Učilnica letenja

Ko je učiteljica naznanila konec ure se je po hitrem postopku spokala iz učilnice. hitro je namreč morala še nekam, saj je nekaj pozabila...

Pogledala je proti profesorici, ki se je poslovila od njih in še nekaj časa prikovana obsedela na stolu. Sama pri sebi se je nevarno zadovoljno nasmehnila, vstala in zapustila razred, nekje v mislih pa premlevala misli. Nekje v sebi je komaj čakala na prvo uro...ali še bolje, prvo igro Quidditcha z ostalimi. Oboževala je tisto tekmovalnost... V naslednjem hipu pa so jo hodniki že pogoltnili, ko je izginjala v tišino.

Pogledala je proti profesorici, ki se je poslovila od njih in še nekaj časa prikovana obsedela na stolu. Sama pri sebi se je nevarno zadovoljno nasmehnila, vstala in zapustila razred, nekje v mislih pa premlevala misli. Nekje v sebi je komaj čakala na prvo uro...ali še bolje, prvo igro Quidditcha z ostalimi. Oboževala je tisto tekmovalnost... V naslednjem hipu pa so jo hodniki že pogoltnili, ko je izginjala v tišino.

Prepričana je bila, da je s svojo strategijo popolnoma usekala mimo a nato so se njene temne oči vznemirjeno zalesketale, ko je ugotovila, da bi dejansko v praksi to lahko uspelo. To bi lahko ivedla tudi Spolzdagovska ekipa...je pomislila in tako skoraj preslišala profesoričin pozdrav za konec ure.
Zbrihtala se je šele, ko je zaslišala škripanje stolov in zvok korakov proti vratom.
Toda ni se ji mudilo. Počasi se je dvignila iz svojega sedeža ter pograbila torbo nato pa se je sprehodila ob vrsti ter pri tem s prsti nalahko podrsavala po mizah. Njena glava je bila visoko dvignjena a pogled je pričal, da je zopet v svojih mislih.
Zaradi tega se je zabila v stol, ki se je nenadoma znašel pred njenimi nogami in predramila jo je, ne bolečina, pač pa trušč, ki ga je ob tem povzročila.
Pogledala je po razredu in se opravičujoče nasmehnila tistim, ki so še vedno ostali v učilnici.
Končno in brez nadaljnih nesreč je prišla do vrat in brez besede izginila na hodnik.

((Okej, čeprav se niste vsi izpraznili... Recimo, da ste se ))

Quiddich igrišče, 2. ura Letenja

Elysse se je približno dvajset minut pred uro pričela pripravljati. Dan je bil čisto ustrezen za Letenje - sonce so zakrivali gosti oblaki in dvomila je, da bo deževalo - če pa že, zagotovo ne bo česa hujšega od treh kapljic.
Na igrišče je prinesla skrinjo z žogami za Quiddich in ostalo opremo, svojo lastno metlo in plašče - učence je imela namen pomešati v dve skupini, ki bi igrali Quiddich. Od števila učencev je bilo odvisno, ali bo to pravi Quiddich, ali pa samo igra z loklom, če bi se na uri prikazalo malo učencev. Stvari je odložila ob robu igrišča, nato pa zajahala metlo - preden bi se prikazali učenci, je tudi sama želela čutiti veter v laseh in neprimerljiv občutek ob letenju.
Naredila je nekaj krogov okrog igrišča, si ogledala teren in elegantno pristala na tleh. Vse je bilo točno tako, kot takrat, ko je še sama obiskovala Bradavičarko. Obdali so jo spomini na vse tiste norčije, igre Quiddicha, tekmovanja in šolske ure... Za trenutek si je zaželela, da bi se lahko vrnila v tisti čas - samo za trenutek. Saj je tudi zdaj uživala, zdaj, ko je poučevala svoj največji hobi.
Z nasmeškom na obrazu je metlo postavila na tla ob ostalpe pripomočke, ki jih je prinesla, nato pa sedla na skrinjo z žogami in počakala na učence.

((Začnite prihajat ))

Remus je z nasmeškom na koraku in z metlo v roki korakal proti Quiddtich igrišču. Bil je navdušen da bodo imeli šolsko uro tu na igrišču kjer se je počutil najbolje. Prikorakal je do igrišča in opazi profesorico, ki je sedela na zaboju in čakal na njihov prihod. Stopil je do nje "Živjo. Super vreme kajne?" je rekel in upal da ni preveč domač. A profesorica je bila še mlada in ni dajal preveč strogea vtisa in Remus je menil da bi se z njo lahko normalno pogovarjal. "Kaj bomo pa delali pri uri?" je vprašal nato pa dodal "Saj ni treba razlagati če ne boste morali stokrat vse ponoviti. Bom počakal da se ostali pridružijo." Nasmehnil se je in se usedel na metlo ter malo poletel, toliko da si je pretegnil zaspane noge. Nato se je spustil do profesorice "Gotovo ste že v vaših šolskih letih odlično leteli?" je začel. Bila sta sama in ni se hotel dolgočasiti zato je načel to temo.

"Živijo... Remus, kajne?" je narahlo zardela, kar pa se ji tako ali tako zaradi temnejše polti ni poznalo. Vidiš? Morala bi imeti s seboj redovalnico. No ja, zdaj je, kar je. Pokimala mu je v odgovor, nato pa dodala: "Da, res je super." Že mu je hotela povedati, kaj bodo počeli, ko jo je prekinil s tem, da ni potrebno, ker bi tako ali tako morala stokrat razlagati. In ne bi se morala bolj strinjati z njim.
Opazovala ga je, ko je preletel igrišče, in se nasmehnila sama pri sebi. Prav dobro mu je šlo, in take učence je potrebovala.
Ob njegovem naslednjem vprašanju se je široko nasmehnila. "Da, brez letenja nisem mogla. V moštvu sem igrala od drugega letnika naprej, v zadnjih dveh pa sem prevzela mesto kapetana. Uživala sem in še zdaj uživam v letenju." je pojasnila in premerila Remusa. "Tudi ti deluješ bolj ali manj profi na metli. Imaš rad ta šport?"

Stopila je skozi vrata igrišča in nedaleš stran že opazila dve postavi. Na pobrazu se ji je izrisal nasmešek zato se je hitro z metlo podvizala tja. Med hojo se je na hitro zazrla v nebo in nato okoli po igrišču. Bili so odlični pogoji za letenje in tudi sama se je počutila ravno preveč nabita z energijo.
Še vedno vesela je le prispela do Remusa in profesorice. "Živjo!" ju je oba pozdravila a nato, ko je opazila,d a sta sredi pogovora, se je le naslonila na metlo in nestrpno začela čakati.

Lucianne je stopila iz gradu in že hotela steči proti igrišču. Njene noge so bile zaradi ponočevanja (Loščenje metle) težke kot svinec. Na hitro je osedlala metlo in ko se je dvignila v zrak se je počutila osvobojeno. Hiro je zlstels do profesorice in se nasmehnila ''Se opravičujem za zamudo. Metlo sem zloščila dokonca, pa sem špozabila na uro..'' Sramežljiv nasmešek ji je počival na ustnicah, ko je sedela na metli meter nad tlemi.

Njena silhueta je zakorkala pod mogočnimi oboki na Quidditch igrišče. Usnjeni škorji so lahkotno korakali po mehki travi, blaga svetloba pa je razkrila njene obrazne poteze in nasmešek, ki je počival na njenem obrazu. Bežen sunek vetra jo v pozdrav pobožal po licih, medtem ko je opazovala ostale, ki so bili že zbrani. Ni vedela koliko je ura in je niti ni zanimalo, saj je zamujanje njena stvar in ne stvar profesorjev. Upala je le, da se profesorica zaradi zamujanja ne bo preveč napenjala, saj bi bilo vse za prazne nič, ne bi dosegla učinka.
S kotičkom očesa je opazila Spolzgadovko in Drznvraanovca, ki sta ji bila na videz znana, ostale je prezrla. Njene dlani so bile odete v temne, usnjene rokavice, s katerih so ji molele konice prstov in so ji udločno koristili za čvrst oprijem metle. Ko se je nekoliko bolj približala majhni skupinici je v pozdrav pokimala Tari, čeprav ni ravno vedela zakaj, a zdelo se ji je, da lahko vsja pokaže da jo je opazila. Med prsti je počivala njena metla, pogled pa je spremljal oblačno, a ne grozeče z dežjem, nebo.
Prepustila se je ritmičnim sunkom vetra, ki so ji mršili lase in koma jčaka, da se povzdigne v večno neskončnost neba, da začnejo z uro, da zopet začuti tisto strast po svobodi.

Remus se je ob profesoricini izjavi skromno naqsmehnil "Nebi rekel ravno profi... Pač malo znam leteti.". ob njenem drugem vprašanju pa je začel hitro in navdušeno razlagati "Seveda. Obožujem Quiddtich. Všeč mi je letenje in pa vse kar sodi zraven. Ogledal sem si že tudi kar nekaj tekem. Navijam pa za ..." ko so se jima začeli prebliževati ostali ".. Harpije, ki so mi najljubša ekipa. Všeč mi je da je sestavljena iz samih deklet." Nasmehnil se je in odzdravil Tari. Pridružila se jim je tud Lucianne. Ko je prišla Lillith v svoji malo vzvišeni pozi ji je pokimal z glavo. Še vedno si ni bil na jasnem kako je z njo. Zgledala je vredo dekle a včasih se mu je zdelo da je preveč Spolzgadovskega obnašanja. A ni se obremenjeval z njo. Če ga bo sprejela kot prijatelja prav, če ne pa tudi. Zazrl se je proti profesorici saj je pričakoval da bodo počasi začeli. A še vedno je nekaj učencev manjkalo.

Štirje učenci. Kaj za vraga si naj počnem s štirimi učenci? je obupano pomislila. Vraga, saj je večina učencev na Bradavičarki oboževala Quiddich, zakaj torej niso prihajali k letenju?! Pokimala je zbrani druščini, dvema Spolzgadovkama in dvema Gryndondomcema.
"Prav... Glede na to, da ste samo štirje, je res brezzveze, da začnemo že sedaj. Predlagam, da se vi, ki ste že tukaj, malo ogrejete, preletite par krogov okrog igrišča, se pripravite na to, da mi boste danes pokazali to, kar znate." je nasmejano dejala in s tem jasno pokazala, da si samo s štirimi učenci res nima kaj za začeti.
Res je upala, da se bodo prikazali še ostali. V mislih je imela razvito super uro, ki pa gotovo ne bo uspela, če se ne bo prikazalo vsaj okrog deset učencev. Udobneje se je namestila na skrinji z žogami, med tem, ko je učencem sledila s pogledom, ko so se z metlami pognali v nebo.

Luciannese je veselo odrinila in šinila v nebo. Bila je 50-60 m nad tlemi, ko je začela pikirati proti tlem. to je naravnost oboževala. Veter ji je mršil lase in žvižgal okoli ušes. pol metra pred tlemi je metlo uravnala s tlemi in poletela do obročev. Tam je letela slalom: iz enega obroča v drugega, dokler se ji i že rahlo vrtelo. V misli pa ji je šinila nora ideja. Obrnila je metlo, da je gledala z glavo navzdol. Nekaj časa je letala v takem stanju, vendar jo je kmalu začela boleti glava in raje je naredila nekaj čisto običajnih krogov.

HOdil je in hodil po hodnikih, ko je njegov korak postajal venomer bolj težak in napet.
"Ne smem zamudiri, ne smem!" si je rekel ko je počasi šepal po hodniku do učilnice letenja. Potrkal je na vrata in ugotovil, da se je ura že začela. Zamudil je in, zato je bil žalosten. Stopil je pred učiteljico in ji povedal:
"Gospa profesorica, oprostite da sem zamudil sem imel še en opravek preden sem prišel sem." in čakal na profesorico. Njegova ušesa so čakala, kdaj jih bo kdo navil da bodo spet rdeče kot kuhan rak. A njegov oster pogled je upal, da profesorici vzel maščevanje...

((Kratek post, ker sem zamudil Drugič več))

((Samo tako btw, mi smo na Quiddich igrišču ))

Alex je z metlo v rokah hitela proti igrišču za Quiddish, kjer so se že zbrali učenci, prijavljeni k Letenju. Vraga, zamudila si, je pomislila in se približala profesorici, kateri pa se je že opravičeval drug učenec, Grynfondomec, ki ga je poznala samo navidez, ker je bil, tako kot ona, v 6. letniku. Ko je Grynfondomec utihnil, je še Alexandra stopila k profesorici. "Opravičujem se, ker sem pozna, gospa profesorica." Dvomila je, da ji mora povedati kak razlog, saj je pri prejšnji uri profesorica Ide jasno povedala, da je ne moti zamujanje in da ga ne bo kaznovala, dokler ne bodo učenci iz njega naredili navado.

Remus se še vedno ni vzdignil in je stal nekaj metrov vstran od profesorice. Ko je prišel Sirius se je nasmehnil in počakal da je izrekel svojo šibko opravičilo. Stopil je do njega in skupaj sta se dvignila v zrak. "Pa ne da si spet pristal v priporu? Ali je tudi James moral ostati ali se mu danes ne lubi k pouku?" Nasmeh se mu je še povečal ko je opazoval svojega prijatelja. Sirius je bil pravi lepotec in njegovi temni lasje so bili pravi magnet za dekleta. Sirius se je tega zavedal a se za dekleta ponavadi sploh ni zmenil. "Kaj sta naredila tokrat? Se spet spravila na bogega Snapea?"
James in Sirius sta imela v navadi da sta se spravila na kakšnega sošolca z svojimi palicami in ponavadi se je na drugi strani znašel prav Severus Snape. "Tacimaister včeraj sta zamudila polno luno. Ali gremo naslednjič na malo raziskovalno misijo ali se je ti, Glystorepey in Kopitljaj zopet ne boste odeležili?" Že nekaj časa ni videl svojih prijateljev in zato je bil tokrat tako zgovoren. Ponavadi je bolj tičal za knjigami kot pa razmišljal o pustolovščinah.
Malo je pospešil tako da mu je veter razmršil lase nato pa opočasnil in poslušal Siriusov odgovor.

"Ni problema, gospod... Black, kajne?" je vprašala Elysse. Še zdaj ji ni šlo ravno dobro z imeni. Ni je motilo, da je učenec zamudil, vendar pa je vsekakor morala dodati: "Vse bo v redu, dokler iz zamujanja ne boš naredil navade." Svojo pozornost je namenila naslednji zamudnici, Alexandri Leroy, ki je bila prisotna že pri prejšnji uri. "Prav tako - vse je v redu, dokler ne boš redno zamujala." je dejala.
"Prav, pojdita na svoji metli, razmigajta se, da bomo lahko začeli z uro." je dejala in njen pogled je sledil tudi njima, ko sta njuni metli poleteli v zrak. V vseh, prav v vseh je videla bodoče igralce Quiddicha. In odlično jim bo šlo, če bodo vstrajali.

Tara je le medlo sledila pogovoru a je nato z večjo pozornostjo opazovala še nekaj učencev, ki so eden za drugim začeli prihajati na uro. Najprej je prišla Lucianne kateri je sledila Lilith z svojo ponosno držo. Tara je bila presenečena, da ji je pokimala in zato ji je z leskom v očeh brez besed odzdravila na isti način. Nato se je prikazala še Gryfondomka Alex ter pa visok temnolas učenec, ki pa ga Tara še ni spoznala. Toda očitno je bil eden od Remusovih prijateljev, ko sta zletela v nebo.
Nato si je nataknila rokavice in osedlala metlo, njeno telo pa je nalahno drhtelo od vsega adrenalina, ki se ji je nabiral v žilah. Pognala se je skoraj navpično navzgor in vedno bolj stopnjevala hitrost na obrazu pa ji je ležal tisti nasmešek poln svobode in veselja. Tisti adrenalin v njej pa je eksplodiral in želela je samo leteti. Se pognati izven navideznih meja normale. Izven življenja. Se osvoboditi vseh okov, ki jo vežejo in držijo prizemljeno. Zaprla je oči in želela, da bi občutek trajal in trajal. Za trenutek si je to dovolila dejansko misliti.
Ko je prišla na takšno višino, da se ji je zdelo igrišče sorazmerno majhno, pa se je sunkovito ustavila in z zardelim obrazom pogledala okoli sebe. Očitno je bila sama tu zgoraj. Nekaj časa je zato samo uživala v tišini ter se razgledovala nato pa se je odločila da bo najbolje da se spusti.
Metlo je nežno usmerila navzdol, njeno sloko telo pa se je čisto sploščilo ob les. Pognala se je njen plašč ter lasje pa so se neumorno vrtinčili v zraku in ji dajalai občutek še večje prostosti. Tara je le letela brez postanka ter brez kakršnihkoli misli in skrbi. Vse so ostale nekje na tleh ob robu. Nato je naredila še par lupingov in končno rahlo zadihana upočasnila.

Sedla je na metlo in se dvignila proti veličastnem nebu. Njeno telo je prevzel nor občutek, ki se je kot virus širil po celotnem telesu, do udov. Prepustila se mu je in se dvignila visoko nad igrišče za Quidditch. Ni bila prepričana ali ji je tam dovoljeno letati, a v danem trenutku to sploh ni bilo pomembno. Priprla je oči, se prepustila ledenim sunkom vetra, ki so jo bičali po obrazu in se iz trenutka v trenutek krepili. Vetru se je upirala s telesom in preizkušala svoje meje. Začutila je naelektrenost neba nad njo in čeprav s trdnih tal tega ni opazila, je zdaj vedela, da se bo kmalu iz nedolžnih oblakov razvila nevihta. Zvito se je nasmehnila in se lahkotno zavrtela v zraku.
Uživala je v praznini ki jo je obdajala. Neskončnost neba. Kontrola nad dogajanjem. Hlad, ki ji je segal do kosti in jo mrazil po telesu je odmislila. V njeni glavi ni bilo več težav. Ni bilo sovraštva, skrbi, maščevalnosti....hrepenenja. Bila je le ona in večnost neba. Pod svojimi usnjenimi škornji je opazila dijake in profesorico. Vsi so bili tako majhni, neopazni, nepomembni. Nekje v mislih ji je zaigrala melodija "Just another Brick in the Wall...." Ja, res so bili poramezniki le opeke v zidu, v zidu sveta. Popolnoma nepomembni.
Zdrznila se je iz nirvane, v katero je zapadla in znova začutila okolico in sebe. Lase so ji mršili močni sunki vetra, v katerih je metlo še toliko težje obvladovala, a ji je nekako uspevalo. Oči je zožila v dve zevajoči reži in se prislonila k lesenem ročaju metle. Postala je eno z metlo, ko je pikirala proti tlom. Njena hitrost se je iz trneutka v trenutek povečevala, tla pa so bila vedno bližje. Ko seje približala stoplu igrišča za Quidditch je začela zavirati in sunkovito vijugala med stolpi. Zdaj se je počutila mnogo lažje, ko se je znebila težkega bremena, ki jo je vedno potiskal proti tlom.
Spustila se je nižje proti živo zeleni, skrbno pristriženo travi in počakala, da se ura začne, čeprav je opazila, da se nekaj zamudnikov pridružuje k uri šele zdaj.

Lucius je korakal proti učilnici letenja. Ni vedel, kaj se lahko dela v učilnici, toda upal je, da ne bodo dolgo tam. In želja se mu je uresničila skoraj v sekundi, ko je s kotičkom očesa zapazil, da so učenci zunaj na igrišču. Zadovoljno se je nasmehnil in spremenil smer.
Preko celega igrišča je šel z dvignjeno glavo in prav nič mu ni bilo žal, da je zamudil.
"Se opravičujem," je rekel in si mislil: 'Čeprav mi ni nič žal.'
"Malo sem.. Huh, pozabil? Ali pa tudi ne!" je rekel in oprijel svojo metlo.
"Ta je pa dobra," je rekel, ko je gledal Lilith, ki je letela naravnost proti tlom, nato pa okoli stolpov. "Mar ne?"

Tekel je po mokri zelenici. Njegov plašč je bil že malce moker, saj se je vlekel po tleh. Končno je pritekel k učiteljici. "Se opravičujem za zamudo" je zadihano izjavil.
K sreči ni pozabil na metlo. Imel je na žalost Komet 260. Žalostno ga je pogledal. Že od nekdaj je ljubil letenje. Ko je bil na metli se je počutil svobodnega kakor ptica. Ko je videl Lillith leti po zraku se je odločil da po poletel tudi on.

"Je že v redu, gospod Malfoy, gospod Dedalus." je Elysse ošinila oba učenca, ki sta zamudila k uri. Prav počasi, a vendar vztrajno so se nabirali v razredu... Pomislila je, da bi lahko začeli, a odločila se je, da zamudnikom podari še nekaj trenutkov.
Na igrišču je bilo osem učencev, počasi, a pridno in vztrajno so se nabirali. Svoj pogled je zapičila v elegantno in nekoliko preveč vzvišeno Spolzgadovko, ki ji je pri letenju šlo bolj ali manj izvrstno. S pogledom je sledila tudi prišlekoma na metli, ki sta se ji zdela precej dobra. Lucius je očitno spadal v tisto skupino Spolzgadovcev, ki jih ni marala niti takrat, ko je sama hodila v šolo, Diggla pa ni morla prehitro oceniti. Zdel se ji je kar prijeten učenec – pravzaprav so se ji takšni zdeli vsi, a predvidevala je, da bo z vzvišenima Spolzgadovcema, Luciusom in Lilith morda imela težave – nista bila ravno njen ideal, ona pa najbrž ni bila njun.

Malfoy se je posmehljivo nasmehnila in si mislil: 'Saj! Pripor bi mi lahko dala, pa je predobra duša."
Zajahal je metlo in poletel do Spolzgadovke, ki jo je prej opazoval.
"Tebe pa še nisem videl," je rekel, kakor da bi se njemu morali vsi pokazati, ko pridejo v šolo. "In prevej dobro letiš," je mimogrede navrgel.
"Lucius Malfoy," se je predstavil vzvišeno, saj je vedel, da je njegov priimek zelo poznan. "Ti pa si.."
Čakal je na odgovor in naredila en krog okoli Spolzgadovke. Zdelo se mu je, da bi lahko postala znana Quidditch igralka.

Ošinil je profesorico. Zdelo se mu je da vsakega ocenjuje po domovih. Pripravil se je za vzlet. Sedel je na svoj ljubi komet, ter se odrinel od mokre, mehke trave. Takoj se je dvignil par metrov nad igriščem.
Poletel je v zrak. Spet se je počutil svobodno. Svobodno kakor ptica. Ljubil je letenje. Ko je bil majhen si je celo želel da bi mu zrasla krila. Seveda ni vedel uroka zato, je bil zelo razočaran nad čarovnijami. Spomnil se je svojega prvega poleta z metlo, ko je treščil v stolp in padel z petnajstih metrov. Seveda so ga odpeljali v Munga. Poletel je v zrak. Bil je zelo visoko. Ni videl tal, saj so mu pogled zatirali sneženo beli oblaki. V zraku je bilo hladno. Posebej na takšni višin. Spustil se je na tla. Z vso hitrostjo je drvel proti tlem. V obraz mu je pihal hladen, oster veter. Spuščal se je, tako hitro kakor sokol za pleno. Že je bilo videti da bo treščil ob mokra tla, se je dvignil. Poletel je mimo stolpa. Trdno se je prijel metle. Petnajst metrov v zraku se je obrnil na hrbet. Neslo ga je nazaj, on pa se je še vedno trdo držal. Skočil je z metle, ter se je držal z desnico. Metla se je nežno spuščala, čutil je nežen vetrič.

Za seboj za opazila postavo, ki se ji je tiho približala in se obrnila, ko je zaslišala neznan glas. Svoj ledeno hladen pogled je uperila v osebka, ki jo je drznil motiti in ravno ko mu je hotela nekaj zabevskati je opazila Spolzgadovski plašč in se brzdala. "Lillith. Lillith Amorphis." se je bondovsko predstavila."Najbrž me zato ne poznaš, ker sem nova tukaj" je brezizrazno dojala, kotički njenih ustnic pa so se ukrivile v izzivalen, skoraj provokativen nasmešek. Prislihnila je melodičnem tonu glasu in hladneje, skoraj svareče, polglasno siknila "Ne laskaj!"
Premerila ga je od glave do pet in v polkrogu počasi leteti okoli njega in pustila hladnim sunkom vetra, da so mršili njene lase, z drznim pogledom pa prebadala neznanca. Ustavila se je ob njegovem boku, njene kačje zelene oči pa so se zaiskrile "Glede na to, kakšne poglede ti namenjajo ostali predvidevam, da si na Bradavičarki že starešina." Pogled ji je znova ušel k grozečim oblakom nad njo, kjer je vladal močan veter. Zdrznila se je in zamenjala temo "Kaj praviš, da greva malo višje." je odvrnila, s kotičkom očesa pa spremljala Profesorico, saj ni bila ravno prepričana ali je to dovoljeno. Zase je bila prepričana, da bo znala metlo kontrolirati tudi ob močnem vetru, za sogovorca pa ni bila prepričana...ne še.
Še preden bi ji lahko odgovoril se je pognala višje, njena postava je zarezala skozi vendo redkejši zrak, šla je dokaj hitro, a od sebe ni dala vsega. Nikdar ni. Ni želela pokazati svojih adutov, saj bi bila cena zato lahko prevelika. Oboževala je hladen veter, ki se je zažiral v njeno telo, Quidditch igrišče pa je bilo iz višine videti miniaturno. Pričakovala je, da se ji bo Lucius pridružil, a ob Spolzgadovski nepredvidljivosti ni nikdar vedela. Želela ga je še vprašati, če je v Quidditch ekipi, vendar je bilo brez smisla dreti se za njim, ki je bil daleč pod njo.