Učilnica zmajeslovja

V rokah je držala dovolilnico in z bleščečimi očmi zrla v profesorja nato pa ji je pogled ušel na tistega modrega zmaja v učbeniku, ki se ji je sedaj režal v obraz. Ali pa se ji je samo zdelo. Ozrla se je po obrazih okoli sebe in zavila z očmi, ko je Sean protestiral. Zmajala je z glavo in ga poskušala prezreti. Mirno se je sprehodila do Leie, ki je bila očitno navdušena. Tara se je vprašala kako navdušen bo njen oče in se kislo nasmehnila. Pogled je zopet uprla v učbenik nato pa zopet opazila Spolzgadovko, ki je vstopila v učilnico. Iz neznanega razloga se je Tara počutila boljše, ko je opazila, da ni edina z zeleno uniformo.
Nato pa je do nje priplaval glas profesorja, ki je začenjal uro. Očitno smo vsi...je pomislila Tara in se še enkrat ozrla po obrazih. A kaj kmalu jo je zajela želja, da bi postala nevidna in odplavala nekam drugam. Tako je ob profesorjevem vprašanju le zmajala z glavo. Ne, ona še ni videla zmaja. Pogled je spustila na tisto dovolilnico v roki nato pa skozi okno, skozi katero je sedaj sijalo sonce. Čutila je žarke na obrazu toda vseeno ni zaznala njihove toplote. Z mislimi je zaplavala in si predstavljala živega zmaja, takega kot je v knjigi...

"To je evropska zmajevka" je glasno in jasno dejal. Podal jo je Remusu Lupinu ter prišepnil:" Podaj jo naprej, da jo bodo vsi videli. Sprehodil se je med mizmi, do drugega modela, ta model je bil model zmaja mrazarja, tudi tega je podal Remusu in mu dejal naj ga poda naprej. Ko je ugotovil da na njegovo prejšnje vprašanje ni nihče dvignil roke je dejal:" Kakšna škoda". Zavzdihnil je. Stopal je med mizami in vsakemu učencu pogledal v oči. V Remusovih očeh je videl da je navdušen nad potovanjem, v Rachel je videl da obožuje zmaje, v Tarinih pa je videl da je zelo zaskrbljena. Stopil je k njej in ji dejal:" Ne skrbi zaradi očeta". Sprehodil se je naprej in od vsakega izvedel, nekaj.

Odšel je nazaj za kateder. Zamahnil je z palico. Z police se je dvignil največji model. Model zmaja vodnjakarja. "To dragi otoci, je zmaj vodnjakarj, precej nevaren zmaj" to je dejal z skrivnostnim glasom.Upal je da ga bodo učenci na izletu videli, saj je zelo zanimiv. "Kdor mi lahko pove s čim se prehranjuje in kje živi, bo svojemu dobu prinesel deset točk" je dejal. Nasmehnil se je in počakal na odgovore.

Tara je očarano gledala v modele zmajev, ki jih je profesor privlekel na dan in ga še naprej spremljala, ko se je sprehajal med mizami. Zdelo se ji je, da se je pri vsaki ustavil in tako je prišel tudi na njen konec in rekel, naj ne skrbi glede očeta. Tara se je nasmehnila in pogled uprla v dovolilnico. Ga bo že nekako prepričala, da bo podpisal...je pomislila in spravila dovolilnico v torbo.
Nadaljevala je z poslušanjem in se nato zazrla v model zmaja vodnjakarja, katerega so očitno nameravali obdelati to uro. Po njegovih ostrih zopeh ter krempljih je tudi sama lahko ugotovila, da verjetno ni nenevarna žverca.
Poslušala je naprej in se nato zamislila ob profesorjevem vprašanju. Dvignila je roko in ko jo je profesor opazil, je rekla:" Nisem prepričana, toda zdi se mi, da ima rad kakšne vlažne votline, sklepajoč po njegovem imenu. Ne zdi se mi ravno, da bi rad živel v visokogorju, kjer ima na voljo le nekaj živali in manjše količine vode. Mogoče ob nižinah, kjer se pasejo kakšne živali in ima bolj ležerno življenje. Glede hrane pa govedo morda?" Je vse ugibala in obmolknila pričakujoč kakršnokoli reakcijo.

Remus si je navdušeno ogledoval modele ki mu jih je podajal profesor. Drug za drugim jih je podajal naprej a pred tem si je vsakega podrobno ogledal. Ko pa jim je profesor predstavil zmaja Vodnjakarja si ga je Remus ogledal še z večjim navdušenjem. Bil mu je zelo všeč, vključno z njegovimi nevarnimi kremplji in njegovimi nevarnimi očmi. Ko pa jih je profesor naslovil z vprašanjem je začel razmišljati o krajih kjer bi lahko živel. A prehitela ga je Tara. Moral se je kar strinjati z njo saj je tudi sam pomislil na vlažne votline. A če je živel v votlinah blizu vode bi se lahko prehranjeval tudi z čim drugim. Tudi sam je dvignil roko in rekel "Lahko bi se hranil tudi z vodnimi živalmi, glede na to da se imenuje Vodnjakar. Drugače pa se strinjam z Taro." Malo je zardel in se za hip ozrl k nje. Ni vedel ali je jezna nanj ali ga sploh noče več videti... A sam je bil preveč raztresen in zmeden da bi lahko karkoli razbral iz njenega obraza zato se je obrnil nazaj k profesorju.

Leia je presenečeno trznila z glavo in ugotovila da se je malo zasanjala. V glai ji je še odzvanjalo ''Ali je že kdo videl zmja?'' in dvignila je roko. ''Profesor, moj brat je Krotilec in se nasplošno ukvarja z zmaji. Nekoč je domov privlekel neko jajce, ko smo še živeloi na Kitajskem. Jajce se je izvalilo in cesar, ki je bunkeljskega porekla, je bi navdušen.'' Ob spominu na to se je namrdnila in z navihanim nasmeškom dejala ''seveda so bili tako prijazni, da so mu zbrisali spomin. Prav zanimiv je bil videti ko se je negotovo pravrgel z mladičevega repa.'' ob misli na to je komaj zadrževala smeh, saj je bil prizor za na Skeito kamero. To je bila bunkeljska oddajam ki jo je njena mama občasno gledala.

"Bravo! 10 točk za Dranzavran in Spolzgad" je zadovoljno vzkliknil. "Oba sta imela prav, vendar Remus, vodnjakar ne je vodnih živali". Bil je vesel da sta v razredu vsaj dva učenca ki sta pravilno odgovorila. Obrnil se je ter pokazal na model:" Njegovo orožje je strup, ki je smrtonose, in v treh urah umreš, če ne dobiš pravega zdravila, njegovo orožje je tudi davljenje, saj z repom udavi celega bika na enkrat. Po navadi je usnjeno rjave barve, nekateri so umolklo rdeče, lahko pa najdeš celo zelenkasto modrega ki je verjetno bolan". Spet je zadihnil in pokazal na velikost:" Odrasli so dolgi 10 metrov, katerega je 7 metrov repa, ter v višino veliki od 1 do 2 metra.

Ob Leinem odgovoru se je presenečeno nasmehnil. "Je bil azijski lung ali kitajski. Povej mi več o njim" je dahnil

Prisluhnila je besedam ostalih, medtem ko se je s prsti poigravala z dovolilnico. Zmaji so se ji zdeli nadvse zanimiva bitja, ki so ji že od otroštva burila domišljijo. Njen prezirljiv pogled je znova zdrsnil proti Gryfondomovcu, ki je ravno pridno odgovarjal na Profesorjevo vprašanje in le skomignila z rameni.
Znova je prisluhnila umirjenem govoru prof. McBride-a, pogled pa je uperjala v njegove oči. "Iz česa pa je sestavljen protistrup?" je nekoliko hladno dejala, brez zaznavnega zanimanja v glasu, čeprav je iskre lesket v njenih očeh povedal vse...še preveč. Opazovala je model zmaja in pogled v njegovih očeh. Čeprav se ji je zavedala, da ni pravi je v njegovih očeh skoraj zaznala tisto divjost. Preveč je sanjarila. Zmaji so bili eni redkih bitij, do katerih je gojila spoštovanje....ostalo so bili po večini le ničvredni izmečki.
Z zanimanjem je počakala na profesorjev odziv in se odločila, da bi uri rada glede neke stvari govorila z njim. Poblisnila je z očmi, se sproščeno naslonila nazaj in s kotičkom očesa opazila Spolzgadovski grb in se nekoliko nasmehnila, nato pa se posvetila uri.

''Hm, glede na to da sem ila takrat stara 9 let se ne spomnim več dobro. V glavnem je bi rdeče barve, le po trebuhu je bi črne bvarve. Tudi zobci na hrbtu in kremplji so bili črni. Ogenj, ki ga je 'bruhal' je bil črne barve z oranžnimi plamenčki tu in tam. Tudi njegove oči so bile črne z oranžno zenico. Zelo hitro je zrasel, vendar je bil ves čas zelo igriv.'' nekaj trenutkov je brskala po spominu, nato pa skomignila z rameni ''To je vse, kar se spomnim. Mislim, da bi vam moj brat vedel povedati kaj več o tem. Ravno, ko smo ga zadnjič obiskali, se je ukvarjal z Romunsko reporoževko, ali nekaj takega. Zelo zanimiva stvarca.'' se je nasmehnila.

"Protistrup" je napol glsno dejal. "Proti strup je zelo težko izdelati", je dahnil. "Učili se ga bomo pri naslednji uri" je še pripomnil. Obrnil se je ter pogledal po učenih. "Konec pouka, lahko greste" je dejal. Mislil je da bodo učenci zdrveli ven, vendar je bil presenečen. "Do naslednjič deset centimeterski spis, s katerim urokom bi se ubranili vodnjakarja in kako bi ga privabili da bi vas napadel" je dejal.

Stopil je k Lucciane in dejal:" Je bil mogoče!, tak in pokazal na dolgega zmaja podobnega opis. Zamahnil je nad njenim zvezkom. Stran se je odprla, in naslikan je bil Azijski lung. "Zelo prijazen zmaj je" je rekel. "Za razliko od Ktajskega lunga, ta ne nosi svetleče krogle s katero lahko gledamo v prihodnost" je dejal. "Sam sem kroglo že videl, ter videl del svoje prihodnosti" je še pripomnil.

Ko ji je profesor pokazal zmaja je še enkrat pobrskala po spominu. Obrnila je strna in pokazala drugega zmaja. ''Zdi se mi, da je bolj podoben temu.... Skoraj 100%.'' Nato je dalje poslušala profesorja. ''Prijazen je bil samo do nas, ker je odraščal od nas. do ostalih ni bil ravno kot kužek.'' na njenem obrazu je spet zaigral navihan nasmešek.

Remus je pospravil svoje stvari in se počasi divgnil iz svojega stola. Profesor in Gryfondomovka sta se še vedno pogovarjala a on je imel druge stvari in zato se je odpravil proti vratom učilnice. Preden je izginil se je še zadnjič ozrl po učilnici in se nasmehnil Resnično zanimiva ura Puustil je za sabo vse slike zmajev in počasi korakal po hodniku proti....

…..izlet v Romunijo….besede so se ji ponavljala v glavi. Navdušeno je vzdihnila in zadovoljno držala v roki dovolilnico, ko je pred njo priletela knjiga.
Opazovala je slike različnih zmajev, tekst poleg je za zdaj še ni zanimal.
Ustavila se je pri vodnjakarju in poslušala učence kaj že vejo o njem.
Začela ga je natančno preučevati, vsako njegovo mišico, vsako lusko, skušala si ga je čim bolj zapomniti, da ga lahko kasneje nariše.
Glede izleta je vedela, da ji bodo starši podpisali dovolilnico, saj so poznali njeno strast do zmajev.
Rachel se je zdelo, da se je ura končala, tako hitro kakor se je začela.
Pospravila je tisto nekaj stvari, ki jih je imela na mizi in vstala.
Profesor se je pogovarjal z učenko, tako, da se je samo hitro poslovila in izginila iz učilnice.

Lillith je opazovala učence, ki so zapuščali razred mimo nje, medtem ko je profesor neznenem dekletu, ki jo je polical Lucianne, kazal sliko nekega zmaja. Sama je obsedela na svojem mestu in še nekaj časa počakala, v upanju da kmalu končata pogovor, nato pa je nekoliko razdraženo vstala in pospravila svoje reči. Medtem ko je s pogledom drsela po različnih slikah zmajev se je odpravila do profesorjevega katedra in tam tiho počakala, da opravi pogovor z dijakinjo.
V glavi je premlevala svoje želje, kako naj mu pove in, ali je sploh prišla k pravi osebi. A ta vprašanja v njej so kmalu zamrla, saj se ni želela obremenjevati z mnenji drugih, na katera tako ali tako ni mogla vplivati. Rahlo se je naslonila ob kateder, se zazrla skozi okno, izraz na njenem bledičnem obrazu pa je ostajal enak, hladen, nem.

Tara je bila vesela, ko je svojemu domu prinesla točke in prav tako je bila vesela za Remusa. Napeto je poslušala profesorjevo nadaljno razlago in ko jih je odslovil, si je mislila, da je ta ura minila veliko prehitro.
Z očmi je zajela profesorja, ki se je sedaj pogovarjal z Gryfondomovko. Poleg tega je prav tako opazila, da je že večina učencev izginila iz učilnice. Remus in Rachel sta že odšla, Lilith pa je trenutno hotela še kratko besedo s profesorjem.
Sama je počasi pospravila vse v svojo torbo in se zazrla v Lilith. Pritegnile so jo predvsem hladne obrazne poteze s katerimi se je sedaj zazrla skozi okno, kot da jo nekaj teži.
Tara ji je namenila še en pogled in pokimala v pozdrav nato pa z počasnimi koraki zapustila učilnico.

Luc je videla, da še neka Spolzgadovka, ki je ni poznala čaka na profesorja, zato je s tleskom zaprla učbenik in ga pospravila v torbo kot tudi vse ostale potrebščine, ki jih je imela na mizi. Torbo si je oprtala na rame, se poslovila nato pa z dolhimi koraki prečkala zčilnico in izgimnila med vrati..

Nicholas je odšel za kateder ter se usedel. Pregledoval je malce zapiskov o zmajih, ko je zagledal Lillith. Veselo in zadovojno se ji je nasmehnil v njen obraz."Želiš?" je kar na enkrat dejal. Stopil je med mize. Pobral je učbenike, ki jih ni nihče vzel. Odnesel jih je do omare, ter jih vanjo pridno in skrbljivo zložil. Že spet je korakal na drugo stran učilnice. Odpravil se je k dolgočasni tabli, zamahnil z palico, in vse kar je bilo na njej je izginilo. Potihem je počakal na Lillithin odgovor.

Ujela je njegov glas, ki jo je nekoliko prebudil iz ekstaze v katero je padla med opazovanjem okolice skozi okno. Rahlo je stresla z glavo, da bi si zbistrila misli in nato sproščeno sedla na najbližjo mizo, njene dolge noge pa so bingljale pod njo. "Torej.." Ji je bilo nekoliko težko začeti, saj je bila popolnoma nova na šoli, profesor pa ji je bil bolj ali manj neznan. "Želela sem vas vprašati, če bi mi znali povedati besedo ali dve o magih, ki imajo zmožnost preleviti se v zmaja, saj sem prepričana, da kot zmajeslovec veste precej o tem." Ko je njen melodičen, a hkrati tako ostro hladen glas izzvenel v prazni učilnici je svoje velike, kačje zelene oči v pričakovanju odgovora uprla vanj.
Lahkoten veter swe je skozi odprto okno potuhnjeno priplazil v učilnico, na hrbtu pa je čutila rahel, a prijeten hlad. S pogledom je sledila profesorju, ki je hitel po učilnici in nekje potiho upala, da jo je sploh slišal, saj je bil videti zaposlen.

"Da" je dejal. "Spreminjanje v zmaja je ena izmed največjih umetnosti zmajeslovja" je rekel. Spet je stopal po učilnici. Njegovi hitri koraki so nežno odmevali po njej. Sklonil se je, in odprl spodnji del omare.
"Tukaj so knjige, ki niso za navadne čarovnike" je dodal. Pogledal je v omaro. Na vrhu je bila knjiga Magija Zmajev"Ta ne bo prava" si je rekel. Pobrskal je še. Za to knjigo so si sledile podobne knjige, ki so imele skoraj enak nslov. Končno je prišel do željenega naslova knjige Zmajeslovje- spreminjanje v zmaja. Odprl je knjigo, ki je imela temno rdeče, debele platnice. Pogledal je po kazalu Spreminjanje v zmaja- mag. Pogledaal je nas določeno stran 56. Z skrivnostnim glasom je dejal:" Ta umetnost, je skoraj nedosegljiva, saj je le dvema čarovnikoma uspelo se spremeniti v zmaja, Sabriel Senger in Arthur Lahkor, edina čarovnika". Zajel je malce sape, in prebral prvi odlomek. Pisal je o spreminjanju. "Če si to res žeilš, poskusi!, Vendar te moram opozoriti kaj se je zgodilo z Sabriel in Arthurjem, preveč sta se spreminjala v zmaje, zato sta zmaj tudi ostala" je še dodal.

Prisluhnile je njegovim zadnjim besedam in se popolnoma neprizadeto nasmehnila. Tako ali tako je že kot človek njeno življenje počasi, a vztrajno izgubljajo smisel. Če bi za večno postala zmajevka bi ji to le popestrilo življenje. Čeprav je del nje vedel, da jo čaka še velika naloga, katero mora izpolniti. Iz njegovih rok je vzela knjigo in mu namenila iskren, hvaležen smehljaj z njenih oči pa je bilo zaznati nekoliko spoštovanja, ki je zamenjal brezbrižnost. "Hvala..." je težko spravila iz sebe, saj se ni bila vajena zahvaljevati. Ponavadi si je vzela, če je kaj potrebovala.
Knjigo je skrbno spravila v torbo in se odpravila proti vratom. Tik pred izhodom se je obrnila in se mu zazrla v oči "Upam, da mi boste kasneje v pomoč." je umirjeno dejala in upala, da mu je s tem povedala, da se ji ni problem žrtvovati za izpolnitev sanj in zapolnitev praznine v sebi. "In..nasvidenje." je dejala, dolg hodnik pa jo je počasi požiral, dokler ni popolnoma izginila iz vidika.

Nicholas je žalostno gledal kako Lillith odhaja. Hotel ji je povedati, da je mag, da se lahko spremeni v zmaja. Vendar ji ni mogel. Da bi se še ona zavzela za spreminjaje. To bi ji vzelo najmanj pol leta, da bi se lahko šele dokončno in dobro spremenila. Naj ji povem si je dejal. Vsekakor se bo poskušala je menil. Odločil se je da ji bo povedal pri drugi uri, in je odrvel iz razreda.

Druga ura se začenja

Nicholas je veselo prikoralal v učilnico. Njaprej je stopil do omare. Vzel je knjigo Protistupi od zmajev. Lenobno je zaprl vrata omare, ter se nasmehljal. Komaj je čakal da pride kakšen učenec ali učenka. Stopil je do katedra ter zamahnil z palico. Na tabli se je prikazal močno obrobljen naslov: Vodnjakarjev protistrup. Pobrskal je po knjigi. Našel ga je. Pisalo je:

Vodnjakarjev protistrup
Potrebuješ (kotel, rokavice in stvar za mešati):
- pet paglavcev
- dve korenii zelenolistnega madroga
- ena črno jasminčico
- pet gramov netopirjevih iztrebkov
- veja drevesa življenja
- tri vijolične krake
- deset gramov zmlatih orlovih krempljev

Vedel je da bo moral veliko stvari pričarati, zato se je zresnil. Z palico je mahal kot nor. Na enkrat je bil zraven vsake mize kotel, ki je bil nujen. V kotel je pričaral kuhavnico, na mizo pa rokavice. Nasmehnil se je. Že spet je mahal z palico. Na vsaki mizi se je pojavilo pet paglavcev, dve korenini zelenolisti mandrog, ena črna jasminčica, pet gramov netopirjevih iztrebkov, veja drevesa življenja, tri vijolične krake in deset zmletih gramov orlovih krempljev.

Zdolgočaseno je prikorakala v učilnico s knjigami v eni roki in drugo roko zataknjeno v žepu krila. Najprej so njene oči počile na profesorju, ki je neumorno mahal z palico.
"Profesor," je pozdravila in pokimala z glavo, ko je na tabli opazila naslov Vodnjakarjev protistrup. "Torej bomo jemali protistrupe," si je zamrmrala v brado.
Profesorju je namenila še en pogled nato pa se je obrnila proti zadnji klopi in odkorakala proti njej. Usedla se je na svoje običajno mesto in knjige položila na mizo pred sabo.

"Da" je dejal. "vendar samo tega, ker so ostali preveč zapleteni" je še dodal. Pričaral si je svoj kotel. Vanj je zmetal vse kar je bilo na mizi, ter zamešal dvakrt v smeri urinega kazalca. Protistrup je postal temno rumene barve. Zajel ga je z stekleničko in ga pustil na mizi. Spet je zamahnil z palico in vse je izginilo. "Še par minut" je rekel. Odšel je za kateder, ter se usedel. Spet je odprl knjigo. Začel je brati in brati. Odločil se je da bo še malce počakal.

Vinyacaliel je pritekla v razred ter se usedla za eno prostih klopi.
Šele nato se je razgledala po razredu. Profesor je sedel za katedrom ter nekaj bral sošolci pa so pridno vsak zase opravljali svoje delo.
"Oprostite za zamudo Profesor. " Je dejala ter mu pogledala v oči.
Prav kakor bi gledala v zmajeve oči. Sicer pa vseeno ni videti tako nevaren.
"Ne bo se ponovilo. Res mi je žal." Hitro je izvlekla knjige ter pergament in črnilo ter jih zložila v ličen kupček na robu mize. Nato je čakala na učiteljeve besede. Upala je, da ne bo preveč jezen ampak njen prevelik ponos ji ni dovoljeval, da bi povedala, da je od utrujenosti med ponavljanjem snovi ker zaspala.

Vstopila je v nekoliko bolj znano učilnici, na obrazu pa ji je za trneutek zaigral zadovoljen smehljaj. Z odločnimi koraki je zakorakala skozi razred, ko pa je stopila mimo prof. McBride-a je polglasno dejala "Knjigo, ki ste mi jo posodili vam vrnem ob naslednji uri, nisem še do konca prebrala, a kolikor sem uspela ja zelo uporabna." Namenila mu je bežen nasmeh, nato pa se je na njen obraz vrnil tisti star hladen izraz.
Pogledala je po razredu in se odpravila proti koncu učilnice, kjer sta bila dva kotla in dva stola. Sedla je, torbo vrgla na tla in se s pogledom sprehodila med zbranima učenkama. Prva, spolzgadovka ji je bila znana, druge pa niti na videz ni poznala. Bolj bi ji ugajala ura zunaj, na prostem, kjer bi lahko resneje prkaticirali, kot pa varjenje napojev, katero ji nikdar ni bilo preveč pri srcu.