Učilnica napojev [5. in 6. letniki]

V mrzlih in temačnih kleteh Bradavičarke je učilnica napojev. Učilnica je ogromna, v njej je mnogo kotlov, v katerih študenti varijo svoje napoje. Ob steni je omara, v kateri so najrazličnejše sestavine za napoje. Svetlobo dajejo samo sveče na stenah. Na koncu učilnice so še ena vrata, ki vodijo do kabineta in hkrati stanovanja profesorice Palot.

((Tu imajo pouk vsi učenci 5. in 6. letnikov, zaradi preglednosti in zahtevnosti napojev in zvarkov.))

Remsu je vstopil v učilnico napojev. Nahajala se je v kleti in bila je mrzla in temna. Sveče so metale šibko svetlobo po izjemno veliki učilnici. Remus se je odpravil proti zadnji klopi se tam namestil na svoj sedež in se odločil počakati svoje sošolce. Še naprej se je razgledoval po učilnici. Pogled se mu je ustavil na omari v kateri je bilo polno sestavin za napoje. Če bi kdaj potreboval sestavine za napoje bi jih lahko dobil tule je pomislil in se nasmehnil. Še naprej je v tišini čakal in se dolgočasil. Napojev ni imel preveč rad a hkrati jih ni sovražil, poleg tega pa mu bodo lahko pomagali pri njegovi izbiri poklica. Še vedno se je odločal me Aurorjem in Učiteljem Obrambe pred mračnimi silami. A to da je bil volkodlak mu ni ravno odpiralo vrata v čarovnuiškem svetu. Zato je moral izvedeti za napoj ki bi lahko nekako pomagal ppri njegovi težavi in zaradi tega je imel napoje za enega izmed svojih najpomembnejših predmetov. Upal je da bo nova profesorica znala povedati o kakšnem napoju ki bi mu pomagal.

Alex je vstopila v učilnico napojev, ki je bila očitno še prazna - vsaj dokler ni opazila mlajšega Drznvraanca, ki je že pridno sedel na svojem mestu in se oziral okrog sebe. Predvidevala je, da ni njen letnik, saj bi potem poznala vsaj njegovo ime - torej je hodil v 5. letnik. Pogumno se je napotila proti njemu, na obraz pa nadela prijazen nasmešek. "Živijo," ga je pozdravila in se postavila obenj. Pomignila je na stol ob njegovem in vljudno vprašala: "Lahko presedem? Ali morda... paziš prostor za kakšnega prijatelja?" Z roko je prijela stol, pripravljena, da ga izvleče in sede nanj, vseeno pa pričakujoč fantov odgovor. Če bi jo zavrnil, bi si prostor seveda poiskala drugje.

Tara je potiho odprla vrata in stopila v notranjost temne učilnice. Bila je ravno takšna, kot jo je imela v spominu. Temačna, mrzla, skrivnostna...vsekakor eden izmed prostorov v katerih se je Tara dobro počutila. Prostor v katerem se je lahko skrita v sencah izognila pogledom mnogih ljudi. Ko je stala ji je pogled zataval po razredu. Redki učenci so bili tu že tako zgodaj, toda vseeno je takoj prepoznala enega izmed njih. Opazila je Remusa, ki je sedel v zadnji vrsti in pa neko dekle, ki je očitno prisedlo zraven njega. Nasmeh ji je zbledel z lic, pogled pa je raje preusmerila drugam in pustila lasem, da so zakrile morebitno sled rdečice. Naprej v učilnico ni stopila pač pa se je le obrnila na levo in se usedla za zadnjo mizo v kotu od koder je imela dober pogled na razred. Njen najljubši sedež seveda. Razkomotila se je na stolu in se še bolj pogreznila vanj ter poskušala biti čimbolj neopazna, zraven pa je narahlo bobnala s prsti po mizi ter svoje misli preusmerila na nestrpno pričakujočo se uro.

Hodil je po hodniku, vsaj enkrat brez skrbi, da zamuja . Prostor kjer je bila učilnica, mu je bil všeč in mu je dajal občutek domačnosti, kakor spolzgadska dnevna soba. Profesorica Čarobnih napojev je bila nova predstojnica Spolzgada, zato je moral biti z njo še posebaj previden.
Potrkal je na jeklena vrata in jih počasi odrinil. Prva stvar, ki mu je padla v oči, je bila lepa, a hladna, kakor ledena kraljica, profesorica.
"Pozdravljena gospa Palot," jo je pozdravil in ji namenil enega tistih zvitih nasmehov, za katerega nisi vedel, kaj misili s tem.
Počasi je odkorakal do proste klopi, ko je ponovno zagledal Drznvraanca, ki mu je šel na jetra.
Kaj mora biti nujno prisoten pri vseh predmetih, na katere se prijavim. Še tukaj a bom moral gledati...
Jezno je zagodrnjal in se usedel...

Remus je prikimal Alex "Lahko prisedeš, ne pazim sedeža za nikogar. Ime mi je Remus. Remus Lupin." Nasmehnil se ji je in počakal da se je usedla zravne njega. "Ali imaš rada napoje?" jo je vprašal ter se ozrl proti vratom in skoznje je ravno stopila Tara. Hitro je odmaknil pogled in se zazrl v svojo sogovornico a njegova notranjost je spet poletela. Vedno ko jo je takole videl se mu je v trebuhu nekaj premaknilo in ponavadi ga je zalila rdečica. A v slabi svetlobi ječe je tokrat na njegovem obrazu ni bilo zaznati. Kmalu za Spolzgadovko pa je v razred vstopil še Alucard. Kako da neprestano srečujem tega vžaiča je pomislil Remus. Čimprej se morava pomeriti saj bo le takrat konec ko ga premaga. Bova videla kdo se bo takrat smejal. Prisluhnil je Drznvraanovki, ki je spregovorila.

Stopala je proti učilnici...in to je bilo letos prvič, da ni zamujala k pouku.
Ko je vstopila v razred, je v njem že sedelo par učencev.
Usedla se je v eno izmed klopi.Komaj je čakala da se pouk začne, saj je bi eden izmed njenih redkih najljubših predmetov....

"Hvala," je pokimala Alex in sedla zraven Remusa. Deloval je res kot odličen sogovornik, to je spoznala že takoj, ko je spregovoril. Vseeno mu je takoj po njegovi predstavitvi naklonila enega izmed svojih najlepših nasmeškov in se še sama predstavila: "Moje ime je Alexandra, kar Alex me kliči - tako me kličejo vsi." mu je pomežiknila. "No ja, všeč so mi vse ure, ki jih obiskujem, a napoji ne izstopajo ravno. Lahko bi rekla, da mi je lani šlo nekoliko slabše pri njih, tako da upam, da bo letos..." Opazila je, da je Remusov pogled pobegnil nekam na drugo stran učilnice in se kmalu spet vrnil, a očitno je bilo, da ga pogovor ne zanima več. ".. bolje." je dokončala svoj stavek in pogled uprla tja, kamor je prej ušel Remusov. "Te je zmešalo kakšno dekle?" je direktno vprašala in se z nasmeškom na obrazu obrnila proti Drznvraancu, nato pa spoznala, da je najbrž preveč direktna. "Oprosti, če sem..." je takoj rekla, ne da bi dovolila Remusu, da odgovori. "Včasih se res ne znam zadržati." je dejala z rdečico na obrazu. Tepka.

Remus je ob njenem direktnem vprašanju rahlo zardel "Všeč so mi direktni ljudje. Vedno veš kaj lahko pričakuješ od njih." Še enkrat se je na kratko uzrl proti postavi, ki je bila skrita v sencah učilnice "Lahko bi rekli tako.... Ampak mislim da je to bolj nesrečna ljubezen. Pravzaprav še sam ne vem kaj je to...." pustil je da stavek obvisi v zraku.
" Torej Alex je že tebi kateri fant zmešal glavo?" nasmehnil se ji je "Upam da nisem preveč radoveden, ampak saj veš kako to gre, vprašanje za vprašanje" Še enkrat se je nasmehnil. Očitno je bila Alex prijetno dekle in z njo se je bilo odlično pogovarjati. Zopet se je začudil sam sebi. Ponavadi ob dekletih ni bil sposoben spraviti skupaj niti treh besed. Mogoče pa se časi spreminjajo je pomislil. [/i]

Nisrine je ravno prišla v razred, s katerega so se slišali glasovi. V njem je že bilo pet učencev. 'Pričakovala sem jih več...' je pomislila. S sivimi hladnimi očmi je ošvrknila obraze učencev. Takoj je prepoznala tri Spolzgadovce, ker je bila predstojnica Spolzgada, se je tega razveselila. Videla je tudi dva Drznvraanovca, ki ju je le bežno poznala, in se je stežka in po kratkem premisleku spomnila njunih priimkov.

Hitro je odkorakala mimo vseh prisotnih, čisto na konec učilnice k svoji mizi in se še enkrat ozrla po učencih. Njeni beli lasje so se svetili v soju sveč. Njen pogled je bil hladen, prav tako kot učilnica. "Nekatere izmed vas ob koncu leta čaka mala matura," je tiho spregovorila, "nekatere čez eno leto izpiti, ki bodo odločali o vaši karieri." Njen glas se je, kljub temu da je bil tih, odbijal od kamnitih sten, tako da je bil jasno razločen. "Od vseh pričakujem, da se boste potrudili bolj kot lanska leta... Sicer pa ne boste imeli imeli izbire, snov bo postala vedno bolj zahtevna. ," s tem stavkom se je namrdnjeno ozrla po razredu. "Ker pa je to prva ura v šolskem letu, in ker vas je tako malo v razredu... želim da me presenetite," nalahno je zamahnila s palico in omara s sestavinami se je odprla. "Začnite, naredite katerikoli napoj, ki ga želite," je rekla in se s hitrimi koraki odmikala od svoje mize. "Kdor bo naredil najboljši napoj, bo svojemu domu prislužil točke," je v hoji tiho spregovorila, vendar tako, da so jo vsi slišali.

Emm je hitro tekla proti učilnici. Ni hotelazamuiti že prve ure pr predmetui, ki ji je bil na stari šoli eden najljubših. Potrkala je na vrata in vstopila. ''Gospa profesor, se opravičujem za zamudo. Zadržana sem bila.'' NAto je sedla v klop zraven Remusa, ki ga je tu skoraj edinega poznala. ''Hey.'' je tiho pozdravila. ''Kaj moramo narediti?''

Nisrine je hitro zasukala glavo proti zamudnici. "Gospodična Whittestonne," je tiho zapredla. "Spet zamujamo? To bo Gryfondom stalo pet točk," je hladno rekla, nato pa se obrnila stran in odkorakala na drugo stran učilnice, da bi pogledala, kaj delajo drugi učenci.

Tekel je, hitro je tekel proti učilnici Napojev, katere je že zamujal zaradi svoje neprevidnosti. Iskal je po hodnikih nato naletel na vrata. Odrinil jih je in zadihan stopil v učilnico.
" Lep pozdrav! Oprostite na zamudi, nepreviden sem bil!" je dejal in se potiho s sklonjeno glavo premaknil k eni izmed miz. Iz svoje torbe je povlekel knjigo, učbenik, katerega so potrebovali za ta letnik in ki je stal kar dosti.
" Upam, da se bom od njega kaj naučil! Da ne bo ko lanjski!" je potiho dejal, da se je komaj slišal. " A tako torej, naredit moramo svoj napoj, ki ga znamo iz prejšnih let!" si je potiho rekel. Pripravil si je srebren kotel, ki ga je kupil na Prečni ulici na začetku šolskega leta, tolkač, katerega bi uporabil za drobljenje semen, plodov, in na koncu še leseno paličico, s katero si pomagal pri mešanju in dodajanju majhnih količin semen ali zdrobljenih plodov. Bila je kot kakšna žlica, vendar malo manjša. " Spomniti se moram kakšnega napoja oziroma zvarka od manjših letnikov!" si je dejal in se spominjal prejšnjih napornih letnikov. " Kaj ko bi naredil tisti napoj zmede, ki je mene v tretjem letniku, tako močno, tako močno zmede, da še dva dni zatem nisem vedel kaj delam!" se je spomnil napoja. " Čeprav je malo težji od ostalih ga bom naredil! Čeprav... Nimm noža za zrezati metine liste!" je dejal in čakal, da se spomne kaj bi uporabil namesto noža.

((Oprostite za zmedeni post))

Profesorica je znova zaslišala nov glas, ki je prišel v učilnico. "Glej glej... Izgleda, da ste mislili, da se boste prvo uro izvlekli brez posledic, kaj?" je zadovoljno zapredla Nisrine, ko je videla McLeanyja, ko se je usedel za svoj kotel. "Drznvraanu bom odbila 10 točk McLeany," je revsknila že malo bolj razdražena in tiho opazovala, ko se je začel pripravljati za uro.


((a lahko prosim malo popraviš tvoj post? mislim, reserum se mi zdi MALCE (beri= kančen, miceno, kakorkoli ti je všeč) prezahteven napoj za študenta 6. letnika, pa če si še tako nadarjen oprosi, ampak daj spremeni, lahko si zmisliš kakšen napoj, samo da bo kaj bolj verjetnega pa ni ti treba dokončati že v prvem postu, lahko pišeš postopoma ))

Nemo je strmela v svojo mizo, ne vedoč kaj naj počne, misli pa so preletevale njenoi glavo kot roj nadležnih mušic. Bilo je brez pomena katero ujeti in jo dalje razvijati, zato je Tara že rahlo frustrirano čakala začetek prve ure. In končno jo je dočakala. Medlo se je nasmehnila, ko je profesorica prišla na dan zopet z eno svojih nepričakovanih idej. Sami moramo zvariti napoj...se je končno znašla misel v Tarinih možganih in tam tudi obstala. Tara je pogledala okoli sebe in opazila, da so se nekateri že veselo vrgli na delo. Toda sama ni vedela, kaj naj zvari. Brskala je po svojih možganih in se nazadnje le spomnila napoja, ki je bil zelo priljubljen pri bunkeljnih, kot je ugotovila med počitnicami. Le da so oni iz njej neznanega razloga uporabljali nekakšne tabletke. Odločila se je, da naredi uspavalni napoj. Vedela je, da napoj verjetno ne bo tako močan, saj v sebi še ni imela tiste žilice, ki je potrebna da si dober zvarkar, toda glede na knjigo o zvarkarstvu se ji je napoj zdel pretežno lahek za pripravo. Enkrat ji je že uspel in upala je, da ji bo tokrat uspel močnejši. Sicer pa, verjetno bo vesela, če bo tistega, ki ga spije samo omamil. Skomignila je z rameni. Ker ji trenutno ni prišlo na pamet nič boljšega, se splača poskusiti.
Hitro je vstala in skoraj prevrnila stol za sabo. Zadnji trenutek ga je ujela in postavila na varno. Hitro je pripravila kotel in vanj nalila 2 litra vode ter jo pustila da zavre. Zraven pa je pripravljala sestavine. Pobrskala je po svoji torbi in na plan privrekla vrečko s sestavinami. Najprej je vzela 5 metinih listov in jih kar se da drobno narezala. Pripravila pa si je tudi stekleničko s pijavkinim sokom, ki ji je ostala od prejšnega leta. Sedaj je voda že zavrela in Tara je kar začela pripravljati napoj. V kotel je vrgla pripravljene metine liste in začela mešati. Vedela je, da ne sme odnehati dokler se barva ne bo spremenila v temno zeleno. Zraven pa je tudi že kanila 3 kapljice pijavkinega soka. Napoj se je v trenutku obarval v vijolično in začel prijetno cvrčati. Tara si je oddahnila, saj če napoj nebi zacvrčal bi pomenilo, da je sok že prestar za uporabo. Sedaj je pomešala še enkrat v smeri urinega kazalca ter dvakrat v nasprotni smeri, nato pa je pustila, da se napoj kuha nadaljnih 10 minut, medtem pa je že pobrskala za naslednjo sestavino. Kmalu je na dan privlekla svetleče se luske boomslanga v prahu. Natehtala je 2 g in počakala, da se je minilo deset minut preden je prah dodala vsebini. Iz kotla se je že začela dvigati meglica, ki je bila trenutno rjave barve. Zopet je premešala vsebino in pustila, da se kuha še 5 minut. Hitro je zopet pobrskala po torbi nato pa tiho zaklela. V roki je imela samo eno lisasto mušnico, potrebovala pa je tri. Pogled je dvignila iznad kotla in že hitro stopila proti omari s sestavinamu, upajoč, da bo dobila potrebno sestavino. S pogledom je preletela omaro in v vratu jo je začelo stiskati, ko ni našla željenega. Mora biti tukaj...si je govorila in nato olajšano zavzdihnila, ko je na drugi polici zadaj opazila stekleno posodico. Privlekla jo je ven in z velikim veseljem vzela še dve mušnici. Vedela je, da sedaj nima več veliko časa, zato se je podvizala nazaj in tri lisaste mušnice ravno pravi trenutek vrgla v brborajočo zmes, ki je še glasneje zacvrčala in začela spreminjati barvo v vijolično.
Sedaj je Tara naredila še zadnji korak. Pobrskala je po knjigi in preletela seznam sestavin. Ugotovila je, da ni ničesar pozabila, zato ji je pogled zataval na dno strani, kjer je bila napisana še zadnja beseda potrebna, da je napoj končan. Tara je izza pasu povlekla palico in razločno zamrmrala:" Sanjitis." ter nežno a odločno zamahnila s palico čez zvarek. Iz palice je šinil svetel curek svetlobe in dobila je željeni zvarek. Napoj se je v trenutku umiril in postal brez barve, iz njega pa se je dvigal svetlo vijoličen dim. Tara je še enkrat preletela knjigo v kateri je bil napisan celoten postopek. Notri je dala vse potrebno in se izrecno držala navodil, napoj pa je bil tudi pravilne barve, zato je sedaj le upala, da je tudi učinek pravilen. Sedaj je počakala le še profesorico, da se približa njeni mizi.

Z lenobnimi koraki se je Nisrine počasi pomikala od enega kotla proti drugemu. Redkokateremu je namenila spodbuden pogled. Nad raztopinami se je večinoma le zmrdovala in dajala zlobne opazke. Ko se je približevala Tari, je z zanimanjem ošvrknila njen kotel. K njen ni prišla takoj, nekajkrat je postala pri drugih učencih, njo pa vsake toliko časa z zanimanjem ošinila. Zdela se ji je čisto zatopljena v napoj. Po dolgih minutah, ko je videla, da je njen napoj že skoraj končan, pa se ji je tiho približala. "Ah, uspavalni napoj," je tiho zavzdihnila Tari za hrbtom in ji pokimala z nasmeškom na belem obrazu. Približala se je vijoličnem in brbotajočem napoju in ga nalahno povohala. "Mmm, vidim da si dodala ravno pravo količino mete," je pokimala. "Vidim, da si že pri koncu, vsekakor napoj, vreden najvišje ocene," je rekla in jo premerila s hladnimi, sivimi očmi, ki so se iskrivo bleščale. "Počakaj do konca ure, medtem lahko pospraviš kotel in napoj daš v epruveto in pomagaš kakšnim... sošolcem," je izdihnila in ostro premerila učenca, ki je imel z napojem rahle težave. Še enkrat se je obrnila k Tari, se ji nasmehnila, nato pa odvihrala stran.

Remus je dolgo časa razmišljjal katerega napoja naj se loti. Imel je nekaj idej, a se niakakor ni mogel odločiti za enega. S pogledom je šel po učilnici in opazil, da je večina sošolcev že začela delati. Čas je da se odločim si je rekel in začel listati po knjigi. No končno nekaj zanimivega je pomislil ko je na začetku strani pisalo Dih Smrti. Napoj ni bil preveč zakompliciran a kljub temu ga je bilo potrebno zvariti previdno. Kdor je popil ta napoj je za pet minut padel v močno nezavest. Če pa je napoj bil zmešan nepravilno lahko nastanejo resne posledice je pisalo pod naslovom.
Remus se je sprehodil do omare z sestavinami in pograbil potrebne sestavine ki so bile naštete v učbeniku. V kotelj je zlil nekaj vode pod njim pa zakuri ogenj. Najprej je v kotelj vrgel črn prah (Zdrobljen rog) in voda se je obarvala modro, nato je z palico naredil pet krogov v levo tako da se je voda vrtinčila. Nato je dodal lusko kače in napoj je glasno zašumel. Iz njega se je začela dvigati srebrna para. Do sedaj je potekalo vse gladko. Dodal je še zmes zmajevega iztrebka,samorogove dlake in zdrobljene mandroge.V knjigi je pisalo da mora sedaj dodati še kapljico raztopine ostarine in kapljico Eliksirja. Napoj je postal temno modre barve in nad njim je bila tanka plast bele pare. Zdelo se mu je, da je naredil vse tako kot mora biti. A napoj še ni bil popolnoma končan. Moral je zavreti še za deset minut, med tem pa je Remus pripravil v epruveto še malce pomaračnega soka. Zlil je napoj v epruveto in pomarnačni sok se je dvignil nad napoj. Čeprav je bil napoj prej modre barve se je sedaj obarval oranžno. Tudi vonj je bil po pomaranči.Zapečatil je napoj. Pomarančni sok je bil samo za kamoflažo, saj ga oseba, ki bi ga spila tako nebi prepoznala. Bil je navdušen nad svojim izdelkom in upal je da se bo profesorica strinjala z njim. Na njeno mizo je nesel epruveto nato pa začel pospravljati stvari.
Obrnil se je k Alex da bi videl kako gre njej.

Ravno dovolj časa je še imela, da se je sočutno nasmehnila Remusu, preden se je v učilnici pojavila profesorica, nova profesorica, ki ji je s svojim svilenim glasom nadala strah v kosti. Letos mi bo šlo še slabše... je nejevoljno pomislila in odprla svojo knjigo napojev, ko se je v učilnici prikazala prva zamudnica. Čeprav se ji ni zdelo pošteno, da je domu zaradi nje odvzela točke, ni rekla ničesar - ko pa se je v učilnici pojavil Drznvraanec, zaradi katerega je njihov dom izgubil 10 točk, je razburjeno pogledala Remusa in mu z ustnicami črkovala: "Lahko to naredi?!"
Ko jo je jeza spustila, se je posvetila knjigi. Nekaj časa je obstala na strani z napojem Dih smrti, a ko je pokukala proti Remusu, je opazila, da se je tudi on lotil istega, zato je listala naprej. Kislina uničenja ali Napoj zmede. Kaj?! Prebrala si je snov in kako pripraviti zvarek in ugotovila, da vsa stvar le ni tako zapletena. Šlo je za zvarek, ki je lahko uničil le manj zahtevne rastline, predvsem cvetlice in podrast. Zvarek, ki naj bi bil uporaben predvsem ob zaraščenem vrtu, je hkrati služil tudi kot Napoj zmede, ki je, če ga je človek popil v veliki količini, nanj vplival z zmedo. Pripravila je kotel in poiskala sestavine: nekaj vejic temnega janeža, nekaj kapljic laáiha, kot se je imenovala tekočina svetlozelene barve... Počasi je sestavina v njenem kotlu spreminjala barvo, nekajkrat eksplodirala in spustila v zrak skoraj neviden rumeni dim...
Alex je ujela Remusov pogled in se mu nasmehnila. "Kako ti gre?" ga je vprašala, ko je opazovala njegov zvarek, ki je deloval skoraj tako dober, kot v knjigi. Sama je pravkar v kotlu mešala še zadnjo sestavino, modri ileks.

"Mislim da mi je šlo kar vredu" je rekel "Ampak pri napojih nikoli ne vem če je vse tako kot mora biti" Nasmehnil se je in pošpegal v odprt učbenik pred Alex "Kislina uničenja ali Napoj zmede" je prebral "zanimiv napoj."Pomižiknil ji je in se ji opogumljajoče nasmehnil "Vidim da ti ne dela preveč težav." zazrl se je po razrdu in se zamislil. Tudi njemu ni bilo prav da je profesorica tako odbijala točeka a očitno je imela rada red. čeprav je bila stroga je bila Remusu kar všeč saj včasih strogi učitelji veliko več naučijo. A za to da bi jo lahko dobro ocenil je moral še počakati saj je še ni poznal dovolj. Tudi ostali so začeli počasi pospravljati in vesel je bil da je sam svoj napoj že nesel do katedra ig postavil na mizo. S palico je zamahnil proti kotlu in rekel "Evanesco" in tekočina v njej je izginila. No sedaj je resnično končal. Usedel se je na svoj stol in se zazrl proti Alex, ki je svoj napoj ravnokar končevala.

Hvaležno se je nasmehnila Remusu, saj je imela res rada, če jo je kdo pohvalil - še sploh pri napojih, pri katerih ji je šlo za spoznanje slabše kot pri drugih predmetih, pri katerih ji je ponavadi uspelo, da je blestela. Ko je končala svoj napoj, je Remus svoje stvari že pospravil. "Oh, si že končal." se mu je nasmehnila in še enkrat premešala svoj napoj, kar tako, za vsak slučaj. Bil je prave barve, imel je pravi vonj in zdelo se ji je, da je vse naredila, kot bi morala. Pa vendar so jo ponavadi učitelji napojev zavrnili, če ne zaradi drugega, pa zato, ker so se borili za to, da je njihov dom zmagoval. Iz mize je pobrala epruveto in vanjo nalila nekaj napoja, ki ga je, tako kot Remus, odnesla h katedru. Prepričana je bila, da njen napoj ne bo med najboljšimi, a vseeno se ji je zdelo, da je naredila dobro. Tudi sama je počistila svoj kotel in sedla na stol, da bi počakala konec ure. Med čakanjem se je nagnila k Remusu in mu dejala: "Kaj praviš na to, da pozneje udariva kak pogovor? Če imaš čas, seveda." Spet se ji je zazdelo, da je nekoliko nevljudna, zaradi česar se je na njenem obrazu spet pojavila komaj opazna rdečica.

Ko se je Alex vsedla ga je zadela z vprašanjem. "Seveda lahko samo imam še pouk. Lahko pa po pouku. Povej kraj" zasmejal se je. Za ta dan še ni imel kakšnih posebnih načrtov in vesel je bil da bo lahko bolje spoznal svojo novo prijateljico. Čeprav sta bila v istem domu do sedaj nista veliko govorila. In ker je postal novi kapetan bosta imela skupaj tudi treninge. Vesel je bil da ssta se spoprijateljila in upal je da ona čuti enako. Čakal je na konec ure in se začel rahlo dolgočasiti. Bil je že pošteno lačen in razmišljal je o tem ali bi smuknil v kuhinjo ali bo počakal na kosilo v Veliki dvorani.

Razmišljal je in razmišljal kako bi pridobil tisti nižek s katerim bi zrezal metin list. Iskal je po svoji torbi in naenkrat ga je našel. " Ja, sedaj lahko začnem z delom!" je dejal in položil nižek na mizo.
" Ok, pa začnimo! Potrebujem dva grozda rdečega vina in en grozd belega!" je dejal in med svojimi sestavinami poiskal dane sestavine. Ko ju je našel je počasi dal v tolkač, prijel tolkalo in v počasnem ritmu začel tolči. Tolkel je tiho in nežno, točno tako, kakor mu je v lanskem letniku povedala profesorica. Ko so bili grozdi zdrobljeni in pravšnji za napoj, je mladi Sean prijel tolkač in vsebino zlil v kotel, ki je žarel. Zadnjič je pogledal zdrobljene grozde in nato se zamislil." Naslednje je vilinkino krilno peresce, katere potrebujem za lep izgled izdelka!" je dejal in začel brskati. Sprva ni našel dane sestavine, saj je bila res majcena in težko bi se jo z golim očesom videl oziroma našel med takšnim neredom, kakršnega ima on v tobi. " Accio peresce!" je dejal in nato je iz ene izmed knjig švignilo majceno peresce. " No tukaj si!" je dejal in pod urokom je peresce dodal v kotel, ki je bil dosedaj napolnjen le z grozdi. " Ok druga sestavina dodana, le še tri do konca!" si je spodbudno dejal, ko je čakal, da se vse konča lepo in tako kot rabi. Brskal je po svojem znanju in iskal sestavine za dani zvarek, zvarek zmede, torej. " Prav bi prišel črni mah!" je dejal in pri sebi iskal epruveto, v kateri je bil mah, črnen kako noč in vonj je imel, kakor črno oglje. " To ni...To ni...." je govoril, ko je iz torbe vlekel epruvete različnih stvari. " To ni... To pa je!" je veselo dejal, ko je povlekel epruveto s črnim mahom. Odvil je čepek, počasi stresel na paličico, natanko pogledal in nato stresel v srebren kotel. Ko je mah padal so se iskice prikazale." O to pa je prav!" je dejal in se malo odmaknil vstran. Ko je mah prišel v stik z perescem je močno počilo in se zadimilo. Na kotel je nastala temno siva tekočina, ki je dajala pravo barvo zvarku zmede. " Jah, to je prav! Le še meta!" je dejal in na mizo položil dva lista mete. Vzel je nožek in začel rezati manjše koščke metinih listov. Ko je vse to končal je še zadnji dodatek dodal v kotel, vzel palico in zamahnil. Vse se je zmešalo, nato je poklical profesorico. " Profesorica jaz sem končal! Moj napoj zmede je narejen!" je dejal in čakal nanjo.

Počasi je odkorakal do svojega kotla. Usedel se je poleg njega in razmišljal, kaj na zvari.
Nekaj preprostega, a krutega...
Napojev v resnici ni kaj preveč maral, saj so zahtevali veliko potrplenja, ki ga pa Alucard ni imel, toda v rpihodnosti mu bo znanje o napojih verjetno prav prišlo. Spomnil, se je kako je nekoč zvaril nek napoj, ki je povzročil ture. Nato ga je podtaknil nekemu Gryfondomcu. Bil je preprost, a njegov efekt je bil lahko še kako nadležen, toda najprej se je moral spomniti katere sestavine potrebuje in v kakšnem vrstnem redu jih mora uporabiti. Slabi spomini so ga preplavili, kolikokrat je moral ostati po uri in čistiti razred, po bukneljsko. Čeprav je znal čistiti po bunkeljsko, saj deset let ni vedel za čarovnike, je bilo vseeno ponižujoče. Tokrat je nameraval speljati napoj tako kot je treba in prislužiti kakšno točko domu.
S palico je zakuril drva, ki so bila pod kotlom, nato so bile na vrsti sestavine. Odprl je knjigo na strani, kjer so bile sestavine in postopek...pest mušic, dve kaplici žabljega urina, ščepec zdrobljenega močerdovega repa, krempelj gorskega kuščarja...Odpravil se je do omare, kjer so bile vse potrebne sestavine in si jih prinesel do kotla...
Ko je voda zavrela je vanj stresel pest mušic, takoj zatem pa dodal dve kaplici žabjega urina. Petkrat je zmešal v smeri urinega kazalca in dodal ščepec zdrobljenega močerdovega repa. Nato je pustil napaj deset minut, da se je kuhal na zmernem ognju in vrgel za konec še krempelj gorskega kuščarja. Oblak dima je je bruhnil ven iz kotla, kar je kazalo, da je napoj končan. Bil je zelene barve, kakor je pisalo, v knjigi, da mora biti. Sedaj je moral najti le prostovolca, da ga preizkusi in njegov pogled je sam padel na Remusa. Zlobno se je nasmehnil že ob sami misli na to.

Lenobno se je sprehajala okoli kotlov, iz katerih se je že nalahno kadilo. Prav zanimalo jo je, kaj ji bodo pripravili za prvo uro. Od njih je pričakovala zapletene, pravilno zvarjene napoje. Seveda take, ki so jih lahko dokončali v bornih dveh urah.

Najprej je prišla do Remusa. Videla je, kako je potrpežljivo začel pripravljati sestavine. Počasi in vztrajno je njegov napoj iz modre spremenil barvo v oranžno. 'Ah, Dih smrti,' se je zamislila. Edini dve besedi, ki jih je namenila Remusu, sta bili: "Dobra izbira." Nato se je obrnila in odšla do naslednjega kotla, za katerem je bdela Alexandra Leroy.

Z zanimanjem si je ogledovala njen Napoj zmede. Povohala ga je. "Niste nečesa pozabili, gospodična Leroy?" jo je z zanimanjem vprašala in počakala, da se je učenka obrnila k njej. "Mežekrilne mušnice," je revsknila nanjo, preden je imela čas odgovoriti. "Napoj je sicer tudi brez tega uporaben, vendar njegov učinek ne pride toliko do izraza," je z zlobnim nasmeškom pripomnila in poudarila zadnji besedi. "Sicer pa bi rada videla, da vajine ljubezenske zadevice pustita izven moje učilnice," je mehko izjavila in ju hladno premerila. Brez kakršnih koli besed se je obrnila.

Nekaj kotlov stran je opazila McLeanyja. On je bil eden redkih učencev, oziroma edini, ki ni vedela, kam bi z njim. Včasih se ji je zdel obupno samovšečen, tako da ji je šlo na bruhanje, včasih pa je v njem videla izjemen talent za napoje, da jo je včasih celo presenetil. Vendar se ni preveč ubadala s to mislijo, z zanimanjem je pokukala v njegov kotel. Znani vonj ji je udaril v obraz. Ta napoj je sama zvarila že neštetokrat. Sama mu je sicer vedno dodala ščepec cimeta, ki napoja ni uničil, je pa zato dodal posebno aromo, ki ji je dišala in jo je žrtvi z užitkom ponudila. "Napoj zmede torej," je mrmraje prikimala, bolj sama sebi kot McLeanyju, še vedno zatopljena v 'prijetne' spomine. "Dobro," je bila edina beseda, ki ji je sicer redko ušla iz grla, vendar je pomenila veliko pohvalo.

Zadnji, h kateremu še ni pogledala, je bil Spolzgadovec, eden njenih najljubših varovancev. Čeprav je vedela, da mu napoji najbolj ne ležijo, je hitro prihitela do njegovega kotla in še preden ga je videla, je že vedela, kaj jo čaka. "Alucard, le kaj sem od tebe pričakovala drugega," je zadovoljno zapredla. "Napoj je dokaj dober, vidim, da ti ležijo le napoji, od katerih imaš lastno korist, kot pa drugi, s katerimi te mučim jaz," se je zlobno namuznila. "Dobro si naredil, mogoče le... Ščepec peperminta?" je vprašljivo pripomnila, nato pa se sklonila k njemu in prišepnila: "Saj veš... za dodatno moč." Pomežiknila mu je.


Sprehodila se je do svoje mize in pustila Alucarda za sabo. Obrnila se je proti celemu razredu in spregovorila. "Za prvo uro ste se odrezali bolje, kot sem pričakovala. Pa ne štejte si to za pohvalo... Pričakovala sem katastrofo," je nesramno pripomnila. "Če se prav spomnim, sem obljubila nagrado tistemu, ki se bo najbolje odrezal... In po mojem mnenju je bila to definitivno gospodična Shade, ki je prislužila svojemu domu 10 točk" Nisrinine sive oči so se uprle k njej. "Ura je končana. Ah, prosim vas še, da si preberete osnove azijskih protistrupov in o njih napišete krajši povzetek. Naslednjo uro bomo poskušali zvariti enega izmed njih, in če vidim, da vam o njih ni veliko jasno... sledi kazen," je mehko zaključila. Brez odzdrava je odkorakala preko učilnice in se odpravila proti svojemu kabinetu. S palico je nalahno pomignila in vrata za njo so se treskoma zaprla.

((bom v kabinetu, če me kdo rabi))

Živčno je gledala v svoj kotel in ko je profesorica prišla do njene mize, je Tara nevede zadrževala dih. Trenutek kasneje pa je le olajšano zavzdihnila. Vedela je, da je tokrat naredila boljši napoj, toda vseeno jo je motil tisti dvom, da se bo vse izjalovilo.
Začela je pospravljati svoje sestavine in z zamahom palice je očistila kotel. Sedaj je le še počakala na konec ure. Ozirala se je po razredu in opazila, da gre vsem zelo dobro, toda izjava profesorice jo je nato zadela kot strela z jasnega. Zmedeno je pogledala in se nasmehnila. Bolje, kot je pričakovala in verjetno samo sreča. Pograbila je še vse kar je imela na mizi, nato pa se je namenila proti vratom in ven iz učilnice.