Učilnica Napojev [1., 2., 3., 4. letniki]

Jane je tekla po hidniku, ki je vodil v grajsko klet in do učilnice napojev. Ko je vstopila v razred, se je oddahnila. Ni zamujala, še celo prva je prišla. Usedla se je v eno izmed sprednjih klopi. Odprla je torbo, iz nje potegnila knjigo, ki so jo potrebovali pri pouku in začela brati. ' Ne morem si privoščiti še ene take ure, kot je bila zadnja. Tokrat moram dejansko nekaj znati. ' je pomislila in se zatopila v svet zvarkov.

Kairi je živčno pogledovala po hodniku. Hoja po kleteh ni bila ravno na spisku njenih najljubših stvari. Poleg tega se je na vse pretege trudila, da bi si iz glave izbrisala misel, ki jo je težila že 3 dni. Baje, da je bila učiteljica napojev zelo stroga. To je slišala od najmanj polovice drugih letnikov in postalo jo je strah. Njeni koraki so odmevali po kamnitih tleh kleti in zvok, ki je ob tem nastajal, je bil prav strašljiv. Še bolj se je oklenila torbe in se z napol zaprtimi očmi podala dalje. "Prvi odcep na levo, potem pri križišču hodnikov naravnost in potem na desno ..." si je mrmrala, saj ni hotela, da bi se izgubila. Samo upala je lahko, da ni spet bila nalagana, kot prej pri poti do Pihpuffovske dnevne sobe. Po nekaj mučnih minutah je prispela do lesenih vrat, za katere je domnevala, da se za njimi skriva učilnica napojev. Pogoltnila je cmok v grlu in pritisnila na kljuko. Vrata so se škripaje odprla, prva stvar, ki jo je Kairi naredila, pa je bila, da je pogledala kateder. Oddahnila si je. Profesorice še ni bilo. Ozrla se je po učilnici in svoje stvari odložila na eno zadnjih klopi. Nato je opazila dekle v eni od sprednjih klopi, ki je prej, zaradi naglice, da bi čimprej odložila svoje stvari, sploh ni opazila. "Em, živijo ..." je rekla.

Jane ni nikoli ravno oboževala napojev, še posebej po tistem, kar se je zgodilo zadnjo uro. S fantom je bilo sicer vse v redu, a vendar... Toda knjiga, ki jo je brala je bila dobro napisana in ji je napoje predstavila v čisto drugačni luči, kot jih je videla prej. Zdelo se ji je, da bi mogoče lahko celo uživala pri pouku. Ravno je nameravala obrniti list v knjigi, ko je za seboj zaslišala glas. Ozrla se je nazaj in zagledala punco, ki jo je pozdravila. ' Najbrž je iz prvega letnika' , je pomislila Jane ' vsekakor je nisem še nikoli videla.' Nasmehnila se ji je in ji odzdravila " Živjo, jaz sem Jane Smart iz Drznvraana, obiskujem pa četrti letnik. Kdo si pa ti?"

Juan Raul je hitro tekel proti učilnici napojev, saj je zamujal, kar njemu ni bilo v navadi. Šel je mimo hodnikov in kmalu se je prikazal pri lesenih vratih. Tiho in počasi je odprl in se razgledal. Bil je dokaj vesel njegove prve ure v četrtem letniku.
" Um....oprostite, ker sem zamudil! Čisto sem pozabil na časž!" je opravičajoče dejal in se posedel v klop. Opazil je dva študenta, Drznvraanko in enega iz njegovega doma, Pihpuffa. Ni jih hotel spoznati, knjigo je izvlekel iz torbe in nato počakal na profesorico.
Medtem je začel brati debelo knjigo, ki je imela platnico iz lesa in rob iz krzna.

V učilnico je neslišno vstopila Nisrine, vendar so se vrata za njo glasno zaloputnila, kar je povzročilo, da so se glave obrnile proti njej. Učencev je bilo bolj malo, na Nisrinino veselje, ker v tistem trenutku ni bila pri volji, da bi krotila krdelo učencev, ki bi ji žrli živce.
Spregovorila je z mrzlim, tihim glasom. "Danes mi boste pripravili uspavalni napoj. Dokončan mora biti do konca ure. Navodila," na kratko je trznila s palico "so napisana na tabli," in na tabli so se res prikazala navodila. "Sestavine pa najdete v omari," s še enim zamahom palice se je omara odprla, in iz nje je pokukalo nešteto različnih sestavin. "Domača naloga naj do konca ure čaka na moji mizi," je zavzdihnila in pogledala po razredu. "Začnite," je nič kaj prijazno zamrmrala in tlesknila s prsti. V mislih je imela veliko stvari in za spremembo ni hitela od kotla do kotla in dajala nesramne opazke, temveč se je usedla na stol za svojo mizo in se zamišljeno zazrla predse.

Juan je zaprl knjigo in tiho poslušal profesorico Nisrine. Spravil jo je v torbo in se nato le osredotočil nanjo. Slišal je, da rabijo narediti uspavalni napoj, čigar sestavine so bile v omari, načrt pa napisan na tabli. Juan je pokončanih navodilih se vstal in stopil do omare. Pogledal je dolg načrt na tabli in malo poiskal. Pobral je vse sestavine, ki jih je potreboval in se hitro premaknil v svojo klop. Pripravil si je črn kotel, katerega je kupil na Prečni ulici preden je prišel v šolo.
Uspavalni napoj je bil zanimiv, vsaj kolikor je slišal od starejših, ki so znali to. Rekli so tudi da ima zanimiv vonj in da privabi veliko nespametnih študentov, da ga popijejo. No kljub temu, da so pravili, da je težek za izdelavo, se je Juan pripravil in pod kotlo vžgal ogenj, da je segrel kotel in pripravil na prve sestavine.
Na tabli je pisalo Vanilijev strok. Le-ta strok je bil prepoznaven, da iz njega delajo razne slaščice, ki imajo okus po Vaniliji. Juan ga je poiskal mad sestavinami, ki jih je pobral v omarici. Premikal je majhne epruvete, polne vrečke, ampak Vanilijevega stroka pa ni našel. Začudil se je, da ga, ko je stal pri omari, ni videl na tabli. Vstal je in pustil ostale sestavine pri miru ter se premaknil do omare, v kateri je prej pobral vse ostale. Odprl je vratca in poiskal. Iskal je v vrečkah a je žal ni bilo. Iskal je tudi med epruvetami, če bi bila razrezana, žal je tudi ni bilo. Nazadnje je pogledal med sestavine v kosu in v zadnjem upanju našel rjave stroke Vanilije. Skoraj obupan je pobral dva in zaprl vratca omarice z sestavinami. Vrnil se je na klop in spustil stroke na mizico, pripravil nožek in začel rezati. Nato se je spomnil, da rabi kotel napolniti z mrzlo vodo, ki je glavna sestavina tekočih predmetov. Šel je napolniti vrč, dvakrat saj je kotel bil velik in širok. Ko je drugo rundo končal, je bil kotel že poln z vodo, ki se je že v pravem času grela. Nadaljeval je rezanje vanilijevega stroka. Kmalu so bila stroka narezana in vsebina pobrana za konec.
" Najprej moram dati stroke, nato vsebino!" je tiho dejal in začel pripravljati drugo sestavino. Bili sta pereci Mongolske vile, ki je bila zdravilna in lepega vonja, pero je bilo lepega vonja.

Jane pozorno poslušala navodila profesorice Pallot. Oddahnila se, ko je zaslišala, da bodo tokrat dobili točna navodila in seznam sestavin. ' To se zdi dosti bolj varno', je pomislila. Ko je profesorica končala z navodili je vstala in se odpravila do omarice s sestavinami. Uspavalni napoj se ni zdel pretežek in Jane je upala, da bo vsaj tokrat profesorica zadovoljna z njo. Ko je nabrala vse sestavine, se je vrnila do svoje mize in začela z izdelavo napoja. ' Najprej moram v kotel stresti pest Kitajskih čebulnic in mešati nekaj minut. Tri bo čisto dovolj.' Nato je iz torbe vzela nožek in narezala koreninice. Bile so precej trde, zato se je kar precej namučila. Naslednja sestavina je bil koren neke rastline, za katero je Jane prvič slišala. Povohala ga je. Nenadoma se ji je začelo vrteti. Hitro ga je odmaknila od nosa in vrtoglavica je popustila v trenutku. ' Aha, tako očitno zgleda, ko popiješ uspavalni napoj. ' si je rekla in koren odvrgla v kotel. Sledila je še nadaljnim navodilom na tabli in po 15 minutah je zaključila. Pospravila je neuporabljene sestavine in pomila pribor, nato pa se usedla na svoj stol in čakala, da do nje pride profesorica.

Juan je iskal po sestavinah na mizi epruveto, v kateri naj bi bili peresi Mongolske vile, čigar pero je lepo dišalo. Dvigal je razne epruvete, nobene pravilne. Postajal je vzburjen, saj ni bilo tam, kjer je bilo prejšno leto. Na njegovo srečo, je dvignil plastično vrečko v kateri so ležale dve peresi Mongolske vile. Vrečko je na vrhu prerezal in takrat ga je vonj udaril v nos. Postal je zmeden in takorekoč v nebesih. Ni vedel točno kaj dela, bil je zmeden. Posedel se je nazaj in gledal v strop. Vonj je bil močan in res lep, kar bi zmedlo vsakega študenta in profesorja, le tiste, ki vejo, kaj naredi ta prečudoviti vonj, nebi. Nekaj časa je bil zelo zasanjan, kotel se je grel in stroki Vanilije so plavali na vodi. Nato se je na njegovo srečo stresel in se malo zbistril, bil je spet on in ne zmeden on. Z eno roko si je stisnil nosnici, z drugo pa prijel peresi in ju potopil in v vroč kotel. V dotiku z vodo se je malo spekel, nič hudega. Vzel je mešalnik, leseno stvarco s katero so mešali pri njemu doma in začel mešati dane vsebine. Vse skupaj se mu je zdelo prazno, brez barve, razen malo rozaste barve, ki so dale peresi. Pogledal je na načrt dela, sestavine in opazil, da je na vrsti mešanica Črnega mahu in krvi Baltskega samoroga, ki je redka vrsta, a vselej jo izurjeni lovci najdejo. Na prvi pogled je našel epruveto Temno črnega maha, ki je bila edina črna kot noč. A kri Baltskega samoroga je bila svetlo, svetlo rumene barve, kar je dajalo velik sijaj. Iskal je, premikal je stvari vstran, nato pa našel čisto spodaj, pod vsemu vrečkami. Poleg mešalke in tolkača je imel tudi posodo, v kateri je lahko mešal. Notri je nalil kri Samoroga in hkrati dodal Črni mah. Ob stiku je močno počilo, zadimilo se je. Juana Raula je odbilo stran, v belem dimu se ni nič videlo.
" Pri vragu!" je glasno zaklel. Začudil se je temu, saj ponavadi se to ne dogaja. Vedel je da so angelska krila in mah smrtonosna, ni pa vedel, da ta mešanica povzroči pok. Po nekaj trenutkih se je bela meglica odstranila in kljub poku, je bila vsebina v posodi zmešana in prave barva, bilo je oranžne barve. Še malo je zamešal, a ko je dal lesen mešalnik noter, se je le ta skuril na spodnjem delu.
" Čudno, da se ni skleda uničila.!" je začudeno dejal in se nato nasmejal. Dvignil je skledo in vse pretočil v kotel, kateri se je ob stiku z mešanico obarval v svetlo rumeno vsebino. Sedaj se ni videlo ne Vanilijevega stroka, ne peres. Povonjal je vsebino, bila je lepega vonja. Poiskal je izrezano vsebino Vanilije in iz noža dodal v kotel. To ni nič spremenilo, a bilo je narejeno. Za lepši vonj je poiskal malo cimetocih listov in jih hitro narezal, a lepo, kljub hitrosti.
Nato je dodal in poklical profesorico.
" Prof. Nisrine končal sem!" je dejal in se usedel dol.

Vsake toliko časa se je sprehodila do kotlov učencov ter pri vsakem z veseljem opozorila na napake. Ko je prišla do kotla Jane Smart, je že pri vonjavah postala rahlo omotična. "No no Smart, kaj pa si danes delala z napojem? Tisti, ki bi ga popil, ne bi spal 10 uric ampak najmanj 10 dni," se je zlobno namuznila. "Že sam vonj je neverjetno omamen... brez dvoma, notri si dala preveč kitajskih čebulnic," je zapredla in stopila korak stran od kotla. "Verjetno si ga ne bi želela spiti, kajne?" zloben nasmeh ji je prekril obraz. "Lahko greš, še prej pa želim domačo nalgo na moji mizi." Obrnila se je stran in odšla do kotla Juana.

"Kaj pa imamo tukaj..." je zamrmrala in pogledala v kotel. Namrščeno se je zazrla v Juana. "Si probal narediti uspavalni napoj ali eksplozijo?" ga je nesramno pobarala, zamahnila s palico in v roki se ji je prikazal sekvojin list. Z dolgimi prsti ga je zmečkala, nato pa vrgla v njegov kotel in barva se je v trenutku spremenila v bledo sivo. "Tole je uspavalni napoj," je tiho dodala in gledala vsebino, ki je krožila po kotlu. "Hočem videti domačo nalogo, nato pa lahko greš," mu je zabrusila in se odpravila do svoje mize.

(ni vam zares treba pisat naloge, samo napišite, če ste jo oddali ali ne. tisti, ki se boste pa zares potrudili in kej napisali meni na zs, pa dobite točke.)

Hannah je pritekla pred učilnico. Vedela je, da bo mogoče kakšno minutko zamudila, če ne več. Upam, da nisem česa pozabila, si je v mislih dejala in odprla vrata učilnice. Razred je bil poln.
''Oprostite ker zamujam, profesorica Palot,'' se je opravičila Hannah in malo zardela, nato pa se je usedla na običajno mesto in začela poslušati.
Vzela je svoj kotel in odšla po sestavine. Uspavalni napoj pa gotovo ne bo tako lahek kot je bil napoj Kvasačev, si je mislila in vse sestavine nesla na mizo. Začela je brati recept. ''Najprej naseklaj...'' je začela mrmrati, med tem ko je začela sekljati koren Divje kitajske palme. Nato je dodala malo mušje krvi in počakala, da se je vse skupaj podušilo, med tem pa je pripravljala stvari za naprej. Vmes je nekajkrat premešala, kot je pisalo tudi v navodilu in dodala še ostale stvari. Hannah je skoraj pozabila na sekvojine liste, ko pa je opazila, da jih je učiteljica vrgla v kotel nekega učenca, je to storila tudi Hannah. Še dvakrat je premešala v smeri urinega kazalca in napoj je bil dokončan, čeprav Hannah ni bila čisto stoodstotna, da je pravi. ''Bo že prišla profesorica Palot in povedala kako in kaj,'' si je zamrmrala...


((amm...bla sm odsotna zato me ni blo tko da ne zamert da me ni blo kuj v učilnc ...sicer je pa tut pod odsotnosti pisal... ))

((ej ni pene, ti si mi ena redkih poslala nalogo na zs, če nism povedala si svojmu domu zaslužla 10 točk, pa recmo da ne dobiš kazni k sm prjazna ))

Nisrine je odkorakala do Hannah, ki se je mučila za svojim kotlom. "Danes pa nekam hitimo, ali ne?" je pikro pripomnila, ko je pogledala v njen kotel. Napoj je složno brbotal, vendar je Nisrine vedela, kdaj je napoj skrbno pripravljen, kdaj pa na hitro. "Drugič si vzemi čas za varjenje, ne moreš zvariti dobrega napoja v naglici..." je pokomentirala in se obrnila stran od nje. "Sicer pa, tvoja naloga je bila najbolje narejena, bila sem presenečena," je hladno rekla Nisrine, ki sicer ni bila vajena deliti pohval in so ji tudi na splošno šle težko z jezika. "Svojemu domu si prislužila 10 točk," je kratko odsekala, nato pa se obrnila. "Lahko greš."

Razred je bil skoraj prazen, ura se je bližala h koncu.

(se opravičujm vsem ker moram hitro končat, ampak jutri že grem, tako da moram pohitet z uro )

Juan je stopil do učiteljice in ji oddal nalogo. Nato se je odpravil ven iz učilnice.

Hannah je vedela, da bo profesorica videla, da je hitela. Na njen obraz se je narisal kisel nasmešek. Bo pa drugič bolje, si je mislila Hannah in šeenkrat pogledala v kotel. No vsaj nalogo je pohvalila, če že ne drugega, se je potihem poveselila Hannah, saj je Gryfondomu prislužila deset točk.
Ko je učiteljica rekla, da je konec ure, je Hannah pospravila svoj kotel, nato pa vse ostalo pospravila v torbo. V omaro s sestavinami je odnesla tiste, ki so ji ostale, nato pa pobrisala mizo, pograbila torbo in odkorakala iz učilnice. ''Pa je še ena ura napojev končana,'' si je zamrmrala in odšla po hodnihu...

Jane je nemo poslušala profesoričino grajanje. ' Joj zakaj ga niste raje vi popili.', si je mislila, naglas pa je dejala le "Razumem gospa profesor." Vesela je bila, da je njenega dela konec in lahko odide. Iz torbe je potegnila list z nalogo in ga položila profesorici na mizo. Pospravila je torbo in odšla iz razreda.

Jane se je po stopnišču počasi spuščala proti učilnici napojev. Njeno splošno počutje je bilo že tako ali tako na dnu, saj je bila prehlajena, bolela jo je glava in zadnja stvar, ki si jo je žellela je bil pouk napojev. Odrinila je vrata in vstopila v razred. Bila je prva. Usedla se je v svojo običajno klop in položila glavo v dlani. Počutila se je obupno. ' Zakaj sem sploh prišla k pouku', se je spraševala in zmajevala z glavo. 'Upam da se bo obrestovalo.' V učilnici je bilo mrzlo in Jane se je pričenjala tresti. 'Komaj čakam da pride še kdo.' si je obupana rekla. 'Če bi se bolje razumela s profesorico, bi jo lahko prosila naj me opraviči pouka. Ampak zagotovo mi ne bi pustila. ' V takih trenutkih, kot je bil tale, si je Jane želela, da ne bi nikoli dobila pisma in da bi kot navadna bunkeljka sedaj ležala v postelji doma, na toplem. Zakašljala je in se sklonila v torbo po robec.

''Torej...mislim, da imamo sedajle uro čarobnih napojev,'' si je Hannah rekla, ko je pogledala na urnik, ki so ga dobili na začetku šolskega leta. Pogledala je v torbo in preverila, če ima vse. ''Pero imam, pergament tudi...'' je mrmrala, ''Torej...se mi zdi, da imam vse!'' je vzkliknila, ko je skoraj že stala pred učilnico napojev.
Očitno nisem prva, si je mislila, ko je v učilnici že zagledala učenko. Učiteljice pa kot kaže še ni v učilnici...
Hannah se je usedla na svoje običajno mesto in se pripravila za uro. Iz torbe je tložila pergament, pero in črnilo.
Sedaj lahko počakam samo še na to, da se vsi zberemo in, da začnemo z uro... si je dejala in obsedela na stolu...