Učilnica zmajeslovja

Nicholas ki je silaš kako se dranzavranovka Vinyacalieli opravičije, ji je dejal:" Pač si prvo uro zamudila". Nasmehnil se ji je ter odšel do njene mize. "Upam da boš danes svojemu domu prislužila kakšen par točk, čeprav si pri prejšniji uri manjkala" ji je tiho dejal. Sprehodil se je do table. In se usedel za katedre. Odločil se je da bodo počakali še druge učence.

Ko je vstopila Lillith je bil vznemirjen. To je bila ura, ura ko bo moral Lillith povedati, kar ni še nikomur, razen mlajši sestri. Stopil je do nje. "Lahko jo imaš še dolgo" je dejal z skrivnostnim glasom. "Uporabna" je dejal polglasno. "Po koncu ure bi se raad pogovoril z tabo" je še dodal.

V učilnico je vstopila še ena učenka. Prav tako Spolzgadovka. Kakor je velikokrat ocenjevala ljudi se je za trenutek posvetila tudi njej.
Odločni koraki.., hmm toraj je samozavestna in prepričana vase. Ko je odkorakala mimo učitelja je le temu nekaj polglasno dejala. Lepo...toraj se ne dere kot kakšna avša in ne gleda, če je v središču pozornosti...Po kratkem nasmehu si je zoped nadela hladen izrar ter se usedla za eno izmed klopi... hladen izraz, ne mara, da bi kdo rinil vanjo prav tako kakor ona ne rine v druge. Pa vendar se za ledeno ogrado skriva zanimiv, zapleten karakter kateremu tudi čustva niso španska vas, pa vendar na veliko ne razklada vsem ko je besna ali zlajubljena temveč ukrepa.
" Zdravo. " Ji je Kaly poleg besede namenila še pogled, kar pa je bilo zanjo dokaj neobičajno saj se ni zanimala za ljud okoli sebe. No ja, rada si je po njihovem obnašanju razlagala karakter, da pa bi gvorila z njimi?

Nato ji je Profesor odgovoril: " Pač si prvo uro zamudila." Sprehodil se je do nje. " Upam, da boš danes svojemu domu prislužila kakšen par točk, čeprav si pri prejšnji uri manjkala." Nato se je vrnil za kateder Vinyacaliel pa se je marljivo, na da bi še komu posvečala kaj pozornosti, lotila dela.

Prikimala je profesorju in kljub temu, da njen izraz na obrazu tega ni kazal, je bila nekje v sebi srečna. Predvidevala je, da se bo lahko s profesorjem zmenila za čas in kraj, kjer bi lahko začela s treniranjem, kateremu se namerava popolnoma posvetiti.
Zdrznila se je, ko jo je ogovorila učenka, katera je sedela nekaj klopi pred njo, saj je sama sedela v zadnji vrsti ob oknu. Takoj je opazila Drznvraanovski plašč in se za kratek hip namrščila. Ni bila vajena nepotrebne pozornosti in je tudi ni potrebovala, neznanka pa se ji je zdela nekoliko vsiljiva. Ni ji bilo do poigravanja z ostalimi, zato je le dahnila 'Ni vredna...ni se vredno ukvarjati s takimi Lillith.' Ko je pogled končno odtegnila k Drznvraanovki, njene oči so bile ledeno hladne, pogled pa nem. "Ummm...Zdravo?" je rahlo sarkastično dejala s pogledom pa vrtala v neznanko in počakala, če bo slednja navedla kak poseben razlog, da moti njen mir, ali se vsaj izkazala za drugačno, kakršno jo označujejo stereotipi.
Pogled je uprla skozi okno, ki ji je ponujalo fantastičen razgled. Čeprav ni bilo opaziti, je bila z mislimi pri pouk, za katerega je komaj čakala da se začne...bolje rečeno da se konča, da bo končno dobila odgovore na svoja vprašanja, ki so jo žrla že od zadnje ure.

Malo je zamujal a upal da se ne bo znašel v prevelikih težavah. potrkal je na vrata in vstopil v očilnico. "Oprostite profesor da zamujam" je rekel ter se sprehodil do klopi kjer je sedela Tara. "Se lahko usedem?" je vprašal na obarzu pa se mu je poigraval nagajiv nasmešek. Pomežiknil ji je se usedel in si pripravil stvari. Nato se je zazrl proti profesorju in čakald a bo začel uro.

…Druga ura zmajeslovja, jaz pa zamujam….ji je šinilo skozi glavo, ko je s pospešenim korakom hitela proti razredu.
Močno je potrkala in vstopila, »Se opravičujem za zamudo gospod profesor«.
Razgledala se je po razredu, na srečo je bil sedež, na katerem je prejšnjo uro sedela, prazen, tako se je namenila proti njemu.
Na mizi jo je čakal kup stvari, ki jih prejšnjo uro ni bilo.
Radovedno je opazovala kotel in si brez pomisleka na roke nataknila rokavice, ostale predmete je nekaj časa opazovala, nato pa se vprašujoče ozrla po ostalih učencih, nato pa pogled usmerila v profesorja.

"Da, kar usedi se!" je dejal Nicholas z globokim glasom."Kod že vidite na tabli, se bomo danes učili zapletenega napoja! Čeprav se napoje učite pri predmetu čarobnih napojev, bomo tudi tukaj spoznali en napoj" je še dejal. Pogledal je stran ter glasno bral, da je slišal cel razred:
"Vodnjakarski protistrup, ali Escalus Medalin, je izjemno zapleten napoj ki je nekakšna snov, ki uniči strup! Prvič ga je izdelal in zapisal čarovnik Gregory Gubened!" Knjigo je vzel v roke ter začel korakati. Že spet je glasno bral" Za napoj potrebuješ: (kotel, rokavice in stvar za mešati):
- pet paglavcev
- dve korenii zelenolistnega madroga
- ena črno jasminčico
- pet gramov netopirjevih iztrebkov
- veja drevesa življenja
- tri vijolične krake
- deset gramov zmlatih orlovih krempljev
"Kot vidite imate že vse sestavine na mizi" je še dodal.

Vinyacaliel se je ob Spolzgadovkinem odgovoru sama pri sebi rahlo strupeno zahahljala. Skoraj tako kot sem pričakovala. No.., morda sem pozabila prišteti še nekaj vzvišenosti in strupenosti.
Ni se več obremenjevala z njo temveč je pripravila kotel ter rokavice. Medtem sta v razred vstopila še dva Gryfondomovca vendar se slednja Kaly nista zdela dovolj zanimiva, da bi sploh dvignila pogled od kotla. Nato je učitelj začel razlagati o protistrupu, ki naj bi ga to uro jemali. Vinyacaliel ga je poslušala pa čeprav je pred kratkim prebrala o vodnjakarjih. Nato se je lotila napoja. Ni bil najlažji, ki ga je kdaj varila, najtežji pa tudi ni bil. Po sestavine ni bilo potrebno hodit, saj jih je že vse potrebno čakalo na mizah.

"No! Kaj še čakate?" je glasno dejal. Odločil se je da bo po koncu ure pogledal vse napoje ter najboljšim dal nekaj točk. Elegantno in povsem mirno je zamahnil z palico. Vsem učencem se je knjiga odprla na strani kjer je protistrup. "Navodila imate v knjigi, na mizi pa vse sestavine" je povsem mirno rekel.
"Če niste najbolj spretni v napojih, se lahko date v dvojice! Kdor bo zamudil in bo prišel kasneje, se bo pridružil enemu izmed kotlov" je spet mirno in jasno pripomnil.

Sprehodil se je po učilnici. Oboževal je učence ki so se trudili z delom.
"prosim če poveste kdo izmed vas je naredil nalogo in kdo ne" je spet spregovoril. Njegov plašč je plapoval, ko se je sprehodil po učilnici do katedra. Usedel se je in pogledal v redovalnico.

Sedela je za šolsko klopjo in čakala še tistih nekaj minut, da se ura začne. Kaj kmalu so učenci začela počasi kapljati in radovedno je začela opazovati okolico, saj drugega tako ni imela početi.
Opazila je Lilith molčečo in hladno, kot vedno, nato pa je v učilnico stopila neka naduta Drznvraanka. Tara je poblisnila z očmi, saj je že po hoji razbrala, da se je imela za več od drugih. Opazovala jo je, kako se je usedla za mizo in poskušala navezati pogovor z Spolzgadovko. Toda tu je Tara izgubila zanimanje.
Zazrla se je skozi okno in imelo jo je, da bi že bila na tistem izletu v Romuniji. Skoraj je že začela zehati, ko je poleg sebe začutila premikanje in nato tisti glas, ki ji je vedno znova izostril vse čute. Obrnila je glavo in zagledala nasmejanega Remusa. Navihano je rekla:" Seveda, saj je to svobodna dežela se mi zdi."
"Kako si?" je vprašala čisto navadno vprašanje, ko je tišino zmotil profesor. Ura se je začela in Tara je z zanimanjem začela poslušati zraven pa gledala v učbenik. Navodila so bila preprosta in Tara si je že začela natikati rokavice. Preletela je vse sestavine in se zopet počutila kot pri eni izmed ur napojev. Le da je bilo vzdušje tukaj veliko prijetnejše. Pogledala je Remusa:" Bova delala skupaj ali vsak posebej," ga je vprašala in se nasmehnila.
A nasmešek je kmalu izginil iz njenega obraza, ko je zaslišala profesorjev glas. Kako ji je uspelo, da je popolnoma pozabila? Namrščila se je in tiho dejala:" Jaz nisem naredila naloge," je začela in ga opravičujoče pogledala. Njen obraz pa je bil skoraj brez barve." Se opravičujem za to, toda enostavno mi je spuhtelo z glave. Drugega opravičila nimam," je zopet začela kar po resnici. Nato pa je z rdečico na obrazu povesila pogled...

Prisluhnila je tonu profrsorjevega glasu, medtem ko je bil njen pogled uprt v kotel in rokavice. Drznvraanovka se ji je zdela kar naenkrat nekako otopela. Sprva jo je dokaj živahno ogovorila, nato pa onemela. Brezbrižno je skomignila z rameni, si nadela rokavice in posegla po prvih sestavinah.
Prva sestavina- pet paglavcev. Iz steklene posode je za rep držala paglavca, ki se je neumorno skušal izviti iz njenega prijema. Vrgla ga je v kotel, prav tako pa so mu sledili tudi ostali. Za hip je pomislila, če bi raje delala v ekipi, a je to misel hitro pregnala z glave. Če je delala sama, je bila vsaj prepričana, da vstavlja pravilne sestavine, ostalim ni mogla zaupati. Naslednjo sestavino- korenini Zelenolistega madroga, je v naslednjem trenutku spustila v kotel.
Glavo ji je prešinila neka misel, ob kateri se je posmehljivo nasmehnila in se ozrla proti dvema Gryfondomovcema. "Napoj deluje tudi na ljudeh?" je glasno vprašala profesorja, medtem ko ji je na obrazu igral drzen smehljaj. Nadaljevala je s sestavinami in prisluhnila profesorjevem odgovoru, po glavi pa so ji rojil najrazličnejše ideje. Znova se je počutila tako otroško, igrivo in predrzno. V mislih je imela že nek zanimiv urok, s katerim bi jo lahko zagodla Gryfondomovcem. Njene kačje oči so se nevarno zalesketale, nato pa v napoj vrgla še Črno jasminčico.

"Da, seveda" je Nicholas medlo dejal. Z mislimi je bil čisto drugod. "Ta napoj je skoraj izključno za ljudi" je še popolnoma živčno priponmnil. Bil je zelo nemiren. Opzoval je vsakega posameznega učenca, kako skrbno meče stvari v napoj. Spreodil se je po učilnici in gledal kakšne barve postajajo napoji. Veliko učencem je šlo zelo dobro. Prvič se je nasmehnil. Premišljeval je kako naj Lillith pove da je mag. Samo ona bo vedela, mu je odmevalo po mislih. Spet je odšel k mizi.

Zmedeno je gledala okoli sebe.
Ni si mislila, da se bodo že drugo uro učili delati protistrupe, hotela je izvedeti kaj več o zmajih, kakšni so, kaj počnejo, kaj jejo, kako se gibljejo,…
Napojev in protistrupov je imela več kot dosti že pri uri napojev.
Jezno si je zamrmrala, nato pa zagrabila nekaj sestavin in si jih skrbno ogledala.
Pojma ni imela, kako začeti, kaj prvo vreči v kotel in kako mešati.
Nekaj učencev je že začelo s napojem, ko se je Rachel šele pritaknila knjige.
….torej protistrup vodnjakarja….hitro je začela listati in iskati pravo stran…protistrupi zmajev, zmaja vrečarja hm… ne, ne, vodnjakar, vodnjakarja aha tukaj….
Zadovoljno je odprla stran in se zazrla v še eno sliko modrega zmaja.
…napoj naj bi nastal temno modre barve, no pa poskusimo…
Zmetala je vse v kotel nato pa nekajkrat zmešala.
Vsebina v kotlu je začela brbotati, nato pa se obarvala v svetlo zeleno barvo.
Rachel je zardela v obraz in se ozrla okoli sebe, upajoč, da je nihče ne opazuje.
….ok to definitivno ni temno modra barva….se ji je podilo po glavi, ko je začela še bolj mešati.
Nekaj sekund je barva ostala nespremenjena, nato pa je počasi začela temneti.
Iz svetlo zelene v temno, nato v nekoliko rjavo, taka je ostala nekaj trenutkov, nato pa se obarvala v temno vijolično.
…no že bolje kot pa svetlo zelena….
Nekajkrat je še premešala, ko je na sebi začutila pogled, ozrla se je okoli sebe in zagledala spolzgadko, ki jo je za trenutek strupeno opazovala, nato pa umaknila pogled.
….prekleti spolzgadci….si je mislila ko se je sestavina v kotlu končno obarvala v nekaj, kar je bilo še najbolj podobno temno modri barvi.
…eh, je kar je….zopet je odprla knjigo in listala za zmaji.

***
Profesor je stopil v učilnico ter uprl roke ob bok.
"Veliko ne bitreba spremeniti." si je rekel, vidno zadovoljen z učilnico. Izvlekel je palico iz žepa v plašču ter sporemenil nekaj malenkosti, pomedel mnekaj pajčevin ter pospravil nekaj knjig, ki so ležale po klopeh na polico.

"Manjkajo samo še učenci... " je rekle ter se nasmehnil sam pri sebi. Lepo je biti učitelj.

Misleč, da je že zamudila, je tekla po hodniku in skoraj zgrešila vrata učilnice. Sunkovito se je ustavila, da je skoraj izgubila ravnotežje nato pa je potegnila za kljuko in odprla vrata. Planila je v razred in na ustnicah ji je že ležalo opravičilo, ko je ugotovila, da pravzaprav še nikogar ni. Na drugi strani je opazila le neznano osebo. Za trenutek je zmedeno pogledala in se namrščila, saj je že mislila, da je zgrešila. A v kotu je opazila strukture zmajev. Mogoče pa sedaj sploh nima ure?..je zbegano pomislila in še vedno ostala na mestu ter tiho lovila sapo, na licu pa se ji je še vedno risala sled rdečice. Končno je le zmedeno izdavia:"Saj imamo zmajeslovje kajne?" Zazrla se je v profesorja in se spraševala, če je to sedaj novi profesor o katerem se je govorilo po šoli ali pa je res zamenjala čas in prostor.

Profesor je nekaj časa zrl vanjo, nekajkrat prijazno zamežikal ter se nasmehnil

"Seveda imamo! kar usedi se... Tara." na seznamu je poiskal njeno ime.
"Počakati morava druge. le kje se obirajo?"
sedel je za kateder, se naslonil s komolci nanj ter oprl oči proti vratom.

zelo neard je odšteval točke, ampak, če učenci kmalu ne bodo prišli, bo verjetno storil aj podobnega.

"No, Tara, kako si?" je vprašal ter se ji nasmehnil.

Komaj opazno si je oddahnila, ko se je izkazalo, da njena glava še vedno stoji na vratu. Nato pa se je končno premaknila proti klopem. Že je hotela zakorakati proti njenemu običajnemu mestu v zadnji klopi, ko jo je nekaj zaustavilo. Mogoče bi pa...je šinilo skozi njene možgane in še preden se je čisto odločila, so jo koraki že ponesli bližje profesorju. Ustavila se je nekje na sredini učilnice in si poiskala prostor ob oknu. Prevzel jo je čuden občutek, ko ni bila zadaj skrita v sencah in ker ni imela celotnega pregleda nad prostorom, toda bila je tako trmasta, da je obsedela na mestu. Ni vedela zakaj, toda enostavno se ji je zazdelo, da bi raje sedela bolj spredaj.
Radovedno je ošinila profesorja in že njegova pojava ji je dala vedeti, da ni kot ostali. Na njem je bilo nekaj zanimivega, ali pa so bili to samo tisti rdeči lasje, ki so tako bodli v oči. Toda hitro se je tiho zazrla skozi okno in opazovala, kako so se snežinke vrtinčile v vetru. Kmalu je njen pogled postal zamišljen in zasanjan kot večino časa a do nje je priplaval profesorjev glas.
Presenečeno se je obrnila in zazrla v nasmejani obraz. Pravzaprav je morala kar pomisliti preden je le izdavila:"V redu." je kratko odvrnila in skomignila z rameni nato pa pomislila, da je to izpadlo precej bedno. Ni bila ravno vajena klepetati kar tja v en dan a nato je le vedrejše dejala:" Pravzaprav sem danes kar super. Nismo imeli toliko ur, pa sem si vzela nekaj časa zunaj v parku." Nasmehnila se je in pogledala skozi okno kjer se je kazala pokrajina pobeljena s snegom. "Šele nato sem ugotovila, da imam na urniku zmajeslovje, pa sem mislila, da sem že zamudila..." zmajala je z glavo, ko je pomislila na svoj šprint "Saj ne, da vas to zanima..." je zamrmrala in se vprašala od kod ji toliko besed. Ošinila je vrata za sabo:" Toda očitno sem prva." Nekaj časa je upirala pogled nazaj nato pa skomignila z rameni:" Saj bodo že prišli," je dejala ne vedoč koga s tem tolaži. "Pa vi? Kako ste?" je svoje zelene oči veselo uprla v profesorja ne meneč se za morebitno vsiljivost.

Profesor je z zanimanjem poslušal njeno rzalago. Vmes se ji je prijazno smejal ter vsake toliko časa pokimaltter ji s tem dal vedeti, da jo pazljivo posluša.
"Hm, kako sem? ah, tako kot vedno, odlično. Pa tako lepo vreme je danes. Sicer je tudi malce mrzlo, pa nič zato. " zamahnil je z roko ter pogledal skozi okno.
morda pa mi ona lahko pove kaj o ...
"gospodična Tara. Nov sem na tej šoli in me zanima nekaj stvarti. Mislim, da bi mi lahko pomagali. Ali mogoče poznate kaj profesorje, recimo... profesorja Neelstna?" zamahnil je z rokami ter svoje radovedne oči zapičil vanjo.
"povejte mi, kakšen človek je? Morda veste kaj počne, kateri so nejgovi prijatelji?" roke je sklenil v naročju ter se naslonil na udobno naslonjalo svojega stola.

Tudi sama je pogled obrnila proti oknu. Da, danes je res lepo vreme. Prav idealno za..hmm..kaj zabavnega? Toda trenutno ni bila zunaj ampak v tej učilnici zato bolje, da si je nehala delati utvare. Odtrgala je pogled od okna in se vprašala kje se vsi zadržujejo, da nikogar ni.
Z zanimanjem je poslušala profesorja in se namrščila.
Profesor Neelstin? Zakaj pa njega on zanima? Namrščila se je. Sigurno je imel kakšen namen in ni bilo le naključje, da jo je spraševal ravno o njem. Toda kako ga je sploh poznal? Res je, da je profesor Neelstin kar precej izstopal s svojo aroganco in nestrpnim vedenjem po hodnikih, ter po možnosti kaznoval učence kjerkoli jih je lahko, toda da sta se že srečala ali poznala od prej?
Tara je previdno začela:"Profesor Neelstina?" je ponovila vprašanje in malo pomislila, kaj naj mu o tem človeku sploh pove. Za začetek sigurno ne prav veliko:" Osebno ga ne poznam in tudi veliko ur nismo imeli pri pouku. Verjetno ste slišali, da smo ga sedaj zamenjali. Sicer ne vem zakaj, povedati pa tudi nihče noče..." Glas je narahlo spustila in se vprašujoče zazrla v profesorja nato pa nadaljevala:" Tako da tudi ne vem prav veliko o njegovih osebnih stvareh kot so prijatelji ali pa hobiji. Vsekakor ga ne videvam pogosto v družbi kakšnih ljudi, toda resnica je, da ga je tudi drugače videti bolj malo na spregled. Toda zdi se mi kar precej zaprt, strog človek. Sebe ima po mojem mnenju najraje, takoj zatem pa veliko da na čistokrvnost. Vsaj pri urah se je izkazal za takega..."
Obmolknila je in se spomnila dveh ur, ki so jih imeli. Vsekakor je bil pri drugi precej raztresen in je očitno v mislih imel pomembnejše stvari. Še vedno se je spraševala katere...
"Zakaj pa vas to zanima?" je mimogrede kar se da nedolžno vprašala in zelene oči raziskujoče uprla vanj.

profesor jo je z zanimanjem poslušal ter jo ves čas skrbno poazoval s svojimi svetlo modrimi očmi. na koncu je prikimal, se rahlo odkrhal in Potem rekel:
"Hm...zakaj? kar tako, kar tako. malce moram spoznati ljudi. Pa sem ravno njega srečal nekaj časa nazaj in zdel se mi je...zanimiv. " zadnjo besedo je izrekel neodločeno nekoliko počasi. še vedno ni izvedel, kaj profesor skriva in kaj ima za bregom. ampak čutil je, da gre za nekaj, nekaj... Odločil se je, da bo dovolj zasliševanja, saj je opazil, da je v razred v času njunega pogovora pricurljalo še nekaj drugih učencev, ki so se posedli v zadnje in srednje vrste. Prijazno se jimje nasmehnil ter jih lepo pozdravil.
"No, pa mi za začetek ure, gospodična Tara, povejte, kateri je vaš najljubši zmaj... če poznate sploh kakašnega?" je rekel ter se sprehodil po razaredu. Utišal je dve klepetulje ter ukazal plavolasemu fantu, naj na plano privleče pisalo in pergamente.

Diggle je prikorakal v učilnico. V njej je bilo malo učencev, in to ga je čudilo ker je imel rad zmaje.
Ko je profesor vprašal Taro kateri je njen najljubši zmaj, je tudi on dvignil roko. Najprej je pomislil, Welška zelenka, ta je najboljša. Nasmejano je svojo roko še kar molil v zrak.

Radovedno je opazovala profesorja ter pozorno poslušala njegove besede a mislila si je svoje. Nekako ni nasedla njegovemu odgovoru, da se mu je profesor Neelstin zdel zgolj zanimiv. Ne, bila je prepričana, da še nekaj stoji za tem. Mogoče bi ji uspelo kaj zvedeti, toda na žalost se je v učilnici končno začela nabirati mladina željna znanja.
Tara je obmolknila in pozorneje začela opazovati vhod učilnice nato pa se je profesor odločil, da bo kar začel z uro. Zmedeno je pogledala, ko je zopet zaslišala svoje ime. Pogled je obrnila k njemu in najprej sploh ni vedela kaj naj odgovori. Seveda da je zmaje poznala.
Pred oči se ji je narisalo kar nekaj podob teh močnih, ponosnih bitij in poskušala je izluščiti tistega, ki bi ji bil najljubši. Seveda je že slišala za Romunsko reporoževko, kot enega najbolj nevarnih zmajev. Posebno so jo privlačile njene črne luske in nevarnost, ki jo je ta zmajevka nosila v očeh. Toda zdelo se ji je, da je bila že izrabljena fraza.
In nato se je Tara spomnila tistega čudovitega elegantnega zmaja okitenega z modrimi luskami, ki ga je videla, ko je prvič odprla učbenik. Že takrat jo je impresioniral in v trenutku se je odločila za nenavadno izbiro. "Švedska kratkogobčnica." so njene ustnice izoblikovale dve besedi.

"Švedska kratkogobčnica, Odlično" je ponovil za njo ter navdušeno plosknil z rokami. Nato je dal besedo še fantu, ki je imel kravato rumene barve, da je povedal svoje
"Welška zelenka, tudi krasno, a vrnimo se zdaj k odgovoru vaše sošolke. " je rekel ter stopil dot able. prijel je za kredo ter na tablo nakracal ime zmaja. črke so nekaj časa mirovlae, nato pa so se zlile skupaji in iz prahu krede se je oblikovla slika zmaja.
"Torej kratkogobčnica, ki jo bomo danes obrvanavali, izvira iz švedske in spada v družino gobčarjev. Lastnost te družine je, da imajo vsi zelo kratek gobec, a izjemno ostre in strupene zobe. Uvrščamo jih med srednjevelike zmaje, saj zrastejo v dolžino le kakih pet metrov. da si boste laje predstavljali kao zgledajo,..." z palico je zamahnil in odprla so se vratca neke oamre. k vsakemu na mizo je priletel majhen, decimeter velik model tega zmaja. modeli so živahno miglai z repki in se sprehajali po mizi.
"Kljub svoji majhnosti znajo biti malce nevarni" je opozoril profesor ter dvignil prst
"Tudi modeli radi šavsnejo. čeprav zobje niso strupeni lahko to akr boli. Poleg tega pazite na pergamente in zvezke, ker vsake toliko časa bruhnejo kakšen plamenček. "je še dodal te renega uzel v roko.
"dobro si jih oglejte. Bi mi znal kdo našteti preostale značilnosti teh prekrasnih živalci? Zanima me predvsem po čem se švedske kratkogobčnice ločijo od ostalih kratkogobčnic, kot so, recimo: romunska in korejska pa transilvanska...?" profesor je dvignil obrvi ter postavil majhnega zmajčka nazaj na mizo. Naslonil se je na kateder ter se ozrl po razredu.

Rodolphus je pazljivo in poslušno poslušal. Rad je imel zmaje. Ko je bil majhen je dobil zmajevo jajce, to se je kmalu izvalilo, vendar mu starši niso pustili imeti zmaja doba. Zmaj je bil Welška zelenka. Model je bruhnil ogenj po njegovem peragmentu. Zamahnil je z palico in ogenj je ugasnil. Model se je začel premikati po mizi. Skoraj je padel čez rob mize. "Accio" je dejal in model je poletel nazaj k njemu. Videl je zmajeve značilnosti a si ni drznil dvigniti roke.

Strahomir se je zazrl v učenca,ki je sedel nalce bolj zadaj ter ga do sedaj ni poazil
Rodolphus... se je spomnil inema.odkašljal se je
" No, rodolphus, pazite na zmajčka in mi hirreo naštejte značilnosti. " postavil se je pred njegovo mizo ter počohal malo žverco, ki je capljala po rodolphusovi mizi.

Rodolphus je zrl v zmaja. Bil je majhen. Čeprav ni nikoli kaj preveč imel rad velike živali, ga je mladi zmajček popolnoma očaral. Zaslišal je nekaj bsede ki jih je rekel profesor, a se ni oziral na besede. Prijel je zmaja. Ko bi le lahko letel, je pomislil.
"Prosim" je dejal profesorju. Upal je da bo lahko slišal še enkrat kaj je rekel profesor, medtem pa je božal zmaja.