej. Močnu jo je vlekel naprej. Prišli so na posestvu nato hitro stekli v Ambulanto!

((Ambulanta, ok!))

Remus se je bližal Vrbi mesarici. Bilo je pozno popoldan in danes je bila polna luna. Prišel je do vrbe iz tal pobral odlomljeno vejo in se dotaknil grče. Splazil se je med korenine in v predor. Počasi je nadaljeval pot proti Besneči brunarici in razmišljal o boleči noči ki ga je čakala. Upal je da se bodo James in ostali prikazali a na to ni preveč računa saj jih že nekaj dni ni bilo na spregled sam pa je akr veliko časa preživel z Taro. končno je prišel do konca rova odrinil majhna vrata ter se usedel na star stol, ki se mmu ni godilo najbolje. Na nekaterih mestih je bil že razpokan in samo čudež je bil da se je še držal skupaj. Z palico je anmeril vanj in rekel "Reparo." Stol se je za silo popravil Remus pa se je zazrl skozi špranjo ki je zevala med dvema deskama. Noč se je počasi začela plaziti okoli besneče brunarice.

In Tara je zopet tekla. Zadnje čase je to nenavadno pogosto počela a vseeno je razmišljanje ni prisililo v to, da bi se ustavila in bolje premislila.
Vedela je, da je že vse dobro premislila. Danes je bila polna luna in zazdelo se ji je, da kamorkoli Remus že gre, ne more biti v gradu. Zato se je zopet bilo treba odpraviti na enega njenih nočnih potovanj.
Golo je sicer upala, da bo opazila kje je skrivališče in tokrat ji je to celo uspelo. Pritekla je ven in pozorno začela opazovati okolico. Mogoče pri jezeru? Odkimala je. Pri Quidditch igrišču? Zopet je odkimala. Park? Malo verjentosit. Preostal ji je le prepovedani gozd, zato se je, zavita v črn plašč napotila tja.
Neslišno je smuknila med prva drevesa in izginila iz vidika morebitnih radovednih oči. Toda kaj sedaj? se je vprašala in trenutek kasneje jo je že zajelo vznemirjenje, ko je nedaleč proč opazila postavo. Obraza ni prepoznala toda imela je čuden občutek, da jo bo oseba pripeljala ravno tja, kamor je treba. Smuknila je za njo in se spraševala, kam jo pelje. Kmalu se je ta ustavila pred vrbo mesarico. Tara je zadržala dih in se spraševala kaj bo sledilo.
Napeto je opazovala, kaj je oseba počela in jo nato videla, kako je izginila nekje v notranjosti umirjene vrbe.
Sama je za trenutek počakala in le začudeno strmela nato pa se je tudi sama odpravila tja. Tudi sama je pobrala vejo in še preden bi jo drevo dobilo v svoje kremplje je storila to, kar je oseba pred njo. Veje so v trenutku obmirovale in Tara se je neslišno pomaknila proti mestu, kjer je zevala črnina. Izgledalo je kot luknja ali pa rov?
Taro je zadelo kot strela z jasnega. Seveda! Kako je bila lahko tako neumna. V tisti smeri je namreč Besneča brunarica in verjetno rov pelje do tja.
Previdno se je splazila v notranjost in poskušala odmisliti dejstvo, da jo je bilo strah. Hotela je zadevi priti do dna in izvedeti ali se moti ali ne.
Čez nekaj časa, ko so jo roke že začele boleti od lazenja po tleh, se je nič kaj prijetno z glavo zabila. Zajavkala je nato pa potipala naprej in ugotovila, da je to konec rova. Jezno je odrinila vrata in sarkastično pomislila da ne bi bilo nič čudnega če bi jo slišali v gradu, ko pa zganja takšen hrušč.
Končno se je le splazila ven nato pa pred sabo zagledala postavo, ki je čakala. Tara je obstala vkopana na mestu...

Alstor se je sprehodil okoli vrbe mesarice. Bila je zelo zanimivo drevo in z zanimanjem si jo je ogledoval. V času njegovega šolanja vrba še ni stala v grajskem parku in zato si jo je končno lahko v miru ogledal. Slišal je tudi o nezgodi ki se je zgodila pred nekaj dnevi ko je nekaj učencev skupilo ker so se ji preveč prebližali. Ravnatelj je bil kar malo jezen ker ni uspel preprečiti dogodka ampak Alstor je takrat raziskoval prepovedani gozd in tako ni mogel biti pred vrbo. Tudi Rol je bil drugje zaposlen in tako ni mogel nihče preprečiti dogodka. Na srečo so jo vsi odnesli brez pretiranih posledic in tako se je Alstor kar malo odahnil. Malo krivde je vseeno čutil saj je bila njegova nlaoga preprečiti takšne dogodke. Bolj bom moral paziti nanje je utrujeno pomislil. Potreboval je spanec zato se je počasi odpravil proti gradu. Nekaj ur bo počival nato pa se bo spet odpravil na patruljo.

Spet je prišel pred mesarico. Sem ga je prignal nek čuden občutek. Zdelo se mu je da je nekdo v bližini, ki tu ni imel kaj iskati. "Lumus" je zašepetal in konica palice mu je močno zasvetila. Palico je dvignil visko v zrak in se razgledoval po šolskem parku. Svetloba palice se je sprihajala po travi in po vrbi mesarici. V odzaju je stala Bradavičarka, mogočna a temna, saj je večina učencev že spala.
Alstorju se je zazdelo da je zaslišal šum. Z palico je spet posvetil v temo a zopet ni videl ničesar.
Me že daje preganjavica ali je nekaj le na tem?
"Nox" je zašepetal in konica palice je ugasnila. Če že ne more videti kdo je v bližini potem neznanec tudi njega ne bo videl. Seveda če ta sploh obstaja se je opomnil.
A nato je do njega priplaval glas....

Stopal je počasi in tiho. Bila je trda tema, saj je bil mlaj in edina svetloba, je bila šibka svetloba zvezd.
Počasi je stopal proti vrbi mesarici, ki je stegovala svoje veje vse do tal in s tem preprečevala, da bi kdorkoli uporabil prehod, ki je bil pod tem mogočnim drevesom. Je vedel je za njega in danes ga je nameraval uporabiti.
Sunkovito je vdihnil, ko je vrba premaknila svoje mogočno deblo in začela rahlo opletati z vejami. Nekdo je bil tam. Nekdo, ki ni bil povabljen in tem ne bi smel biti.
Počasi v širokem loku se je ognil vejam, ki bi ga z lahkoto dosegle in se zaustavil, ko je bil prepričan, da bo neznanca lahko videl v obraz.
Ponesreči je stopil na suho palico in ta pok ga je izdal. Hitro je stopil v senco vrbe in gledal neznanca, ki je svetil s palico. Prepoznal ga je- Nerga. Nasmehnil se je, ko je auror ugasnil konico palice.
'Najbrž misli, da ima prisluhe,' je pomslil neznanec in potegnil iz plašča palico.
Tiho, vendar odločno je korakal proti Alastorju, ki mu je kazal hrbet in ko se mu je dovolj približal, da ga je slišal, če je le šepetal, je rekel: "Poskusi se obrniti in prisežem, da bom na tebi pustil trajne sledi kakšnega uroka."
Njegov globok glas je bil tih, ampak odločen. Čutiti je bilo, da ni vajen ugovarjanja in se ni nikoli nikomur podrejal.

Alstor je obstal na mestu ko mu je tih glas ukazal da se ne sme obrniti. Ta glas poznam je panično pomislil a se nikakor ni mogel spomniti komu glas pripada. Palico je imel še vedno v roki a se ni upal obrniti in napasti saj bi ga neznanec gotovo pospravil še preden bi se lahko obrnil.
Alstro se je med tem že umeril in preučil nezavedljivi položaj v katerem se je znašel. Iskal je rešitev a je dvedel da mora pred tem svojega sogovrca speljati v pogovor saj bo le tako imel kakršno koli možnost za rešitev. "Torej neznanec, spodobilo bi se da se predstvaiš. Veš ni vljudno takole meriti z palico v človeka če se ne niti predstaviš." je rekel z mirnim glasom. Z očmi je švigal po tem iin iskal kakršnokoli stvar, ki bi mu lahko pomagala.
"Lahko bi mi tudi ppovedal kaj počneš na Bradavičarki ob takšnem času. Ne veš da ne smeš hoditi po tujem posestvu brez dovooljenja. Lahko bi te zamenjali za tatu ali kaj podobnega in bi se ti lahko kaj zgodilo. Lepo odloži palico in mogoče se bova lahko še kako dogovorila." je rekel čeprav je vedel da izziva srečo. Bil je prepričan da neznanec ve kdo je in da ga niti ne moti da je Alstor auror.

Neznančev smeh je rezko zazvenel skozi nočno tišino, ki je nastopila, ko je Alstor utihnil. Ko se je zresnil je palico potisnil Remusu v hrbet in se mu še bolj približal.
"Vljudnost, vljudnost.. Pozabil sem, kaj to pomeni," mu je sarkastično zašepetal na uho in se grdo zarežal.
Njegov smeh je bil zaradi njegovega glasu raskav in poleg tega je bil zelo glasen.
Ozrl se je naokoli in preiskal okolico, da bi videl, če mu lahko kaj prepreči, da pride v luknjo pod vrbo.
Zgrabil je Alstorja za ramo in se začel obračati, tako da je bil bližje luknji, pa vendar ni dovolil, da bi auror videl njegov obraz.
"Zakaj bi ti povedal, kaj delam tu?" je vprašal, njegov glas pa je bil nestrpen in govoril je hitro. "Ker naj bi bil vljuden?"
Počasi se je oddaljeval in pri tem je tvegal, saj se je razdalja med njim in aurorjem daljšala in auror je to vedel, saj neznančeva palica ni pritiskala na njegov hrbet.

[ti ne morem si zmislt, kdo bi biu ta člouk, tko da ti, k maš več ideje si kj zmisl.. vem use prelagam nate sam kaj čmo..]

Neznanec se mu je posmehova Alstor pa je v svoji glavi dobival podobo. Še vedno se ni mogel spomniti kdo je a njegova slika se mu je pojavlala pred očmi in z vsako besedo ki jo je izgovoril mu je bila slika janejša in bližja.
Alstorja je neznanec prijel za ramo in ga začel obračati vstran in ko neznančeva palica ni več pritiskala ob aurorjev hrbet se je ta odločil in se vrgel vstran ter se med skokom obrnil in zakkričal "Hromi" rdeči curek je zadel vrbo mesarico saj Alstor ni vedel kje je neznana postava. A rdeča svetloba je usvetlila okolico in Alstor je presenečen obstal "Tiiiiiiiii" je jezno rekel proti postavi.
Tega moža je poznal. Privlačila ga je črna magija in storil je že veliko groznih stvari "Ti" je še enkrat nejeverno ponovil ..

[tud jz nimam nekih idej. Lahko bi bil Grinwald, ki je pobegnil iz zapora pa se hoče Albusuu maščevat pa ga pal spravimo v zapor. Čene pa si ti izmisli nekoga ko nimam idej ]

Nenadoma je od neznano kje priletel curek modre barve ter ovil napadalca v močne vrvi od nog pa vse do vratu, tako da je ta obležal na tleh, palica pa mu je padla iz rok.
Tedaj se je na jasi prikazal sam ravnatelj, katerega obraz je bil videti besen in v roki je držal svojo palico. To je nato usmeril proti palici od napadalca, ki je ležala na tleh, da je poletela naravnost Dumbledorju v roko.
"Sem si mislil Fiordor da ne boš miroval. Takoj ko vstane novi temni coprnik iščeš njegovo družbo in zavezništvo kajneda? Pa se mar ne zavedaš, da bi te on le izkoristil v svoje namene in te naposled ubil, ko mu ne vi več koristil?
Se mar ne spomneš, da sem te jaz rešil iz Grinewaldovih rok, ko te je ta poskušal ubiti, ker mu nisi več bil koristen?
A zdaj znova zahajaš na narobe kraje in ubijaš nedolžne. Očitno te nobeno napačno ravnanje ne izuči, kar me žalosti Fiordor, kajti na ta način škodiš le sebi in tudi svoji družini, katera niti ne ve, v kakšne posle se spravljaš in za koga v resnici delaš. Mir in ljubezen ti nista dovolj in bi rad imel kaj več, a več od tega ne obstaja, kajti več od tega te pripelje le v pogubo. Največja in najmočnejša stvar na svetu je namreč ljubezen."
Albus je pozorno skozi drobna očala opazoval zavezanega čarovnika na tleh in Alstorja za enkrat še ni pogledal.

(Sem se odločil, da bo Fiordor Alstorjev sodelavec na ministrstvu, ki je bil nekoč že Grinwaldov sodelavec, a ga je Dumbledore rešil pred njim, ko ga je ta hotel ubiti in zato mu je Fiordor obljulil zvestobo in ponudil pomoč.
A zdaj se znova želi pridružiti novemu temnemu coprniku in je že jedec smrti. Ta ideja se mi zdi najboljša in tudi logična.)

Fiordor se je zarežal, ko je rdeč curek iz Alstorjeve palice zadel v vrbo in pustil v njej sled.
"Še vedno ne znaš dobro ciljati," je rekel z rezkim glasom in se zopet zarežal.
Svojo palico je držal pripravljeno, če bi njegov 'prijatelj' naredil kakšen nenaden korak, ali ga hotel napasti. Opazoval je Nergov osupel izraz in si v mislih čestital, ker ga je tako dobro presenetil.
"Pa ne boš rekel, da si presenečen?" je vprašal s posmehljivim glasom in se pri tem spakoval. Ker je bil njegov obraz že tako spačen, je to spakovanje delovalo grozno.
Nenadoma ga je nekaj zadelo in bolečina je prepravila njegovo telo. Zgrudil se je na tla in obležal. Palico je videl nedaleč stran, ampak ni se mogel premakniti, da bi jo zgrabil in napadel.
Zaslišal je znani glas, ki pa ni bil miren, kot ponavadi- bil je ravnatelj, ki je besen stopal proti njemu.
"Grinewald je bil bebec," je rekel, ko je ravnatelj končal s svojo pridigo.
"Bebec brez primere. Še zase ni vedel, kaj naj naredi, kaj šele da bi pomislil, kaj narediti s svojimi 'podložniki'!" je nadaljeval in se spet zarežal.
Še vedno je ležal na tleh in to ravno na majhnem grmičku s trinji, ki ga je bodlo po koži skozi plašč. Položaj v katerem je ležal je bil neudoben in komaj je čakal, da urok popusti, čeprav je vedel, da se bo tega še načakal.
"Kdo pravi, da pobijam?" je vprašal jezno ob ravnateljevi omembi o pobijanju nedolžnih. "Nikogar nisem ubil."
Poskušal se je osvoboditi vrvi, ki so ga utesnjevale, ampak ničesar ni mogel storiti.
"Bilo mi je naročeno, naj pridem sem," je pojasnil, ko je ugotovil, da so vsi poskusi zaman. "Napadel naj bi Alstorja, vendar ga nisem smel ubiti. To sem moral narediti samo zato, da bi vas zamotil. In očitno mi je uspelo. Medtem, ko se vi ukvarjate z mano, je veliki čarvonik, še večji, boljši in močnejši mogoče že v gradu!"
Spet je izpustil zvok, ki naj bi bil njegov značilni smeh in izbuljil oči, da je biln njegov obraz še groznejši kot ponavadi.

"Alstorja res še nisi ubil, a od tega te ni več ločilo veliko, dobro pa vem Fiordor, da si v preteklosti že ubil kar nekaj nedolžnih čarovnikov in to samo zato, ker ti je Grinewald ukazal. Zdaj ga morda res zaničuješ, a nekdaj si mu bil vdan, kajti če si ti to pozabil, jaz nisem in se še zdaj spomnem tvojih grdobij, ki si jih počenjal."
Ravnatelj je tedaj prišel še bližje Fiordorja, ter si ga pozorno ogledoval nekaj časa, tedaj pa dejal Alstorju "Takoj pošlji na ministrstvo sovo, naj pride sem nekaj aurorjev in tega coprnika odvede v Azkaban, kajti čisto nič drugega si ni niti zaslužil in bi že zdavnaj moral biti tam."
Ko je Alstor odhitel, se je ravnatelj znova pozorno zazrl v coprnika, ki je ležal na tleh in mu resno dejal "Praviš da imamo v gradu močnejšega čarovnika od tebe? Veš, da to ni zame prav nobena novost, saj sem seznanjen z vsemi dogodki, ta tvoj čarovnik, ki pa ga omenjaš pa je novi temni lord kajneda? Hitro menjavaš strani Fiordor in prav to te bo pokopalo."
Tedaj je ravnatelj svojo palico usmeril v napadalčevo in tiho izrekel nekaj besed, da je palica počila na pol, Albus pa je še zmeraj pozorno opazoval napadalca.

"Alstorja nisem smel ubiti!" je zakričal. "Si gluh?"
Pomiril se je za silo in se zarežal.
"Seveda sem poveličeval Grinewalda, ampak takrat še nisem vedel, da je bebec. Takrat še nisem poznal mojega lorda," je rekel hlastno.
Videlo se je, da je svojega novega gospodarja zelo spoštoval. Bil mu je vdan in ni mu bilo žal, da gre v Azkaban. Upal je, da se mu bo uspelo nekako izmazati iz vsega tega.
S kotičkom očesa je opazoval, kako je Alstor poslal sovo. Zarežal se je.
'Vse za svojega gospodarja,' je pomislil. 'Ne bo me pozabil. Vem da me ne bo. Niti ko bom gnil v svoji celici ne.'
"Sem že napol pokopan," je rekel in s tem ciljal na Azkaban. "Globlje skorajda ne gre. Očitno pa nisi pol toliko seznanjen kot jaz, torej greš tudi ti vedno globlje.."

"Ne, nisem gluh Fiordor, na srečo mi sluh še zelo dobro služi in tega sem zelo vesel, ampak očitno ti ne razlikuješ razlike med ubitjem žive osebe in mučenjem le te, ampak tvoj pokvarjen um me niti ne zanima, zato se ga ne bom spravljal raziskovati."
Albusov mirni obraz je opazoval zvezde in nočno nebo, na katerem so žarele svetle zvezde in luna je mirno svetila.
Čez čas se je z mirnim obrazom znova zasukal k čarovniku na tleh in se rahlo nasmehnil ter mu dejal "A da globlje skorajda ne gre Fiordor? Potem pa imaš res malo življenskih izkušenj, če stresaš tako nespametne stavke. Obstajajo mnogo hujše stvari od Azkabana, celo od smrti, a ti jih ne boš nikdar videl, ker si zaslepljen s temi temnimi lordi, kateri vsi enkrat izgubijo svojo moč, ter se njihova pojava razblini v nič. Temni coprniki pa si sploh ne zaslužijo nazivov lordi.
Kar pa jaz vem, se ti pa niti ne sanja, zato ne ocenjuj nikoli tujega znanja, saj vem več o tem tvojem mračnem coprniku, kot si misliš ti in on, to si zapomni, tako da mislim, da se bolj on potaplja vedno bolj v globine in težko bo prišel iz njih. Preden napadi drugega, se prepričaj sploh, ali je to vredno."
Albus se je tedaj zasukal stran od coprnika in že v daljavi opazil aurorje, ki so se bližali, k njemu pa je medtem že tudi prišel nazaj Alstor.

Fiordor je poslušal Albusovo nakladanje in se zarežal. Ta smeh je prišel res od srca, saj se mu je vse skupaj zdelo smešno.
"Ti mi boš rekel, kaj je ubijanje ja.. Ti, ki verjetno še nisi videl nikogar umreti!" je rekel še vedno v smehu.
Grm na katerem je ležal ga je še vedno praskal in vse te praske so ga začenjale peči, zato se je njegov smeh hitro spreobrnil v javkanje.
"Sploh te ne bom poslušal," je rekel in se komaj vidno nasmehnil. "Kar vem jaz in kar veš ti, je zelo različno. Jaz vem, da od teme ne moreš biti zaslepljen. Lahko si zaslepljen le od svetlobe! In tudi svetloba zgubi moč. To se ne bo nikoli končalo. Dnevu sledi noč in noči spet dan. Tako je tudi s svetlobo in temo. Le da bo tema nekoč zavladala svetlobi."
Spet se je začel smejati in poskušal ignorirati bolečino, ki je hromila njegovo telo.
Tudi on je opazil aurorje, ki so se približevali, zato se je odločil, da bo Dumbledoreu na hitro namenil še nekaj besed, preden ga lahko oni slišijo.
"Če bi bil seznanjen z vsem, potem bi sedaj že hitel proti gradu. In iz grada v gozd. Ampak ti nisi seznanjen z vsem in tudi če bi bil, ne moreš biti na več mestih hkrati. Zlo se je že začelo in množi se!"
Tedaj so prišli aurorji in Fiordorja zgrabili. Preden so izginili skupaj z novim ujetnikom, se je Fiordor obrnil in še zadnjič posmehljivo pogledal Dumbledorea.

[ok prkazala sm ga k največjiga norca, ampak ok.. pa upoštevi to dumby da tud ti ne veš usega.. ker kokr sm vidla tvoje poste zmeri pišeš da veš use.. albus nikol ni vedu usega!]

Rodolphus je živčno pricopljical k Vrbi Mesarici. Še zadnjič je pogledal na ogromen peragment. Pisalo je:

Pridi k Vrbi Mesarici,
danes zvečer ob 23.05.
Lahko si boš ogledal, kaj skriva
Ravbar.
Lahko noč,
Princ

Premišljeno je pogledal okoli sebe. Nikjer ni bilo nikogar. Na koncu je le zagledal nekaj premikajočega se v grmovju. "Ivisoeme!" je šepnil in nad seboj izvedel iluzistični urok.

Shannon se je v svojem kabinetu počutila ujeto, neprijetno in utesnjeno. Po prestavljanju iz enega kota v drugega je pograbila svoj plašč in si ga nadela, nato pa se spustila po stopnicah in se pobrala iz soban gradu. Ko je prišla na svež zrak, ji je hladna sapa skuštrala lase, ki si jih ni utegnila speti. S tihimi, skoraj neslišnimi koraki je stopala po poti, brez da bi vedela kam jo nese. Nova je bila tukaj in tako še ni utegnila raziskati okolice. Hladen in svež zrak ji je hitro zapolnil pljuča in v hipu se je počutila svobodno. Počutila se je skoraj tako, kot se je v gorah, kadar sta z očetom iskala zmaje. Iz njenih misli jo je predramil šum, ki je prihajal izza druge strani visokega grmovja, ki se je košatil na njeni levi. Njen korak je zastal in v dlani se ji je hipoma pojavila palica, ki je čakala. Ker ni marala čakati, da jo kar preseneti, je palico privzdignila in stopila naprej proti grmovju. S prosto roko je odmaknila veje in se prebijala skozi, njena palica pa je bila vsak trenutek pripravljena, da udari. Njene izurjene oči so skozi veje grmovja za hip ugledale postavo človeka, ki je brez dvoma nosil šolsko uniformo, nato pa je postava izginila. Ah, prekleti mulci. je pomislila in razburjenje, ki ga je čutila je splahnelo. Stopila je iz grmovja in trenila s palico v smeri, kjer je še pred minuto stal študent. S tem urokom je z lahkoto odstranila njegov beden poiskus, da bi se zakril in že čez trenutek je zrla v oči študentu, njena palica pa mu je grozeče merila v oči.

Rodolphus je zgroženo pogledal profesorico. Ni vedel kaj se bo zgodilo. Profesorice si ni upal prekleti. Že enkrat je zgroženo pogledal, nato pa se je oglasil:" Dober večer, prof. Asali". Pri tem ko je govoril, je poskušal da bi bil slišati čim manj čuden. Spet je potegnil palico iza plašča, takrat, pa je zakričal:"Impidiment". Vrvi so že poletele k profesorici. Že od nekdaj je sovražil, da ga je kdo pri čem zalotil. Upal je da si ne bo nakopal preveč težav.

Shannon je besno stremela v študenta, ki mu je iz oči lahko prebrala njegov srd, ker mu je uničila plane. Marsikatero kršitev pravil je zlahka spregledala, toda ko je šlo za varnost študentov, pa ni imela ničesar drugega za storiti kot prijaviti kršitev. Fant je bil eden izmed višjih letnikov, morda peti ali šesti, toda to mu še ni dajalo pravice tavati ponoči naokrog. Sam bog ve kaj vse bi se mu lahko pripetilo. "Smo si zaželeli polnočnega sprehoda?" je siknila v odziv, ko ji je zaželel dober večer. Pravzaprav jo je presenetilo, da pozna njeno ime. Na šoli je bila le kratek čas in ni še poučevala. Ah, pa saj ni pomembno. Njej se še sanjalo ni kako je smrkavcu ime in prav malo ji je bilo mar. Z njegove mimike je kljub temi opazila nenavadno vedenje, njene sume pa je potrdil nenaden premik njegove roke v kateri je stiskal palico. Ker Shannon ni bila zelenka je z lahkoto odbila urok še preden ji je prišel blizu, vse to pa jo je močno razjezilo. Kako si takšen smrkavec drzne napasti...mene...profesorico?! "Expelliarmus" je zakričala urok razorožitve in rdeča svetloba je šinila iz konice njene palice. "Kako si drzneš poslati nadme urok?!" je zahronela in besno srepela v študenta pred seboj. Tokrat mu kazen zagotovo ne uide. Sama bo poskrbela za to.