Oddelek za šolarje

Hannah je stopila v knjižnico. Opazila je da tam ni nobenega učenca. Torbo je odložila na eno izmed miz in se sprehodila med policami. Glede na to, da gledam po rastlinah, bo knjiga o njih najbrš na delu, kjer so rastline, je mislila Hannah. Sprehodila se je med policami in se ustavila pred črko J. ,''''Južnoameriške vodne rastline, Južnoameriške vodne rastline...'' si je ponavljala in pogledala vsako knjigo. Ker ni našla nič, je bila jezna. ''Še pod črko V grem pogledat,'' si je dejala in odšla na drugo stran police. S pogledom je na hitro ošinila knjige in takoj je opazila, da tukaj pa mogoče bo nekaj. ''Vodne rastline Avstralije, Vodne rastline Azije, Vodne rastline Kitajske...'' si je mrmrala medtem ko je brala naslove knjig. ''Aha, tukaj je,'' si je dejala inknjigo vzela s police in se usedla na stol in začela prebirati.
Ko je dobila vse potrebne podatke za esej, je knjigo pospravila in odšla...

Sean, ki se je kot majhen otrok zanimal za knjige, je prikorakal v knjižnico na oddelek za šolarje. Namreč iskal je knjigo o urokih za šesti letnik, da bi si jo potrobneje ogledal. Ta knjiga ni bila na spisku za šesti letnik, bila je pač v knjižnici, da bi si jo lahko vsak pogledal. Iskal je po vseh policah, kjer je pisalo Uroki ali pa zareki. Na koncu omar s policami je opazil debelo knjigo, na kateri je ob strani pisalo Uroki, zareki in kletve za višjo stopnjo od navadne!
" Ta bo taprava! Accio kniga!" je dejal in palico pokazal na knjigo, ki je stala na visoki polici. Knjiga se je nato dvignila in močno priletela Seanu v naročje. Hitrost je bila močna zato je Seana malo sunilo in zapolelo v prsnem košu. " Au, nisi mogla malo počasneje!" je dejal in jo odnesel na mizo. Poleg knjige je spustil še kos rjavo-oranžnega pergamentnega papirja.
" Pero je tukaj, črnilo tudi." je dejal in si privlekel pero ter črnilo, katere si je lahko izposodil tukaj. Previdno je odprl knjigo, da ne bi bilo kakršnih pasti ali kaj podobnega. Po temeljitem pregledu dane knjiga jo počasi odpre in zače brati dolgo kazalo. Opazil je mnoge naslove, ki jih pa sploh ni poznal in mnoge uroke, ki v življenju ni slišal za njih.
" Ta knjiga je preveč zame! Poiskal bom za peti letnik uroke, ki so bolj zahtevni in se jih bom naučil!" je dejal in dvignil knjigo.
" Wingardium Leviosa!" je dejal in knjiga se je bržkone vstala. S palico jo je premaknil do njenega mesto in jo nato porinil notri. Z očmi je še enkrat preletel polico na kateri je bila knjiga za šesti lenik, tam je ni bilo.
" Accio uroki, zareki in kletve za peti letnik!" je dejal in čakal, da mu kaj prileti. Naenkrat pa mu je nekaj priletelo v glavo, tako močno, da ga je odbilo naprej.
" Aargh, tukaj si!" je dejal in jo v bolečinah prijel. " To pa dajmo! Gotovo bom kaj izvedel!" je dejal in jo poveznil na mizo. " Razkrij svoje skrivnosti!" je dejal in s palico zamahnil proti knjgi. Na začetku se je zasvetila nato postala iste barve kot na začetku. Odprl je platnico in poiskal po kazalu. To mu je že bilo malo bolj poznano. Uroki za premike, uroki spravljanje je pisalo v kazalu. On je iskal uroke za dvobojevanje in nato jih je tudi našel, čeprav dve strani dolgo.
" Zakaj je tega le dve strani in ostalega po deset!" je dejal in se začudil. Poiskal je stran na kateri je bilo to in jo odprl. Bilo je na strani 365, na koncu. Na veliko je pisal urok Incareus in Protego, ki ju je že poznal. Kako narediti urok močnejši je pisalo še tam in Sean, se je prijel brati dano besedilo, Bral ga je nekaj minut nato dejal. " U koliko je že ura, moram iti spat." je dejal in knjigo spravil na polico. Pobral je svoje zapiske in odhitel.

Avis je le s težavo doprla velika težka vrata, ki sovodila v knjižnico. Svojo šolsko torbo je vrgla poleg stola in se usedla za mizo na kateri je bil kup knjig.
"Zakaj ljudje ne pospravljajo za sabo?"se je polglasno vprašala, potem pa zgrabila knjigo na vrhu kupa in jo doprla ne da bi pogledala naslov. pogled se nji je ustavil na nenavadnih črkah, ki pa so ji bile znane "Sanskrt...torej indijska književnost..." lotila se je branja in ugotovila, da je pred njo odprtaredka kopija knjigr o Indijskih napojih.

Čez nekaj minut se je začela dolgočasiti ter se je začela igrati s pramenom svojih las

Odrinila je velika, lesena in posledično tudi težka lesena vrata, ki so tiho zaškripala. Nekaj učencev je radovedno dvignilo pogled, toda ni se menila za njih. Noge so jo kar same odnesle proti oddelku za šolarje. Počasi je hodila med policami, z prstopm drsela po platnicah, naslovih knjig.
Vstavila se je šele pri koncu polic. Njeno pozornost je pritegnila velika, zelena knjiga, ki je bila oblečena v zeleno usnje. Nekaj trenutkov jo je z zanimanjem vprašala, bilo je očitno, da je bila že stara, ampak v knjižnjici je bila na novo. Poizkušala jo je potegniti iz police, ampak je poleg nje, zaradi pretirane natlačenosti, na tla zletela knjiga, ki pa se je zaradi starosti in krhkosti podrla. Ob poku, ki je odmeval skozi knjićnjico je nekaj učencev dvignilo pogled ter se namrščeno zazrla v Karon. Toda ni se ozirala nanje. Knjigo, ki si je nameravala pogledati je položila nazaj na polico, nato pa se je sklonila, da b pobrala liste, ki so bili razmetani po tleh.

[Waa.. sry ker si mogla mal čakati.. Ampak zadnje čase sem nekoliko lena glede pisanja, pa tudi nimam preveč časa.. Ja, ja, vem.. izgovori.. ]

Zaslišala je korake, ki so se ji nekoliko nevarno, vedno hitreje približevali. Toda ni dvignila pogleda. Še vedno je zrla v tla in skupaj zlagala že nekoliko pomečkane, skrhane liste. Nekaj listov je vmes skrbno prebrala, čeprav ji tega pravzaprav niti ne bi bilo treba, niti je ni zanimalo.
Šele ob predstavitvi dekleta je počasi dvignila pogled in se z priprtimi očmi zazrla v dekle. Trenutno ji družba ni prijala najbolje, želela je že nekaj hudobnega pripomniti. Zajela je zrak, da bi začela ko jo je zmotil majhen znakec na dekletovem plašču. Še ena Spolzgadovka, je pomislila temnolaska, čez obraz pa ji je šinil droben, komaj viden nasmešek. Ponavadi se z svojimi sodomovanci ni prepirala in tudi tokrat se ni imela namena. "Karon." je kratko, hadno odgovorila in se z široko razprtimi očmi zazrla v dekletove. Sama se ni predstavljala tako na dolgo. Dovolj je imela, da je vedela njeno ime, več je ne sme zanimati.

Gledala je dekle, ki je še vedno čepelo na tleh in v rokah še vedno držala knjižico. Njen oster pogled je opazil oster nasmešek, ki je kakor senca hušknil čez dekletov obraz; tudi sama se je pri sebi mračno nasmehnila, na njenem obrazu pa ni bilo zaznati sprememb.
''Me veseli. Kateri letnik si''' je vprašala, ton njenega glasu pa se še vedno ni spremenil. Pogled je odmaknila z njenih oči in se ostro zazrla v prvošolčka, ki je vsem prisotnim ponosno razkazoval škrlaten znak na prsih. Ko ga je ošinila, je nekoliko zlezel sam vase in se zazrl vanjo. Nekaj časa si ga je ogledovala z gnusom na obrazu, nato pa z glasom, ki je nakazoval na to, kakšno čast mu je naklonila, ko je spregovorila z njim, preteče siknila ''Kaj zijaš? Poberise se, če nočeš posledic...'' še en pogled in prvošolček je izginil. Nekoliko nejevoljno, ker se je morala tako ponižati, da je spregovorila s smrkavcem, se je spet ozrla h Karon. ''Kje je tukaj kuhinja? občutek imam, da ne bom pogosto v Veliki dvorani...'' pri tem je špomignila na gručo, ki je stala v bližini in se glasno pomenkovala.

Presneto. Zakaj vse zanima kateri letnik ljudje obiskujemo? je nejevolno pomslila Karon. Zazrla se je v sogovornico, nato pa komaj slišno zamrmrala: "5." Sledila je dekletovem pogledu in se nato tudi sama zazrla v prvošolčka, ki se je znašel poleg njiju. Priprtih oči je zrla vanj, toda rekla ni nobene. Sama se ne bo spuščala tako nizko. Kar naj Niccolette opravi znjim, če ima voljo.
"Kuhinja? Presneto, če si 6 letnik predvidevam, da nisi prvič na Bradavičarki," je sitno odvrnila in se šele nato počasi vzravnala. Knjigo je položila nazaj na njeno prejšne mesto. "Ampak, ker sem danes nekam dobre volje.." je zdolgočaseno začela, "te z veseljem popeljem do kuhinje, Velike dvorane, kamorkoli pač želiš in ti jo razkažem." Pričakajoče se je zazrla v dekletove temne oči. Tudi sama je mogla priznati, da jo v želodcu zaradi lakote že rahlo zvija. Če bo v usta ponesla kaj hrane ne bo tako zelo škodilo.

Remus se je sprehodil med policami, ki so bile polne knjig. Pri eni izmed njih se je ustavil, in s pogledom iskal neko knjigo. Počasi si je ogledoval naslove in nobena izmed knjig ni bila prava. Pomaknil se je na drugo stran in začel iskati še tam. Tokrat je šel z prstom od ene do druge knjige in končno jo je našel. Bila je med dvema debelima in velikima knjigama, vsa zaprašena in komaj vidna v slabi svetlobi, ki je vladala v knjižnici. Nebi je opazil, če je nebi namenoma iskal. Vedel je, da je prav zaradi tega ni našel še nihče. Previdno jo je potegnil na plano in pihnil proti njej. Prah se je dvignil iz nje in pod plastjo prahu se je prikazal velik naslov Knjiga za dvobojevalce. Velik nasmeh se mu je narisal na obrazu saj je v iskanju te knjige preživel kar tri leta svojega šolanja.
Zanjo je prvič slišal od svojega očeta, ki se je pogovarjal z enim izmed svojih redkih prijateljev. Staremu Malfoju je povedal o zelo stari knjigi, ki jo je napisal sam Godric Gryfondom. V njen je bilo nekaj zelo močnih obrambnih urokov in zanimivi izseki iz Godricovega življenja. A knjiga je veljala za izgubljeno in Remus je zadnje tri leta namenil iskanju te knjige. Čeprav ni bil prepričan niti o tem, če sploh obstaja, je kljub temu veliko časa preživel v iskanju te knjige. Nekega dne pa je odkril nenavaden skrivni prostor. Nahajal se je na enem izmed hodnikov v sedmem nadstropju, kjer je bil včasih tudi Godricov kabinet, ko je ta še prebival na šoli. Remus je na nenavadno skrivališče naletel po nesreči, saj je ravno bežal pred hišnikom, ko se je zaletel v steno in... padel skoznjo. V njej je našel knjigo in še nekaj stvari o mali sobici v kateri se je knjiga nahajala. Zanjo ni povedal niti svojim najboljšim prijateljem. Knjigo pa je tedaj vzel s sabo in ko je hodil proti Gryfondomovski dnevni sobi ga je napadel nek Spolzgadovec. Knjigo je zadel neznan urok in jo spremenil. V njej so bile vse črke pomešaen in zapisane v neki drugi pisavi. Remusu je do sedaj še ni uspelo prevesti in popraviti in nekega dne, ko bi jo v roke skoraj dobil eden izmed profesorjev jo je skril med knjige v knjižnici. A na žalost je pozabil kam jo je shranil in sedaj jo je našel.
Skril jo je pod plašč in se odpravil proti Gryfondomovskemu stolpu. Bližajoči se dvobojevalski krožek je bil prava stvar da Remus pride na plano z novimi uroki.

Avis se je malodane po stopnicah privlekla v knjižnico. Tprbo je imela polno knjig. Zmetala jih je na pult pred knjižničarko, ki jih je z urokom poslala nazaj na police. Natos e je malce sprehodila med policami. Večino knjig je že prebrala, tako, da so ji oči uhajale na prepovedani oddelek.
mapak ne sedaj. mogoče se vrne ponoči. iz žepa je potegnila knjižico, veliko za vžigaličino škatlico ter jo z zamahom palice povečala v normalno bukvo, ki jih je bilo v knjižnici polno.
sedla je za oddaljeno mizo, da je neb nihče motil. potrebovala mir pred radovedneži, saje je bila knjiga ena izmed tistih, katere si je nabrala ob zadnjem obisku prepovedanega oddelka.
zatopila se je v poglavje o nevarnih čarobnh napojih.
imela je občutek, da se ji nekdo približuje.
dvignila je pogled iznad knjige...

Kot ponavadi, ko ni imela za početi nič pametnega, se je Niccole tudi tokrat odvlekla v knjižnjico. Med visokimi policami natlačenimi s knjigami se je marsikdaj pozabavala z prvošolčki, predvsem, če so bili iz Gryfondoma. Ti so bili ponavadi ponosni sami nase, saj naj bi jih klobuk v rdeči dom razvrstil zaradi njihovega poguma. Pha. Prej napuha kot poguma. Prav v užitek ji je bilo, ko jih je gledala, kako se jim je samovšečni nasmešek izbrisal z obraza in ostalo je le še ponižanje, ki mu je prisostoval tudi strah. Ob teh mislih se ji je na ubrazu zarisal nasmešek, ki ni napovedoval nič dobrega. Bila je ravno pravšnje volje, da bi jo nekomu zagodla. In to bi, brez da bi ji kdo posebaj naročil, takoj naredila.
Vstopila je skozi obokan vhod in se počasi razgledala po prostoru. Kot ponavadi je bilo tukaj le nekaj učencev, pa še ti so sedaj v gručah odhajali. Sama se je napotila globje med police in kmalu prišla do dokaj skrite mizice, ki je varovala pred nepovablenimi pogledi. Tam je zagledala temnolaso postavo, ki bijo težko zamenjala s kom drugim. Približala se ji je in tudi sama sedla za stol. ''Kaj bereš?'' je vprašala in z očmi poblisnila prosti knjigi, ki jo je Spolzgadovka držala v roki.

Avis je knjigo hitro zaprla z glasnim tleskom. nezauplivo se je zazrla v sošolko ter jo premerila od glave do pet. nato je počasi dejala:
"Samo napoje preučujem. Recimo, da je moje zanimanje za ta predmet večje kot pa je obseg v šolskem ssitemu. Mar nebi smela nadgraditi svojega znanja?" dvigila je oči ter poskušala izgledati čimbolj nedolžno. NI ji najbolje uspelo, zato si je nadela nedoločjiv izraz na obrazu ter poskušala knjigo po hitrem postopku spraviti v torbo.

Nekoliko se je zdrznila ob nenadnem tlesku, ki ga je povzročila knjiga, vendar ji je ob tem vseeno uspelo prebrati naslov. ''Ne rabiš je skrivati.'' pomignila je na knjigo, nato pa se zopet zzrla v sošolko in njen, dokaj ponesrečen 'nedolžen' pogled. ''Tudi sama sem jo prebrala.'' Z oćmi je nato šinila po policah, nazadnje pa se je s pogledom ustavil pri reži med dvema policama. Najprej je uzrla šop las, nato pa je pogled spustila nižje in z njim zobjela malčka, ki se mu je na prsih svetlikal Phipuffovski grb z jazbecom na rumeni podlagi. njen pogled je v trnutko zamrznil in se zapičil v temnolasca. Že tako je bil ves preplašen, ko pa je zagledal še grb na njenem plašču jo ju ucvrl, kolikor hitro je mogel.
Obrnila se je nazaj k mizi in pogled preusmerila nazaj na sošolko. ''Zate nevem, meni pa je pošteno dolgčas. Že lep čas se ni zgodilo nič zanimivega...'' Poged ji je nato zdrsnil proti prepovedanemu oddelku, nato pa je pogledala skozi okno.

najprej se je rahlo presenečeno zazrla v sošolko. na obrazu se trenutek za tem narisal zloben neasmešek
"Nič zanimivega kaj?" je dodala preprosto, kot, da bi se pogovarjali o vremenu
"verjemi, dovolj zanimivega se dogaja. .. za izbrane sveda." lenobno se je pretegnila na stolu. ter se zamišljeno poraskala po glavi, nato pa zdolgočaseno dodala.
"Veš kaj, povem ti, če mi pomagaš pri napoju. Mora biti protistrup za zelo močne strupe. če bezoar ne pomaga..." knjigo je odprla na kazalu ter ga površno preletela z zelenim očesom.
"tale knjiga je dosti neuporabna za take reči. treba bi bilo spet obiskati oddelek" z glavo je nakazala smer proti prepovedanemu oddelku "ampak ponoči. Mislim, da to zate nebi bil prav velik problem." na koncu je dodala svoj zvit nasmešek, ter prekrižala roke na prsih. narahlo se je zibala na stolu ter čakala odgovor sošolke.

Njene ustnice so ob Avisinih besedah rahlo trznile, drugače pa je njen izraz ostal nespremenjen. Redke so bile priložnosti, ko je pokazala svoja čustva, pa še takrat veččinoma ne povsem odkrito.
''Napoji, kaj?'' je dejala in se zamišljeno pogladila po ozki bradi. Ob tem se je zazrla skozi okno in 'brskala' po podatkih, ki si jih je zapomnila o napojih. In teh ni bilo ravno malo. Še posebaj uporabni so bili tisti iz njene prejšnje šole, saj je imelo tam zvarkarstvo večji povdarek na strupih. ''Mislim, da bi šlo.'' nato je ošinila knjigo in pokimala na sošolkine besede. ''Ja, na oddelku se najde predcej več. Še posebaj, če veš kje iskati.'' njen zadnji stavek je zvenel dokaj pomenljivo. Večino noči od kar je prišla na Bradavičarko je preživela z raziskovanjem. In največ časa je posvetila prav knjižnjici, ki jo je sedaj poznala bolje od marskoga.
''Torej, kdaj? Danes ponoči, ob polnoči?'' vprašujoč pogled je seval iz njenih oči, medtem, ko je nadaljevala. ''Takrat je namreč hišnik na drugi strani gradu, pri učilnicah.''

avis se je resno prikimala. "to je torej opravljeno." nagnila se je naprej proti Nicolette ter roke samozavestno naslonila na rob mize. Pomenljivo se je zazrla sošolki v oči ter šepnila
"Gospodična Parkinson, koliko ti pomeni Ugled slava. Koliko bi žrtvovala za maščevanje? " oči je rahlo pripral
Kaj pa zvestoba, predanost, varovanje skrivnosti?" na obrazu se ji je zaigral zloben nasmešek
"povej, Parkinsonova, kako daleč bi šla.. za oblast?" nato se je spet naslonila na stol ter opazovala svoje kratke pogrizene nohte na desni roki.

Tudi sama se je nagnila naprej in se zazrla naravnost v črnolaskine oči. Ko je spregovorila, tudi njen glas ni bil nič več kot šepet, ki je bil ravno dovolj glasen, da jo je Avis lahko slišala.
''Verjemi, Quaglio, za to bi bila pripravljena storiti veliko več kot marsikdo drug. Za to bi dala vse.'' Pogleda obeh deklet sta se še nekaj časa stikala, nato pa se je Avis odmaknila. Tudi Niccolle se je naslonila nazaj, vendar pogleda še vedno ni odmaknila. Motrila je SPolzgadovko, ki je sedela slab meter stran od nje in opazovala svoje nohte.
'....Kam vodi vse skupaj?....' se je v mislih sprašvala, vendar ne iz strahu ali česa podobno ponižujočega. Ne. Vprašnja, ki so se ji porajala v glavi, so bila plod njene radovednosti.

Avis je spet prikimala.
"Dobro." je rekla in niti ni poskušala skriti zadovoljstva v svojem glasu. neglo je vstala, z zamahom palice pospravla knjige v torbo. pograbila jo je za ročaj ter še enkrat premerila sošolko.
"Torej se vidimo zvečer. " je rekla, se obrnila ter z naglimi koraki zapustila knjižnico. palico je pospravila nazaj v rokav. Parkinsonova bi bila lahko prava. Mojster b vsekakor dobre volje. si je mislila, medtem ko je odrinila težka vrata knjižnice ter izginla na temačen hodnik.

(pol lahko kr začneš pisat kao da je že polnoč )

Tudi sama je vstala in opazovala Avis pri pospravljanju knjig. Pokimala je na njene besede, nato pa se zasukala na peti in se podala med police. Sposodila si je nekaj običajnih šolskih knjig, saj je bila knjižnjičarka zadnje čase vedno bolj sumničava. Ko je je starka za pultom vpisala knjige jih je zložila na kup in se odpravila v dom. Do polnoči je bilo namreč še dosti časa, ki ga ni nameravala posvetiti lenarjenju.

Arlette je s težavo najdla knjižnico, šola se ji je zdela tako velika in stopnišče se je kar naprej spreminjalo. Končno je prišla do velikih lesenih vrat. Upam, da je to knjižnica... si je mislila. Z vso močjo je odprla težka vrata. "Končno!" Si je veselo dejala.
Knjižnica je bila ogromna in lepo urejena, v njej pa je vladala tišina. Slišal se je vsak Arlettin korak. Vljudno je stopila do knjižničarke in jo pozdravila, nato pa se hitro izgubila med knjižnimi policami. V mislih ni imela posebne knjige, vendar je želela nekaj zabavnega. Arlette je bila pri izbiri knjig vedno zelo izbirčna in v knjižnici je lahko čepela po ure in ure, dokler ni našla nekaj kar ji odgovarja.
Prišla je do oddelka OPMS in začela pregledovati hrbtenice knjig. Sprva ji je v oči padel velik krvav naslov na obrabljenih črnih platnicah: Vampirji čeprav je prebrala že ogromno knjig o vampirjih in je znala vse o njih napamet, se ji je ta knjiga zdela zanimiva. Bila je kar visoko in sama je ni mogla dosežti. Palico je namerila v knjigo in dejala :"Perlatium lebdiosa!" Knjiga je poletela in pristala naravnost v njeno naročje. Pospravila je palico in zamišljeno odšla dalje. seveda ji ena knjiga ni bila dovolj. Vedela je, da ji bo zvečer dolgčas v sobi, saj še nobenega ne pozna in z nečem se je morala pozabavati. Na vrsti je bil oddelek Nega čarobnih živali in pošasti. Arlette je imela živali zelo rada, še posebej samoroge. Želela si je sposoditi knjigo z naslovom Nega samorogov, a doma je imela takšnih knjig dovolj. Želela je nekaj novega. Nato je naletela na kup zelenih knjig o zmajih. Za zmaje se ni nikoli zanimala, vendar zdaj ni imela boljšega dela. Boljše je proučila naslove in se odločila za srednje debelo knjigo z naslovom : Zmaj mrazar oz. Ledeni zmaj. Knjiga je bila nižje in Arlette jo je z lahkoto dosegla, zato ni bilo potrebno uporabiti palico. "To bo to." Si je zadovoljno dejala in odšla proti veliki mizi. Nežno je položila knjige na mizo in se usedla na stol, ter počasi začela listati knjigo o vampirjih, bila je tako zatopljena vanjo, da je še največji hrup ne bi mogel zmotiti.