Učilnica napojev [5. in 6. letniki]

Alex je ošinila Spolzgadovko. Očitno je prav uživala, ko se je lahko do nje obnašala vzvišeno, zaradi česar se je na Alexinem obrazu prikazal še bolj nejevoljen izraz. Toda ne - ne bo ji dala takega veselja, da bi ji pokazala, da ji gre delo z njo na živce. Smehljala se ji bo, vse bo naredila točno tako, kot bi morala in morda, samo morda, ji bo tale psica dala mir s tako vzvišenim tonom v glasu.
Segla je po naslednjih sestavinah, jih točno dovolj vmešala po točno določenem postopku, ob čemer ji je uspelo, da je samo enkrat pogledala proti Spolzgadovki. Vse v njej je vrelo, kakor je vrelo tudi v kotlu, ko je dodala tri prelomljene zmajeve luske. Napoj je spremenil barvo v nežno modro in Alex je poškilila k knjigi, v kateri je pisalo, da je bilo ravno to potrebno. Zadovoljno se je nasmehnila - saj ne, da je šlo za velik dosežek, toda ko jo je živcirala navzočnost Spolzgadovke in ko pri Napojih tako ali tako ni blestela, jo je pravilno opravljen potek - vsaj do zdaj - razveselil.
Odmaknila se je, da je imelo dekle zdaj čas, da napoj nadaljuje.

Ko je Nisrine slišala prihod novega učenca, se je hitro zasukala. Danes je bila naravnost morilske volje, in zamuda še enega dijaka je ni ravno najbolj razveselila. Odkorakala je naravnost do zamudnika. "Vsako uro ne mislim prenašati zamud," je zlobno rekla in usta so se ji prevesila v nasmeh. "Mislim, da si si pravkar zaslužil pripor, Dedalus." Takoj se je počutila bolje in pustila Diggla in Lucciane, ki je zraven njega pripravljala sestavine za napoj, za seboj.

Neslišno se je priplazila za hrbet Tari in Remusu ter pokukala v njujn napoj. Ta je na njeno začudenje kazal vse znake pravilnosti. "Tara, vedela sem, da si bolj sposobna za varjenje napojev od drugih ljudi, vendar si nisem mislila, da bosta oba skupaj zvarila normalno delujoč napoj," je hladno rekla. Napoj je rahlo brbotal in za trenutek se je Nisrine zamišljeno zazrla vanj. Trenutek kasneje se je obrnila proti Tari in z mehkim glasom zažvrgolela: "Torej, napoj je zvarjen, preden greš, pa bi od tebe vseeno rada videla domačo nalogo." Pri tem je mrko ošvignila Lupina, ki, kot ji je povedal na začetku ure, ni utegnil narediti naloge, vendar je imel dober razlog.

Bilo je tako, kakor je sklepal. Bila je še ena izmed mnogih tistih gryfondomk, ki so imele jezik daljši kot bi lahko imele koleščkov v glavi. Z veseljem bi ji zaprl usta, je pomislil, a bilo je preveč ljudi naokoli, da bi to naredil s urokom. Občutek je imel, da bo ta ura dolga, predolga...
"Oh ne skrbi gryfondomka, zate imam pripravljenih še ogromno lepih besed. Toda ne skrbi, se bom potrudil, da ne bom bil preveč grob, saj si ne želim, da se tvoja uboga nedolžna dušica ustlaši, kajne?" se je po otroško norčeval iz nje. Vedel je kako s primerki, kakršna je ona. Strogost včasih ni zalegla, zato se je moral spustiti na njen nivo.
Bah, še enega sovražnika si bom nakopal, a naj se postavi v vrsto, zelo dolgo vrsto...
"Da in ti veš kaj je ljubezen. Grem stavit svojo roko, da si blatnica, ki so jo bunkeljski starši razvajali in ji nudili vso svojo ljubezen." Ker je ona igrala grobo igro, je tudi sam popustil, že tako zrabljene zavore in pritisnil na mesto bolečine. V življenju res nikoli občutil prave ljubezni, le kaj je ljubezen, se je mnogokrat spraševal. Postal je še bolj nejevoljen, ko se je spomnil preteklosti." In s takimi kot si ti nažalost ne najdem skupnega jezika, saj smo si na različnih inteligenčnih nivoijh," je postal še bolj grob. Čutil je kako jeza vre v njemu in postajal je še bolj grob.
"Da pa veš kako narediti napoj, pa močno dvomim, sicer naju ne bi dala skupaj," je še posmehovalno dodal.
Poslušal se je pomiriti, da se ne bi izdal, da ga je razburila.
"In da bo Gryfondom premagal Spolzgad? Vedno sem vedel, da je pri gryfondomcih poleg mnogih slabih lastnosti prisoten tudi optimizem, toda nisem vedel, da je že tako hudo. In ne skrbi, sam bom že preživel popoldne v kabinetu s svojimi misli, edino kar bi mi verjetno najdelalo bi bil tvoj dolgi jezik, a tudi za to se da poskrbeti." Kotički ustnic so se privzdvignili in bilo je prvič med to uro, da je pokazal kakršnakoli čustva.
Še vedno je bil slabe volje, četudi se je ta že počasi ohlajevala. Sprijaznil se je, da ji ne bo mogel ničesar dopovedati v trdo betico, zato se je odločil, da se ji bo prilagodil. Odkorakal je do omare s sestavinami in vzel, kar je potreboval.
Ko je končno prišel njegov čas je bil napoj še solidne barve, zato je imel še upanje, da mu uspe...jima uspe. Dodajal je sestavine v pravem vrstnem redu, nato je napoj zmešal v smeri urinega kazalca. Dodal je še ključno sestavino in napoj se je obarval v krvavo rdeče. V epruveto je nalil vzorec in ga postavil na mizo.
Le kako bi ga sedaj preizkusil. Mogoče bi gryfondomko zastrupil, nato pa preizkusil če protistrup deluje. A potem upam, da sem kaj pozabil..., so se zlobne misli podile po glavi.
"Bah, pa sva končala", so bile edine besede, ki so prišle iz ust. Za trenutek je pomislil, da bi jo pohvalil ali pa zahvalil, toda misel je zatrl tako hitro, kakor je nanjo pomislil. Usedel se je nazaj na stol in mirno čakal na profesorico...

Sama je sedaj nestrpno čakala profesorico, da se končno izjasni glede njunega napoja in nato, ko je končno prišla bližje s tistim strahospoštovanjem pripetim z njo, je Taro stisnilo v želodcu in pomislila je, kaj če sva naredila kaj narobe.
Toda kaj kmalu pa se ji je nasmeh razlezel čez cel obraz. Pričakovala je, da bo pohvalila tudi Remusa poleg nje, toda očitno tega trenutka ni dočakala. Z dokaj neumnim in presenečenim izrazom je zijala v njo, ko je ta že odhajala proč. Nato je le zmajala z glavo.
Obrnila se je proti Remusu in se mu široko nasmehnila očitno vesela nad njunim dosežkom:" Torej, meni se zdi odlično pripravljen napoj ne samo normalno delujoč. Dobra ekipa sva, bi rekla. Jaz z nerodnostjo vse zmečem po tleh, ti pa to rešuješ." Pomežiknila mu je nato pa se spomnila na nalogo. Pobrskala je po torbi in na plano privlekla popisan pergament. Odkorakala je do katedra in ga položila na mizo.
Ko je prišla nazaj se je zopet nasmehnila in zdelo se ji je, da mora vsaj ona reči kakšno besedo, če ga je že profesorica lepo uničujoče ignorirala:" Veš, brez tebe mi ne bi uspelo. Saj veš, moj napoj bi bil razlit po tleh." Pogledala ga je v oči ter dodala." No, najbolje da grem. Boš ti še tu ali..." Medlo se je nasmehnila nato pa se začela pomikati proti vratom.

Remus je poslušal profesorico in nasmeh se mu je še vedno igral na obrazu. Če misli da me bo njeno zbadanje prizadelo se moti je pomislil ob njenih besedah. Pomežiknil je Tari, ki si je prislužila pohvalo in rekel "Res si izvrstna varlika napojev." Ob njenih pohvlnih besedah pa se je še bolj nasmehnil "Ja tudi jaz mislim da sva odlična ekipa in mislim da bi sama tudi pripravila odličen napoj. Verjetno še boljši." Kljub temu da profesorica ni bila ravno prijazna je bil Remus vseeno navdušen nad uro. Napoji so mu postajali vse bolj všeč saj so se kazali za vedno bolj koristne. Nato pa se jje za trtenutek ozrl proti Snapeu. Očitno ni bil preveč vesel da je skupaj z Gryfondomovko. Sreča da ni Jamesa in Siriusa je pomislil Ker bi sedaj ztagotovo doživel kakšno nesrečo.
"Tudi sam se bom odpravil" je rekel ko se je ponovno ozrl proti Tari. Sledil ji je do vrat in izginil skozi njih.

Lucianne je v napoj dodala še zadnje sstavine in ga počasi pomešala, kot je pisalo v navodilih. Napoj je pričel nežno brbotati, kar je pomenilo, da bo skoraj gotov. Sedaj je moral še 3 minute vreti in medtem ga je morala počasi mešati. Upala je, da ji bo uspelo, saj je delala sama.
Pogledala je Diggla, ki mu je profesorica ravnokar dodelila pripor. Skomignila je z rameni, saj se ni imela namena vmešavai v stvari, ki se je niso tikale. Niti ga ni poznla, zato je le tiho sedela in čakala profesorico, da pride do njenega kotla.

Z izzivalnim smehljajem na obrazu je spremljala dekletovo potezo in mimogrede opazila skrbno prikrito jezo v njenih očeh.'Na tak način ne bova končali še do jutri...' je pomislila in bliskovito z najbližje police pograbila nekaj Vylinih las in jih skrbno spustila nad kotlom, v katerem je hrumeče zabrbotalo. Iznad gladine se je spustil dim z zeleno-modrim pridihom, za vsak slučaj pa je poškilila v učbenik, če je tudi Drznvraanovka dodala prave sestavine, sama je bila prepričana, da se ni zmotila, saj ji varjenje napojev ni povzročalo preglavic, četudi ji ni bilo najljubše.
'Današnja ura se bo še vlekla....' Njeni dolgi prsti so segli po manjši škatlici, v kateri so počivali volkodlakovi čekani. Nekaj jih je vzela v razprto dlan in jih ponesla nad kotel. Razklenila je dlan, ostri čekani pa so padli v brbotajočo snov, ki se je počasi, a vztrajno pomirila. "Upam, da se prej nisi zmotila." je zadirčno zasikala proti partnerici, jo prebodla z ledenim pogledom in se nato zopet posvetila napoju. Vanj je vsula nekaj belega prahu. Njena dejanja so bila videti lahkotna, nepremišljena, čeprav je skrbno določala količino sestavin. Odločila se je, da se raje sploh ne bo obremenjevala s svoj partnerico, saj ni mogla delati v skupini z nekom, ki ji že na prvi pogled žre živce, sicer pa je bila prepričana, da tudi Alexandri ne ugaja določitev parov. Prezrla je njeno prisotnost in sama zase umešala sestavina in nekajkrat brozgo pomešala, sama pri sebi pa komaj čakala na konec ure.

Ob njegovem odzivu na njene besede, se ji je na obrazu narisal velik nasmešek.
Pridno ga je poslušala in ga mirno opazovala, nato pa na veliko zazehala.
»Si že končal?..ja? moram reči, počaščena sem, toliko besed, samo zame? Ah, ne resno, preveč si prijazen, očitno ti je res mar kaj si mislim o tebi, saj si se potrudil in me zasul z besedami, veš sem mislila, da si takšen tip človeka, ki je bolj tiho in veliko več povejo njegova dejanja, kakor on sam….hm…očitno sem se zmotila, mislim, ponavadi jaz veliko govorim, ampak ti…skoraj me že prekašaš, kaj si bom vendar mislila o tebi«, nedolžno se mu je nasmehnila a v očeh se je dalo opaziti, da ni zanjo nič več, kakor igračka, s katero se kratkočasi.
»Veš Snape, sem mislila, da bo današnja ura, neizmerno dolgočasna, ampak, ko vidim, da sedim poleg tako zgovorne osebe, je vse lepše, resnično me zabavaš«.
Ob omembi njene družine mu je požugala s prstom, »No, no Snape, te niso naučili, da ne smeš biti nesramen, veš veliko boljše je biti bunkelj, kakor, da v življenju ne poznaš nič več kot samo sovraštvo, do sebe in do drugih. Verjetno se zbujaš z nočnimi morami, kjer stiskaš svojo blazino upajoč, da bi bila to nekega dne oseba, ki te ima rada in ti zna to pokazati.
Glede napoja, vem zakaj me je profesorica dala v par s teboj, a se mi ne zdi vredno tebi to razlagati, saj veš, ko pa si tako pametnejši. Si pa napoj odlično dokončal, čestitam, ponosna sem nate«.
Pretegnila se je in pogledala po razredu, vsi so bili zaposleni s svojimi napoji ali z domačimi nalogami. Počutila se je boljše, še posebej, ker se je lahko znesla, nad takim izmečkom, kot je sosed poleg, tako je ne bo pekla vest čez nekaj ur, da se je znašala nad napačno osebo.
Ni ji bilo mar, kaj si misli o njej in ni ji bilo mar, kaj si bo mislil o njej po uri napojev.
Profesorice še kar ni bilo, zato se je zopet obrnila proti sosedu, ki je tiho zrl pred sabo.
…ah, bolj zabaven je, ko govori, ko navit….
Ko je hotela iz torbe zvleči ven svojo domačo nalogo, je zagledala knjigo, ki si jo je pred nekaj dnevi sposodila v knjižnici.
…no, ko pa je že tako dolgčas….
Z zanimanjem jo je začela brati, ignorirala je okolico okoli sebe, ko je čez nekaj sekund na knjigo padla senca.
Zagledala se je v profesorico in iz torbe povlekla domačo nalogo…verjetno je zaradi nje tukaj….



(Bljek, bedn post, sam kaj češ, ko je pa čuden dan , Palot če ti tko ne odgovarja lahko spremenim )

Poslušala ga je sprovocirati, toda Snape se ji ni več puščal. Bila je značilna gryfondomka, z dolgim jezikom, ki se jih je trlo v njenemu domu in jih je preziral, hkrati pa do se mu smilile. Ko mu je požugala s prstom in povedala pripombo o družini, se je na lice prikradel nov zloben nasmešek.
"Smešno je edino to, da se lahko na bunklje preveč navežeš in problem je, da oni nimajo nobene zaščite pred magijo in so nemočni, kakor ščurek pod mojim podplatom. In danes se bom gotovo zbujal z nočnimi morami," je nanjo namignil. "In zakaj naju je skupaj dala je popolnoma preprosto, a vidim, da si bolj počasne pameti. Pari morajo biti čimbolj uravnoteženi in glede na to, da sem jaz najboljši pri napojih, moraš ti biti najslabša..."
Na srečo je utihnila in iz torbe prvlekla knjigo. Severusu je zaigralo srce.
Zdolgočaseno je čakal na profesorici, da oceni njegov izdelek.

Dedalus je žalostno pogledal. Ni si mislil da bo zaradi zamude pristal v priporu, in to zaradi zamujanja.
Postal je slabe volje in jezen. Sam pri sebi je ihtel.
Ni si mogel prepovedati, in je dejal:"Kdaj ga bom odslužil".Brez pomiselkov je spet pogledal profesorico. Njegov obraz ni bil več takšen kakor je bil prej, malce žlosten, vendar je postal jezen.
Ko mu je Lucciane prikimala se je končno nasmehnil, vendar je bil ta nasmeh jezen. Pogledal je v kotel. "Ga bom jaz mešal" ji je predlagala. Iz rok ji je vzel kuhavnico. Začel je mešati. Zagledal je učenca iz Spolzgada, zaničljivo ga je pogledal.

Ko ji je Diggle vzel kuhalnico iz rok jo je hitro spet vzela nazaj. ''Dobiš jo, ko boš prebral kako je sploh treba mešati!'' je rekla, ko je videla njegov začuden obraz. SPet je poškilila v učbenik in pomešala enkrat v smeri urinega kazalca in enkrat v nasprotni smeri. Nato je pustila 20 sec. vreti in ponovila mešanje. To je še nekaj časa ponavljala, kot je pisalo v učbeniku. Ozrla se je po učilnici in čakala na profesorico, da bi prišla pogledat njen napoj.

((pritožba!! Zakaj moj nick vsi napišete z dvema c, namesto z dvema N ?!?!)))

Dedalus je Lucianne je radovedno pogledal. Poškilil je v učbenik. Trikrat je prebral vse. "No, sem že prebral" je dejal. In ji iz rok izpulil kuhavnico. Začel je mešati po navodilu. Ko je videl da Lucianne čaka da pride profesorica se je nasmehnil. Poklical jo je.

Nisrine se je leno sprehodila do kotla, za katerem sta, vidno nejevoljni in namrščeni sedeli Alexandra in Lillith. Prišla je do njiju in se zazrla v njujn kotel. Prikimala je. "Dobro narejeno. Lahko gresta, še prej pa naloga," je zavzdihnila. Zopet se je je polotila omotica in želela si je čimprej zaključiti uro in se zlekniti v svoj udoben stol. Pokazala je na svojo mizo, kjer so že ležali pergamenti nalog drugih učencev. Nato se je obrnnila in odkorakala k Rachel in Severusu.

"Eh, Snape, seveda, pri kateremkoli napoju si ti zraven, je vedno vse popolno," je odobravajoče prikimavala Nisrine, medtem ko je zrla v njujn napoj. Bil je njen najboljši študent in vsak napoj je zvaril brezhibno, popolno. Ozrla se je k Rachel. "Ah, kako pa to, da smo danes tukaj?" jo je pobarala in se zlobno nasmehnila. "Nalogo na mizo, potem pa lahko gresta," je kratko zabrusila in odšla stran. Omotica je postajala neznosna. Čimprej ga moram zvariti, zmanjkalo mi ga je, si je mislila sama pri sebi in se namrščila. Naslednji dan si ni mogla privoščiti glavobola.

Prišla je do kotla, kjer sta stala Lucianne in Diggle. Napoj je le bežno ocenila, nato pa hudobno pogledala Dedalusa. "Ah... pripor," je mehko zapredla. V glavi še ni skovala primerne kazni, vendar se ji v tem trenutku ni dalo razmišljati o tem, preveč stvari je imela v glavi, posredno tudi v krvi. "Poslala ti bom sovo glede tega. Lahko gresta," je rekla.

Vsi napoji so bili zvarjeni, eni boljše eni slabše, vse, kar si je ta trenutek želela, je bil njen kabinet in tišina ječe. Čakala je, da se vsi odpravijo proti vratom. Naslonila se je na steno in lenobno gledala študente.

Namrdnila se je ob komentarju profesorice, a ostala tiho.
….govori kot, da je Snape naredil vse sam, a sva oba pripomogla k napoju…
Pospravila je knjigo v torbo se obrnila k Snapu in tiho dodala, »Očitno imaš oboževalko, eh zakaj se ne čudim, saj je prav tako čudna kot si sam…glede bunkljev…saj ne da bi ti to razumel, ampak če pomisliš je veliko lepše živeti srečen, pa čeprav pojma nimaš o magiji, kakor živeti nesrečno, brez ljubezni, v svojem svetu, kjer nimaš nikogar komur se lahko zaupaš in nikogar, ki ti zaupa.«. Ostala je resna, nič več je ni zabaval in nič več ji ni šlo na smeh ob njegovem obrazu. Na živce sta ji šla oba s profesorico….ah nimata pojma kaj je življenje…..
Učilnica se je začela prazniti in postajati vedno tišja.
Rachel je zgrabila domačo nalogo in jo odnesla na profesoričino mizo.
Profesorica, ki je izgledala, kot, da je za njo zelo burna noč, se je naslanjala na steno.
…zelo.. ne vzorno za profesorico…
Obrnila se je in hotela že zapustiti učilnico, ko se je spomnila na oliko.
Z zlobnim nasmeškom se je vrnila k njenemu sosedu, »Saj res, skoraj sem že pozabila, res hvala za tako čudovito uro, odlično sem se imela, res si super družba, upam, da se še kaj srečava«.
Hitrih korakov je odšla stran še preden bi lahko Snape karkoli odgovoril.
Komaj je čakala, da zapusti ta grozni del Bradavičarke, ječe ji niso bile nikoli pri srcu.

Profesorica je prikorakale do kotla in Snape namenila nekaj pohvalnih besed. Bilo je očitno, da je s tem razjezila Rachel in po njenih besedah sodeč, je le zaradi njega uspel napoj tako uspešno in Snape se je nekako strinjal z njo.
Ko se je profesorica umaknila stran, je iz gryfondomkinih ust prišlo nekaj jeznih besed, kar je Snapea le razveselilo. Bilo je očitno, da ni več tako dobre volje, kot prej.
Ljubezen? Ljubezen je za mehkužce....
Učilnica je bila prazna, ura pri koncu...odkorakal je do katedra in oddal nalogo, nato pa se vrnil k mizi da bi vzel svoje stvari. Rachel se je že odpravljala iz ječ, ko se je vrnila nazaj, da bi mu povedala še nekaj. Ko je končala, se je hitro odpravila ven iz učilnice, preden bi Snape še kaj rekel.
Očitno je da sem ji pokvaril dan. Vsaj nekaj dobrega danes...
Odpravil se je ven iz razreda.

Lucianne je v najhitrejšem možnem času stvari pospravila v torbo, nato pa vstala in se napotila proti vratom. pokimala je pofesorici v pozdrav, nato pa izginila skozi vrata.

Z ledenim pogledom je pogledala partnerico in poblisnila s pogleodm proti vratom. Želela ji je še nekaj reči, a je nato stisnila usta v tanko črto in s tal pobrala torbo in dolg, črn plašč v katerega se je ovila. "Nasvidenje." je še uspela reči, nato pa komaj slišnih korakov zapustila učilnico, bleda svetloba na hodniku pa je pogoltnila njeno postavo, katera je počasi a vztrajno izginjala na hodniku.

Z rokami v žepih in knjigami pod pazduho je počasi prikorakala v učilnico, njene oči pa so se svetile v medli svetlobi. Globoko je vdihnila in znani vonj učilnice ji je napolnil nosnice. Pa sem spet tukaj. Z pogledom je zaokrožila po sobi in ugotovila, da je prišla prva. Kateder je še vedno sameval, mize pa prav tako. Zato je le skomignila z rameni in se kot običajno napotila proti zadnji klopi v kotu, kjer se je neslišno usedla na stol in obraz skrila v sencah. Knjige je položila na mizo in noge stegnila predse. Spraševala se je, kaj jim je profesorica pripravila za to uro. Kolikor so ji dovoljevali prejšnji vtisi, je bilo sigurno nekaj zanimivega in po možnosti nevarnega. Vsekakor bo kmalu izvedela. Potopila se je v svoje misli in iz hodnika že zaslišala korake.

Nekoliko nasršeno, ker je zaspala je Niccole z glasnim truščem 'odprla' vrata v učilnico. Njeni lasje so bili rahlo razmršeni in izgledala je, kot bi se zjutraj počesala s petardo. Ker je vso pot do učilnice tekla je šele sedaj izvedla urok, da so se njeni lasje spravil v boljše stanje. Ličila se tako ali tako ni, razen ob kakšni posebni priložnosti.
Skoraj besno je počila svoje knjiga na klop v zadnji vrsti in sedla. V roke je vzela učebnik in ga začela divje listati, da se je zamotila.

Avis je odpral vrata učilnice. vedela je, da je pozna, a profesorice ni bilo v razredu. Začutila je olajšanje. Ozrla se je po razredu. To je bila njena letošnja prva ura, saj je ostale zamudila...ampak to je že druga zgodba. Rahlo jo je skrbelo, ker ni nikogar vprašala,če so imeli nalogo in je tako prišla brez nje.
Sedla je vzadnjo vrsto. Od tam je imela najboljši pregled nad celotnim dogajanjem v učilnici. na plano je iz svoje črne torbe potegnila zmahan učbenik ter ga odprla. pri tem je ugotovila, da v knjigi manjka nekaj strani in da jo je lastnik pred njo očitno poli z zeleno smrdljivo tekočino. tako je začela brati tam, kjer je bil tekst dovolj dobro viden. Upala je, da bo to uro preživela čim bolj mirno in v največji možni oddaljenosti od kakšnega Gryfndomovca.

Peyton je vsa jezna stopila skozi vrata učilnice. Prepričana je bila, da če bi vrata bila zaprta da bi jih treščila z točkov. Sedla je v zadnjo klop daleč v kotu, da je nebi doben zmotil. Odprla je učbenik ter začela brati. Ker se je ob branju tako dolgočasila, da je skoraj zaspala je začela po tiho pet.

Lahkih korakov, se je odpravila do učilnice. Vedela je, da ima še čas, saj se pouk ni še začel.
Misel, da je razred v ječah, v najbolj srhljivem delu šole, je raje odrinila.
Vrata učilnice so bila odprta, kot, da so vabila učence.
Kljub temu, da se pouk še ni začel, je bilo v razredu že kar nekaj učencev.
Namrdnila se je, ko je zagledala dve spolzgadki, verjetno višjega letnika in si ju
natančneje ogledala ….no ja ena očitno ne ve kaj je glavnik, druga pa bulji v knjigo, kot, da jo prvič vidi, eh… saj se že od nekdaj ve, da so spolzgadci malce čudaški, verjetno po cele dneve buljijo v strop in si mrmrajo uroke, katere upajo, da bodo nekega dne uporabili na kakšnem gryfondomcu, saj jim je gryfondom edini konkurenčni dom…verjetno se ne morejo sprijazniti s tem, da jim vsako leto sprašimo riti in poberemo skoraj vse možne nagrade, za najboljši dom….
Škodoželjno se je zasmejala, sama pri sebi. Postajala je vedno boljše volje.
Pri tretji spolzgadki, pa so se ji ustnice stisnile v tanko režo.
Spoštljivo je opazovala Taro, ki je zamišljeno zrla predse.
…Mogoče edina spolzgadka, ki si zasluži mojega spoštovanja….
Končno se je usedla v svojo klop, med zadnjimi vrstami, ko je zaslišala tiho petje.
Obrnila se je in zagledala njej neznano gryfondomko, ki si je pela.
….No tega, pa ne vidiš in slišiš vsak dan… Zavila je z očmi in čakala na profesorico.
Vsak čas bi se mogla prikazati iz svojega srhljivega kabineta.

Caley je reka sošolcev prinesla do učilnice napojev. Dobre volje je odprla vrata in zakorakala naprej. Objel jo je močan volj po zvrakih, sestavinah in vsemu kar spada k napojem. "Dober dan." je prijazno pozdravila profesorico ter odšla do svojega mesta. Oči so se ji komaj opazno svetile in polna pričakovanja je sedela čisto na robu stola. Med čakanjem na začetek ure se je zapletla v živahen klepet z bližnjimi učenci.

avis se je izza knjige zazrla v dve gryfndomovki. Ena od njiju je nekaj pela. Šlo ji je rahlo na živce.
in potem imajo nas za čudne...
si je mislila in zavila z očmi. Ugotovila je, da je brez pomena buljiti v knjigo, zato se je razgledala po učilnici. prepoznala je dekle v modri uniformi, saj sta imeli že krajše bližnje srečanje.
Odločila se je, da se zanjo ne bo menila. oči je uprla v Gryfndomovko, ki je bila leto mlajša od nje. videti je bio, da gre tudi njej petje na živce. na obrazu se ji je pokazala sled zlobnega nasmeška
...kaj pa če bi danes naredila nekaj...
s to mislijo se je ozrla okoli in šele sedaj ugotovila, da Malfoya ni v razredu. Prav tako ni bilo sledu o Snapeu, manjkalo pa je tudi nekaj drugih.